BULIZEM in nefunkcionalnost učiteljev
Ne bom na dolgo in široko. Bom zelo direktno povedala par svojih misli.
Bulizem v šolah se dogaja od prvega razreda dalje.
Tudi ignoranca ostalih otrok do posameznika in izključene je neka vrsta bulizma.
Rada bi ustanovila zavod ali kaj podobnega, ki bi temeljil na prostovoljstvu in bi pomagal osveščati starše in otroke o možnostih življenja ne da te nekdo zavrača, zafrkava, žali, ponižuje, ignorira, …
Rada bi, da otroci s slabšo samopodobo, raznimi hibami, ali drugačni otroci – vsi, ki na kakršen koli način izstopajo iz večine (isto spolno usmerjeni, ekstremno revni, ali samo zelo nerodni v odnosih) dobijo in vidijo priložnost za srečno življenje in za sprejetost.
Ja vem, sprejetost se zgodi doma. Seveda. Toda 12 letnik potrebuje sprejetost prijateljev, sošolcev in družbe, ne samo sprejetost mame in očeta.
Torej, če se je kdo v zapisu našel, če kdo koga pozna, ali če ima kdo podobne misli, naj se mi oglasi. Nimam še ideje, povem iskreno. Toda upam, da bi se lahko dalo na kup nekaj glav, ki bi bile pripravljene delati v tej smeri.
Šole imajo razne programe, to ne funkcionira nič. Bulizem se dogaja, učiteljice se trudijo glede na lasten značaj in znanje – glede na lastne življenjske izkušnje.
Tudi, če v času pouka nekoga ne zafrkavajo – se ga pa izogibajo – toliko je zmožen doseči naš šolski sistem.
Če bo zanimanje podobno mislečih, bom pustila kontakt.
Truu, 06.07.2021 ob 09:19
Ne bom na dolgo in široko. Bom zelo direktno povedala par svojih misli.
Bulizem v šolah se dogaja od prvega razreda dalje.
Tudi ignoranca ostalih otrok do posameznika in izključene je neka vrsta bulizma.
Rada bi ustanovila zavod ali kaj podobnega, ki bi temeljil na prostovoljstvu in bi pomagal osveščati starše in otroke o možnostih življenja ne da te nekdo zavrača, zafrkava, žali, ponižuje, ignorira, …
Rada bi, da otroci s slabšo samopodobo, raznimi hibami, ali drugačni otroci – vsi, ki na kakršen koli način izstopajo iz večine (isto spolno usmerjeni, ekstremno revni, ali samo zelo nerodni v odnosih) dobijo in vidijo priložnost za srečno življenje in za sprejetost.
Ja vem, sprejetost se zgodi doma. Seveda. Toda 12 letnik potrebuje sprejetost prijateljev, sošolcev in družbe, ne samo sprejetost mame in očeta.
Torej, če se je kdo v zapisu našel, če kdo koga pozna, ali če ima kdo podobne misli, naj se mi oglasi. Nimam še ideje, povem iskreno. Toda upam, da bi se lahko dalo na kup nekaj glav, ki bi bile pripravljene delati v tej smeri.
Šole imajo razne programe, to ne funkcionira nič. Bulizem se dogaja, učiteljice se trudijo glede na lasten značaj in znanje – glede na lastne življenjske izkušnje.
Tudi, če v času pouka nekoga ne zafrkavajo – se ga pa izogibajo – toliko je zmožen doseči naš šolski sistem.
Če bo zanimanje podobno mislečih, bom pustila kontakt.
Kako bi tale tvoj “bulizem” izgledal šele, če bi ti to na dolgo in široko!
Jaz sem učiteljica že 25 let, delala v osnovnih, srednjih šola, pa smo se povsod izredno trudili za vse izključene otroke. Tudi kot mama treh otrok, od katerih so bili vsi v nečem posebni in izključeni, lahko rečem, da nisem v 18 letih, kar so bili moji otroci v šolah, naletela na učitelje, ki bi jim ne bilo mar. Vsaka razredničarka v osnovni šoli se je srčno trudila z vsemi, tistimi agreisnimi kot s tistimi zadržanimi otroki.
V vsakem kolektivu imamo vsako leto izobraževanja in delavnice. Moji kolegi razredniki se dobesedno mečejo na zobe, da bi vse otroke vključili.
Zato te noram vprašati, kako si pravzaprav predstavljaš v praksi, da bi naj funcioniral ta zavod, društvo, karkoli imaš v mislih. Kako bi se lotila izobraževati in osveščati? Poišči na spletu katalog izobraževanj za strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju, boš videla, da je tam tričetrt izobraževanj iz tega področja. To je glavni fokus šolstva v zadnjih letih. Mene so o tem poučevali ljudje, ki imajo 20, 30, 40-letno prakso, izkušnje, magistri in doktorji znanosti, teoretiki in ljudje iz prakse. In na koncu vedno nekako pridemo do ugotovitev, da nekateri otroci enostavno ne želijo biti vključeni v nekate skupine, da potrebujejo svoj mir in samo potrditev, da so ok tudi takšni kot so. Pa da vedno so in bodo otroci, ki so agresivni do drugih in da se tega pač naučijo doma. Več koristnega naredimo, če šibke osvestimo, kako se postaviti zase.
Sem nekdanja pedagoška delavka- ne ravno učiteljica,
Poznam družino z več dislektiki.
Učitelji jih še prepoznajo ne, da bi kdo opazil kaj takega, no go. Če so na težavo opozorjeni oz. obveščeni s strani staršev, pa je odgovor, saj nimajo odločbe. Nihče pa ne da tem otrokom dihati, jim morda brez odločbe kaj olajšati. Otroci pa nadpovprečno bistri na drugih področjih( testirani in prepoznani kot nadpovprečno nadarjeni).
Menim, da je danes v izobraževanju učiteljev in tudi vzgojiteljev veliko zamujenega, ne strokovnega in ne dajo jim kompetenc za kvalitetno VIZ,
Ena lastovka še ne prinese pomladi, in če ste vi zgoraj ena učiteljica z drugačnim in funkcionalnimi pristopom, potem ok, ampak dajmo raje vprašat otroke recimo stare 18 let – tiste, ki so bulizem doživljali in tiste, ki so izključenost doživljali kaj so za njihovo VKLJUČENOST storile učiteljice.
Naša recimo nehote NEHOTE poglablja izključenost z besedami – ne moremo se razumeti z vsemi. Če se s kom nočeš družiti, ga pusti pri miru.
HALO!!!!
učiteljica ni psihologinja, narediti mora učni načrt, večinoma je prisotna med poukom, je pa docela ODSOTNA med odmorom.
Življenje v šoli se dogaja med odmori. Ali v podaljšanem bivanju, ko vsaka sedi pod svojim drevesom in šteje mravlje, medtem ko se za dogajanje izključevanja nihče ne zmeni.
Ja ok otrok mora k psihologu, ker igra violino in je zelo tihe narave, ima same petke in se težko pogovarja z nekom, ki ga po domače povedano jebe v glavo. In to otroci počnejo. Ker ima tudi dolge lase ga tudi zafrkavajo. Ne med poukom, MED ODMOROM.
Kot rečeno učitelji ne naredijo nič. Še vedno otroci doživljajo travme v šoli.
Zato je skrajni čas, da se nekaj za take otroke naredi.
In učitelji… namesto polen pod noge… pismo no…podajte roko ne…
Tudi sama sem učiteljica in opažam enako kot učiteljica v svojem mnenju zgoraj. Vsi učitelji (pa sem delala na več šolah) se izredno trudijo, da vključijo vse otroke oz. da razrešujejo probleme, ki se pokažejo v šoli.
Kaj pa starši? Pri starših (so redke izjeme) vedno nastopi tisti zagovorniški čut, ne ne moj otrok pa že ne. Če pa gre za otroka, ki je nadlegovan, pa starši pričakujejo, da bomo vse rešili v šoli. Vsi po vrsti za vse krivijo šolo in vrstnike. Niso pa zmožni prepoznati vzorcev, ki po navadi izvirajo od doma. Naloga starša in samo starša je, da nauči svojega otroka kako se postaviti zase. Težko je spreminjati druge, več dobrega se naredi, če pri sebi kaj spremenimo. Pa ne me narobe razumet, ne zagovarjam nadlegovanja in maltretiranja, ampak tega je danes vse polno tudi in predvsem izven šolskega okolja. Tak otrok ne bo imel nič od tega, če ga bomo mi odrasli vključevali v raznorazne skupine, samozavest si bo pridobil s tem, da bo sam znal postaviti meje in jasno povedati, kaj je zanj nesprejemljivo.
Tako, da če že ustanavljaš zavod, priporočam, da se osredotočiš na to, kaj posameznik, ki je žrtev ”bullyinga” lahko naredi za dvig samozavesti.
Forum je zaprt za komentiranje.