Bi zamenjali s kom svoje življenje ?

Danes sem opazovala svojo sosedo in si mislila, če/da bi z njo za kakšen teden zamenjala življenje.

Je v vezi, vendar njen partner dela veliko v tujini, tako da se vidita bolj redko, vendar sta potem ves čas skupaj. Ima svojo hišo (ki ni na kredit), avto, psa. PSA! Ima službo in ves denar, ki ga zasluži porabi le zase oz. za kar pač si želi. Prav tako njen partner. Ko sta skupaj si “privoščita” morje, vikend v toplicah, kosila v restavracijah. Ima mamo, ima sestro, nečake… Svojih otrok nima. Ko partnerja ni doma, se druži s svojimi prijatelji. Nikogar nima, ki bi jo čakal doma, da bi se čutila dolžna čimprej vrniti iz službe domov. Lahko gre kamor želi, kdajkoli si želi. Torej, nič ji ne manjka.

Tako. Za kakšen teden bi zamenjala svojo življenje z njeno, bi lahko zapisala. Pa ne bom. Tudi z željami moramo biti previdni. Lahko se nam uresničijo.

It, a ti se z težim srcem vračaš domov? 🙂 Tvoja soseda živi zelo podobno kot jaz, le da nimam psa. PSA!
Vprašanje je pa nehvaležno. Priznam, da nisem razmišljal o tem. Skušam si narediti tako, da mi je lepo in da zaradi tega noben ne trpi. Niti pes, ki ga nimam. 😉

Že večkrat sem pomislila, kakšna bi bila jaz na mestu te in te osebe, kako bi se morala počutit, in prav zares nikoli se nisem hotla odreči svojemu življenju, ne glede na to, v kaki krizi sem bila takrat. Za vsakim dežjem posije sonce in zakaj bi hotla izbrat “srečo” nekoga drugega, če bom potem oseba z drugačnimi željami, videnji, pogledi na svet? Morda bi mi ustrezal občasni preskok v življenje drugega, s tem da ohranim celo svojo bit, osebnost, dušo, samo lupino zamenjam, samo ne vem, čemu bi potem to koristilo. 🙂

namreč naše izkušnje nas oblikujejo, da smo takšni kot smo. Zakaj zamenjat za tuje izkušnje, morda so še slabše od naših.

Nikoli!

1. 🙂
Marko, kaj je sedaj to. Zelo podobno življenje kot soseda. Hm. Kaj se je zgodilo z jogijem širše dimenzije… 😉 Saj ko bo hiška za družinico, bo tudi dvorišče za psa.
2. Tudi jaz ne razmišljam ravno. Samo ko sem že utrujena od neprespanih noči, ker so otroci bolani, napr., ali ko že 15-ič zapovrstjo skoraj jaz prej zaspim, kot pa zaspi najmlajši naš škrat, in nisem imela med dnevom čas da bi prebrala eno stran priljubljene knjige, no, takrat pa pomislim na… sosedo… 🙂

Mogoče bi te tudi obogatilo za kakšno spoznanje. Recimo. Ne vem če obstaja situacija, ki nas ne bi mogla “obogatiti” če smo le dovzetni oz. pripravljeni na to.
Ne gre toliko za neko krizo, bolj za nek “dopust” od našega življenja. To si jaz predstavljam tako, kot če bi zamenjala za teden, dva, svojo hišo/stanovanje in šla živet v neko drugo kulturo, nek drug stil življenja. Pred leti je bila nekaj časa na POP TV reklama glede resničnostnega šova, ko bi se mame zamenjale. Torej, da bi za nekaj časa postala mama drugim otrokom oz. žena drugemu moškemu. Enostavno šla živet v neko drugo družino. Torej, nekako podobno, zamenjaš okolje, si naenkrat postavljena pred neke druge izzive, kako bi se počutila, recimo v nečem, kar sedaj nimaš, ima pa nekdo drug. Si kdaj razmišljala o tem?

:))) Torej si zadovoljna s svojim življenjem. Kaj naj rečem, srečka!

@It, zadovoljna sem z dejstvom, da lahko živim svoje življenje, da spoznavam nove in nove izkušnje, da grem tudi na led, da jih dobim tudi po glavi…in zaradi vsega tega bolj cenim življenje, sem postala to, kar sem danes ter upam, da bo še veliko novih priložnosti, spoznanj, misli…

Saj, že, že… Ampak ni vedno v nas tovrstnih misli. Ali nisi nikoli utrujena od vsakodnevno ponavljajočih se stresov, odrekanj (ali pa jih mogoče nimaš), zatajevanj svojih želja, za svojo dušo (ali pa tudi tega v tvojem življenju ni), torej tega, da nisi vedno nesebična (ali pa si kdaj tudi sebična), da narediš kdaj tudi stvari za fajn in ne samo za prav (po On_-ovem citiranju V. Godine).
V nas so kdaj tudi misli otroka. Želje “otroka”. V stilu moje hčere, ki je za svoj rojstni dan, ob pihanju svečk, ker ni bilo po njenem, z namrgodenim nosom izustla besede: Jaz to zahtevam.
Ali kdaj kaj zahtevaš v odnosu do moža, oz. družine… Ali si nikoli ne želiš, da bi si dovolila zahtevati…

Ne. Moje življenje je moje, enkratno, neponovljivo.

@it

Moje življenje je polno stresa, hitenja, norije, hiperaktivnosti, premagovanja ovir…da bi pasalo se ustaviti in kdaj imeti vse predvidljivo, ponavljajoče itd. To prinaša umirjenost, kjer so znani vzorci in je posledično manj stresa. Brez odrekanj ne bi bilo sprejemanja novih odločitev. Seveda imam želje, lej jo:). Ampak za to se mi ni treba preleviti v nekoga drugega. Vse lahko sama doživim in izkusim, zakaj bi se temu odrekla? Dokler bo živel otrok v meni, se bom počutila živo in dejansko delala tudi stvari, zaradi katerih se ima človek fajn:).

Podpišem.

Pol ali tričetrt svojega življenja sem se to spraševala, če bi zamenjala. Zdaj pa ne vem več. Itak se ne bi znašla v nobenem živlljenju, če se v svojem ne, kako bi se v tujem… ne bi imelo smisla, po moje…:) 🙂

Drugače pa it, zelo lepa zgodbica. Tako preprosta, tako resnična, tako poučna 🙂 🙂

No, to pa vse pove..Ti bi rada drugega moškega, ki bi ti uresničeval tvoje sanje…:)
Saj tu gor je kar nekaj popolnih dedcev. 🙂

Pa moraš biti res zadovoljna s svojim življenjem. Me kar firbec daje, da bi preizkusil za kakšen dan tvoj način življenja. 🙂

Drugače pa bi zamenjal s kakšnim milijonarjem..En dan bi bil čisto dovolj ,da bi na svoj račun nakazal kakšen milijonček…:)

Kako veš ? Si jo vprašala ?

Bila bi pajek ali muha v hiši kakega velepomembneža, da bi videla, kako razmišlja off the record.

Drugače pa bi za par dni menjala z mnogimi, sploh z ženskami. Recimo z Ireno Avbelj, Angelo Merkel, Oprah, kako ženo bogataša, recimo Ecclestonovo, in bi poleti prišla z jahto v Trogir ali Dubrovnik … Uh, pa da bi bila par dni Obamova žena tudi ne bi bilo slabo.

Pa boš rekla, da ni fajn, ko veš, da te doma nestrpno čakajo otroci in z veseljem pribežijo v tvoj objem, ko stopiš skozi vrata ?

😀 Če bi ti pa to ratalo….. bi bil pa skoraj tak kot sosedin mož in ne bi bilo več želje, da zamenja z njo…. :))))

velikokrat. Kot otrok se mi zdi, da skoraj vsak dan. Hotela sem drugo mamo, drugega očeta, hotela sem biti kot sošolka, ki je šla pozimi s svojimi na smučanje, v živalski vrt, v gore…..ne vem, pri nas tega ni bilo.
In sem velikokrat, tako sama pri sebi, ležala v postelji in razmišljala, kako bi bilo, če bi….. pa ni.

Sedaj ne več, ugotovila sem, da fantaziranje o lepšem ne prinese nič. Pogledam sestavine življenja in probam iz tega, kar imam, skuhati kar se da dobro juho 🙂

Z jogijem se nič zgodilo. Še vedno je na svojem mestu, oblegan včasih bolj, včasih malo manj. 🙂 Vse je tako, kot mora bit no. Hiške ne bo (oziorma je že, kar je), psa pa verjetno tudi ne, čeprav včasih pride en na obisk. 🙂

hmm,
meni se pa včasih zgodi, da kaj razmišljam o tem, če bi se v preteklosti odločila za kakšno stvar drugače in bi bila danes na njegovem/njenem mestu. Potem mi kapne na misel, da sem se morda za kakšno stvar v življenju napačno odločila. Me pa misel dokaj hitro mine, ker sem sanjač in mislim, da dokler ne umreš itak ni prepozno za nič 🙂