Borisov osebni uvid in malce osebna zgodba

Po vsem forumskem pisanju v zadnjih dneh, sem se odločil dodati še zaključek. Zaslužite si eno fajn zgodbo. Če bralec ni ravno na tekočem, toplo, toplo priporočam, da si prebere prispevke Moje izkušnje s samskimi ženskami starimi okrog 30 let, potem prispevek Zakaj niste vedno »sami krivi«, da ste samski?, prispevek Zakaj v žensko/moški igri ni vse »v pristopu«?, ter še prispevek Kaj sem hotel povedati s prispevkom o »ugaslih ženskah«?. Če boste zraven prebrali še komentarje, bo tole še bolj zanimivo.

Najprej nekaj malega o obrambnih mehanizmih.

To ni bil direkten ne. Ampak je bil »ne«, ki je bil zapakiran v besede. Dovolj dobro zapakiran, da ga ga niti sama ni opazila.

Nekaj postov nižje je pa rekla:
To je oblika dvojnega zanikanja. Ne samo, da človek reče ne, ampak celo svoj lasten »ne«, svoje lastno zanikanje skrije pred sabo in verjame, da sploh ni zares rekel ne. V resnici je že zdavnaj rekel ne.

Seveda sem bil 99% prepričan, da bo tako. Ker pri nasvetih ni le pomembno kakšni so, ampak predvsem kdo jih daje in koliko je človek do tega odprt.

Zgleda, da obstajata vsaj 2 nivoja pri obrambnih mehanizmih:
1. Nivo: Kako rečeš ne.
2. Nivo: Kakšen je tvoj odnos do ljudi, ki ti hočejo nekaj (do)povedati?

Za Lepolasko je tako, da je njen sistem tak. 1. nivo: zapakirani ne, na 2. nivoju pa te brutalno (literarno) napade. Se opravičujem za vulgarnost, v istem komentarju je zapisala:

Jaz sem Lepolaski, oz. na Lepolaski samo hotel nekaj malega nakazati o obrambnih mehanizmih. Pa poglejte kaj se je zgodilo. Ne vem kako je, če ji hoče kdo dopovedati še kaj drugega.

Moj sistem je povsem drugačen.
1. Nivo: Ne sprejemam nasvetov, ne dajem nasvetov.
2. Nivo: Sem razmišljujoč človek, ne rabim preprostih nasvetov, ker se jih lahko sam spomnim.

Moj sistem je povsem drugačen od Lepolaskinega. Moj 1. nivo je bistveno bolj ozaveščen in manj skrit pred mano, ni tako zapakiran kot pri njej. Moj 2. nivo je bistveno manj brutalen do ljudi. Ni ravno prijazen, to priznam 🙂 Ni pa tako brutalen. In čez čas se je ta sistem počasi, počasi mehčal.

Metodi, ki sem jo (nezavedno) uporabljal pa bi lahko rekel »kritika individualistične psihologije«. To v bistvu pomeni kritiko nasvetov in pogled, da je pri človeku treba upoštevati širši družbeni kontekst. Na vse načine sem to uporabljal, ko so forumaši pisali o meni, da bi dokazal neprimernost, prekratkost razmišljanja drugih ljudi. Pozna se, da sem po izobrazbi družboslovec. Pač vsakdo uporabi tisto kar zna. Ta pristop je mimogrede lahko zelo uporaben za razumevanje ljudi, ni pa vedno v redu, če to uporabljaš kot obrambni mehanizem.

Zdaj pa ena kratka zgodbica. Vem, da se mi bodo mnogi smejali in da bodo nekateri (bolestno?) uživali, ampak briga me. Lani sem spoznal eno precej mlajše dekle. To ni dekle, ki bi bilo prisotno v zgodbi “Moje izkušnje s samskimi ženskami starimi okrog 30 let”. Je 10 let mlajša od mene. Blazno mi je bila všeč, družila se je z mano in z mojimi prijatelji, a je nisem osvajal, ker se mi je zdela malo premlada. Potem se je življenje tako zasukalo, da je nisem videl vsaj kako leto dni, do nedavnega. Moj najboljši prijatelj se je pred kratkim preselil v tujino in smo to dekle povabili na manjše poslovilno druženje. Moja naloga je bila, da jo pridem iskat na njen dom in da jo pripeljem tja, kar sem tudi (z velikim veseljem) naredil.

Med drugim naj povem, da je to dekle pred kratkim začelo zvezo s fantom, ki je še mlajši od nje, ta veza pa je trajala šele nekaj tednov. Moje razumsko razmišljanje o njej se je vrtelo okrog misli, da se itak še išče, če hodi z mlajšimi fanti in da ta veza ni nekaj resnega. Vidite, se že obračam na mlajše.

Potem sem jo po prijateljskem druženju in po pijači peljal še domov. Upoštevajte kontekst. V mislih sem imel, da je po takšnem prijetnem, a izrednem druženju še dolgo, dolgo ne bom videl in da se bo precej verjetno začela navezovati na svojega novega fanta. Tega nisem hotel. Hotel sem jo seveda zase. Skoraj zadnji hip, preden je šla ven iz mojega avta sem se ji začel izpovedovati svoje občutke. Med drugim tudi to, da mi je všeč že od začetka. Nazaj mi je dobesedno rekla: »name si vrgel bombo«. Moja prvotna misel je bila, da je »občutljiva«.

Ko je Matjažko prilepil rdečo rožo [img]https://s-media-cache-ak0.pinimg.com/236x/22/04/13/22041377bfcbcad4fddb4a6799c19fc5.jpg[/img]
[/quote][/quote] Sem dojel: to dekle ni preobčutljivo, spet sem v bistvu zajebal. Poslal sem ji sporočilo, da se mi vse skupaj za nazaj zdi neumno in, da se ji opravičujem. Nazaj je poslala “ni panike”. Uvid ni v tem, da je to del mene, to vem, uvid je v tem, da je to še bolj trdovraten del mene kot sem se sploh zavedal. Ali se bom zaradi tega spremenil? Ni tako preprosto, se bom pa malo bolj zavedal tega avtomatizma, ki je še močnejši kot sem si mislil. Zasluga za to gre predvsem Matjažku, Tisi_R in tudi Markotu. Še najbolj civiliziranim piscem v debati. Rad bi se tudi opravičil Margot, ki mislim, da mi je zamerila trmo, a se mi skozi čas ni zdela tako slaba. Oprosti Margot.

Lepolaskina zasluga pa je izključno v tem, da je s svojim neprijaznim pisanjem povsem po naključju, poudarjam, po naključju dodajala »gorivo«. Saj veste, ko ti nekdo napiše neko sranje v svojem komentarju, te takoj prime, da bi kaj napisal nazaj. In potem je trajalo in trajalo. Da ne bo slučajno kdo pomislil, da tak pristop sam po sebi deluje, ne deluje. Deluje samo prijaznešji, bolj civiliziran pristop.

Veliko tega kar sem zadnje dni pisal je malce avtobiografskega, a ne mislite, da nima tudi širših implikacij, ki ne bi veljale tudi na splošno. Moj prvotni namen je bil resda se pogovarjati o 30-letnicah, a je šlo precej dlje od tega. Za tale prispevek sem hotel spisati še bistveno bolj osebno zgodbo ob kateri bi jedli pokovko, a sem se raje ustavil. Zgodbo ob kateri bi bilo še marsikaj bolj jasno, zanimivo in celo poučno. A bilo bi preveč, bilo bi too much. Zadnje mesece se mi dogaja neko sranje zaradi katerega se ne počutim prav dobro. Zanimivo je, da so to v debatah nekako »zvohali« moški pisci, ženske pa ne. Najbrž so mi že v štartu zamerile, ampak res nisem hotel nič slabega 🙂

Zdaj se grem pa spet pogovarjat s svojim psihologom, ki ga nisem videl že kar dolgo časa. Komaj čakam. Stvari poskušam reševati na tak način. Mislim, da je tudi zaradi tega vidna moja zadržanost do forumov, ki sem jo poudarjal v komentarjih.

Razmišljanje zna biti problem, a razmišljanje zna biti tudi rešitev. Začelo se je z zgodbico, končuje se z zgodbico.

Na nek način hvala vsem in morda se še kdaj kaj tipkamo.

Lep pozdravček, Boris

Ti ne rabiš psihologa ampak ustanovo zaprtega tipa. To, da imaš travme zaradi ženskega zavračanja, je jasno. Da pa uspeš iz stavka “si se hvalil, da nasvetov ne daješ” sproducirat 56 odstavkov dolg post (ki ga BTW ne bo nihče prebral), v katerem dokazuješ na kakšnem “nivoju” si – to je pa posebna vrsta bolezni. Mogoče jo bodo poimemovali po tebi. Idi.otski sindrom kot posledica padajočega cegla iz 37-ega nadstropja. Ali pa: Zadnji stadij kre.tenizma.

Ne daješ nasvetov, ampak se pa ponujaš da bi jih dajal, anede. Ker je to seveda čisto logično, tako kot preostanek tvojega sr.anja, ki si ga napisal.

Še dobro, da so tukaj vsi na tako nizkem nivoju, da ne razumejo tega. Ker bi se jim v nasprotnem primeru ziher zmešalo od lastne genialnosti, tako kot tebi. Le kako da ti še niso podelilo nobelove nagrade? Evo, spet krivica!

Boris

Preveč racionalistično (razčlenjevalno, analitično, secirno) se lotevaš vsega, kar je tipično za zelo razumarske ljudi, še posebej moške.

Mogoče se sam sebi zdiš zelo čustven (topla osebnost), ampak to je tvoja inferiorna funkcija, kar se ravno kaže v zelo ponesrečenem pristopu do žensk (čustvena sfera).

To, da se izpoveš ženski in naenkrat odpreš ogromen jez čustvene zmedenosti, ne pomeni, da si občutljiv, senzibilen, ‘nežna in delikatna dušica’, nasprotno, punco si najbrž prestrašil s tem in si se ji verjetno zdel tip moškega, ki se je bo v obupu čustveno oklenil, se prisesal nanjo kot klop in nikoli izpustil.

Ampak problem je v tem, da bi to ti moral zaznati, žal pa so pri tebi tudi čustva na secirni mizi, kjer z ‘znanstvenimi pristopi’ brskaš po drobovju čustev, kot po materiji.
To je tako, kot če bi visoko inteligenten robot, kakor iz ZF (npr. Data iz Star wars), ki ga določa programje, poskušal priti do dna človeškim čustvom, npr. kaj je recimo ljubezen pri človeku, pa bi začel secirati možgane zaljubljenih oseb, meriti tok in iskati povezave med sinapsami, žleze, delal izpiske…. To te še samo bolj oddalji od čustev, oz. če hočeš – od srca, ker jih jemlješ kot nek instrument, ki se ga da metodološko razčlenit in naštudirati. Ne, to je umetnost, tako kot poezija…

Razumsko sklepanje ti ne bo v nobeno pomoč, kakor tu ne, ko si verjetno zgrešil na polno s sklepom, da si tej punci všeč. Pod drugo pa je bila že v zvezi. Če bi kaj hotel od nje, bi se ji postopoma približeval, tipal teren, seveda prvo z druženjem na prijateljski ravni, in bil pozoren na njene (čustvene) odzive, da bi sploh videl, če si ji všeč. Ne pa naenkrat – buuum, da si zatreskan vanjo…

Poooočasi. Ni šlo za čustveno zmedenost, razen če ciljaš na njeno. Jaz sem 100% vedel kaj čutim do nje in tudi kaj hočem. ‘Kontekst’ sem pa poudarjal zato, ker mislim, da v tem primeru, čisto prave možnosti prijateljskega združevanja, morda niti ni bilo. Kaj pa vem, kar čutil sem, da se ‘mudi’, now or never. A izid seveda ni bil tak kakršnega sem si želel. Tako robotski kot pišeš, pa mislim, da spet nisem 🙂

To, da je imela svežega fanta (priznam, nanj sem gledal rahlo zviška in neresno, ker je še toliko mlad), je pa slučajno tako naneslo. Če ga ne bi imela, bi se tudi jaz morda malo bolj prilagodil. Takšen ZF robotski lesenjak pa spet nisem. V enem svojih komentarjev sem pa napisal, da imam rad “mile in nežne” gospodične. Kar je res, a ravno njih tak pristop najbolj odžene. Kako se človek vrti v krogu 🙂

Poooočasi. Ni šlo za čustveno zmedenost, razen če ciljaš na njeno. Jaz sem 100% vedel kaj čutim do nje in tudi kaj hočem. ‘Kontekst’ sem pa poudarjal zato, ker mislim, da v tem primeru, čisto prave možnosti prijateljskega združevanja, morda niti ni bilo. Kaj pa vem, kar čutil sem, da se ‘mudi’, now or never. A izid seveda ni bil tak kakršnega sem si želel. Tako robotski kot pišeš, pa mislim, da spet nisem :)[/quote]

Saj to ravno, takšna odkritost z izlivom čustev je lahko zelo netaktna poteza, preuranjena, surova ‘čustvena brutalnost’, preveč nastopajoča oz. agresivna, sploh če gre za bolj nežno in umirjeno žensko. Kaj čutimo, se vedno ne butne ven vsakomur, da se zlomi pod težo naših ‘čustev’. Ampak pri veliko ženskah niti ni toliko pomembno kaj poveš, ampak je bolj pomembno, kako nekaj poveš – nianse, in da oceniš pravi trenutek.

‘Ej, ti si mi všeč! Bi bila moja punca!?’, ne gre to tako, da se izpusti cel repertoar približevanj in dvorjenja, kar je lahko sicer tudi kulturno pogojeno, s kakšnimi severnjakinjami bi verjetno imel več sreče, ker so bolj direktni…

Da stvari olajšam. Pri moji samskosti ne gre za fovšijo do vezanih ljudi, kot nekateri mislijo. Niti malo ne mislim, da so ljudje v vezah kaj boljši. Nasprotno, nekateri v življenju čutijo hkrati neko vzvišenost in lagodnost in so zaradi tega še bolj okrutni (seveda gledam tebe Lepolaska). Niti ne gre za manjvrednostne občutke (ok, morda malo). Niti ne gre za to, da bi bil dekletom povsem neprivlačen. Čez leta se jih je za eno noč nabralo že do dvomestnega števila. Gre za to, kako priti iz tega ven.

Severnjakinje? Hm… ja pred kratkim sem spoznal ene Finke in smo se kar fajn zaštekali. Ampak bile so turistke, že nekako na poti domov. Bom imel naslednjič to v mislih 🙂

Oz. morda pa raje ne. Kvečjemu se bo “seznam” podaljšal 😛

Kar v bistvu ugotavljam je to, da sem si nasveta vse čas celo želel. Torej imate kakšen nasvet glede tega? 🙂

To česar si nisem želel pa je rokohitrsko analiziranje mene, hitro določanje mene, kaj šele obsojanje in pljuvanje.

Kar sem hotel je, da bi malo razmislili in me malo celo spoznali, preden mi daste nasvet. Torej, ali imate kakšen dober nasvet glede tega? Pa ne pozabite, mile in nežne gospodične 🙂

Hahahah :)))))) da ti 35…40-letnik reče “ti si mi všeč, a bi bla moja punca/bi hodila z mano” looooooool :)))))))))

Tko smo se mi v srednji šoli pogovarjali :))))) res boljš da hodite z najstnicami, boste na isti stopnji mentalne (ne)zrelosti :)))))

Se ne spomnim, da bi v zadnjem času prebrala kaj tako odkritega. 2x sem si vse prebrala :)))) Všeč, všeč :))

Samo še napiši, da ti je žal, da si že oddana pa bo Boris pregorel…. 😀

Ma nič ne de, tetka Margot ima veliiiiko srce :))
Moj nasvet: čisto preveč razmišljaš o stvareh, o katerih ne bi smel razmišljati. Še nisem videla dobrega voznika, ki bi premišljeval, ali vozi avto v tretji, peti ali šesti brzini. Vsi dobri vozniki to počnejo spontano. Enako je pri partnerstvu. Če se ne zgodi spontano, je to že s.ranje. Če se ne odvija spontano, je to že s.ranje. Če moraš pri tem razmišljati in naprezati možgane, je to že s.ranje. Štekaš? Naslednjič pojdi ven in poskusi samo dihati (in nič razmišljati). A bo šlo? Seveda bo ..

Po mojem moraš samo malo bolj brzdati svoja čustva oziroma navdušenost, ko ti neka ženska postane všeč. Da ne planeš takoj po njej, temveč ji daš malo časa, sebe pa malo bremzaš. To ne velja za vsakega in ni splošno pravilo, temveč bi to priporočal le tebi in tebi podobnim.
Medtem, ko izpoveduješ svoje navdušenje, pozabljaš na to, kako se na drugi strani počuti ob tem oseba. Vseeno, z ljudmi, s katerimi se komaj spoznavaš (ali se dolgo niste videli), po mojem moraš biti malo bolj distanciran. Tako jim daš možnost, da se oni tebi približajo, če želijo, ne pa da morajo že takoj bežati.

Ja, saj to je to. Bistveno preveč se vedem ‘situacijsko’, na hitro. Avtomatično se mi prej ali slej zdi, da taka ali drugačna ‘situacija’ opravičuje in “zahteva ukrepanje”. To se mi razumsko res tako zdi. To česar bi se moral zavedati pa je to, da je treba počasneje in vedno počasi do žensk. To je najtežje.

Upam, pa si trditi, da sem v življenju na nek način “delal na sebi”, dosti bolj kot marsikdo. Na forumih in v komentarjih se res trudim pisati premišljeno in natančno. V “fizičnem” svetu je drugače. Ob koncu faksa se je v meni pojavila izrazita tesnoba, v neki situaciji je enostavno silovito izbruhnila in je trajala in trajala par let. Več let sem bil na anti-depresivih zaradi tega. Dokler se nisem končno odločil iti do psihologa in to nekako urediti. To je bila mogoče najtežja stvar, kar sem jih v življenju naredil.

Zdaj sem že skoraj šesto let brez anti-depresivov, kar je v tej Sloveniji kjer se jih menda izda za četrtino populacije letno, že samo po sebi dosežek. Seveda pa življenje zaradi tega ni že kar “rajsko”, daleč od tega. In se me ta odkritost, ki sem se je nekako navadil v pogovorih z njim, na nek način drži. Ker deluje, zares deluje. A zato je treba tudi razmišljati.

Mimogrede, diplomirati kot družboslovec naravnost v največjo krizo po 2. svetovni vojni, je pa nekaj česar ne privoščim niti Lepolaski. Ne pritožujem se, samo povem. In vse to govorjenje kdo je za kaj kriv in odgovoren. Poanta je bolj drugje. Poanta je v tem, da se številni ljudje iskreno trudimo, pa gre počasi naprej, ali pa sploh ne gre. Res je težko kaj spremeniti.

“Situacijsko” razmišljanje in delovanje pa pač deluje na zabavah, koncertih, na študentskih izmenjavah, itd…. Če še kaj malega spijem znam biti kar zabaven. In potem se one-night standi malce nabirajo. Eno redno dekle sem imel in imel sem jo dejansko zelo rad. Zdaj je pa že kar nekaj časa od tega. “Norih” dvajsetih je pa že tudi konec in je kar je 🙂

Štartali smo iz dveh zelo različnih svetov. Jaz sem tu kot kak nezemljan, ker ponavadi hodim na ekonomske bloge, ali pa na kak teoretski blog. Tam je neposrednega komentiranja drugih ljudi, nekoliko manj. Malce bolj se gleda način mišljenja in se kritizira ideje. No ja, upam, da smo vsi od tega nekaj malega odnesli. In mogoče se še kdaj kaj tipkamo 🙂

Aha, no zdaj si pa pojasnil vse. Ti je tvoj psiholog razložil tudi kaj o mehanizmih projekcije?

Da ne bomo samo samo o glupi fejsbuk znanosti – dlje časa trajajoča depresija trajno poškoduje možgane. Po domače povedano: velik delež možganov/hipokampusa ti odmre oz. se skrči. Posledično možgani niso zmožni več normalnega tvorjenja spominov, kar vodi do izgube emocionalnih in vedenjskih funkcij (MDD pomeni major depressive dissorder):

Več tukaj.

Toliko o odmrlih možganih…

(Za butce, mean ne pomeni zlobnega hipokampusa, ampak je izraz, ki se nanaša na statistično vrednost…)

Koliko je trajalo, 5 minut? Tesnobnost (pa še to zmanjšana) ni isto kot depresivnost. Res pa je, da sem vprašanje, ki sem ga postavil vam, že par tednov hotel postaviti njemu. In mu ga tudi bom. Jutri.

Proti tesnobi se predpisuje kvečjemu pomirjevala, nikakor pa ne večletne doze antidepresivov.

Torej sta dve možnosti: imaš nesposobnega zdravnika ali pa si v globokem (samo)zanikanju.

Sicer pa… velja enako zmanjšanje hipokampusa tudi pri tesnobi, za kar je odgovorno prekomerno sproščanje za možgane toksičnih hormonov.

Aja, zakaj ti že to razlagam…? Od nekoga z odmrlimi možgani pač ne moremo pričakovat vsaj povprečnih kognitivnih sposobnosti, anede?

“Medtem ko se anksioznost (tesnoba, strah, zaskrbljenost, vznemirjenost in podobne težave) lahko zdravi tudi s pomirjevalnimi sredstvi in antidepresivi, obratno ne velja. Depresija se, kar se tiče farmakološkega pristopa, zdravi samo z antidepresivi“

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=117

Prav poudaril sem, da bo ja razumljivo za “nadpovprečno” pametne 🙂

Še enkrat “večletne doze antidepresivov” :)))
Skratka, tvoja tesnobnost, ki je najprej silovito izbruhnila, je čez dva posta postala “pa še to zmanjšana”. :))) A bejž no.

Skratka, si bolnik (še vedno). Če bi izvlekel glavo iz lastne riti in začel prevzemat odgovornost za svoja dejanja, bi se tudi tvoje motnje precej zmanjšale. Tvoj kolega Rugelj je imel dobro zdravilo za take motence, kot si sam: veliko dela, športa in aktivno spolno življenje.
Tebi niti do prve točke ne uspe prit.