Cilji, ki jih še želite doseči

Ali si v življenju zastavljate cilje in jim sledite? Ali živite iz dneva v dan?

Kaj si predstavljate, da boste letos še delali, kaj v naslednjem letu in kasneje na starost?

Rabim ideje. Brezciljen sem. Vleče me v depresijo.

V centru vašega srca sije in žari neskončno majhna zvezdica.

Poznam … Ful pomaga, če si znaš postaviti prave cilje s pravo nagrado – da je nekaj obvladljivega, a ne premalo in ne preveč. Npr. Počistiš celo kuhinjo in si privoščiš pico – obvladljivo.

Če imaš cilje npr. Tekel bom maraton, a nisem pretekel Cooperja že desetletje: to je preveč naenkrat in je na koncu “kazen”, da si sploh poskusil. Ali kakšne zelo dolgoročne npr. Vsak dan bom pred spanjem prebral eno poglavje knjige – večina hitro opusti. Bolj obvladljivo je enkrat na teden bom tekel okoli soseske pred mojo tedensko nanizanko ob kateri si privoščim en pir za nagrado; ali vsak delovnik grem spat med 22 in 23, če ne zaspim bom prebral poglavje knjige, ki jo imam na nočni omarici.

Sprememba vedenja, trud itd so neprijetne stvari za katere nimaš in ne moreš imeti volje brez neke “nagrade”. Vse kar te povleče iz cone udobja je “zoprno”.

Definitivno se ne naenkrat preveč preobremeniti in poskusi najti oprijemljive in objektivne cilje za katere si dovolj motiviran, da poskusiš inne preveč, da te en spodrsljaj iztiri. Npr. Tipična fora: želim najti ljubezen – to ni odvisno samo od tebe; preoblikuje v “vsak teden bom odgovoril vsaj eno punco in če pogovor steče povabil na kavo”. Oprijemljiv cilj, ker je “točka” tudi če reče ne ali se ne želi pogovarjati.

Lp in upam, da je vsaj malo pomagalo.

Seveda. Imam zelo natančno zastavljene cilje. In še bolj, natančneje, zastavljeno pot do njih. In te poti se držim kot pijanec plota. Do sedaj več kot uspešno.

V centru maminega pedenanja, zapoham svoj podganji fris, da nikoli ne vem za sebe. Dokler stara pedena, sem lahko svetovna zguba in svetovna vsiljiva nadloga čepeča le an internetu. Poglejte me.

Po pravici povedano, imam cilje, a nekako ne verjamem vanje. Sem že starejša, cilji niso taka nuja kot v mladosti, ko nekako izpolnjuješ pričakovane cilje (šola, diploma, služba, stanovanje, družina). Ko si starejši, tudi če zadanih ciljev ne izpolniš (npr.učenje novega jezika, videti kakšen nov kraj, pridobiti novo znanje), ni bistveno drugače. Tudi motivacija je zato manjša. Hitro padeš potem v tisto brezciljnost.