Čudna sem, ne želim si moškega

Zdi se mi, da med kolegi in prijatelji veljam za čudno, saj nimam partnerja že kar nekaj let. Grem počasi čez 35 leto. Ni problem v tem, da ne bi bila privlačna. Ni problem v tem, da ne bi imela službe (imam super službo – končala magisterij po starem načinu). Preprosto si ne želim resne zveze (no saj tudi ne resne nimam). Pred desetimi leti sem bila v globoki ljubezenski zgodbi, res sem ljubila z vsem srcem a hkrati sem si že od vedno želela samskega življenja. No tale moški izpred desetih let me je globoko razočaral (varanje in podobno). Seveda sem ga do danes že popolnoma prebolela, a je bila to edina moja resna zveza v življenju.

Pa da ne boste mislili, da sem nekakšna pocestnica, bila sem do zdaj samo z dvema. Sedaj sem že 2 leti brez nobenega in sploh ne čutim nobene potrebe po vezi ali moškemu. Seveda se kakšen dan v mesecu počutim osamljena a 99% dni mi je čisto super tako kot je.

Ponudbe mi ne manjka a preprosto vse odklonim. Ne vem zakaj, čudna sem, ampak tako je. Družbe in prijateljev mi ne manjka. A preprosto imam tako rada samoto in svoj čas. Sem en velik samotar.

Je še kdo tak? Bolj se obremenjujem zaradi drugih in “družbe” kot mene same. Kaj sploh lahko spremenim?

S tabo ni nič narobe. Bila si razočarana in ostala si sama. Sedaj si se na samost navadila in ti je super. Le zakaj bi bilo kaj narobe s tabo?

Morda pa v prihodnosti spet srečaš ljubezen. Pusti se presenetiti.

Odlično. Vztrajaj.

Ne vem zakaj se tako obremenjuješ kako te dojemajo drugi?

Celoten tvoj post deluje kot opravičevanja samskosti sami sebi. Možgani se zavestno borijo z nagonom, ki je pri ženskih 35 še posebej močan. Notranja biološka ura, so temu včasih pravili.

Pa tudi zelo se loviš pri definiciji sebe. Najprej te drugi dojemajo za čudno, potem se tako opišeš tudi sama.  Ne manjka ti družbe prijateljev, a si velik volk samotar, kar ne gre skupaj…

Kdor misli, da ga v 21. stol v zahodni družbi dojemajo kot čudnega zaradi samskega stana ima zelo slabe prijatelje ali pa sam nima razčiščenih vseh želja.

Si prepričana, da ti ta situacija tako odgovarja?

Jaz sem starejša od tebe in tudi že nekaj časa samska, pa sem za nekatere čudaška, nerazgledana, zaplankana, staromodna itd…, ker se ne obesim na vsakega, ki pride mimo in ne čutim potrebe po eksperimentiranju v intimi.

Vse odklanjaš iz določenega razloga. Ali te je v podzavesti strah, da bi bila ponovno prizadeta/razočarana, ali se bojiš, da bi ti koga prizadela. Ali pa samo potrebuješ čas sama s sabo in uživaš  v tem in še nisi ponovno pripravljena na kompromise in prilagajanje. Tu boš pa morala sama poiskati odgovor.

Avtorica vedi, da boš za nekatere vedno čudna, za nekatere čudovita in za nekoga edinstvena točno takšna kot si, zato se ne obremenjuj kako te drugi vidijo in sprejemajo, ker tega ne moreš spremeniti. Opusti lastno prepričanje in dvome, da si čudna in ga nadomesti s prepričanjem, da si enostavno čudovita in edinstvena, kar tudi si, tako kot vsak posameznik za nekoga 🙂

Zakaj bi kaj spreminjala, če ti je tako fajn? Uživaj.

Poznam to sceno. Na eni strani ljubezen, na drugi pa svoboda. Ali eno, ali drugo, oboje hkrati ne gre. Velikokrat sem se znašel na tem peklenskem razpotju, ampak zame ima svoboda večjo vrednost kot ljubezen.

Poraja se mi vprašanje: more biti svoboden tisti, ki se ne more / nima komu predati (v ne-milost)?

Ni mišljeno zgolj kot retorični izziv. Če namreč vzamemo dojenčka oz. majhnega otroka… Njegova svoboda ni v ničemer okrnjena, čeprav je povsem nebogljen, ranljiv in prepuščen ne-milosti skrbnikov.

Zanimiv paradoks je, da bolj ko odrašča in postaja neodvisen, bolj je omejena njegova svoboda.

Iz česa torej sestoji ječa?

Če dobiš v življenju priložnost, da se najdeš s tisto pravo osebo, ne izgubiš svobode, ampak oba izgubita samskost katere sploh ne pogrešata, niti si je ne želita 🙂

No, tu seveda velja poudariti, da je verjetnost, da taka oseba obstaja v času življenja posameznika, ki pripada vrsti homo sapiens sapiens, nekje okoli 1: 15 000 000 000. Zgolj, da se ve. 😉

V vsakem posamezniku je točka čiste zavesti, točka čiste vesti.

Pomembno je, da obstaja. Sicer majhna verjetnost, da se najdeta, ampak obstaja možnost 🙂

In vendar je to v odnosu povsem irelevantno. Ravno to, da smo ranljivi, da moremo biti sprejeti, je izziv odnosa. Povedano drugače: tistega, ki ga ljubim, želim obvarovati temnih plati sebe. In če to želim udejaniti, je na meni, da sem se pripravljen podrediti v smislu zaupanja, da bo drugi oskrbel rane, ki tako močno bolijo, da ob bolečini izzovejo to temno plat, mar ne?

Kdor rad kocka s svojim življenjem, mu ta možnost dobitka seveda nekaj pomeni. Vprašanje je, ali je vredno zakockati le-tega, ali pa je bolj smiselna odločitev za subjektivno določeno dovolj dobro.

Ta tekst sem sigurno prebral vsaj dvajsetkrat. V takem odnosu se pojavi samospraševanje, kakšen bom do te osebe, ali bom dober. Ker če nisem povsem prepričan, da bom dober je bolje, da čakam naprej. Velikokrat sem napisal, neskončno majhna zvezdica v centru srca, (ki nikdar in nikoli ne more umreti). To si lahko predstavljamo kot točko čiste vesti. Čas je relativen, ni absoluten. Vsak posameznik živi v nekem svojem času, lahko se reflektira v neskončno prihodnost, oziroma, če sem bolj precizen je posameznik refleksija neskončne prihodnosti v tem času. Lahko delamo raznorazne mentalne bravure kar se tiče časa in prostora.

Pravzaprav bolj ne, kot ja. Bolj sem imel v mislih ambivalentnost, tako v odnosu do sebe, kakor v odnosu do drugega. In tako ne od slednjega, ne od sebe ne pričakujem več, da bo a (zgolj) dobra. Celo drugače: če dan mine brez večjih pretresov, v okvirih nekega znosnega trpljenja, je to dovolj dober dan. In če mi drugi (in/ali jaz njemu) lahko v nekaterih pogledih trpljenje bolj znosno, potem je/sem dovolj dober partner.

bla bla bla bla, sama sebi nakladaš, da bi odgnala notranje dvome. Pred 10 leti si se opekla in še sedaj ne moreš prerasti razočaranja. Živemu človeku se pač vse zgodi, namesto, da bi bolečino prerasla, si se preveč zaprla vase.

Pri teh letih bi morala biti toliko odrasla, da bi se naučila, da mora človek najprej imeti rad sebe in da ima na koncu samo sebe. Naši partnerji so samo naši začasni spremljevalci.

Preprosto imaš zadnji čas, da resno razmisliš o sebi in svoji prihodnosti. Je biti samska teta brez družine res tisto, kar si želiš do konca življenja? Če je potem izvoli.

Če pa imaš še drugačne želje, potem pa začni delati v to smer. Ali si poiščeš partnerja. Morda si omisliš enostarševsko družino………….

Kvaliteten partnerski odnos omogoča osebnostno in duhovno rast. Najbolj me zanima duhovna rast. To je področje nevidnega. Nekje sem prebral, da kdor se hoče ukvarjati z duhovnostjo mora v sebi prebuditi visoko stopnjo senzibilnosti. (neskončno majhna zvezdica, točka čiste vesti)

Jaz sem tudi kronično samska – samo pri meni je problem, ker si želim ljubeče zveze in družine, samo slabe si ne morem in nočem privoščiti.

Me vedno kar zaboli, ko ti folk dopoveduje “rabiš fanta”. Ne rabim ?, s katerim bi bila nesrečna (sem sama dovolj) – želim si partnerja s katerim bi oba bila srečna skupaj. To pa je nekaj drugega.

Dobro si začel, potem pa… ah. Škoda.

V smislu individualne potrebe posameznika je to povsem mogoče. Pri tem pa bi bila na mestu omemba, da se duhovno in fizično prepletata in da veljajo enaki zakoni o spočetju, rasti, zrelosti, pa vse do propada.

Prelaganje odgovornosti za lastno “duhovno rast” na drugega, je v biti precej hudo breme, ki mu ga nalagamo. Slednja, neka dozorelost, se kaže ravno v tem, da ozavestimi, da smo tudi sami, kakor drugi, tudi na nekaj načinov okvarjeni, nezmožni zadostiti kriterijem “normalnosti”, da torej oba od tega apriori vsak na svoj način odstopava.

Odnos je torej tu izredno podoben odnosu starša do otroka: pripraviti drugega, kako shajati z menoj in ga spodbujati k razvoju v neko najboljšo različico sebe skozi zrcaljenje. Pri tem pa ves čas imeti pred očmi, da motivi drugega niso nujno vedno prizadejanje bolečine mene, temveč soditi enako usmiljeno, kot sodimo otroka, da njegova nezaželena ravnanja izvirajo iz nevednosti (kar narekuje več truda v smeri, da ga podučimo o zaželenih ravnanjih).

V čem je problem?

Tole razmišljanje je sicer na videz dobro, a hudič se skriva v podrobnosti(-h). Namreč implikacija “bolj srečna” v resnici pomeni: nisem dovolj srečna, a sedaj trpim znosno. Zatorej bi bila bolj smiselna izjava: ker sem trenutno nekje okoli meje znosnosti trpljenja, si ne morem privoščiti razmerja z nekom, ki bi moje trpljenje še poglobil. Potrebujem spoznati nekoga, ob komu bi začutila domačnost trpljenja, da bi znala oceniti, ali bo moje lastno trpljenje ob tem drugem za odtenek manjše, sicer se raje ne spustim v odnos.

Na ta način šele nastopamo iskreno do sebe (in drugih). Iz aspekta lastne ranljivosti, nepopolnosti. Zato je verjetno bolj primeren pristop k spoznavanju potencialnega partnerja pogovor na temo o tem, na kakšen način je vsak od naju “trčen”. Vrline radi pokažemo in jih tudi hitro prepoznamo na drugem. Tisto, kar skrivamo kot kača noge pa so šibkosti, naše “temne plati”. In če dobro pomislim, v odnosu ne trpimo zaradi pomanjkanja vrlin drugega, temveč zaradi bolečine,ki nam jo prizadene njegova “temna plat”. To je namreč tisto, čemur rečemo: “… potem pa je postal(-), čisto druga oseba…”

Idesi nimaš prav.

@idesi215

Malo drugače izraženo, ampak ja. Želim biti relativno srečnejša oziroma relativno manj nesrečna. Pol litra je pol litra, pa če je litrski vrč napol prazen ali poln.

Ja, želim partnerja s katerim bi npr. Zoprno zlaganje perila delovalo manj zoprno in gledanje dobrega filma boljše.

Ne iščem popolnega partnerja – na nek način si ga niti ne želim. Želim popolnega zame: da si ojačujeva vrline in blaživa hibe, deliva bremena in seštevava dobrine. In ker se sliši enostransko: en uživač + en deloholik se uravnoteži službo in prosti čas; položnice se delijo, skupaj se plača najemnino. In vem, da je bolj finančni vidik, ampak tu je najbolj objektivni/splošno razumljeni vidik optimizacije življenja.

Kar se pa teh “temnih strani” tiče – ravno tega se izogibam. Želim si čustveno varnost in stabilnost – ne vrtiljaka in vlakca smrti iz telenovel in romantičnih filmov. V tem je “problem”. Meni tisti “sanjski zmenek” enkrat na mesec ne pomeni nič, če je ostale dni ?. Enako pa velja za enkrat mesečni ?, če je ostale dni blaženo.

Sem sama dovolj nesrečna s stvarmi in situacijami na katere nimam vpliva, ne želim dodajati še psiho? k temu. Če življenje v dvoje ni boljše od samskega, ne vem zakaj bi se vanj podajala. Nikoli ne moreš biti tako osamljen kot v slabi zvezi – tudi če si sam ne.