Čemu imeti otroke?

Zakaj spraviti nekoga na svet, da bo 40 let bil prisiljen delati in potem crknil? To je za vas smisel življenja?

Res tragično

jaz jih ne bom imela

sem 31

je tako,pol te p tip pusti pa gre z drugo ti pa zrtvovala svoje telo

prasci niso vredni bmk?

Pri nas še celo veliki desni “domoljubi”, ki jih je poln gobec slovenstva in skrbi za nataliteto ter groza pred izumrtjem, pridelajo kvečjemu enega do dva potomca, neredki pa niti enega.

Ko bodo hojsarji ponudili zgled z lastnimi številčnimi familijami po avstroogrskem zgledu, morda tudi jaz posvojim kakega črnčka ali afganistančico.

Je veliko razlogov:

ženska ti ne bo kar tako ušla, če ji narediš otroka ali dva ali več,

ženska, ki ima otroke, je bolj skrbna, ni ji problem kuhat, čistiti, prati,

tvoji geni gredo naprej,

na stara leta imaš družbo, nekdo poskrbi zate

priimek gre naprej,

imaš kaj pokazat v življenju,

…

Otroci so smisel življenja. Naš ponos. Pa seveda v starosti imaš koga pa imaš tudi koga, da mu imetje prepustiš. Pa seveda fajn je, da so tudi vnuki.

tisti, ki ne veste kaj je smisel naredite največ, če jih nimate!

Da gre naš rod naprej.

bi bilo pa zelo prav, če jih že vaši starši ne bi imeli …

Vsi navedeni razlogi so sebični. Egoizem na kvadrat

Kaj ti imaš otroke zaradi drugih ali mogoče zaradi sebe? Vsi jih imamo iz svojih egoističnih ciljev.

Moj otrok je nekaj najlepšega kar se mi je zgodilo. Trudim se, da mu omogočim lepo življenje in čim boljšo popotnico za naprej.

Jaz jih imam ker, prizna, sem imela verjetno nekaj let norosti, blaznosti, pa zaljubljena sem bila, pa hormoni in biologija je naredila svoja. Do tistega trenutka sem bila namreč 100% prepričana, da otrok ne bom imela in si jih niti nisem želela imeti. Zdaj jih imam 3, že ene 14-16 let, od tega 12 let sama z njimi in ni bilo lahko. Obžalovala nisem nikoli, tega nobena prava mati niti ne more, ker ti ljubezen ne dovoli. Torej jih imam, ljubim do onemoglosti, počasi jih bom morala spustiti od sebe, kar pa je končno cilj vsega. Da grejo, se osamosvojijo, živijo, tako kot oni hočejo, ne kot hočem jaz. Niso moji in ne želim, da tako čutijo. Bom pa jaz vedno njihova. Ne bom dovolila noben žrtve zame, nikoli. Če bom uspela preliti materinstvo v prijateljstvo in me bodo v odraslosti spoštovali in bomo imeli stike, bom vesela, če ne, sem pogrnila sama, nabijala jim občutkov krivde ne bom. Znala sem in znala bom živeti tudi sama. Oni si pa bodo krojili prihodnost sami. In če jim uspe vsak kakšen dober kroj, bom vesela, ker TO JE SMISEL. Njihov, moj ni pomemben.

Glejte, da boste svoje sončke redno vozili na cepljenje. Še najboljša bi bila kombinacija rednega cepljenja in vseživljenjskega izobraževanja na daljavo.

Se strinjam. Moja mama je meni od malega dala vedet, da sem na svetu za to, da ji ne bodo tujci v starosti riti brisali. Za svojo debelost je vedno krivila mene oz.porod. Že kot majhna sem se odločila da nikoli nikogar ne bom spravljala na svet, ne rabim grešnega kozla za svoje napake. Ker nisem izkusila ljubezni, se bojim da je svojim otrokom ne bi znala dati.  Obstajam, ker je to krščansko. Občudujem pa vsakega starša kateri je nesebičen in pomaga svojemu otroku postati boljši človek kot je on sam.

Tebe je taka muka brat, ker vedno pišeš neke neumstne, neslane “šale”. Ta drugi neotesanec nas je že zapustil. Mogoče ti je pa lahko za zgled?

???

Pametno. Sploh v teh casih. Just don’t.

Še ne dolgo nazaj ste nekateri tukaj špilali jasnovidce, modrovali in napovedovali globalno ekonomsko, socialno in politično kataklizmo, da se bo največja vrednost iz denarja, vrednostnih papirjev, kriptovalut, dragih kovin in kamnov preselila v lastništvo obdelovalne zemlje, na kateri bo moral vsak sam pridelati hrano za preživetje, kdor ne bo prideloval v potu svojega obraza, bo crknil od lakote.

Ampak nekaj ste pozabili v svoji novosrednjeveški viziji prihodnosti: da bo treba vse obdelovat na roke. Z motiko in lopato. Če bodo propadle oskrbovalne verige s hrano, bodo tudi z gorivi, rezervnimi deli, končnimi industrijskimi produkti in praktično vsem. Torej bo poleg obdelovalne zemlje nujen še človeški kapital oziroma akumulacija delovne sile. Tudi to bo morala vsaka kmetija sama pridelat. Svoje sužnje po genetskem materialu. Medtem ko ste hodili gledat oglase za zapuščene podeželske posesti, ste pozabili delati na razplodu. Na postapokaliptične čase fizičnega garanja od jutra do mraka ste se zelo površno pripravili. Tistega enega ali dva otroka, kolikor imate, bo hitro pobrala lahko delovna nesreča, bolezen, zdravil in dohtarjev ne bo, potem boste pa sami na starost umirali od lakote in lahek plen roparskim bandam, kot so nekoč po podeželju bile.

Nikakor ne želim imeti frocov, prvo se vprašajte, ali ste jih zmožni preživljati in jih vzgajati, ne da jih potem podturite drugim. So prevelik strošek v današnjem času, pa še nekaj, slabo se jim bo dogajalo na tem krutem svetu, žal.

Priimek ne gre naprej, če je otrok ženskega spola, ki po svoji poroki prevzame možev priimek.

Kje imaš garancijo, da bo otrok skrbel zate, ko boš star/a in onemogel/la? Saj bereš dnevno tule gor, kaj se dogaja.

Zakaj pa ženska mora kuhati, pospravljati? A dedc ne zna? A niso otroci od obeh?

Zato pa imaš več otrok, a ne. Ampak itak ni priimek tako važen. Važno, da gredo geni naprej :). Tudi, če je priimek drug.

No ja, koliko možakarjev pa kuha? Mogoče tu pa tam. Ampak v večini primerov je pa mama tista, ki kuha za otroke, čisti, pere… potem pa še za dedca, a ne, če že za otroke in zase.

In zakaj ne bi mož prevzel ženinega priimka⁉️

Nesposobni pač spravijo otroke na svet res zgolj s tem namenom (da bodo 40 let delali in nato crknili).

Ostali pa imamo otroke, ki razumejo, da lahko tudi delajo tisto, kar jih veseli in z poštenim delom zaslužijo dovolj, da si lahko privoščijo tudi veliko uživanja v življenju.

Sem netradicionalistka, ne častim inštitucije RKC, vere me ne motijo.

Dokler verjameš v poštenost neke zveze, v njej ustvarjenega potomstva in tako mlade družine,  ko si mlad, naiven, neizkušen, poln nekih idličnih pričakovanj, še gre.  KO pride jo potomci, se začne druinsko partnerksa preizkušnja na dolgi rok – ker vmes tudi dozorevami, gremo skozi različne faze, se tudi telesno staramo, iztrošimo ob tem.

Kasneje, po kakšnih 10-15ih letih take družine,  še se enemu od partnerjev sfiži morala, da ga odnese, spodnese ( npr. da mu finančno več pomeni, kot lastna družina, da ga keš zasvoji), pa ko se moraš za določene stvari in dostojanstvo pojat potem ob razhodiu po SCDjih, sodiščih,  ker ti nartno psihopatizira; sicer se delno umakneš, ker ne vračaš pingpong žoge, otrokom pa jasno e smeš onemogočit njihvoh želja, da t slučajno kdajkoli kasneje v življenju ne bi očitali, sa si jih oviral ali onemogočil.  In v primeru, da so  nekje že skoraj polnoletni otroci še manipulativno kupljeni z denarjem – si rečeš, zakaj le, a je to vredno, da se bodo tudi oni na meni izživalji -ne iam svoje dostojanstvo. In koenckoncev potem – a je bilo vredno spravit otroke za to na svet, se matrat, pusti tudi posledice na tvojem telesu. Pa jih imaš seveda rad,  si jim nudil vse in še več, da so glave ostale cele , se znjimi ukvarjal, jim omogočal da so razvijali svojo osebnost, hobije, ker seveda tudi nič niso krivi- ampak je hudo, ko razsodnost v njihovih možganih še ni evolucijsko dozorela, ker jim možgani praktično še zorijo. Ker sami nimajo določenih življenskih izkušenj, moralno še ne vedo kaj je prav in ne, ker gredo v določenem trenutku samo na material in za v svojo korist.

Pustiš, se umakneš. Počakaš, da dozorijo in gredo tudi oni skozi faze določenega življenja. Ker morajo.

Najbolj BZVZ pa se mi zdi, ko so nekateri tako mladi, naivni, zaljubljeni zasljepljeni z idiliko neke idealne družine z otroki. Ja otrok je krona neke ljubezni, jaz tako gledam, ne iz evolucijskega, da štepam kolikor jih bo možno dano; samo ti pa potem 18+ let kroji tvoje življenje – finančno, čustveno, vzgojno, te tudi včasih izčrpava, zelo. Čeprav vse z veseljem narediš, se posvetiš, trudiš tudi držat skupšaj, ko je kriza – zavoljo teh otrok.

Nikoli pa ni bil moj namen imeti otroke zato, da mi bodo na starost menjavali plenice- ker ne pričakujem tega od njih -to je sebično, grdo. Ne rodiš otrok zato, da ti bodo na starost, ko boš morda sam nezmožen tvoji sužnji ob tvoji postelji. Ne. Ne pričakujem tega od njih. Če bodo ponudili pomoč, lepo, se zahvališ in plačaš oskrbo zase; nikakor pa ne pričakujem kot večina, ki tako dela: dajo jim streho nad glavo in dajo jim vedeti: zato, da mi boš rit brisal, ko si je sam ne bom več zmogel – saj boš dobil bajto..  Grdo.