Cenjenje
Ali cenite stvari, ljudi? Kaj cenite? Karakter, človečnost, dejanja?
Ali sploh še znamo ceniti neke karakterne lastnosti pri sočloveku, in če jih, katere to so?
In kaj v primeru, da veste, da vas ljudje v vaši okolici ne cenijo. Kaj v primeru, če vas ne cenijo vaši dragi, tisti najbližji. Bi odšli, se odselili, se oddaljili od njih, pretrgali stike, bi bili jezni, prizadeti, žalostni. Bi vztrajali in dokazovali svoje lastnosti, za katere menite, da bi se nekako “morale” ceniti.
Koliko vam je pomembno, da vas vsaj najbližji cenijo. Partner, otroci, starši, bratje/sestre… prijatelji, sodelavci, pri športu trenerji, in vsi, s katerimi trenirate…
Cenim človeka in njegova dejanja. Če me ne ne cenijo drugi, ni panike, stvari počnem zaradi sebe oz za sebe. Stvari, ki jih počnem za druge, jih počnem zato, ker se mi to zdi prav in bi jih počel, tudi če me zaradi tega ne bi nihče cenil.
Če skrajšam: takole zame, za druge drugače, za vse kakorkoli.
Se ti zdi tako? Mislim da ne gre za pozornost, saj to cenjenje, ki ga imam jaz v mislih. Mislim da gre za željo po neki naklonjenosti, po ljubezni na nek način. Ne tisti klasični ljubezni (ko gledaš ljubezenske filme), ampak tisti vsesplošni. Ko starš pohvali otroka, ker je dobil lepo oceno, in je otrok srečen. Ker se čuti nekaj vreden. Ali ko mož pohvali ženo, češ kako privlačna mu je, in je žena vsa ljubeča, in imata obadva nekaj od tega. Tovrstno cenjenje.
(Bi te še vprašala kaj, pa iz previdnosti tu neham.)
It, po moje pa, če ima oseba dobro samopodobo, prirojeno samozavest, ne potrebuje nenehnega potrjevanja od drugih. Saj ne rečem, paše že kdaj pa kdaj.
Karkoli že jaz naredim za druge, pa naredim, zato ker preprosto taka sem, nikakor pa ne pričakujem, da bi mi morali izkazovati hvaležnost na vsakem koraku.
Da že takoj na začetku razjasnimo, vsekakor nisem imela v mislih nenehno potrjevanje. Če ta obstaja, za mene ni niti pristna, in jo jaz kot tako niti ne cenim. (Eto, sem napisala, kar ne cenim.)
Pa še to, ni nujno cenjenje izraženo skozi besedno hvalo. Tu pa tam vsekakor, se pa za mene veliko močneje izraža skozi mimiko, telesno govorico. Počutje drugega.
Mimogrede, ali je samozavest prirojena?
Ah! Zakaj pa to? Ali si nič ne želiš neke osebnostne rasti.[/quote]
Vprašanja, ki si jih ti zastavljaš so nič drugega kot ustvarjanje negativne energije. Vzbujanje strahu pred še ne doživetim. Npr. zakaj bi se spraševal, kaj bi bilo, če bi se z najboljšim prijateljem skregala, ko pa lahko ta čas pokam štose z njim ?
To Emoti počnejo, skos depra neki…
Da že takoj na začetku razjasnimo, vsekakor nisem imela v mislih nenehno potrjevanje. Če ta obstaja, za mene ni niti pristna, in jo jaz kot tako niti ne cenim. (Eto, sem napisala, kar ne cenim.)
Pa še to, ni nujno cenjenje izraženo skozi besedno hvalo. Tu pa tam vsekakor, se pa za mene veliko močneje izraža skozi mimiko, telesno govorico. Počutje drugega.
Mimogrede, ali je samozavest prirojena?[/quote]
Mimgrede, res ni…menda se jo da krepiti dan za dnem…
en članek…mal za prebrat http://www.sensa.si/osebna-rast/kako-si-pridobiti-samozavest/
sploh pokazatelji so…neverjetno, kaj se vse prebere in kdo vse se najde v tem :-)))
[/quote]
Kaj pa če bi drugi te stvari, ki jih delaš za druge in jih cenijo, v resnici grajali. Bi jih še vedno počel? Ja, ker počnem stvari v katere verjamem. Vsaj dokler bi se mi zdelo smiselno. Imajo pa različna dejanja različen smisel, in tako bi verjetno kakšno stvar prenehal počet v momentu, za kakšno se pa splača tudi precej potrpet.
Ali potem to pomeni, da sam sebe ceniš, ko delaš take in take stvari (ko pišeš, da delaš za sebe).Ne, mislim, da sebe cenim zaradi sebe in ne zaradi stvari, ki jih počnem.
Če jih sam ceniš, zakaj jih ceniš. Kdo oz. od kod ti, da so vredne cenjenja…Verjetno je to stvar privzgojenih vrednot.
Tako popolna najbrž res ne. Pa saj ne rabiš bit tako popolen, da bi bil samozavesten. Samozavestni ljudje pač ne čutijo potrebe oz. ne vidijo smisla oz. je proti njihovim prepričanjem… da bi kritizirali, da bi se poveličevali, da bi bili zavistni, naduti…
Sicer pa tudi ni vsaka izražena kritika, povedana zaradi nesamozavesti tistega, ki kritizira. Je pa znak nesamozavesti kritika za kritiko, in spet kritika in še kar kritika…
Isto tako ni nekoliko samohvale znak nizke samozavesti. Je pa neprestano samohvaljenje, poveličevanje…
Mislim, da nesamozavesten človek združuje bolj ali manj izraženo vse našteto (v članku).
Zanimivo res, kdo vse je (oz. ni) na tem forumu samozavesten.
Seveda cenim ljudi, jih pa ni prav dosti. Še tak karakter brez dejanj ni veliko vreden, zelo cenim lep značaj in tudi sposobnosti nekaterih posameznikov, njihovo pridnost in vztrajnost za doseganje ciljev, samodisciplino, odgovornost, zanesljivost, kreativnost, zagnanost, pogum itd..
Ne ukvarjam pa se z osebki, ki so nezanesljivi, hinavski, zlobni, nizkotni, izkoriščevalski, manipulatorski, še manj pa z lažnivimi, pokvarjenimi značaji. Takih v krogu ljudi, ki me obdajajo ni.
Da se v domačem krogu cenimo med seboj, je nujno potrebno. Kakšna pa bi bila komunikacija in življenje brez tega?
Prijatelji – ne boš si izbiral prijateljev, ki jih ne ceniš vsaj v nekaterih stvareh, predvsem značaju. Verjetno si ne bom izbrala kakšne lažnive tatice, da mi bo delala družbo, če sama nisem takšna in se mi ob takšnih ljudeh obrača želodec?
Bi rekla, da gre na dolgi rok le enako z enakim.
Kot primer,pošten s poštenim, kriminalec s kriminalcem itd.
Nisi resen. :)[/quote]
To je podpis, odgovor je v tvojem quote;-)) Če se ti da brat.[/quote]
Ojoj. Sem pa res prezgodaj sklepala. :))))
Sorry. 🙂
V tvojem odgovoru je več resnosti kot v “podpisu”. Oz. več zrelosti, bi najbrž bilo bolje povedano.
Sicer pa mislim, da si kar dober opredelil oz. da je tvoj odgovor smiselen. Logičen. Resničen…
Res. Kakšna bi bila? :/
Kaj pa če se sčasoma to cenjenje, kdo ve, v katerem dopoldnevu, prevesi v necenjenje, oz. se nekega momenta začneš spraševati, ali me kdo sploh še ceni. Me partner sploh ceni. In potem mrzlično iščeš po spominu zadnjo misel, besedo, dejanje, s katero bi lahko potrdil, ja, moj/-i me še ceni/-jo. Kaj če več ne najdeš. Kaj potem?
Forum je zaprt za komentiranje.