brez spolnosti
Poznam pa nekoga, ki je v tej situaciji… izkoristi vsake toliko in potem ‘izganja hudiča iz svoje zavesti’. Mu ne zavidam. Nikakor. Še manj pa obsojam. Lahko je biti pameten za druge…
Ne odobravam… Nikoli in pod nobenim pogojem…
Kje pa je tu ljubezen, ko eden od partnerjev reče: S tabo mi ni dovolj vznemirljivo (oz. vroče), bom si za seks poiskal drugo – ampak kuhaš pa dobro in bom zato še naprej s tabo…
Zame je ljubezen nekaj več.
Če se pa poskušam postaviti v vlogo bolanega človeka, ki je že tako prikrajšan za marsikaj zaradi bolezni, potem pa se mora soočati še s partnerjevo izdajo (ker lahko to olepšujemo kakorkoli, pa to za prizadetega je izdaja), potem pa se tu moja toleranca neha. In bolan človek naj bi namesto o svojem zdravju razmišljal o tem, da ne bo partner prikrajšan za seksualne užitke? Vsekakor sanjski partner…
Če gre za resno bolezen bi moral biti zaskrbljen tudi drugi partner in ne le tisti, ki je bolan, kar pomeni, da zdravemu partnerju ne bi smelo pasti na pamet, da bi skakal čez plot. Pri kratkotrajnih, manj resnih boleznih, pa se zadeva itak kmalu popravi.
Je pa tako, da nekateri ne znajo in ne želijo “trpeti” v življenju in v takih primerih izberejo lažjo pot. Podoben primer so tisti, ki zapustijo partnerja/partnerico z otrokom, če se ta rodi s kakšno hujšo boleznijo.
Če sem ženska, jasno da ga ne šmirklam več, kakšna zvestoba pa je to, da se poteši drugje, ne vem no, tista ki bi to odobravala za moje pojme ni normalna. Saj pa obstajajo drugačni načini spolnosti, če klasična ni možna.[/quote]
Vse lepo in prav, ampak partnerstvo/zakon je nekaj bistveno več kot fizična zvestoba….
Če sem ženska, jasno da ga ne šmirklam več, kakšna zvestoba pa je to, da se poteši drugje, ne vem no, tista ki bi to odobravala za moje pojme ni normalna. Saj pa obstajajo drugačni načini spolnosti, če klasična ni možna.[/quote]
Vse lepo in prav, ampak partnerstvo/zakon je nekaj bistveno več kot fizična zvestoba….[/quote]se strinjam z obema.
Dokler nisi v taki situaciji, lahko seveda teoretiziraš, moraliriziraš in pametuješ.. sama recimo nisem tako na fiziko in bi mu pač lahko bila fizično zvesta dolga leta, če bi pa jaz zbolela, bi se pa tudi hotela ločiti, ker ne bi hotea da se žrtvuje zaradi mene… no in še kake svetniške stavke lahko sem napišem, da bo bolj držalo…
v bistvu pa smo si zelo različni, nekateri morajo vsak dan preteči 20 km, ker sicer ne morejo normalno funkcionirati, drugim je pa že prenaporno, če morajo peš v 5. nadstropje…
naj bi imeli do 99% isti genetski material, znotraj tega pa milijon nezdružljivih odtenkov…
Vprašanje je čisto preveč splošno.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Poznam par, ona je pri 50 letih zbolela za rakom na prsih in po operaciji, ki ji je rešila življenje, ostala brez dojke, on se je par let zatem ponesrečil na smučanju in postal tetraplegik, ki zahteva popolno oskrbo 24 ur ba dan. Spolnost iz zdravstvenih razlogov po začetku nesrečnega obdobja ni mogla biti vroča, s čimer se vsi strinjamo. Primer torej povsem ustreza razpisanemu.
Sedaj sta stara okrog 70 let, par let gor ali dol in ona skrbi za njega, kot je on prej za njo. Ko ju danes vidiš skupaj, jima sije iz oči ljubezen. Nobenemu od njiju ni nikdar padlo na pamet to, kar je zapisano v drugem stavku uvodne teme; partner se poteši drugje. Med njima se po nesreči ni nič spremenilo, ostala sta si zvesta in se ljubita. Med njima je namreč prava ljubezen in spadata med ljudi, ki vzamejo obljubo o ljubezeni, spoštovanju in zvestobi v dobrem in slabem zares in dobesedno.
Poznam drug par, on sladkorni bolnik, ki ne more več hoditi, ona povsem zdrava, malo rabljena in poskočna. Odkar spolnost iz zdravstvenih razlogov ni vroča, se ona trajba okoli z drugimi moškimi in to vedo vsi, le on ne.
Tretji primer je hipotetični primer iz uvodne teme.
Če se pod navedenemi pogoji v začetku teme, parter poteši drugje, pomeni to, kaj?
Je tudi on sicer izjavil tiste čirečare zaradi procedure; blablabla v dobrem in slabem, pa;
a.) ni vedel ali mogel vedeti, kaj to pomeni, ker je bil malček duševno prizadet;
b.) je vedel in je bil pri zdravi pameti, pa ni mislil zares (držal je figo v žepu);
c.) namerno ni izjavil za vsak slučaj še nič;
d.) drugo; kako je bilo sklenjeno tako patrnerstvo, kjer se iz zdravstvenih razlogov lahko partner poteši drugje, če zagusti in pridejo letine suhih krav?? Kar tako – na hojladri?!?
Če karkoli od tega, abc ali celo na hojladri, naj se teši kjerkoli in tam tudi ostane. To ni namreč nobeno partnerstvo, še najmanj pa zakon iz ljubezni. Je – kar nekaj, ni pa to nobeno pravo partnerstvo. Lahko, da obstajajo pari, ki vedo, da se partner trajba okoli, ker spolnost iz zdravstvenih razlogov doma ni več vroča ali je celo ni nič in to celo tolerijo, le taki niso prav pogosti, se mi zdi. Z njimi je pa gotovo nekaj narobe, tako s tistim, ki se trajba, kot s tistim, ki to tolerira. Nekaj jima manjka, zagotovo pa ju ne drži skupaj ljubezen.
Še vedno čitaš in celo pišeš v ta neugledni čvek… v redu, bom pa jaz tudi ccccc
Life is what happens to you while your busy making other plans je rekel john lennon… na to sem pomislila, ko sem prebrala tvojo prvo zgodbico…
NIkoli ne veš, kaj bi se zgodilo, če bi se to zgodilo, in nikoli ne moreš vedeti, kako nekdo drug doživlja neko situacijo, ki se tebi zdi trivialna.
Sama sem bila prilično tradicionalno vzgojena in še vedno imam te kler vrednote za vrednote. Pa vendar si nikoli ne bi upala nekomu očitati, da ne živi pravega partnerstva.
In prepričana sem, da marsikdo, ki tukaj moralizira, počne to iz samovzgojne drže ali pa iz sprenevedanja, ker si išče punco (fanta) in hoče izpasti naj naj boljše nadbitje.
Vsako stvar, in s partnersko zvezo ni nič drugače, idealiziramo, če je ne poznamo, če je nimamo, je nikoli nismo imeli, ali pa se je prehitro končala. Torej zaradi izgube, praznine in bolečine…
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Jaz si pa ne bi upala paru, ki ne more uživati v spolnosti, očitati, da sta neumna, da živita drug z drugim, če bi napr. on užival v kakšnih “masažah” ali koristil kakšne druge plačljive usluge. Meni je čist logično, da človek, še sploh mlad človek, ki ga še ni doletela “mena” želi tudi intimnost v svojem življenju. Ne vem, saj ne pravim, da je spolnost najpomembnejša za odnos, je pa vsekakor pomembna oz. ne vem, kako bi bil “zdrav” partner lahko zadovoljen (dolgoročno) z življenjem, kjer ne more uživati tudi v spolnosti. Pa pustimo duhovnike pri miru.
Recimo primer para, stara cca. 25 let. Pa, da se recimo jaz ponesrečim, postanem tetraplegik. Od partnerja ne bi pričakovala, da bo on žrtvoval svoje življenje zame in da bo celo življenje brez spolnosti, zato, ker bi moral biti meni zvest.
Sama bi mu namignila, da naj si najde drugo.
Vesela bi bila, če bi ostala prijatelja, ne bi pa pričakovala, da bi se moral on zame žrtvovati.
Obstaja nek skandinavski film, dober, ki opisuje prav neko tako zgodbo. Mlad par, zgodi se prometna nesreča in njega en avto “odpihne”. Postane tetraplegik.
Film dobro opisuje, da en del tragedije preživlja on – ki se je pač znašel v drugi življenjski situaciji. Vendar drugi del tragedije preživlja partnerica (pardon zaročenka), ki jo on najprej odriva, potem si ona poišče uteho pri drugem moškem (med drugim poročenim, ki zaradi nje pusti ženo in otroke), potem je ob tem svojem fantu ko pride domov in mislim, da se res zaključi tako, da gresta vsak svojo pot.
HOčem povedati le tole: ko se zgodi takšna zadeva, je nedvomno hudo za tistega, ki je poškpodovan ali bolan, ker se mu življenje postavi na glavo. Vendar življenje se postavi na glavo tudi drugi osebi – in kako se ta oseba s tem sprijazni, znajde ali najde smisel življenja v tem – je težko napovedati.
Imam še en primer enih naših znancev. On je bil zelo uspešen poslovnež, ona “pici-pici” Francozinja, vedno v štiklah perfektno urejena, skrbela le zase, imela sta dva otroka (+ goro take in drugačne pomoči za gospodinjstvo, varstvo, ipd.). On se je hudo ponesrečil, okrevanje je trajalo skoraj pol drugo leto, ni več isti človek (umsko), ostal je na vozičku.
Ko sem to družino srečala po nekaj letih, nisem mogla verjeti svojim očem: tale “pici pici” Francozinja, za katero sem mislila, da bo spokala kufre že naslednji dan, se je prilagodila. Športno oblečena, zdaj ima posebej opremljenega terenca, da gre lahko mož noter in ven, prevzela je nadzor nad podjetjem … Skratka, svaka ji čast, To je popolnoma drug človek, prilagodila se je situaciji in super fura to družino.
Obstaja nek skandinavski film, dober, ki opisuje prav neko tako zgodbo. Mlad par, zgodi se prometna nesreča in njega en avto “odpihne”. Postane tetraplegik.
Film dobro opisuje, da en del tragedije preživlja on – ki se je pač znašel v drugi življenjski situaciji. Vendar drugi del tragedije preživlja partnerica (pardon zaročenka), ki jo on najprej odriva, potem si ona poišče uteho pri drugem moškem (med drugim poročenim, ki zaradi nje pusti ženo in otroke), potem je ob tem svojem fantu ko pride domov in mislim, da se res zaključi tako, da gresta vsak svojo pot.
HOčem povedati le tole: ko se zgodi takšna zadeva, je nedvomno hudo za tistega, ki je poškpodovan ali bolan, ker se mu življenje postavi na glavo. Vendar življenje se postavi na glavo tudi drugi osebi – in kako se ta oseba s tem sprijazni, znajde ali najde smisel življenja v tem – je težko napovedati.
Imam še en primer enih naših znancev. On je bil zelo uspešen poslovnež, ona “pici-pici” Francozinja, vedno v štiklah perfektno urejena, skrbela le zase, imela sta dva otroka (+ goro take in drugačne pomoči za gospodinjstvo, varstvo, ipd.). On se je hudo ponesrečil, okrevanje je trajalo skoraj pol drugo leto, ni več isti človek (umsko), ostal je na vozičku.
Ko sem to družino srečala po nekaj letih, nisem mogla verjeti svojim očem: tale “pici pici” Francozinja, za katero sem mislila, da bo spokala kufre že naslednji dan, se je prilagodila. Športno oblečena, zdaj ima posebej opremljenega terenca, da gre lahko mož noter in ven, prevzela je nadzor nad podjetjem … Skratka, svaka ji čast, To je popolnoma drug človek, prilagodila se je situaciji in super fura to družino.[/quote]
Nesmiselno je obsojati zadeve, dokler sam nisi na istem.
In kar se te spedenane ženske tiče… super, da je prevzela in odogovorno pelje podjetje in družino naprej. Kako pa ona rešuje stiske kot ženska, je pa izključno in samo njena stvar.
To je danes tako: če zaradi bolezni postane ženka spolno – opravilno nesposobna, se šteje, da je dokaz moževe ljubezni vzdržnost do groba. Če omaga moški, se pričakuje, da bo spoštoval ženine naravne potrebe in ne bo kompliciral, če jih zadovoljuje izven skupnega gospodinjstva. Tovrstno razumevanje s strani (moškega ) partnerja privablja solze na oči ganjenih gledalk angleških filmskih dram, ki obravnavajo tovrstno problematiko. “Pravi moški” dokazuje nesmrtno ljubezen tudi s tako nesebično gesto gledanja skozi prste. Pričakovati podobno od zakonskih družic se šteje vsaj za nedopustno nesramnost, če že ne za šovinizem. Žene in dekleta monova bodo rade volje potrdila moja opažanja. Odkrito sicer ne, zato pa anonimno same pri sebi…
Vse lepo in prav, ampak partnerstvo/zakon je nekaj bistveno več kot fizična zvestoba….[/quote]se strinjam z obema.
Dokler nisi v taki situaciji, lahko seveda teoretiziraš, moraliriziraš in pametuješ.. sama recimo nisem tako na fiziko in bi mu pač lahko bila fizično zvesta dolga leta, če bi pa jaz zbolela, bi se pa tudi hotela ločiti, ker ne bi hotea da se žrtvuje zaradi mene… no in še kake svetniške stavke lahko sem napišem, da bo bolj držalo…
v bistvu pa smo si zelo različni, nekateri morajo vsak dan preteči 20 km, ker sicer ne morejo normalno funkcionirati, drugim je pa že prenaporno, če morajo peš v 5. nadstropje…
naj bi imeli do 99% isti genetski material, znotraj tega pa milijon nezdružljivih odtenkov…
Vprašanje je čisto preveč splošno.[/quote]
Zelo dober odgovor, s katerim se strinjam.
Je veliko načinov, da kljub prvemu stavku lahko parterja sodelujeta in je vroče tistemu, ki mu je lahko. Torej naslednja dva odpadeta – vsaj po mojem mišljenju.
Seveda pa to deluje v odnosu, kjer je zaupanje, ljubezen,… Vse ovire se da premagati – skupaj, z dogovorom, ….[/quote]
Si nočem niti predstavljati, ker to potem lahko meji na posilstvo oziroma kar je posilstvo. Težko si predstavljam, da nekdo, ki ga vse telo boli zaradi bolezni, sploh pomisli na spolno potešitev. Ko ga boli že samo zrak na koži, kaj šele kakršen koli dotik. In kako lahko zdrav človek doživi vzburjenje ob pogledu na izmučenega partnerja? Uh.
Forum je zaprt za komentiranje.