Boli me, ker si sin ni ustvaril družine
uška, 06.06.2019 ob 08:13
Moj sin je star malo čez 40 let, zdi se mi, da je prijetnega, čeprav nekoliko posebnega videza. Od nekdaj je bil zelo pameten, odličnjak, na fakulteti je blestel in pridobil izobrazbo in poklic, v katerem uživa, čeprav ima še druge ambicije. Rad potuje, čeprav je introvertirane sorte, ima kar nekaj prijateljev in nisem opazila da bi imel težave z navezovanjem stikov. Vsi njegovi prijatelji in prijateljice so bolj umetniški tipi ljudi, tudi on sam. Ima dosti hobijev.
Zgleda idealen fant, in tega ne govorim zato, ker je moj sin, ampak žal si do danes ni dobil dekleta, s katerim bi si ustvaril resno zvezo. Približno deset let nazaj je imel dekle, h kateri se je za krajši čas tudi preselil, a zveza je razpadla. Ker je šlo za prvo zvezo, nisem spraševala, kaj je šlo narobe, prepričana sem bila, da bo prebolel in dobil novo dekle. Zapadel je v lažjo depresijo oz žalost, a jo premagal z delom. Tudi danes, pri svojih letih, nima dekleta, saj bi opazila, ker živimo v isti hiši, čeprav ima svoje sobe oz stanovanje, kamor z možem ne hodiva.
Zanima me – kaj sem pri vzgoji naredila narobe.. Sva z možem naredila kaj narobe, ko sva vzgajala sina? Mogoče se motim, a meni je smisel življenja dajala družina, moj otrok. Oba z možem sva imela lepe službe (sedaj sva upokojena) in se dobro razumeva, želela sva si imeti več otrok, a žal imava samo njega, ker sem imela dva spontana splava, potem pa nisem več zanosila… prepričana sem, da se moj sin na skrivaj čuti osamljenega… ne morem sprejeti, da si res ne želi imeti žene, otrok – sicer mi tega ni rekel, če sem kaj na to namignila, zdelo se mi je, da to ni ravno njegova izbira, ampak… no saj vem, da mi ne more nihče pomagati, ampak morala sem se izpovedati.
Glavno, da se s fantom ne krega!
no, 24.01.2022 ob 12:43
pri vsej ljubeči vzgoji otrokom treba povedat tudi, da se je treba razmnožiti
—
če je ljubeča vzgoja otrok nima nobenih težav si najti partnerja in si ustvariti družino.
oh pa je, če otrok do smrti mame uživa v brezpogojni ljubezni brez obveznosti in mu je seveda grozen napor sobivati s partnerjem, ki pa vendarle ima tudi določena pričakovanja, da ne govorim o tem, kakšen napor je roditi in vzgajati otroke, pa kolk to košta, ko pa lahko ves denar samo zase zagoniš.
Andrassy, 24.01.2022 ob 18:49
Treba je vsaj ohranjati obstoj rodu in zato imeti vsaj dva otroka! Zadnjič je en Mustafa tu gor nabijal, da se bodo oni musliči namnožili da bojo večina, potem pa prevzeli oblast in nas žive nabili na kol. To ne bi mogli, če bi le mi imeli dovolj slovenskih otrok!
Treba??? In ti si kdo točno, da boš ljudem odrejal, kaj oni morajo početi s svojim zivljenjem, ti zaradi mene imej 50 otrok, ti nihče ne brani, ostale pa pusti pri miru. Ni zastonj rek “najbolj glupi imajo največ otrok” in ti si lep primer tega, no saj če pogledamo po svetu najbolj nerazvite drzave imajo najvećjo nataliteto, čim je drzava razvita nataliteta pada.. Tebi podobni pa s to manj razvito inteligenco pašete ravno v kake afriske drzave, mentalno pa bi lahko počasi ze zaspustili leto 1922 in se preselili v leto 2022.. Narod pa naj kaj izumre, posebej, če je toliko mentalno mutiranih, kot si sam/a..
REcimo primer ambicioznih staršev, ki hčerko zelo strogo vzgajajo. Poskrbijo,d a ne bi imela prehitro kakšnega fanta, da je pridna učenka. Ji sugerirajo,da pusti fanta pri 20, ker bog ne daj, da zdaj sredi študija zanosi, oba študenta pa brez denarja. Ona mora seveda še na podiplomca itd. Potem pa je ta hčerka kar naenkrat stara 38, pa 40 otrok pa od nikoder. Potem taista mati, ki je prej težila, o bog ne daj, da ne zanosiš, teži kaj čaka, kdaj bo dobila vnuke.
Se je res treba čuditi, da ni otrok?
Poleg tega pa danes časi niso idealni za imet otroke. Mladim je težko. In težko je tudi izpolnjevat pobožne želje staršev, ki niso vedno realne.
Časi so težji, kot so bili za nas, ki smo bili rojeni eno generacijo prej. Nas so službe čakale, še izbirali smo lahko, do strehe nad glavo se je dalo priti v doglednem času, krediti ugodni. Življenje je bilo na splošno bolj sproščeno, veliko smo se družili, partnerje spoznavali v živo.
Se mi zdi, da se je vse zamaknilo za kakšnih 10 let. Tam med 30. in 40. in kasneje pa se že navadiš biti komot, manj si prilagodljiv, težje se prilagodiš skupnemu življenju, obveznostim z otrokom pa sploh. Službe so mnogo bolj zahtevne in ti vzamejo več energije, pa še vesel si lahko, če jo imaš. Žal in škoda, da je tako.
Tudi sama bi bila vsaj malo žalostna, če bi moj otrok bil sam. Predvsem zato, ker bi bil prikrajšan za lepe trenutke, ki jih zveza lahko prinaša. Je pa seveda bolje biti sam kot pa v slabi zvezi.
Forum je zaprt za komentiranje.