Camino

Zdaj ni se sezona pohajanja po razno-raznih Caminih oz. Jakobovi poti, pa mu vaeeno zanima tole.
Nekaj jih bezno poznam, ki so lansko leto sli na te”camine”, eni po Portugalski, drugi po Franciji itd.
Vsi po vrsti so in se vedno zatrjujejo, da so sli zaradi sebe.
A ga ni, ki ne bi polnil svojega FB s skoraj vsakodnevnim porocanje o tem, kaj so doziveli, koga srecali, koliko zuljev pridelali itd.
Meni je tole malcek kontoverzno. Ce je pohajanje po Caminu neke vrste spoved in iskanje sebe, potem gres, uzivaz ali pa tudi ne, se najdes ali pa tudi ne.
Ne razumem pa zakaj to oznanjas naokoli. Imas celo predavanja v kaksni lokalni knjiznici.
Torej, zakaj?

Ne bi o tem vprašala te, ki jih poznaš?

Saj sem jih, pa pravijo, da zaradi sebe in iskanja samega sebe.

Ker je to najbrz edina stvar v zivljenju, ki so jo dosegli sami. Tisti ta pravi, tega ne objavljajo vse naokoli.

No, tudi sama tako mislim.

Vsakič, ko te prime, da bi se brigal za tuje življenje , globoko vdihni in poišči v sebi odgovor zakaj te to briga. Česa si želiš a ne upaš sam, kaj je tisto , kar je sprožilo tvojo reakcijo in izkoristi dano priložnost za rast. Na poti proti cilju (izkoristiti življenje na polno, postati najboljša verzija sebe) se vsi srečamo s triggerji kot ti. Nič narobe s tem. A ne zanemarjaj znakov in priložnosti.

Odgovor na prvotno vprašanje..srečni ljudje radi delijo svojo srečo. Radi motivirajo tudi druge, da bi bili srečni in so neprecenljive priče, da je sreča možna in realna. Njihove zgodbe so navdih mnogim. Upam, da objavijo čim več takih zgodb, saj v poplavi zgodb o nesreči človek dobi občutek, da je življenje grdo. Pa ni tako

Mene pa zanima koliko ti “predavatelji” računajo za eno predstavitev svojega sfejkanega peš potovanja – veliko poti se prevozijo, a to modro zamolčijo.
Očitno je še vedno tako imenovana duhovnost dobro prodajano blago, pa smo naivčki mislili, da se je to vezanje otrobov in mlatenje prazne slame končalo z letom 2000.

Pa saj je tudi v Sloveniji del Camina. Ena pot gre ob Soči, druga iz Prekmurja, pa še jih je. Prav tako dobiš potni list in popuste pri nočitvah in hrani.
Na Katarini nad Lj.je pred vhodom v cerkvico lepo viden simbol Camina s školjkico. Poznam štiri, ki so šli del slovenske poti, oni samo 400 km, in so tudi našli sami sebe.
Ne razumem, zakaj bi se moral človek it iskat v Španijo ali Francijo, če pa imamo slovensko najdišče pred seboj.

Ne razumeš? Saj ni treba, ne muči se. Španski camino ima en poseben čar, pustiš vse in se odpraviš drugam. Srečuješ ljudi s celega sveta, ki gredo v isto smer, neprecenljivo.

No, meni je dosti bolj cudno, to iskanje samega sebe!
Tam nekje okoli 30ih naj bi bil ze daaavnooo formirana osebnost. Vsaj v mojih mladih letih, so rekli, da je cajt ko moras nehat krivit druge za svoje spodrsljaje.
Prej bi rekla, da je to “caminanje” po svetu, postal dober in donosem biznis.
Tudi v starih casih so hodili na romanja. Takrat res z versko noto.
Pa se to sem poslusala, da ni to poceni hec. Kaksne dva tri jurcke moras reskirat. Za ta denar grem raje lezat pod palmo in poslusat bucanje juznih morji.
Mazohist pa res nisem, prej hedonist.

Iskanje sebe, hm, kaj pa vem, po večini moderni divji ritem zahteva več, kot ljudje zmoremo. Na caminu si pa sam gospodar svojega časa, tempa, svojega napora in oddiha.

Ok, pa prides nazaj in pades v isto zivljenje, kot pred Caminom.
Morda drzi tisto, karkoli ze je, se kaksen mesec in si spet tam, kot si bil.
Samemu sebi ne mores ubezati.

Takole, na hitro, se spomnim 8 ljudi, ki so šli na Camino. Nihče od njih se ni šel iskat, trije vme, da niti fb nimajo, ostali pa razen enega tega niso niti objavili. Večina je to vzela za svoj dopust, relaksacijo, ena je pot in molitev na njej darovala za svojo za rakom obolelo sestro.
Vse je odvosno od tega s kom se druži#. Tak se ti zdi pa svet.

Padeš v isto življenje, a nisi isti 🤪.

Je rekel Rado Pezdir: “ma, je*i se ti mal, Ša*ec.” Tako nekako. Resetiran-knjiga.

sama sem si zelo zelela na camino di santiago.
starsi so mi v dno duse vsidrali ljubezen do hoje. tako da ze od kar pomnem hodim.
tako sem spomladi leta 2016 prehodila E6 iz Avstrije do Strunjana in bila navdusena. Tako sem se se isto leto odpravila na Jakobovo pot iz Francije do Finisterre. Lani pa sem prehodila se cammino primitivo,ki je prav tako enab od jakobovih poti. nisem na FB in tudi nisem nikamor objavljala svojih dnevov,minit ali sekund .. vsaka od poti je bila zgodba zase. v vsako pot sem vstopala odprta in ozstopila spremenjena.nisem iskala razsvetljenja ..ampak te taka izkusnja oblikuje v globini ce si to zelis ali ne … ..camino je prispodoba zivljenja. nauci te vztrajnosti,nenavezanosti,skromnosti,moci,sprejemanja … ..
vsakemu priporocam to izkusnjo. in ce imate moznost pojdite sami.
osebno nisem imela nobenih predavanj ..ljudje pridejo sami,tisti ki zelijo vedeti ali slisati.

Res je, camino te uči, vse teče dosti počasneje kot tu. Velika umetnost je tudi vnašati spremembe v svoje življenje, kot ti jih je pokazal camino in so zelo učinkovite.

Lani sem prehodila 280km , skoraj nic nisem fotkala, samo hodila in uzivala v tisini. Še danes malo govorim o tem, razen če me kdo vpraša. Nisem šla zaradi druženja ali duhovnosti. Nisem ljubiteljica hoje in to je bil izziv. Vse je v glavi, manj pricakujes, vec dobis. Danes sem ponosna nase, ta zgodba je za mano. Nauk: vse je mozno, ce si zelis.