Cenjenje
&IT začela si dobro … padaš pa sem
http://med.over.net/forum5/read.php?124,9930565
Če se ti da brat.[/quote]
To pa nekako dojemam kot znak neke (narejene ?) ponižnosti. Skromnosti.
Kako daleč stran od resnice sem?[/quote]
Ponižen pa res nisem. Tudi za skromnega se nimam. Se mi pa ne da narejat zaradi drugih, mi pač ne pomenijo toliko. Do tistih, ki pa mi nekaj pomenijo sem pa iskren. Kaj vem…
Res. Kakšna bi bila? :/
Kaj pa če se sčasoma to cenjenje, kdo ve, v katerem dopoldnevu, prevesi v necenjenje, oz. se nekega momenta začneš spraševati, ali me kdo sploh še ceni. Me partner sploh ceni. In potem mrzlično iščeš po spominu zadnjo misel, besedo, dejanje, s katero bi lahko potrdil, ja, moj/-i me še ceni/-jo. Kaj če več ne najdeš. Kaj potem?[/quote]
Predstavljaj si tako, kot če bi iz dneva v dan, vsak dan, preživela z manj denarja, kot si ga imela včeraj. Najbrž bi sčasoma zabredla v velike dolgove in ti bi te najbrž streznili. Tukaj pa …
Cenim karakter, dejanja in dosežke. Pri dosežkih mi je pomembno to, da je nekdo uspešen zaradi lastnega truda, znanja in sposobnosti. Oseb, ki so prilezli na položaje ali dobile službo samo zaradi ustrezne politične pripadnosti, poznanstev, vez in vezic…ne cenim.
Če imam nekoga rada, mi je zelo važno kaj si o meni misli in sem zelo potrta, če me razžalosti. Če pa nekoga ne maram, ali ne cenim, mi je pa povsem vseeno, kaj si o meni misli.
To pa nekako dojemam kot znak neke (narejene ?) ponižnosti. Skromnosti.
Kako daleč stran od resnice sem?[/quote]
Ponižen pa res nisem. Tudi za skromnega se nimam. [/quote]
Seveda ne. Le kaj sem razmišljala… Še nisem srečala moškega, ki bi bil ponižen. In hudo redko skromen. Ponavadi je pri moških tako, da so kot pavi. Šopirijo tisti svoj “rep” in kar kričijo v naš obraz: glej kako lep sem, glej kako dober avto imam, glej kako pameten sem, glej kako dobro življenje ti lahko nudim… skromnosti, ne vem, moški besedo skromnost niti nimajo v svojem besednjaku, če pa jo že imajo, jo pa imajo toliko, da z njo opišejo, kakšna je njihova partnerka oz. naj bi bila njihova partnerka. Ponižnost, eh, kaj je to, kaj že pomeni ta tujka…
(Hecam se. Mislim, ne hecam se, ampak kot da bi se hecala).
Isto.
No, tukaj pa si nisva podobni. Tudi če nekoga še tako ne maram, oz. nikakor ne cenim, mi ni vseeno, kaj si misli o meni. Kar pomeni, da se tudi do tistega človeka ne bi mogla neprimerno (recimo žaljivo, zaničevalno…) obnašat, če pa bi se že, pa bi se počutila krivo.
Mislim, da tukaj zelo lepo paše izjava WD40:
Ponižen pa res nisem. Tudi za skromnega se nimam. [/quote]
Seveda ne. Le kaj sem razmišljala… Še nisem srečala moškega, ki bi bil ponižen. In hudo redko skromen. Ponavadi je pri moških tako, da so kot pavi. Šopirijo tisti svoj “rep” in kar kričijo v naš obraz: glej kako lep sem, glej kako dober avto imam, glej kako pameten sem, glej kako dobro življenje ti lahko nudim... skromnosti, ne vem, moški besedo skromnost niti nimajo v svojem besednjaku, če pa jo že imajo, jo pa imajo toliko, da z njo opišejo, kakšna je njihova partnerka oz. naj bi bila njihova partnerka. Ponižnost, eh, kaj je to, kaj že pomeni ta tujka…
(Hecam se. Mislim, ne hecam se, ampak kot da bi se hecala).[/quote]
Ja poznam nekaj takih, ponavadi niso samozavestni, pa to skrivajo na preveč očiten način.
Isto.
No, tukaj pa si nisva podobni. Tudi če nekoga še tako ne maram, oz. nikakor ne cenim, mi ni vseeno, kaj si misli o meni. Kar pomeni, da se tudi do tistega človeka ne bi mogla neprimerno (recimo žaljivo, zaničevalno…) obnašat, če pa bi se že, pa bi se počutila krivo.
Mislim, da tukaj zelo lepo paše izjava WD40:
[/quote]
It, motiš se. Verjetno se trudiš po najboljših močeh. Zakaj bi se obremenjevala z nekom, ki te ne ceni, pa tudi ti nimaš dobrega mnenja o njem? Če te nekdo ne mara, ker ti nekaj zavida, npr. boljšo plačo, dobrega moža ipd., te nikoli ne bo maral., razen če te iz službe vržejo….takrat sicer več ne bo zaviden, ampak bo privoščljiv. Skratka, zaradi morebitne žlehtnobe drugih ljudi se nima smisla sekirat. Ne rabiš pa biti zaničljiva do te osebe, ker se ti ni treba spustiti na njen nivo. Štos je v tem, da če druge osebe opazijo, da si to jemlješ k srcu, zadevo lahko še potencirajo.
Saj veš kako poje Werner: Ne gane me….:)))
Tukaj pa… nadaljuj, Margot, kaj sledi?[/quote]
🙂 Kaj sledi? Nič. Lahko leta in leta tavaš v breznu ali pa preprosto nekega dne, nekega dopoldneva rečeš, da imaš tega dovolj. Kako kmalu se bo zgodil ta trenutek je pa odvisno od tvoje samozavesti.
Ponižen pa res nisem. Tudi za skromnega se nimam. [/quote]
Seveda ne. Le kaj sem razmišljala… Še nisem srečala moškega, ki bi bil ponižen. In hudo redko skromen. Ponavadi je pri moških tako, da so kot pavi. Šopirijo tisti svoj “rep” in kar kričijo v naš obraz: glej kako lep sem, glej kako dober avto imam, glej kako pameten sem, glej kako dobro življenje ti lahko nudim… skromnosti, ne vem, moški besedo skromnost niti nimajo v svojem besednjaku, če pa jo že imajo, jo pa imajo toliko, da z njo opišejo, kakšna je njihova partnerka oz. naj bi bila njihova partnerka. Ponižnost, eh, kaj je to, kaj že pomeni ta tujka…
(Hecam se. Mislim, ne hecam se, ampak kot da bi se hecala).[/quote]
Oh, jaz sem jih pa spoznala nekaj…res skromnih….in to so bili praviloma neverjetni ljudje…enkratni
na svojem področju…umetniki, strokovnjaki…
Tak, ki te res sezuje….na svojem področju je genij, pa MENE skromno vpraša,kaj jaz mislim….ne iz
potrebe po razkazovanju,RES ga zanima…
Je pa res,da se to ponavadi zgodi pri moških, ki se jim nekaj (delo, umetnost, ideja) zdi bolj
zanimiva, kot oni sami :-)…. kar e res redko…. 🙂
Seveda ne. Le kaj sem razmišljala… Še nisem srečala moškega, ki bi bil ponižen. In hudo redko skromen. Ponavadi je pri moških tako, da so kot pavi. Šopirijo tisti svoj “rep” in kar kričijo v naš obraz: glej kako lep sem, glej kako dober avto imam, glej kako pameten sem, glej kako dobro življenje ti lahko nudim… skromnosti, ne vem, moški besedo skromnost niti nimajo v svojem besednjaku, če pa jo že imajo, jo pa imajo toliko, da z njo opišejo, kakšna je njihova partnerka oz. naj bi bila njihova partnerka. Ponižnost, eh, kaj je to, kaj že pomeni ta tujka…
(Hecam se. Mislim, ne hecam se, ampak kot da bi se hecala).[/quote]
Oh, jaz sem jih pa spoznala nekaj…res skromnih….in to so bili praviloma neverjetni ljudje…enkratni
na svojem področju…umetniki, strokovnjaki…
Tak, ki te res sezuje….na svojem področju je genij, pa MENE skromno vpraša,kaj jaz mislim….ne iz
potrebe po razkazovanju,RES ga zanima…
Je pa res,da se to ponavadi zgodi pri moških, ki se jim nekaj (delo, umetnost, ideja) zdi bolj
zanimiva, kot oni sami :-)…. kar e res redko…. :-)[/quote]
Saj pravim da ni tako redko, jih poznam nekaj, Takih, ki jih omenja it poznam precej manj.
Da že takoj na začetku razjasnimo, vsekakor nisem imela v mislih nenehno potrjevanje. Če ta obstaja, za mene ni niti pristna, in jo jaz kot tako niti ne cenim. (Eto, sem napisala, kar ne cenim.)
Pa še to, ni nujno cenjenje izraženo skozi besedno hvalo. Tu pa tam vsekakor, se pa za mene veliko močneje izraža skozi mimiko, telesno govorico. Počutje drugega.
Mimogrede, ali je samozavest prirojena?[/quote]
Mimgrede, res ni…menda se jo da krepiti dan za dnem…
en članek…mal za prebrat http://www.sensa.si/osebna-rast/kako-si-pridobiti-samozavest/
sploh pokazatelji so…neverjetno, kaj se vse prebere in kdo vse se najde v tem :-)))[/quote]
Brez zamere, a tole o samozavesti je napisano za osnovnošolce.
Mimgrede, res ni…menda se jo da krepiti dan za dnem…
en članek…mal za prebrat http://www.sensa.si/osebna-rast/kako-si-pridobiti-samozavest/
sploh pokazatelji so…neverjetno, kaj se vse prebere in kdo vse se najde v tem :-)))[/quote]
Brez zamere, a tole o samozavesti je napisano za osnovnošolce.[/quote]
Kot je fizika za 7 razred- še zmeraj je fizika.;-)
Mimgrede, res ni…menda se jo da krepiti dan za dnem…
en članek…mal za prebrat http://www.sensa.si/osebna-rast/kako-si-pridobiti-samozavest/
sploh pokazatelji so…neverjetno, kaj se vse prebere in kdo vse se najde v tem :-)))[/quote][/quote]
Brez zamere, a tole o samozavesti je napisano za osnovnošolce.[/quote
Grem čist takoj mulit… :-)))
Saj, to sem mislila
ko sem napisala, da mi ni vseeno in da se počutim krivo, če se spustim na njegov nivo.
Moram pa priznati, da me vedno nekoliko razžalosti, če sem v družbi takih ljudi, ki žalijo ali kaj podobnega. Sicer je to zelo zelo redko, vsaj izven tega čveka, se je pa zgodilo. Na nek način se mi zdi škoda, da takšni ljudje ne vidijo nekaj pozitivnega v dobrem odnosu, pa četudi je to na nivoju nekega znanca. Kot da nekaj izgubljajo, oz. so za nekaj prikrajšani.
Po drugi strani me pa to jezi, ta napuh.
Tovrstno resnico (neko filozofsko obarvano razmišljanje) je včasih res težko povedat na enostaven način. Oz. potrebuješ veliko primerjav, če želiš, da jo večja skupina ljudi razume.
Ampak mislim, da je Margot želela povedat, da je enostavno to že vedela in da ji je to nekaj najbolj življenjskega, nič novega…
Forum je zaprt za komentiranje.