Bo Slovenija kdaj Švica?
Spoštovani seba111,
Malenkost, vedno z veseljem spregovorim besedo ali dve o zgodovini našega naroda in domovine.
V kolikor bi malo pozorneje prebrali mojo objavo bi lahko videli, da sem eksplicitno navedel, da je naša nekdanja skupna država SFRJ nadaljevala z habsburškim mitom, da Slovenci nimamo lastne zgodovine. Podobno kot je tudi nadaljevala z velikosrbskim in velikohrvaškim mitom iz 19. stoletja, da Bošnjaki niso narod in da tudi oni nimajo lastne zgodovine. O vzrokih razpada naše nekdanje skupne domovine pa v tej temi ne bi razpravljal.
Kar se zadeva individualizma in demokracije bi vas želel opozoriti, da si slednja močno nasprotujeta. Namreč demokracija izvira iz naslednjih dveh grških besed: demos in kratos. Demos pomeni ljudstvo, kratos pa pomeni: moč, skupaj pa pomenita: moč ljudstvu oziroma če prevedemo v sodobni jezik – moč narodu. Narod pa lahko dobi moč edino, v kolikor so njegove posameznice in posamezniki enotni in združeni. Individualizem pa je ideologija, ki dejansko ruši demokracijo od znotraj, saj razbija narod na posamezne in anonimne posameznice in posameznike, ki niso v stanju ničesar spremeniti.
V celoti se strinjam, da so totalitarni režimi preteklega stoletja znali veliko bolje izkoristiti idejo o enotnem in združenem narodu, katere skrajni eksces predstavlja japonska parola iz časa druge svetovne vojne: “Sto milijonov jih bo umrlo za cesarja in domovino!” In prav zaradi tovrstne njihove miselnosti so bili Američani tudi prisiljeni uporabiti dve atomski bombi ter po zaključku druge svetovne vojne na Pacifiku tudi niso smeli soditi japonskemu cesarju za vojne zločine in grozodejstva, saj bi jim grozila še zelo dolga vojna z Japonsko. Katero bi Američani na dolgi rok izgubili, saj ameriška javnost nikoli ni podpirala dolgotrajnih in krvavih vojn z visokim številom človeških izgub. Lekcija iz katere se je zelo dobro naučil Ho Chi Minh, saj je celotno vojno proti ZDA vodil prav na konceptu izčrpavanja moralne moči in trdnosti njegovega nasprotnika ter seveda preko medijskega vojskovanja ustvarjanja in širjenja notranjega nezadovoljstva in neodobravanja vojne pri njegovem nasprotniku. In na koncu so ZDA izgubile vietnamsko vojno prav zaradi notranjih pritiskov. Nekaj zelo podobnega pa je ZDA grozilo tekom druge svetovne vojne na pacifiškem bojišču. S to razliko, da so bili notranji pritiski civilne javnosti in iz strani republikancev že tako visoki, da je bil Roosevelt prisiljen v odobritev uporabe atomskega orožja.
A navkljub povojnemu opustošenju Japonske ter dejstvu, da ZDA niso izpeljale nobenega ekvivalenta Marshallovega načrta, s katerim so sprožili povojno obnovo zahodne Evrope – pretežno zahodne Nemčije, se je Japonska znova uspela postaviti povsem sama, ob minimalni pomoči ZDA, postaviti na noge ter se kasneje v 70-ih letih 20. stoletja dokončno razviti v novo gospodarsko svetovno velesilo. Za kar gre predvsem zasluga njihovim politikom in gospodarstvenikom, ki so uspeli pravilno uporabiti njihovo nekdanjo parolo iz časa imperialne Japonske: “Sto milijonov jih bo umrlo za cesarja in domovino,” ter so jo več kot le uspešno prenesli v njihovo gospodarstvo. Nakar so v nadaljnjih desetih letih zgolj preko gospodarskega vojskovanja uspeli doseči to kar jim v času druge svetovne vojne ni nikoli uspelo. In sicer da so vojno prenesli na ameriška tla, kjer so jim do sredine 80-ih let prevzeli večino takratnih najpomembnejših podjetij na zahodni obali od Washingtona do Kalifornije. Američani pa so se zavedli, da Japonska podjetja in multinacionalke vodijo gospodarsko vojno, ki v veliki meri temelji na ostankih ideologije imperialne Japonske, šele v sredini 90-ih let 20. stoletja. Omenjeno tematiko je odlično predstavil Gareth Morgan v njegovem delu: Images of Organization, ki je izšlo 1997, pri založniški hiši: Sage Publications, Inc.
Vse dokler boste tako goreče zagovarjali individualizem ne boste nikoli niti približno vedeli kaj dejansko pomeni narod in kakšne sile spijo v njem. Kaj šele kakšno silo predstavlja enoten in združen narod, katerega vodi ideja, ki temelji na narodni zavesti, ponosu, pripadnosti in lojalnosti narodu in domovini, domoljubju ter katerega sestavljajo svobodni posamezniki in posameznice, kateri so se pripravljeni odreči določenemu obsegu njihove individualne svobode za dosego večjega dobrega. Takšen narod je resnično močen in uspešen ter predstavlja skoraj nekontrolirano silo, katera povsem opravičeno straši marsikoga, ki želi ohranjati pozicijo moči zgolj zaradi njegovega koristoljubja.
Na tem mestu pa bi želel tudi izpostaviti, da so kakršne koli ideje o enotnem in združenem narodu potencialno zelo nevarne in hodijo z roko v roki z ogromnim številom najrazličnejših pasti. Od katerih smo določenim lahko bili priča tekom 20. stoletja, pri čemer imam v mislih določene najbolj skrajne oblike tovrstnih pasti. Prav tako tudi priznam, da tovrstne ideje vedno zelo močno dišijo po najrazličnejših oblikah nacionalizma. A domoljubja ne gre enačiti s patriotizmom, ki je prikrita oblika nacionalizma, še manj pa s kakršno koli odkrito obliko nacionalizma. Domoljubje temelji na preprosti in zelo jasni predpostavki, in sicer posameznikovi želji in pripravljenosti, da naredi vse kar je v njegovi moči, da prispeva njegov delež k izoblikovanju močnega in uspešnega njegovega naroda in domovine. In kot častnik v aktivni rezervi osebno nadvse odkrito podpiram domoljubje, medtem ko obsojam sleherne prikrite ali odkrite oblike nacionalizma.
Za sam konec pa bi vam želel le še sporočiti, da se domoljubje zadeva slehernega posameznika posamezno. In osebno trdno zagovarjam stališče, da je sleherni izmed nas soodgovoren za trenutne razmere v naši domovini. Pri čemer pa je kakršno koli teženje iskanja krivde za slednje pri nekom drugem bodisi pri politikih bodisi pri gospodarstvenikih brezpredmetno. V kolikor dejansko želimo začeti spreminjati trenutne razmere v naši domovini, moramo prvo pokazati določeno stopnjo domoljubja in pripadnosti našemu narodu ter začeti spreminjati zadeve tam, kjer jih lahko, postopoma in preudarno. Kar pa med drugim tudi pomeni, da se začnemo aktivno izobraževati na najrazličnejših področjih, saj brez znanja ne bomo nikoli dobili moči. Kajti nekdo ima določeno moč nad nami le zato, ker ima določeno znanje, ki ga mi nimamo ter ker mu to mi dovoljujemo preprosto s tem, ker ne iščemo novih znanj ali poti kako bi lahko zaobšli njegovo znanje.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Saj svet teži k spremembam.Tudi Slovenci, le da smo še preveč navezani na obstoječ sistem, spremembe pa nam vlivajo strah…..Pa čeprav so spremembe nujne.[/quote]Spremembe nam logično vlivajo strah!
Samo poglej v katero smer se pri nas delajo “spremembe”. Zgolj v kratenje pravic, in večanju izkoriščanja ljudi.
To je vsa sprememba pri nas in vse to, da se ohrani privilegij peščice posameznikov, ki veselo kradejo dalje…za njih ni sprememb…. :/
Spoštovani Robi,
V kolikor dovolite bi vas želel opomniti, da je s komunizmom ravno toliko narobe kot je to s kapitalizmom. Namreč v kolikor si boste prebrali komunistični manifest, kateri predstavlja temelj komunizma, boste lahko zelo hitro ugotovili, da je komunizem zgrešena in skrajno shizofrenična ideologija, iz katere se nič dobrega ni moglo razviti. Na drugi strani pa, v kolikor pogledamo kapitalistični manifest pa lahko hitro ugotovimo, da pri kapitalizmu dejansko nimamo opravka s kakršno koli obliko družbenega nauka, temveč da gre za miselnost, ki temelji izključno na koncentraciji najrazličnejših materialnih sredstev in posledično na upravljanju z živimi viri v skladu s predhodno navedenim namenom.
Komunistični manifest je v osnovi bil zgolj odgovor obupanih in nemočnih na kapitalistični manifest. A tako kot je komunistični manifest že na samem začetku postal relikt pozabljene preteklosti, velja povsem enako tudi za kapitalistični manifest. V kolikor se ne motim boste dandanes našli zelo malo število gospodarstvenikov, ki so vsaj prebrali kapitalistični manifest. Tako kot je komunizem predstavljal shizofrenično utopijo povsem enako velja tudi za kapitalizem, kateri se od samega začetka nenehno sooča z vedno istimi krizami. Katere vedno znova rešuje po dveh istih ustaljenih pristopih. Enkrat poveča pravice zaposlenih in teži k izboljšanju socialnih razmer znotraj družbe, drugič vse te pravice začne odvzemati zaposlenim in predstavnikom zahodnih družb pod pretvezo takšne ali drugačne finančne ali gospodarske krize. Medtem ko se na drugi strani nikoli ne dotakne reševanja njegovih dejanskih vzrokov najrazličnejših kriz, katere ležijo prav v njegovi miselnosti ter na konceptu koncentriranja materialnih sredstev znotraj majhnega kroga določenih elit. Dejanska razlika med komunizmom in kapitalizmom leži zgolj v tem, da je kapitalizem vseeno veliko bolj razumski in pragmatičen. Zaradi česar se je tudi uspel obdržati zadnjih 250 let, medtem ko je komunizem propadel v dobrih 60 letih. Bi pa na tem mestu tudi želel izpostaviti, da komunizem nikoli ni predstavljal resne grožnje kapitalizmu. Dejansko grožnjo kapitalizmu predstavljata socializem in kolektivna miselnost, ki temeljita na konceptu močnega in uspešnega naroda in države.
Kar pa se zadeva Švice pa vam lahko zagotovim, da je slednja še vedno nadvse aktualna za model uspešnega in močnega naroda in države. Pri čemer pa ne gre zanemariti dejstva, da je Švica tipična država, ki izrazito temelji na vojaški miselnosti, katera je sprejeta na nacionalni ravni. Švicarska nacionalna dogma med drugim tudi temelji na tem, da ne zapravljajo svojih uspešnih in perspektivnih kadrov znotraj njihove javne uprave, temveč slednje na subtilen in prefinjen način silijo v gospodarstvo, znanost ter seveda njihovo vojsko, državne varnostne službe in deloma tudi v policijo. Medtem ko za zaposlovanje v njihovi javni upravi uporabljajo manj sposobne njihove kadre ter v precejšnjem številu tudi tujce. Na drugi strani Švicarji tudi polagajo ogromno težo na posameznikovo vojaško izobrazbo; na primer eden izmed njihovih pogojev za mesto direktorja v večjem podjetju je tudi ta, da je posameznik uspel doseči vsaj prvi štabni čin, torej čin podpolkovnika. Kar je posledica njihove dolge in bogate vojaške zgodovine, v končni fazi je Švica postavila svoje temelje prav na svojih najemniških armadah, katere so več kot 100 let predstavljale elito zahodnih armad ter so odločale o izidu posamezne bitke. Švicarsko premoč na bojišču je zlomila španska armada šele leta 1525 v bitki pri Pavii ter postopni razvoj nemških Landsknechts, čeških husitov ter kasnejših protestantskih hugenotov. A ne glede na to je stara švicarska konfederacija ostala vodilna vojaška velesila Evrope vse do Napoleonskih vojn. Primarni vir dohodkov stare švicarske konfederacije pa so bile njene najemniške armade, katere je dajala v najem različnim evropskim državam. Švica je dokončno prepovedala njena nekdanja vojaška najemniška zavezništva, iz katerih so se dejansko razvili njihovi kantoni, šele z ustavo iz leta 1848, s katero se je rodila moderna švicarska konfederacija. In šele z rojstvom ideje o moderni švicarski konfederaciji, ki izvira iz leta 1789, so se Švicarji začeli postopoma preusmerjati iz nekdanje vojaške usmeritve v razvijanje ostalih sektorjev njihovega gospodarstva. Več kot 600 letna najemniška vojaška tradicija pa je vsekakor pustila močan pečat na sodobni švicarski miselnosti, zaradi česar je tudi Švica specifika v Evropi. Med drugim nam Švica tudi omogoča vpogled v kaj se lahko razvije vojaška demokracija ter kakšne posledice bo slednja pustila na širšem družbenem področju nekega naroda. A mit, da je Švica prišla do njenega trenutnega narodnega premoženja z nacističnim zlatom ali izključno z njihovim bančnim sektorjem je zgolj mit. Za njen gospodarski vzpon so zaslužne njene nekdanje najemniške armade, katere so znali zelo dobro prodajati različnim evropskim državam, vključno s papeško državo, tekom njihove 600 letne zgodovine najemniških armad.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Spoštovana Bikini,
Osebno ne razumem zakaj toliko veliko posameznic in posameznikov našega naroda še vedno verjame v mit, da za razvoj naše domovine potrebujemo tuj kapital. Namreč kot prvo večina uspešnih in močnih narodov so se uspeli postaviti na lastne noge brez nekega večjega priliva tujega kapitala. Večina izmed njih je celo nadvse skeptična pri sprejemanju tujega kapitala, saj se zavedajo, da s tujim kapitalom pridejo tudi tuji interesi, s slednjimi pa pride postopna izguba neodvisnosti in samostojnosti.
Kar se zadeva pravilnega pristopa sprejemanja tujega kapitala se lahko le učimo od Josipa Broza Tita, ki je uspešno vsilil ‘balkanski način poslovanja’ zahodnim in vzhodnim investitorje. In sicer po sistemu vaš denar vzamemo, vaših interesov pa ne, v kolikor se malo pošalim. Seveda pa je bila v tistem času SFRJ in Josip Broz Tito resna svetovna politična sila, katero je moral upoštevati tako zahodni kot vzhodni blok, ter katera se je več kot uspešno postavila po robu tako zahodnemu kot vzhodnemu bloku, zaradi česar je tudi bila takšen trn v peti obema blokoma. Po drugi strani pa tudi ne zanemarimo, da je na njegovem pogrebu tudi prisostvovala 209 članska delegacija iz 127 svetovnih držav, med katerimi so bili vsi vodilni politiki zahodnega in vzhodnega bloka ter seveda skupnosti neuvrščenih. Kar več kot le jasno nakazuje na moč in vpliv, s katerima je razpolagal Josip Broz Tito, za časa njegovega življenja. V končni fazi se na nobenem pogrebu katerega koli drugega državnika 20. stoletja zbralo toliko pomembnih državnikov, kar več kot le jasno nakazuje na dejanski svetovni pomen in vpliv nekdanje SFRJ. A tega časa žal ni več in od njega smo podedovali kar pač smo. Seveda pa to še vedno ne pomeni, da se ne moremo še marsičesa naučiti iz tistega obdobja naše skupne zgodovine.
A v kolikor se navežem na sprejemanje tujega kapitala bi želel omeniti, da je sprejemanje tujega kapitala na državni ravni zelo podobno kot je to sprejemanje tujega kapitala na individualni ravni v poslovnem svetu. Namreč nemudoma, ko sprejmemo tuj kapital sprejmemo tudi tuje pogoje kako in na kakšen način naj vodimo poslovanje svojega podjetja ali družbe. A v kolikor smo modri in raje igramo na dolgi rok bomo sprejemali tuj kapital v razbiti obliki, po malem ter pod našimi pogoji. Kar pa pomeni, da moramo prodati določeno idejo nekomu, od katerega želimo prejeti določen kapital. In nemudoma, ko začnemo prodajati nekaj nekomu drugemu s tem zaščitimo svoje poslovne interese, saj se bo potekalo pogajanje pod kakšnimi pogoji bomo dejansko prodali neko idejo našemu poslovnemu partnerju. Tukaj pa bo vse odvisno od naših retoričnih sposobnosti, v končni fazi sleherna prodaja vedno primarno temelji na retoriki, kar še posebno velja za prodajo idej. Nekaj kar je Josip Broz Tito znal zelo dobro početi na meddržavni in svetovni ravni.
Gospodarstveniki si radi domišljajo, da je posel vojna ter da ima določene podobnosti z vojno. Torej začnimo igrati po njihovih pravilih igre ter obrnimo slednje proti njim. A prvo pravilo uspešnega vojskovanja je, da si osnujemo neodvisno strateško bazo ter slednjo branimo ne glede na vse ali kar koli. Večina gospodarstvenikov uporabljala pristop frontalnega spopada in konvencionalnega načina vojskovanja, zaradi česar so nadvse ranljivi pri soočenju z decentraliziranim nasprotnikom, katerega sleherna enota deluje istočasno avtonomno in v sodelovanju z vsemi ostalimi ter temeljijo na pristopih nekonvencionalnega vojskovanja. V poslovnem svetu dejansko vse kar šteje je zgolj dvoje – vtis, ki ga naredimo na svojega poslovnega nasprotnika ter v kaj smo sposobni prepričati slednjega. In prvo kar moramo storiti pri ustanavljanju svojega podjetja je, da si zagotovimo finančno neodvisnost, nakar pa moramo voditi svoje poslovanje čim bolj razpršeno in dinamično ter si preprosto ne smemo dovoliti, da bi se na kakršen koli način poslovno vezali zgolj na enega ali nekaj poslovnih partnerjev, od katerih bi bili vitalno odvisni. Torej moramo za vsako ceno obdržati svojo finančno svobodo, ne glede na vse ali kar koli ter se maksimalno izogibati kakršnim koli prilivom tujega kapitala, kateri niso v našem najboljšem interesu. Iz česar sledi, da sklepamo izključno tiste posle, v katerih naši poslovni interesi in finančna svoboda niso na kakršen koli način ogroženi. To pa je dejansko vojaška miselnost, ki pa je večini civilne družbe nadvse tuja, četudi si marsikateri gospodarstveniki radi domišljajo, da s tem ko preberejo kakšno delo s področja vojaške strategije ali taktike nekaj dejansko vedo o vojaški miselnosti. Napuh je vedno nadvse močna pomanjkljivost našega nasprotnika, katerega je nadvse smiselno uporabiti proti njem.
Na koncu ostaja le še vprašanje: tuj kapital da ali ne? Vsekakor da, a le v kolikor smo ga sposobni vzeti in obdržati izključno pod lastnimi pogoji.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
SVN je že cca 2/3 Švice
od sirov imamo “luknje” – v glavah, kapitalu …
od kapitala imamo samo malenkostno razliko : namesto dveh črtic (+) samo eno črtico (-)
od “razumevanja” smo blizu: v CH je doma 3 svetovni jeziki + retoromanščino, v SVN imamo pa cca 7 narečij ☺
od švicarskih nožev imamo izboljšavo: štajesko ikebano
od dobrega biznisa ima samo biznis – OK slab … apak vseeno
od turizma, kjer CH prodajajo dober zrak, zdravilišča, smučanje … smo jih prekosili – prodajamo meglo in to prozorno
Če označujemo z besedo “balkanski” slabo ekonomsko stanje, korupiranost politikov, birokratska ureditev, pomanjkanje etike in morale v politiki in v gospodarskih elitah, je jasno, da smo po “balkanskosti” že zdavnaj presegli tudi naše južne sosede, na katere nekateri radi pogledajo zviška. Za primer vzemimo Janšo in Jankovića, da sta izvoljena oz. da se tako dolgo obdržita na tako visokih položajih, je nezamisljivo recimo za Avstrijce in Nemce, ker že za manjši sum kakršne koli korupcije državniki sami odstopijo s položaja. Pri nas skoraj vsakodnevno poslušamo za razne finančne afere, goljufije, skratka ni nobene poštenosti in ne moralnega čuta, ampak čisti egoizem in sebičnost, moralna pokvarjenost, kjer sodišča ničesar ne ukrenejo, ker je cel državni aparat bolan…. Ceno pa plačujejo najmanjši ljudje, ker standard občutno pada iz leta v leto.
Spoštovane sonarodnjakinje in sonarodnjaki,
Zelo veliko uslugo si bomo naredili, v kolikor se bomo postopoma osvobodili naše potrebe, da se nenehno primerjamo z drugimi narodi. Kar še posebno velja za germanske narode, s katerimi nimamo ničesar skupnega, saj kar se zadeva podobnosti v mentaliteti imamo slednjih še največ z romanskimi narodi, še posebno s Francozi, čeprav imamo tudi z njimi zelo malo skupnega. Drugi narodi so drugi narodi, s katerimi sicer lahko uspešno sodelujemo, a katerim ne smemo niti ne moremo slediti.
Kar pa se zadeva trenutnih razmer v naši domovini pa si bomo naredili zelo veliko uslugo, v kolikor se bomo za začetek zavedli, da se v nobeni zahodno evropski državi kapitalizem in demokratična ureditev nista razvila čez noč ali zgolj v 22 letih. Prav tako pa nobena od zahodno evropskih držav ni postala pravno urejena in trdna država v 22 letih, temveč so zato potrebovale kar nekaj stoletij postopnega razvoja njihovih družb.
Po eni strani mi je nadvse všeč, da je pri nas prisotno pričakovanje, da bomo le v nekaj desetletjih sposobni doseči to za kar so ostali evropski narodi potrebovali približno dobrih 200 let. Kajti v kolikor bi nam to resnično uspelo bi se povsem opravičeno zapisali med evropske zgodbe o uspehu. V kolikšni meri pa je omenjeno pričakovanje realno pa je povsem drugo in hkrati nadvse pomembno vprašanje. Dokler bomo pričakovali, da se bo naša družba uredila v pravno urejeno in pravično družbo sama od sebe in to le v pičlih nekaj desetletjih, potem je to nadvse nerealno in utopično pričakovanje. V kolikor pa je sleherni izmed nas pripravljen prispevati svoj delež za realizacijo omenjenega pričakovanja, potem pa je slednje še kako zelo realno.
A vse se začne z našim osebnim izobraževanjem, pri čemer pa nimam v mislih zgolj formalne izobrazbe posameznika, temveč predvsem posameznikovo razširjenje splošne razgledanosti. Kamor tudi sodi njegovo osnovno poznavanje ustave in določenih zakonov, ki se ga tako ali drugače zadevajo. In v kolikor pogledamo razmere v naši domovini bomo zelo hitro opazili, da večina našega prebivalstva niti ne pozna naše ustave in njihovih ustavnih pravic. Zaradi česar tudi posledično niti ne vedo kdaj so jim kratene temeljne človekove pravice, katere jim določa ustava naše domovine ter kaj dejansko pomeni kratenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin v demokratičnih družbah. Pri čemer je bolje, da vprašanja v kolikšni meri naše prebivalstvo dejansko pozna njihove ostale zakonske pravice, dolžnosti in obveznosti niti ne odpiramo. A navkljub temu je v naši družbi ogromno govora o takšnih in drugačnih aferah, kršitvah različnih zakonodaj in podobno.
Trenutne razmere v naši domovini so bolj kot ne posledica narodne pasivnosti, nekakšnemu vsesplošnemu utopičnemu oklepanju pri prepričanju, da morajo ljudje, ki so na vodilnih mestih sami od sebe pokazati določeno mero moralne vzdržljivosti ter na drugi strani porastu skrajnega individualizma in občutenja izgubljenosti med mladimi generacijami. Demokratični sistemi so nadvse živi in dinamični sistemi, kjer so spremembe zelo pogoste ter v katerih mora sleherni posameznik aktivno sodelovati pri sooblikovanju družbe; v kolikor se želimo izogniti številnim pastem demokracije. Predvsem pa temeljijo na tem, da se njeni pripadniki zavedajo na kakšen način lahko pridejo do moči in na kakšen način lahko slednjo tudi pravilno uporabljajo.
Prvi korak kako ljudstvo dejansko pridobi moč, kar je tudi temeljni koncept demokracije (demos+kratos = moč ljudstva) pa je, da se njegovi pripadniki neprestano izobražujejo na vseh področjih, ki se jih na kakršen koli način zadevajo. In vse začne s posameznikovim osnovnim poznavanjem njegovih pravic, dolžnosti in obveznosti ter na kakšen način lahko uspešno uveljavlja ter predvsem zaščiti njegove pravice in svoboščine. Pri čemer pa mora posameznik primarno delovati preventivno; torej da naredi vse kar je v njegovi moči, da do kršenja njegovih pravic in svoboščin sploh ne pride. Seveda pa posameznikovo ščitenje njegovih pravic hodi z roko v roki s ceno.
V kolikor vzamemo za primer kršitve iz področja delovne zakonodaje predhodno omenjeno za posameznika pomeni, da se mora prvo seznaniti o njegovih pravicah, ki mu jih zagotavlja naša zakonodaja. Nakar se mora zavedati, da večina delodajalcev vidi določene interese v kršenju njegovih pravic iz področja delovne zakonodaje ter mora v skladu s tem dejstvom tudi voditi njegova pogajanja z njegovim bodočim delodajalcem. Seveda pa mora vzeti v obzir, da večina delodajalcev nič kaj rada ne zaposluje posameznikov, ki so seznanjeni z njihovimi pravicami iz naslova delovnega razmerja ter tudi s pravnimi načini kako lahko slednje primerno zaščitijo in tako v naprej preprečijo kakršno koli obliko kršenja le teh. Namreč večina delodajalcev bo tovrstnega posameznika zaznavalo kot potencialno grožnjo in ga temu primerno tudi obravnavalo.
A to je cena, ki jo mora plačati sleherni posameznik, ki dejansko želi soustvarjati demokratično družbo. In to lekcijo so se že uspeli naučiti zahodno evropski narodi, zaradi česar so njihove družbe tudi veliko bolje pravno urejene. A vse dokler se večina populacije nekega naroda raje odloča za nevednost in se v zameno za delovno razmerje prostovoljno odreka svojim svoboščinam in pravicam, kakršna koli pravno urejena, pravična in stabilna demokratična družba preprosto ni možna. Demokracija, kapitalizem in socialno pravična družba niso nikoli bile sopomenke ali medsebojno soodvisne, temveč si od nekdaj medsebojno nasprotujejo. A navkljub temu, da sta demokracija in kapitalizem daleč od tega, da bi bila nekaj idealnega, sta vseeno veliko boljši izbiri od preostalih alternativ, ki so nam trenutno na voljo. Seveda pa to ne pomeni, da ne moremo ustvariti nekaj dobrega iz njiju, a za začetek se bomo prvo morali začeti izobraževati ter plačati ceno demokracije.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Stvar je v tem, da komunizem v resnici nikoli ni zaživel. Bili so le (in so še) le različni poskusi takšne in drugačne diktature. Ljudje smo že v osnovi različni in izhajamo iz različnih predpostavk, zato je neka uravnilovka, ki jo zagovarja komunizem, čisto nasprotje z našim resničnim bistvom.
Komunizem naj bi bil osnovan na visoki produktivnosti dela, planskem in družbenim nadzorom. Ukinjeni naj bi bili družbeni razredi in razlike med njimi, država, politične stranke in politične funkcije naj ne bi več obstajali. Izginile naj bi razlike med mestom in vasjo, med intelektualnim in fizičnim delom naj ne bi bilo nasprotij. Ko delo postane ne samo sredstvo za življenje, marveč življenjska potreba, šele tedaj naj bi bilo mogoče reči, kot je povedal Marx: »Od vsakega toliko, kolikor zmore in vsakemu toliko, kolikor potrebuje.« To je morda najbolj znano geslo komunistične družbe, ki nikjer ni in ne obstaja.
Mogoče za tiste, ki sanjajo o materialnem bogastvu, ki jim bo prinesel srečo in zadovoljstvo. A vedno več ljudi se zaveda, da je to že izživeti sistem, ki človeka razvrednoti oziroma ga oropa njegovih duševnih vrednot, zaradi česar družba postane hladna in odtujena.
Najprej se je treba vprašati od kod želja po individualizmu. Vsaka želja odseva neko naše pomanjkanje oziroma občutek praznine. In ravno kapitalizem, katerega predstavlja tudi Švica, človeka prisili, da postane le še eden izmed subjektov, ki deluje za cilj kapitala oziroma za ustvarjanje neke dodane vrednosti. Želja po individualizmu zato odseva izgubo lastne identitete in s tem občutka kdo sploh sem in zakaj živim. Posledično temu se pojavljajo razne sekte in duhovne veje, ki po večini predstavljajo le drugo skrajnost materialistične miselnosti na kateri se kapitalizem gradi.
Spoštovani Robi,
Najlepša hvala za kratek opis komunistične ideologije, katero ste zelo dobro opredelili. A me preseneča, da ne navkljub vašemu poznavanju slednje v njej ne prepoznate ali vidite skrajne utopične miselnosti, ki je zelo na meji s shizofrenično miselnostjo. Zaradi česar se iz komunistične ideologije preprosto ne more roditi kar koli drugega kot različne oblike shizofreničnih diktatur, katerih družbe primarno temeljijo na strahu pred vsemogočno avtoriteto nekakšne naddržave. Katera ruši sleherno obliko človeške civilizacije ter celo same temelje naravnega razvoja človeške vrste. A v kolikor tega do sedaj niste uspeli spregledati, potem pa še kar naprej goreče zagovarjate komunistično ideologijo, a se ne čudite preveč, v kolikor boste naleteli na zelo majhno število somišljenikov.
Kar se zadeva same Švice bi vam svetoval, da si ponovno malo pozorneje preberete mojo objavo. In mogoče boste tokrat opazili kakšno manjšo razliko med močnim in uspešnim narodom in narodom, ki naj bi po vašem temeljil na kapitalizmu. Pri čemer pa bi vas tudi želel opomniti na to, da so Švicarji zelo daleč od tega, da bi se soočali s kakršnimi koli resnimi oblikami individualizma. Družbe, ki temeljijo na vojaški miselnosti so bolj kot ne imune na individualizem. Seveda pa v celoti razumem, da vam vojaška miselnost ni ne poznana ne blizu.
Kar se zadeva vaše freudovske ontološke analize želje pa bi vas želel opomniti, da imajo druge šole psihologije precej drugačne ontološke analize le te. Osebno sem veliko bolj naklonjen jungovski šoli, katera se je v klinični praksi tudi izkazala za neprimerno bolj učinkovito in je dobesedno pometla s freudovsko šolo in z njenimi številnimi zablodami ter napačnimi hipotezami. Bi pa vam na tem mestu svetoval, da si še malo pogledate kaj pravi jungovska šola glede same narave želje. In čisto mogoče boste v precejšnji meri presenečeni nad odstopanji med obema šolama. Za sam konec pa bi želel le še dodati, da je Jung za časa njegovega življenja obravnaval 1.200 primerov posameznic in posameznikov z najrazličnejšimi psihološkimi patološkimi pojavi ali procesi, od katerih je tudi vse uspel uspešno pozdraviti, navkljub temu da je bilo med njimi ogromno število kliničnih primerov, ki so veljali za neozdravljive. Na drugi strani pa se Freud niti približno ne more pohvaliti s tolikšno uspešnostjo njegovih metod pri zdravljenju psiholoških patoloških pojavov ali procesov, saj se je pretežno ukvarjal z njegovim strokovnim konstruktom.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Verjamem. Obstaja na tisoče razlag…In kakšno imaš sam v mislih ?
Kaj pravi “Jungovska” šola ?
Seveda vidim, zato sem napisal, da ni smiselno delati uravnilovk, saj smo ljudje že v osnovi različni in nimamo vsi popolnoma istih potreb.
Pri nas (pa še marsikje drugje), ki imamo (lopovski) kapitalizem, prav tako ni nič drugače, saj vladajo psihopati, katerih se narod ne more preprosto znebiti, pa ne glede na (demokratične) volitve.
In s tem nima nobene veze komunistična ideologija, ampak neke vrste naravna selekcija, kjer vladajo tisti, ki se najbolj znajdejo in se ne ozirajo na moralna pravila.
Vojaška miselnost (čeprav sem služil v JNA), mi res ni blizu in je za moje pojme odsev nezrelega človeškega uma, ki temelji na strahu in moči.
http://www.siol.net/novice/svet/2013/07/zakaj_je_avstrija_bogatejsa_od_slovenije.aspx%5B/quote%5D
Odličen prispevek Matjažko. bog ne daj da bi se primerjali s Švico 🙂
Kar se zadeva ontološke razlage želje se vanjo na tem mestu ne bi spuščal, saj je tema veliko obsežnejša kot pa bi jo to vi želeli prikazati. Namreč določene želje so posledice delovanja določenega arhetipa, druge določenega aspekta arhetipa, tretje kombinacije dveh ali večih arhetipov, četrte kombinacije določenega arhetipa in določenega aspekta arhetipa… a to je zgolj ena družina naših želja. Drugo družino predstavljajo želje, ki izvirajo iz naših nevolativnih misli, tretjo želje, ki izvirajo iz volativnih misli, četrto želje, ki izvirajo iz zavednega dela jaza, peto želje, ki izvirajo iz nezavednega dela našega jaza, šesto želje, ki izvirajo iz naših person, sedmo želje, ki izvirajo iz naše zaznave, osmo želje, ki izvirajo iz naše intuicije, deveto želje, ki izvirajo iz našega sebstva. Potem pa obstaja še ogromno število družin želja, ki izvirajo iz najrazličnejših kombinacij delovanja različnih naših psihičnih procesov. Povsem nova družina so prav tako tudi želje, ki izvirajo iz različnih stereotipov in predsodkov. Vsem tem družinam želja pa je skupno, da jih percepiramo kot želje, četudi gre v ozadju za povsem različne procese, katerih preprosto ne gre enačiti, vsaj v kolikor želimo preučevati stvarno naravo želje.
Osebno vseeno še vedno dvomim, da dejansko vidite kaj točno se skriva pod komunistično ideologijo. Namreč eno izmed prizadevanj komunistične ideologije je bilo tudi, da odpravi temeljno celico človeške družbe – družino. Česar se je v 30-ih letih 20. stoletja dejansko lotil Stalin, ko se je v skladu s komunističnim manifestom odločil dejansko poizkusno vpeljati eksperiment, s katerim bi komunistična naddržava oslabila družino. V tistem obdobju so v nekdanji SSSR na silo odvzeli več kot 2 milijona otrok mlajših od 10 let in so jih namestili v različnih ustanovah, katere naj bi iz njih ustvarile komunističnega nadčloveka. Z omenjenim eksperimentom so zaključili 1949, ko so ugotovili, da so omenjene ustanove dejansko ustvarile mentalno in psihično pohabljene mlade posameznice in posameznike, ki preprosto niso bili sposobni funkcionirati v kakršni koli družbi. Kaj dejansko pa se je potem zgodilo z omenjenima dvema milijonoma otrok oziroma mladostnikov pa je predmet še vedno nezaključenih strokovnih preiskovanj. A vsa trenutno zbrana dejstva več kot le nakazujejo na to, da so vsi ti otroci in mladostniki končali v najrazličnejših gulagih.
Kolektivizacija podeželja in masovno preseljevanja prebivalstva iz podeželja v mesta in industrijske centre pa je prav tako temeljijo na načelu, da se narodu odvzame njegovo samozadostnost ter se ga v celoti podjarmi pod komunistično naddržavo, v kateri preprosto ni prostora za kakršnega koli samozadostnega in svobodnega posameznika. Seveda pod pretvezo ustvarjanja pravične družbe. Bi pa na tem mestu tudi želel izpostaviti, da je skrajno nesmiselna kakršna koli diskusija o resnični naravi komunistične ideologije, v kolikor nismo pripravljeni na temeljito in posledično precej dolgo diskusijo, ki bo zaobjemala podrobno obravnavo komunističnega manifesta, marksistične ideologije ter vsega, čemur smo bili priča v 20. stoletju. Zaradi česar bi tudi želel zaključiti s to debato, saj ne vidim kakršnega koli smisla v njenem nadaljevanju.
Iz vsebine vaših objav je razvidno, da ste nadvse naklonjeni obtoževanju in iskanju krivca v nekom drugem za trenutne razmere v naši domovini, medtem ko sami po vsej verjetnosti niste ravno pripravljeni prispevati vašega deleža za izboljšanje razmer v naši domovini. In v svojih predhodnih objavah v tej temi sem spregovoril prav o nevarnostih tovrstne miselnosti, ki temelji na nekakšni vsesplošni narodni pasivnosti.
Osebno vidim zelo preprosto pot, kako se lahko v naši domovini postopoma znebimo določenih sociopatov, ki so tekom tranzicijskega obdobja uspeli priti na določene družbeno vplivne pozicije. In ta pot se začne s tem, da se naš narod začne izobraževati. A vse dokler večina našega prebivalstva niti ne pozna njihovih ustavnih pravic in kaj dejansko pomeni njihovo kršenje ali dokler se bo večina našega prebivalstva prostovoljno odrekala njihovim pravicam in svoboščinam v zameno za sklenitev delovnega razmerja se preprosto nimamo kaj čuditi, da so v naši domovini na vplivnih pozicijah takšni posamezniki kot so. Prav tako pa se ne bomo nikamor premaknili tako dolgo, dokler bo večina našega prebivalstva iskalo dežurnega krivca za vse v državnem aparatu in javni upravi.
Pri vodenju kapitalističnih družb imajo vodilno gospodarstveniki, saj z njihovim delovanjem posegajo in urejajo same temelje tovrstnih družb. A gospodarstveniki imajo le tolikšno moč nad narodom kot jim jo to narod dovoli. Kajti narod lahko brez večjih težav zelo hitro pritisne na sociopatske gospodarstvenike, in sicer preprosto s tem, da začne aktivno delati na preventivni zaščiti njihovih pravic in svoboščin. Kar pa seveda potegne za seboj ogromno zelo različnih stvari. Na primer vsi naši sindikati bi se morali že zdavnaj prestrukturirati in se prilagoditi kapitalistični družbi. Kar v osnovi primarno pomeni, da bi si morali zagotoviti večjo finančno neodvisnost. Kajti vse dokler se bodo naši sindikati financirali iz članarin in donacij ne bodo v nobeni resni poziciji, da se postavijo po robu gospodarstvenikom.
Naslednja zadeva, katera pa se zadeva slehernega posameznika pa je, da se začnemo zavedati na čem dejansko temelji moč gospodarstvenikov v kapitalističnih družbah. In njihova celotna moč je dejansko utemeljena na precej imaginarnem sredstvu – kapitalu. Človekove svoboščine in pravice pa ni mogoče kupovati in tukaj trčijo gospodarstveniki ob naravno varovalko v kapitalističnih družbah, katera jih vedno znova prisili v drugačno obliko poslovanja ter zelo omeji njihov vpliv v sami družbi. A le pod pogojem, da ljudje dejansko poznajo njihove pravice in svoboščine ter slednjih niso pripravljeni prodati le za sklenitev delovnega razmerja. Kar pa znova za seboj potegne ogromno zelo različnih stvari vključno s temeljito spremembo načina razmišljanja celotnega prebivalstva. Predvsem pa se mora naš narod začeti izobraževati na najrazličnejših področjih na osnovi česar si bo postopoma položil temelje njegove finančne neodvisnosti.
Tretja ključna zadeva pa je vsekakor postopno izobraževanje naših gospodarstvenikov, kjer se moramo osredotočiti na to, da jim na kar se da jasen način predstavimo zakaj je v njihovem najboljšem poslovnem interesu, da začnejo z uporabo drugačnih politik poslovanja. Pri čemer se moramo primarno osredotočiti na vprašanje na kakšen način drugačne, družbeno sprejemljivejše, oblike poslovanja vodijo v večjo konkurenčnost in tržno uspešnost njihovih podjetij. In glede na to, da je to tudi eden izmed mojih strokovnih področij, vam lahko zagotovim, da je med slovenskimi gospodarstveniki ogromno zanimanja za tovrstne drugačne oblike poslovanja. Seveda pa v večini ne zaradi njihove narodne zavesti in občutenja pripadnosti našemu narodu, temveč preprosto zato, ker jim modeli poslovanje, kakršne tudi osebno poučujem, že v enem letu povečajo letni dobiček minimalno za 3,5% do 8,0% ter bistveno izboljšajo njihovo konkurenčnost.
Gospodarstveniki so ravno tako ljudje kot smo to vsi ostali in osebno poznam ogromno njih z visoko stopnjo moralne vzdržljivosti. A v kolikor jih želimo postopoma pridobiti na našo stran, da bodo začeli delati v skladu z razvojem močnega in uspešnega našega naroda in domovine, jim moramo seveda tudi ponuditi nekaj konkretnega v zameno za njihovo sodelovanje. Predvsem pa se moramo prvo naučiti, da se moramo potruditi z njimi najti skupni jezik ter doseči medsebojno razumevanje. Kar pa je načeloma vedno najlažje storiti nekomu, ki prihaja iz neke nevtralne pozicije ter ne zagovarja ne interesov gospodarstvenikov ne zaposlenih, temveč njegovega naroda kot celote. A to je zgolj eden izmed mnogih primerov kako lahko sleherni izmed prispeva svoj delež k izboljšanju trenutnih razmer v naši domovini.
Osebno bi vam svetoval, da pokažete malo večjo mero spoštovanja do vojske in vojaške miselnosti. Kajti izjava kot ste vi jo zapisali se v ničemer ne razlikuje od izjav, kot je to na primer: “Sleherna civilna družba je zgolj množica prestrašenih in nevednih posameznikov, ki ne vidijo dlje od njihovih vsakdanjih potreb.” A s tovrstnimi izjavami dosežemo le to, da si v naprej zapremo sleherne možnosti, da bi prišlo do konstruktivne debate z nekom, ki je drugačen nam. Po drugi strani pa so tovrstne izjave izključno izraz najrazličnejših predsodkov in stereotipov, ki izvirajo iz nevednosti in neznanja.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Spoštovani seba111,
Z vsem dolžnim spoštovanjem, a vam občutno primanjkuje znanja iz zgodovine. Zaradi česar bi vam svetoval, da se v bodoče izogibate podajanju izjav, v katerih le sporočate, da imate pomanjkljivo znanje iz zgodovine.
Kar se zadeva Avstrije se je slednja začela postopoma razvijati v sodobno državo že od leta 1827, ko so prišle prve večje liberalne reforme znotraj Avstrijskega cesarstva, nato preko meščanske revolucije 1848 na Dunaju, kateri je po določenem krajšem obdobju liberalizma sledil Bachov absolutizem, ki se je zaključil 1862, ko so znova prišle do izraza liberalne reforme Avstrijskega cesarstva. Sama država Avstrija pa je nastala leta 1918 po koncu prve svetovne vojne in po razpadu Avstro-Ogrske monarhije. Kot lahko vidite je avstrijska država malce starejša od konca druge svetovne vojne. Pri čemer pa ne pozabite, da je Avstrija neposredna naslednica nekdanjega Avstrijskega cesarstva, ki pa je obstajalo bistveno dlje.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
TenAiBudo
Stalin sploh ne bi prišel na oblast, ker tega Lenin ne bi nikoli dopustil, saj ni bil boljši kot Hitler. Zato ga je Stalin tudi pospravil. Vsak diktator je imel svojo različico diktature, Titova niti ni bila slaba za širše množice in malega človeka, je znal voziti slalom med obema blokoma. Ja, ampak katere federacije so obdržijo na dolgi rok, če gre za kulturno, gospodarsko in religiozno pisane jezikovne skupine?
O nekem kapitalizmu sanjati pri nas, to sploh ne gre, ker ta zahodna demokracija bazira dejansko na protestantizmu (dosledneje upošteva obče moralne in etične vrednote, npr. poštenje, delavnost, pravičnost – in ni zgolj tradicija kot pogosto katolicizem, ampak so te norme vpete v celotno družbo), potem več stoletnem močnem meščanskem sloju…
Spoštovani matjazko,
Na dolgi rok se obdrži zgolj tisto kar temelji na stvarnem, saj je edino kar je stvarno v skladu tako s Potjo kot tudi s spremembami, katere slednja ustvarja. Kajti na dolgi rok Pot brezkompromisno opravi z vsem, kar ji ne sledi ter se ne usklajuje z njo ter njeno postavo. Slediti Poti pomeni usklajevati se s Potjo, usklajevanje s Potjo pa dejansko pomeni obstajati. Vse kar bi lahko nekoč obstajalo pa nikoli ni, vse kar je nekoč obstajalo, vse kar bi lahko sedaj obstajalo, a ne obstaja, vse kar sedaj obstaja, vse kar bi lahko šele nastalo pa nikoli ne bo ter vse kar bo šele nastalo je zgolj Pot. Pot je praznina. Praznina je forma, forma je praznina.
Zgornji odstavek sem vam namerno zapisal v obliki miselnosti za katero vi trdite, da jo nadvse dobro razumete in poznate. A v kolikor vam malo pomagam pri prevodu zgornjega odstavka boste njegovo sporočilo našli, v kolikor boste razmišljali v naslednji smeri. Na dolgi rok lahko obstajajo zgolj tiste družbe, ki so sposobne usklajevati njihova notranja nasprotja, ki jih vodijo v najrazličnejša ekstremna stanja, ki so vsa brez sleherni razlik patološke narave. A da vaše dešifriranje zgornjega odstavka vendarle ne bo pretežko vam dam še en namig – kitajska civilizacija.
Na osnovi česa sklepate, da naš narod ni sposoben razviti kapitalizma? Mar resnično tako zelo podcenjujete naš narod, ki ima za seboj več kot 1.400 letno zgodovino? Ali le tako slabo poznate naš narod in njegove potenciale?
Osebno se v celoti strinjam z vami, da kapitalistična miselnost temelji na protestantski miselnosti, prepričanjih, verovanjih ter vrednotah in vrlinah. A v kolikor upoštevamo, da kapitalizem tudi temelji na pragmatizmu ne vidim nobenega predsodka v tem, da ne bi pragmatizem uporabili proti našem ‘nasprotniku’. In posledično vzamemo iz kapitalizma zgolj tisto kar je v skladu z našimi najboljšimi osebnimi in narodnimi interesi. Vse ostalo pa preprosto zavržemo in tako delujemo v skladu s principom Shu – Ha – Ri (Sprejmi – Razbij – Zavrži).
Vendar pa nam bo dejstvo, da kapitalizem temelji na protestantski miselnost prišlo nadvse prav tekom razvoja naše verzije kapitalizma. Preprosto zato, ker nas bo ves čas opominjalo, da gre za nam zelo drugačno miselnost, ki temelji na povsem drugačnih moralno-etičnih vrednotah in vrlinah. Torej, da imamo dejansko opraviti z nekakšnim ‘sovražnikom’, ki ogroža same temelje naše narodne identitete, moralno-etičnih vrednot, načina razmišljanja kot tudi suverenosti in neodvisnosti našega naroda in domovine. A omenjeni ‘sovražnik’ ima eno nadvse ključno strateško pomanjkljivost, in sicer to da je zgolj ideja in nič več kot to. Sleherna ideja pa zgolj toliko močna kolikor in dokler ljudje verjamejo v njo.
Skozi preučevanje človeške zgodovine imamo na voljo ogromno najrazličnejših primerov, ki nam več kot le jasno nakazujejo na nevarnost, ki jo predstavljajo ideje. Še posebno pa smo imeli tovrstnih primerov ogromno v obdobju od druge polovice 19. stoletja do zaključka 20. stoletja. In v tem obdobju smo uspeli priti tudi do najrazličnejših novih spoznanj o stvarni naravi ideje, katere pa zgolj potrjujejo veliko starejša spoznanja in odkritja o zvezi s stvarno naravo ideje, ki pa so bile in so tudi še vedno v lasti različnih ezoterično-hermetičnih skupnosti.
Ideja je eno izmed najnevarnejših orožij, s katerimi razpolaga človeška vrsta in v kolikor ni smotrno uporabljena se obnaša zelo podobno kot virus, a ob primerni uporabi dobi zelo podobne lastnosti cepivu. Ideje se po svoji stvarni naravi delijo na naslednje štiri razrede:
[list]
[*] Ideje, ki so osnovane na zavestno-podzavestnem načinu razmišljanja.
[*] Ideje, ki so osnovane na zaznavno-zavestnem načinu razmišljanja.
[*] Ideje, ki so osnovane na zaznavno-intuitivnem načinu razmišljanja.
[*] Ideje, ki so osnovane na intuitivno-podzavestnem načinu razmišljanja.[/list]
Kapitalizem je v osnovi tipična ideja prvega razreda idej – ideje, ki so osnovane na zavestno-podzavestnem načinu razmišljanja. Demokracija sodi v drugi razred idej – ideje, ki so osnovane na zaznavno-zavestnem načinu razmišljanja. Najrazličnejši verski sistemi pa so osnovani na idejah, ki sodijo v tretji razred idej – ideje, ki so osnovane na zaznavno-intuitivnem načinu razmišljanja. A ne z demokracijo ne z najrazličnejšimi verskimi sistemi se ne moremo uspešno boriti proti kapitalizmu. Za uspešno borbo proti kapitalizmu potrebujemo idejo, ki temelji na intuitivno-podzavestnem načinu razmišljanja, saj bo edino slednja uspešno spodkopala same temelje na katere temelji ideja o kapitalizmu ter ga tako preoblikovala v nekaj novega, drugačnega – nekaj kar bo v skladu s Potjo.
Omenjeno obliko ideje pa bomo postopoma izoblikovali edino, v kolikor bomo začeli aktivno delati na prebujanju:
[list]
[*] Narodne zavesti;
[*] Narodne samozavesti;
[*] Občutenja pripadnosti našemu narodu in domovini;
[*] Narodnem ponosu;
[*] Narodni samozadostnosti;
[*] Samozadostnosti in neodvisnosti slehernega predstavnika našega naroda.[/list]
Na primer enega izmed prvih mitov, na katerih sloni ideja o kapitalizmu, ki ga moramo zrušiti je mit o globalni gospodarski soodvisnosti vseh svetovnih narodov. Kajti slednji je dejansko ravno toliko stvaren kot je stvaren mit, da samozadosten in neodvisen (svoboden) posameznik ne more funkcionirati kot sestavni del katere koli človeške družbe. Katerega edini cilj je zagotavljanje sredstva določenim majhnim elitam, da upravljajo s celotnim narodom, kateri je notranje razbit na ogromno število anonimnih in nemočnih posameznic in posameznikov. Tovrstne družbe pa so žalitev tako za človeško vrsto kot celoto kot tudi za Pot; zaradi česar slednje Dharma, Karma in Samsara vedno obsodijo na nenehne notranje konflikte ter na propad na dolgi rok. In do sedaj se je deloma uspelo izviti iz tega začaranega kroga edino kitajski civilizaciji, katera je tudi edina človeška civilizacija, ki ima neprekinjeno več kot 4.500 letno zgodovino, ki je uspela obdržati svoje civilizacijske temelje nespremenjene ter katera nadvse uspešno razvija povsem svojo lastno verzijo kapitalizma. Po vsem lastno verzijo kapitalizma pa je uspelo razviti še nekaterim drugim narodom, in sicer: japonskemu, švicarskemu ter skandinavskim narodom. Omenjenim narodom pa se pospešeno približujejo še naslednji: francoski, škotski, kanadski, avstralski in brazilski ter seveda z ogromnim zaostankom tudi indijski. Vsi ti narodi iščejo svojo lastno verzijo kapitalizma seveda z različnimi pristopi in načini, ki so bolj ali manj v skladu s specifikami njihovih narodov.
Seveda pa ne gre zanemariti, da je kapitalizem zelo daleč od tega, da bi bila enotna ideologija. Kajti že sleherni posamezni gospodarstvenik razume njegovo ideologijo zelo drugače od gospodarstvenika v drugem podjetju. Vse večje število gospodarstvenikov pa se tudi zaveda, da kapitalizem v osnovi temelji na konceptu gospodarskega vojskovanja in osvajanja nasprotnikovega kapitala, naravnih in živih virov. Kapitalizem v osnovi temelji na konfliktu interesov kapitala, konflikt interesov pa najbolj podrobno preučujejo vojaške in vojne vede ter seveda bojevniške ezoterično-hermetične tradicije, ki so na zahodu še najbolje poznane pod terminom: Koryu Budo. Zaradi česar smo tudi posamezniki, ki imamo strokovno izobrazbo iz področja Koryu Buda in zahodnih vojaških in vojnih ved, vedno nadvse uspešni, kadar se odločimo vstopiti v gospodarstvo, navkljub dejstvu da nam primanjkujejo znanja iz področja ekonomije. Česar se tudi ostali gospodarstveniki nadvse dobro zavedajo in posledično skoraj brez kakršnih koli vprašanj sprejemajo kakršna koli znanja, ki smo jim pripravljeni odstopiti za primerno ceno, katera pa nikoli ni majhna. Saj v naša poslovna partnerstva vedno vstopamo izključno iz pozicije lobija oziroma monopolista. Pri čemer skrbno pazimo, da nas na teh področjih dela sorazmerno majhno število, da imamo približno enake cene storitev ter seveda, da ne sklepamo poslov na področju, ki sodi pod domeno našega ‘sodelavca’ v naši branži, v kolikor se malo pošalim. S tovrstnimi pristopi skrbno pazimo, da nihče od nas na kakršen koli način ne škoduje ugledu ali interesom celotne naše panoge; četudi nimamo nikakršne krovne organizacije, temveč vsi delujemo izključno kot avtonomni deli neke nepovezane, a vseeno trdne strukture, ki temelji izključno na konceptu solidarnosti. In v kolikor poleg omenjenih dejstev še upoštevamo, da so naša znanja za laika nadvse težko razumljiva, predvsem zaradi tega, ker temeljijo na povsem drugačni miselnosti in načinu razmišljanja, lahko zelo hitro razumemo zakaj gospodarstveniki nimajo nikakršne izbire kot da sklepajo poslovanje z nami izključno pod našimi pogoji. Druga izbira, ki jim je na voljo pa je, da z nami poslovno ne sodelujejo ter se tako odpovedo aplikaciji naših znanj, pri čemer pa bodo morali računati na resno nevarnost, da bomo naša znanja prodali njihovemu konkurentu, ki bo na osnovi aplikacij naših znanj bistveno zmanjšal njihovo konkurenčnost in tržno uspešnost; torej da se odločijo za dolgoročni poslovni samomor. Komu pa mi prodajamo naša znanja pa je izključno v domeni naše presoje in nikoli ne bo predmet javne debate, ne glede na to kako zelo bi si to nekateri želeli. To pa je privilegij tistih, ki posedujemo zelo specifična in kompleksna znanja z visoko stopnjo aplikativnosti.
Na zgoraj opisanem svojem primeru sem želel le na kratko predstaviti kakšno moč dejansko prinašajo znanja in njihova pravilna uporaba. Kapital, ki temelji na finančnih ali materialnih sredstvih se proti kapitalu, ki temelji na stvarnih znanjih nikoli ne bo mogel uspešno postaviti po robu. Česar se tako naši kot tudi ostali zahodni gospodarstveniki zavedajo že od začetka 90-ih letih 20. stoletja, zaradi česar so se tudi začeli obračati po naših znanjih in učenjih. In naše zagotavljanje storitev, ki so povezana z laičnim razumevanjem naših znanj in učenj so zgolj odgovor na potrebo, ki se je na masovni skali začela pojavljati v 90-ih letih preteklega stoletja.
V kolikor prenesemo moj osebni primer na širšo družbeno skalo v naši domovini iz njega sledi, da moramo vsi prispevati svoj delež k izboljšanju izobraženosti in informiranosti prebivalstva našega naroda. In v skladu s tem ciljem sem se tudi odločil omogočiti določen manjši vpogled v moja znanja uporabnicam in uporabnikom tega foruma. A kot sem že predhodno omenil je znanje tudi določena oblika kapitala in s prilivom tujega kapitala vedno pridejo z roko v roki tudi tuji interesi.
V zaključku pa bi želel le še omeniti, da moramo v naši domovini razvijati lastno verzijo kapitalizma v skladu z našimi avtohtonimi katoliškimi moralno-etičnimi vrednotami in vrlinami, ki so po eni strani zelo blizu moralno-etičnim vrednotam in vrlinam različnih smeri socializma. Socializem pa večina našega prebivalstva še vedno precej dobro pozna. Torej ena izmed možnih smeri izoblikovanja našega kapitalizma leži v tem, da združimo narodno zavest, narodno enotnost, domoljubje, socializem in katoliške moralno-etične vrednote in vrline s tem, kar nam je bilo vsiljeno pod etiketo kapitalizma. Seveda pa bomo morali tudi začeti malo bolj ofenzivno razmišljati, saj drugače ne bomo nikoli sposobni prevzemati iniciative ter bomo vedno le sledili nekomu drugemu. Ofenzivni način razmišljanja pa se začne s tem, da se zaveš, da je tvoje le tisto kar si sposoben (za)vzeti in obdržati.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Spoštovani uporabnik TenAiBudo.
Kot ste ugotovili že sami,monovskim uporabnikom ne primanjkuje samo znanja iz zgodovine,psihologije,sociologije in še česa, v povprečju najbrž nimajo več kot osnovno ali morda celo tri letno poklicno izobrazbo.
Ob tem dejstvu jih vaši prispevki močno “razorožijo”,saj jih iz vidika laika ne znese analiziranje vaših dolgih a poučnih prispevkov.Postanejo izredno besedno agresivni in nevoščljivi.
Škoda vašega cenjenega časa in truda.Ste na napačnem mestu.
Želim vam lep dan!
Forum je zaprt za komentiranje.