Božič nekoč
Božič nekoč
Božični prazniki so danes vse bolj pod anglo-ameriškim vplivom. Kako pa smo Slovenci preživljali božič nekoč preberite v spodnjih iztočnicah.
Božič
bôžič, (25. dec.) imenovan tudi bádnik, bádnjak (Bela krajina), bádni dan (Dolenjska), bil(j)a (Istra, Brda, Koroška, Štajerska), sveti dan, božični dan, je krščanski praznik, od 4. stoletja določen za dan Kristusovega rojstva. Dolgo so ga praznovali le v cerkvah, v 14. stoletja tudi v ženskih samostanih, družini ga je približala protireformacija. Božič je v širšem pomenu božično obdobje, ki se začne s prvim svetim večerom in traja do sv. treh kraljev, zato je v etnologiji uveljavljena zveza božično-novoletni čas, ki je prekril predkrščanska praznovanja zimskega kresa, vendar v obredih in šegah ohranil mnoge njegove oblike in vero v moč zimzelenega rastlinja.
Južni in zahodni del slovenskega ozemlja (Dolenjska, Notranjska, Goriško) govori o božíčih, skupnem imenu za tri praznike (Kristusovo rojstvo, novo leto in sv. trije kralji (máli bôžič).
Praznovanje božiča obsega priprave nanj (krašenje doma, postavljanje jaslic in božíčnega drevesa, pripravo posebnih jedi in peko posebnega peciva, na sveti večer blagoslavljenje hiše, gospodarskih poslopij in polja (obredno kropljenje in kajenje), skupno molitev rožnega venca in petje božičnih pesmi, odhod k polnočnici, na sam božič, ko se ne hodi na obiske, praznično kosilo, pri katerem se zbere vsa družina ob slavnostno pogrnjeni mizi, zato božič velja za izrazit družinski praznik;
Sveti večer
svéti večér, tudi božični večer, bádnik, bádnjak (Bela krajina.), bádni, bedénji večér (Dolenska) božíčna ali svéta bíla ali bílja (Istra, Brda, Koroška, Štajerska), svéti ali kolédni post (Prekmurje, okolica Ljutomera), praznični predvečer; božiča (prvi sveti večer); novega leta (drugi sveti večer, silvestrovo); epifanije, razglašenja Gospodovega oz. svetih treh kraljev (tretji sveti večer).
Vse tri svete večere povezujejo enake šege: molitev ob jaslicah, petje božičnih pesmi in bedenje. Miza je slavnostno pogrnjena, na njej obredni kruh, hišo, gospodarksa poslopja in polje med molitvijo pokropijo in pokadijo z blagoslovljeno vodo in lesom oz. kadilom (obredno kajenje in kropljenje), ponekod (Goriško, Brda, Kras, Istra, Dolenjska, Bela krajina, Štajerska) so še v 1. polovici 20. stoletja na odprtem ognjišču ali v peči zanetili božični panj.
Domovi so okrašeni z božičnim okrasjem in božičnim drevescem, jaslice so postavljene. Zlasti na podeželju so vsaj do II. vatikanskega koncila (1962–65) pripravili posebne obredne jedi, pred polnočnico so se postili, po njej pa pogosto jedli koline. Po 2. sv. vojni je prišlo (predvsem v mestnem okolju) v navado skromno božično obdarovanje otrok, pozneje tudi odraslih, ki je v zadnjih letih skoraj splošno. Hiše so obiskovali božični koledniki.
Na božični večer so vedeževali o letini, vremenu, po ljudski veri so še v 19. stoletju dekleta tresla bezgov grm, da bi dobile ženina (Poljanska dolina na Gorenjskem), v hlevu so prisluškovali živini, ki naj bi se ta večer pogovarjala o dogodkih v prihodnjem letu ipd.
Božiček
Božíček, obdarovalec, ki darilo položi pod božično drevo. Navada obdarovanja se je na Sloveniji uveljavila proti koncu 20. stoletja, najprej pri vernih družinah v mestnem okolju in je enakovredno personificirana v Božičku in dedku Mrazu. Podoba Božička v rdečem oblačilu s kapo (oboje z belim robom) je prevzeta iz zahodne Evrope in ZDA. Obdaruje otroke, ki mu, tako kakor sv. Miklavžu, napišejo pisemce z željami, pa tudi odrasle v družinskem in prijateljskem krogu.
Božična koleda
božíčna koléda, kratek igran dialogiziran prizor z božično tematiko, ki so ga koledniki igrali po hišah; nastal je po vzoru jezuitskih božičnic. Zadnja božična koleda je v Sloveniji izpričana konec 19. stoletju v Tržiču, dlje so se ohranile med Slovenci v Porabju.
Božično drevo
božíčno drevó, z okraski in svečkami ozaljšana smrečica ali jelka, ki se je proti koncu 19. stoletja uveljavila v katoliških deželah v Evropi; velja za protestantsko šego z indoevropskimi koreninami.
Na Slovenskem sta poznani dve obliki: zimzeleno drevo brez okrasja in lučk, prvotno postavljeno pred hišo, ob vodnjak, studenec ali na gnojišče, pozneje po večjem delu Slovenije viseča smrečica, betlehem, v bogkovem kotu, in druga kot okrašeno in s svečkami razsvetljeno božično drevo, prevzeto pod vplivom germanskega severa in tudi na Slovenskem najprej razširjeno v mestih, v 2. polovici 20. stoletja tudi na podeželju; v socialističnem času uradno imenovano novoletna jelka.
Božično-novoletne šege
božíčno-novolétne šége, šege in verovanja predkrščanstva in krščanstva izvira v času zimskega kresa, povezane predvsem s praznovanjem Kristusovega rojstva (sveti večer, božič), prehodom starega leta v novo leto (silvestrovo, novo leto), s svetniki v božični osmini (štefanovo, šentjanževo) in s praznikom sv. treh kraljev (koledovanje; koledniki; otepovci).
Božična pesem
božíčna pésem, nabožna pesem, ki se v besedilu opira na evangeljsko poročilo o Kristusovem rojstvu v Betlehemu.
Božičnica
1.
javni dramski nastop, posebna pobožnost jezuitov, z njim so v božičnem času počastili Kristusovo rojstvo. V ljubljanski jezuitski kroniki so božičnice pogosto omenjene zlasti v 1. polovici 17. stoletja. Po vzoru cerkvene božičnice so nastale kolede;
2.
metanje lešnikov in orehov otrokom na božični večer (okolica Kostanjevice na Krki);
3.
božična družabna prireditev z obdarovanjem v dnevih pred božičem. Še nekaj let po 2. sv. vojni so jih prirejala različna društva, šole in dobrodelne ustanove, po kratkem kulturnem in zabavnem programu so obdarili revne otroke. V 2. polovici 20. stoletja jih je organizirala Cerkev po župnijah, po 1991 so znova zaživele tudi drugod v okviru božično-novoletnega obdarovanja otrok in ostarelih.
Jaslice
jáslice, tridimenzionalno, večinoma miniaturno predstavljeno Jezusovo rojstvo v Betlehemu s poklonitvijo pastirjev in sv. tremi kralji v panoramsko oblikovani pokrajini s premakljivimi figurami, postavljeni po zamisli posameznika.
Predhodnice jaslic so monumentalne plastike po italijanskih cerkvah s konca 13. stoletja. Prve jaslice so postavili 1560 jezuiti na Portugalskem, 1644 so izpričane v jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Iz jezuitskih so se širile po župnijskih in samostanskih cerkvah. Priljubile so se t. i. odrske jaslice, v katerih so figure izžagane iz desk in poslikane.
Iz cerkvenega okolja se širile v meščanske domove, predvsem omarične (v Ljubljani najstarejše 1714) in odrske jaslice. Hišne jaslice so na slovensko podeželje prišle na začetku 19. stoletja in se najprej udomačile na Gorenjskem, na prehodu 19. v 20. stoletje na Koroškem, v Beneški Sloveniji in vzhodni Sloveniji.
Še zdaj jih postavljajo po cerkvah in po domovih, kjer praznujejo božič kot verski praznik, lahko v bogkovem kotu, skupaj z božičnim drevesom ali posebej. V alpskem svetu se je razvila domača obrt za rezljanje lesenih jasličnih figur, ki so jih krošnjarji prinašali tudi na Slovensko. V zadnjih desetletjih ponekod prirejajo razstave jaslic.
Kuc-kruh
kúc-krúh, krhlják (vzhodna Štajerska), obredni božični kruh, nadevan z orehi in s suhim sadjem, predvsem s hruškami (Štajerska, Koroška). Po poročanju M. Valjavca so na začetku 19. stoletja v Pesnici gospodinje kuc-kruh nadevale z rastlinami s čarodejno močjo (bob, beli lokvanj, pljučnik, netresk). Jedli so ga na božič na tešče.
Forum je zaprt za komentiranje.