Čuden partner

Stvar je v tem, da so njegove nerazčiščene zadeve sedaj postale še njen problem. Zato ga skuša na svoj način, kakor pač zna, rešiti. In pričakuje, da se bo lahko o svoji preteklosti pogovarjal sproščeno, kot da ni imel nobenih problemov.

Odnos vedno sestavljata (najmanj) dva. V tem primeru ona samo odseva to, česar on pri sebi ne more sprejeti. Zato je pričakovanje, da bo ona sprejela nekaj, česar on ne more, povsem nesmiselno. Mu je samo ogledalo, preko katerega se zrcalijo njegovi nerešeni problemi.
On pa misli, da jih bo rešil tako, če bo ona sprejela tisto, česar on ne more pri sebi. In to je popoln absurd.

Tip ima problem s komunikacijo, pustmo vzroke…ampak za neko okvirno sobivanje je
komunikacija pač nujna.
Če on ne vidi, da ima problem, če ga noče reševati, če je “trmast” (beri prelen, da bi kaj
spremenil na sebi)…potem nimaš kaj delat z njim.

Vse sorte posledice, napake, motnje puščajo na ljudeh napačna vzgoja, čudni starši, zlorabe.
Ja, seveda.
Ampak tam nekje po 18. letu (lahko že prej, ne pa dosti kasneje) je treba odrasti. Kar pomeni,
odločitve kako živeti, kakšen biti do drugih, kakšna oseba postati —sprejemaš sam in tudi
odgovornost zase sprejemaš sam in je ne zvračaš več na starše.
Če ne moreš tega sam, si poiščeš pomoč, so knjige, so terapevti.

Da pa ne narediš nič in pričakuješ, da se ti bo ves svet prilagajal, ker ti si “bogi”…pa ni ok.

Seveda se mučita, ker samo vsak od drugega pričakuje, da se bo spremenil. Ona od njega in od od nje. Začaran krog trpljenja, ki ne bo dolgo trajal.

Stvar je v tem, da so njegove nerazčiščene zadeve sedaj postale še njen problem. Zato ga skuša na svoj način, kakor pač zna, rešiti. In pričakuje, da se bo lahko o svoji preteklosti pogovarjal sproščeno, kot da ni imel nobenih problemov.
[/quote]
Jaz mislim, da se ima on težavo pogovarjati tudi o sedanjosti in prihodnosti. Torej pogovarjati nasploh.

Stvar je v tem, da so njegove nerazčiščene zadeve sedaj postale še njen problem. Zato ga skuša na svoj način, kakor pač zna, rešiti. In pričakuje, da se bo lahko o svoji preteklosti pogovarjal sproščeno, kot da ni imel nobenih problemov.
[/quote]
Jaz mislim, da se ima on težavo pogovarjati tudi o sedanjosti in prihodnosti. Torej pogovarjati nasploh.[/quote]On ima težavo že v tem, da ne priznava, da je to kar on počne težava!
Hkrati njo sili v nekaj s čimer se on ne želi spopast, kakor je Robi napisal – absurd.

Tkile začarani krogi lahko trajajo zeeeelooo dolgo, vmes celo pridejo otroci potem še kak drug……nebodigatreba.

Skupno vama je to, da oba v sebi nosita neke zamere in skušata to potlačiti in zanikati ter s tem živeti srečno in zadovoljno. To pa ni možno, ker breme preteklosti prenašata v sedanjost, ki bremeni vsak sedanji trenutek.
Ne odpuščaš zaradi drugih in se sprašuješ o upravičenosti, ampak zaradi sebe in svojega življenja, ki ga živiš.
Zato je pač tako, da žal vpliva, ker vplivata sama, saj življenja ne moreš pretentati.

Stvar je v tem, da so njegove nerazčiščene zadeve sedaj postale še njen problem. Zato ga skuša na svoj način, kakor pač zna, rešiti. In pričakuje, da se bo lahko o svoji preteklosti pogovarjal sproščeno, kot da ni imel nobenih problemov.
[/quote]
Jaz mislim, da se ima on težavo pogovarjati tudi o sedanjosti in prihodnosti. Torej pogovarjati nasploh.[/quote]
Če bo kdaj rešil travme glede preteklosti, se bo prav tako lažje pogovarjal o sedanjosti in ne bo tako nestrpen, saj je sedaj nenehno pod stresom in ga zato že eno vprašanje “preveč” spravi ob živce.
Človek rabi terapijo in pomoč.

Skupno vama je to, da oba v sebi nosita neke zamere in skušata to potlačiti in zanikati ter s tem živeti srečno in zadovoljno. To pa ni možno, ker breme preteklosti prenašata v sedanjost, ki bremeni vsak sedanji trenutek.
Ne odpuščaš zaradi drugih in se sprašuješ o upravičenosti, ampak zaradi sebe in svojega življenja, ki ga živiš.
Zato je pač tako, da žal vpliva, ker vplivata sama, saj življenja ne moreš pretentati.[/quote]
Tina, če ne bi starši vsega tega zakuhali, vidva danes sploh ne bi bila skupaj, tako da je za tem tudi nekaj dobrega. Meni se zdi, da imata neko nalogo za opravit, ker dvomim, da bi kar tako prišla skupaj, brez pravega razloga.

Ne, ni pošten do nje, ker jo zavrača. Pravtako ji ne zaupa in je ne spoštuje. Kakšen odnos je to, da se mora drugi zadovoljiti s tem, da je nekdo postal pač buhtelj?[/quote]
ne zaupa ji? povedal ji je kaj in kako, nič ne skriva pred njo,torej zaupanje je, zavrača jo? s čim jo zavrača, s tem ,ker ne izpolnjuje njenih pričakovanj? bom še enkrat ponovil, če ji tak odnos ni všeč, si naj poišče odnos, ki jo bo izpolnjeval, tako čustveno kot fizično in verbalno, drugače pa naj bo tiho in trpi

Ne, ni pošten do nje, ker jo zavrača. Pravtako ji ne zaupa in je ne spoštuje. Kakšen odnos je to, da se mora drugi zadovoljiti s tem, da je nekdo postal pač buhtelj?[/quote]
ne zaupa ji? povedal ji je kaj in kako, nič ne skriva pred njo,torej zaupanje je, zavrača jo? s čim jo zavrača, s tem ,ker ne izpolnjuje njenih pričakovanj? bom še enkrat ponovil, če ji tak odnos ni všeč, si naj poišče odnos, ki jo bo izpolnjeval, tako čustveno kot fizično in verbalno, drugače pa naj bo tiho in trpi[/quote]

Torej je po tvoje optimalen odnos takrat, ko si dva sicer povesta, kaj mislita (ni nujno, da je to enako kar čutita), ampak potem pričakujeta, da je to to, brez dodatnih podvprašanj ali skupnega reševanja problemov ali bog ne daj, da bi se kdo od njiju zamislil nad svojim početjem in se postavil v kožo drugega. Tudi pri pijančkih je potem dobro, da si rečeš, da tako pač je, vzemi ali pusti. Saj ti si nor.

ne zaupa ji? povedal ji je kaj in kako, nič ne skriva pred njo,torej zaupanje je, zavrača jo? s čim jo zavrača, s tem ,ker ne izpolnjuje njenih pričakovanj? bom še enkrat ponovil, če ji tak odnos ni všeč, si naj poišče odnos, ki jo bo izpolnjeval, tako čustveno kot fizično in verbalno, drugače pa naj bo tiho in trpi[/quote]

Torej je po tvoje optimalen odnos takrat, ko si dva sicer povesta, kaj mislita (ni nujno, da je to enako kar čutita), ampak potem pričakujeta, da je to to, brez dodatnih podvprašanj ali skupnega reševanja problemov ali bog ne daj, da bi se kdo od njiju zamislil nad svojim početjem in se postavil v kožo drugega. Tudi pri pijančkih je potem dobro, da si rečeš, da tako pač je, vzemi ali pusti. Saj ti si nor.[/quote]
optimalen odnos je uravnotežen odnos, takega odnosa ni, v vsekem odnosu nekdo prevladuje nad drugim, bistov pa je, da ima vsakod možnost zapustiti odnos v katerem se ne počuti dobro in ga utesnuje, če pa vztraja v takem odnosu si pa naj sam pripiše posledice, pijančik? še nihče ni opustil alkoholizma dokler ni dosegel dna in si priznal, da ima problem, on sam, prvo si je treba priznati, nato se začne faza zdravljenja….biti nor v takšni družbi je pravzaprav kompliment, tako da, hvala

ne zaupa ji? povedal ji je kaj in kako, nič ne skriva pred njo,torej zaupanje je, zavrača jo? s čim jo zavrača, s tem ,ker ne izpolnjuje njenih pričakovanj? bom še enkrat ponovil, če ji tak odnos ni všeč, si naj poišče odnos, ki jo bo izpolnjeval, tako čustveno kot fizično in verbalno, drugače pa naj bo tiho in trpi[/quote]

Torej je po tvoje optimalen odnos takrat, ko si dva sicer povesta, kaj mislita (ni nujno, da je to enako kar čutita), ampak potem pričakujeta, da je to to, brez dodatnih podvprašanj ali skupnega reševanja problemov ali bog ne daj, da bi se kdo od njiju zamislil nad svojim početjem in se postavil v kožo drugega. Tudi pri pijančkih je potem dobro, da si rečeš, da tako pač je, vzemi ali pusti. Saj ti si nor.[/quote]
Kam zdaj rineš, saj si že na začetku “ugotovila”, da eni niso sposobni/željni sprememb pri sebi. 🙂

Hvala za vsa vaša mnenja, nasvete …Fant mi je šele sedaj, ko sem mu dala jasno vedeti, da ne zdržim več, povedal kaj ga muči. Ko sva se pogovarjala o tem, sem bila spet jaz tista, ki sem imela svoj monolog, saj on vsakič ko se kaj meniva, če je že voljan poslušati, tiho, jaz pa govorim in to vedno eno in isto..Pač kako me moti ta njegova tišina, nekomunikativnost in to da vedno govorim samo jaz. Ko sva v avtu, spet samo govorim jaz, on je tiho ali pa me začne spraševati kaj je narobe, kadar sem bolj tiho in čakam, da bo kaj spregovoril tudi on. Ne razumem pa tega, zakaj se npr. z drugimi ljudmi bolj pogovarja kot z menoj. V družbi je bolj komunikativen kot z menoj, zlasti če malo spije. Takrat se sprosti in izvem marsikaj ko sicer ne. Večkrat sem mu že rekla, da bi bilo najbolje, ko bi bil vedno malo pod dozo, sja se takrat bolj odpre kot sicer.
Ko sem hodila k njim, se zlasti z mamo ni veliko pogovarjal. Ko ga je kaj spraševala, je reku, da mu gre to firbcanje na živce …z očetom je bilo drugače. Z njim sta si bila bližja, a sedaj nič od tega ni več. Sama mu pravim, da naj jih pozabi oz odmisli ali pa se z njimi pobota, ker tako ne gre več. Pa očitno ne more ne eno ne drugo. Najini načrti so se zaradi njih porušili in ravno to, da se je odrekel svojim željam, je tisto kar ga najbol muči. Čeprav tašča ponavlja, da lahko še vedno živiva pri njih, to ni mogoče. Noben ne bi več hotel tega, saj je bilo njihovo obnašanje do naju skrajno grdo. Tašča se ni hotela opravičiti, ves čas je trdila, da ni ničesar kriva, sedaj pa bi rada, da smo best frendi …Dejstvo pa je, da je bil moj fant v njihovih očeh vedno kriv za vsak spor z svojim bratom, četudi ni bil kriv. Kot družina se že prej niso zastopili, še preden sem jaz prišla k njim, toda pred mano so režirali drugo sliko. Imela sem jih za ljubečo familijo, čeprav me je fant opozarjal, da je resnica daleč od tega. Nisem verjela dokler ni prišlo do tistega usodnega dne, ko sem slišala neupravičene nesramne komentarje njegovih staršev čez mene.
Jaz dosti lažje oprostim kot on, a pozabim nikoli. Četudi bi se on želel pobotati, vsega tega ne bi mogla pozabiti, ne jaz ne on in odnosi nikoli več ne bodo dobri. Najhuje je, da nista samo oče in mama tista, ki ga sta dala na off (čeprav mama trdi drugače), ampak tudi brat, ki ga niti pogleda ne ko pride domov. In tudi to povsem brez razloga, ker mu fant ni popolnoma nič naredu, kvečjemu povedal svoje, kar bi mu mogu že zdavnaj. Pač je brat mamin in očetov ljubljenček in vedno sta mu dala prav.
Kako naj vse to spregleda in se pobota z njimi? Uničli so njegove sanje, njegove cilje …, ki so mu ogromno pomenili. Da je tih in zaprt vase, so sigurno krivi oni sami, saj sam pravi, da je bilo v družini ogromno prepirov in nerazumevanja; ki pa so na videno sedaj ko njega ni več doma izginili in se očitno super razumejo. Kot bi jim bil ves čas trn v peti. Naj povem tudi to, da so oni sicer komunikativni ljudje, edino on izstopa pri vsem tem, saj ima tudi zelo nizko samozavest in samopodobo. Skratka v sebi se mi zdi en tak majhen nebogljen otrok, ki išče in rabi ljubezen svojih domačih, ker pa jo ne najde, postaja zaprt vase in do mene nesramen. Jaz mu tudi ne morem nadomestit staršev in mu dat vso ljubezen, ki bi mu jo morali dati oni. Naj povem še to …ne dolgo nazaj smo bili na enem srečanju, kjer so bili tudi njegovi. Z njegovim bratom sva si sedela nasproti, večkrat sem ga pogledala in se mu nasmehnila, on pa je samo pogledal stran. Kako naj potem vzpostaviva odnos z njim? Zakaj bi se mu morala klanjati pa midva lesti za njim, ko pa je mulc mlajši od naju, komaj polnoleten in razvajen na vso moč? So stvari, preko katerih ne moreš že zaradi svojega ponosa, če tudi bi hotel. Nekaj samozavesti in ponosa pa mora imeti vsak v sebi in v tem primeru, bi ga midva povsem potlačila, če bi se hotela pobotati z njim in midva začela pogovor. Starša se vsaj nekoliko menita z njim, čeprav še to bolj malo, ker se on sam noče …
Saj nevem kaj naj naredim in kaj naj mu svetujem?

Bolj pomembno je, da veš, kaj si sama želiš oziroma kakšen odnos si sama želiš in to tudi jasno poveš. Če te ima fant rad, ti bo morda prišel naproti, morda pa ostane na mestu.

Če misliš, da bi lahko živela skupaj, če je kljub vsemu on tisti s katerim si želiš preživet življenje, pojdita nekam stran od teh ljudi, na svoje pa magari bo v začetku bolj bogo (v materialnem smislu).

Ne govorim o pobotanju z drugimi, saj to ni vedno možno.
Govorim o pobotanju s sabo. Da ne gojiš nekih zamer, jeze in neuslišanih pričakovanj do preteklosti, katere tako ali tako ni možno spremeniti.
Pustiš starše in njihove probleme ter greš živet in ustvarjat svoje življenje. Kar so starši naredili, so pač naredili. Dokler on ne sprejme tega dejstva in staršev, tako dolgo si sam uničuje svoje cilje.
Saj ni več otrok, da bi samo jamral, ker ne bi imel izbire. Je odrasel človek in naj začne delati na sebi in svojih ciljih, ker drugače bo ostal in postal popolnoma isti, kot so njegovi starši.

Ali če še povem drugače. Dokler si sam ne ustvariš življenja in odnosov takšnih, da boš v njemu zadovoljen, ne moreš sprejeti tega, kar so ti “storili” starši. Verjetno pa se oboje dogaja nekako istočasno. Tako spremembe v lastnem življenju, kot sprejemanje staršev. Nekako kot tehtnica, kjer je na eni strani osebno zadovoljstvo, na drugi pa sprejemenja staršev.
Ko povečujemo osebno zadovoljstvo, le to dobi posebno težo in s tem porine sprejemanje staršev (na drugi strani tehtnice) višje na navidezni letvici. 🙂

Kakšne sanje in cilje so mu uničili? A je sanjal in ciljal na to kako bo napredoval na tistem kar so starši ustvarili pa se mu ni izšlo in je obmolknil? Sedaj pa trmari kot malo dete, ko ga mamica odstavi?
Naj se sprijazni s tem, da od njih ne bo dobil nič oz manj kot pa je sam sanjal in naj živi svoje življenje ne pa, da išče krivce za svojo nejevoljo v drugih.
Nizka samopodoba je znak neodraslosti, kar zgolj pomeni, da ga (vaju) čaka še veliko dela na sebi, iskanje krivcev izven sebe ne vodi v napredek, zgolj ohranja neodraslost.

Mogoče je fant ne resen zato dela samo špetir med ljubeznijo .

Ali če še povem drugače. Dokler si sam ne ustvariš življenja in odnosov takšnih, da boš v njemu zadovoljen, ne moreš sprejeti tega, kar so ti “storili” starši. Verjetno pa se oboje dogaja nekako istočasno. Tako spremembe v lastnem življenju, kot sprejemanje staršev. Nekako kot tehtnica, kjer je na eni strani osebno zadovoljstvo, na drugi pa sprejemenja staršev.
Ko povečujemo osebno zadovoljstvo, le to dobi posebno težo in s tem porine sprejemanje staršev (na drugi strani tehtnice) višje na navidezni letvici. :)[/quote]
Se strinjam, da pozitivni rezultati pomagajo preteklost pustiti za sabo. Oboje se zato prepleta in dogaja istočasno, vendar pa spominov ne moreš izbrisati, le takšnega vpliva več nimajo.
Nekaj podobnega je, ko imaš nizko samopodobo in želiš shujšati. S hujšanjem prav tako vplivaš na svojo samopodobo in z lepšo samopodobo dobivaš več poguma, da nadaljuješ.

Le komu se da kljub taksnemu odnosu vztrajati v (z)vezi?? Mislim, ljudje, kaj vse se vam da… Fant je punco odpisal in ga boli una stvar. Medtem je pa najbrz ze tudi punci to uspel na se bolj direkten nacin sporociti.

A ni ravno obratno ?
Neodraslost je lahko znak nizke samopodobe, saj se samopodoba ustvari že v otroštvu.

Tukaj ni ljubezni.

A ni ravno obratno ?
Neodraslost je lahko znak nizke samopodobe, saj se samopodoba ustvari že v otroštvu.[/quote]
Kaj naj bi bilo obratno?
Tip je telesno odrasel njegova samopodoba pa kaže na to, da mu mentalno še precej manjka, da bi bil odrasel tudi v tem smislu in postavlja se vprašanje, če sploh kdaj bo, ker do sedaj (pri starših) ni imel pogojev v katerih bi lahko. Glede na to, da ga x-tina tudi ujčka je vprašanje kaj se bo izcimilo iz tega.

No-ga in ne Na-ga