Bi najeli kredit, da greste lahko na sanjsko potovanje?
NIKOLI!
Kakršnih koli posoli se ne poslužujem in jih ne maram. Držim se načela: Brez denarja ni trgovine. Kupim to kar lahko s trem kar je v žepu in mislim, da je zelo težko vračati kar si zapravil. Če bi hotela v Indonezijo bi varčevala toliko časa da bi šla, a nikoli na puf saj je to najdražja varianta.
Za nekaj, kar bi si res zelela, pa danes ni dovolj denarja, lahlo pa bi brez problema odplacevala kredit, bi se zakreditirala. Zakaj ne?
Sicer nimam neke velike zelje po sopingu v New Yorku ali dopustu v Dubaju, saj bi sla, ampak mi to ne bi bilo neko hiper veselje, tako da o takem kreditu ne razmisljam, ampak ce bi si pa res mocno zelela, bi sla v kredit in na potovanje!
v obrestih, dummo[/quote]
obresti?
zame je večvredno da grem danes na pot, kot pa da čakam 3 leta, res je za razmislit o vrednostnem sistemu teh obresti.[/quote]
Tudi jaz tako razmisljam. Kar si srcno zelim danes in si to zeljo izpolnim, ceprav s kreditom, ima zame za naprej to dodano vrednost, ki preseze obresti.
Kaj pa, ce me jutri avto povozi? Zbolim? Karkoli, kar se cloveku lahko zgodi, a zelje si ne more vec izpolniti z nobenim denarjem?
Seveda prvi pogoj, da kredit lahko odplacujes, potem pa “go for it”.
Če mi ne bi uspelo našparati, to pomeni, da nimam dovolj za plačevanje kredita+običajno življenje. V nasprotnem primeru bi bil denar že na računu in kredit ne bi bil potreben.
Sicer vsak po svoje. Mogoče je to komu edina želja v življenju in če potem zmoreš živeti naprej sam brez tuje pomoči, potem kar. Bi pa mene v tem primeru skrbelo.. kaj bi, če bi… Kaj pa, če izgubim službo? Bo potem šlo stanovanje adijo zaradi potovanja, ki ga več ni? Če se zdi vredno tudi tega, potem kar. Jaz osebno raje ne bi, sploh ne brez nekih dodatnih varovalk, saj kredita res ne gre jemati tako zlahka.
Meni je že beseda “šparanje” zoprna, kaj šele, da bi to prakticirala, in to v takem obsegu, kot eni počnejo – nič si privoščit, ničničnič, samo šparat in razmišljat, koliko imajo na banki.
Jaz sem bolj užitkarica, tako da če bi si res želela v Indonezijo in ne bi imela denarja, bi vsekakor vzela kredit in šla in uživala like there’s no tomorrow.
Nikoli ne veš, kaj se ti bo v naslednjem trenutku zgodilo. Živet je treba sedaj.
Pa ne šparat. Varčuj in to tako, da si lahko privoščiš, kar si lahko privoščiš.
Mimogrede – to, da ne veš kaj se ti bi zgodilo, je lahko tudi motivacija za varčevanje. Razen, če ti je vseeno, če si čisto odvisen od drugih.[/quote]
Hb, da ne vem, kaj me vse čaka, niti nočem vedeti. Da bi pa življenje preživela v nekem strahu, kaj vse se mi bi lahko zgodilo…potem ne bi živela. Potem bi sedela doma, si grizla nohte in gledala gor v strop, da mi slučajno ne bi padel na glavo.
Saj si privoščim, kar si lahko privoščim – no, včasih banka malo pomaga 😉
NE razumem pa tistih, ki si nočejo privoščiti nič. Ne da ne zmorejo – nočejo.
Pa ne šparat. Varčuj in to tako, da si lahko privoščiš, kar si lahko privoščiš.
Mimogrede – to, da ne veš kaj se ti bi zgodilo, je lahko tudi motivacija za varčevanje. Razen, če ti je vseeno, če si čisto odvisen od drugih.[/quote]
Hb, da ne vem, kaj me vse čaka, niti nočem vedeti. Da bi pa življenje preživela v nekem strahu, kaj vse se mi bi lahko zgodilo…potem ne bi živela. Potem bi sedela doma, si grizla nohte in gledala gor v strop, da mi slučajno ne bi padel na glavo.
Saj si privoščim, kar si lahko privoščim – no, včasih banka malo pomaga 😉
NE razumem pa tistih, ki si nočejo privoščiti nič. Ne da ne zmorejo – nočejo.[/quote]
Ampak tisti revčki žicarji v tedniku imajo kar podobno mišljenje, se mi zdi.
Najprej jaz sam zase, potem pa še vsi drugi vse zame, če se mi zalomi. Saj ni nič narobe z mišljenjem, da vse zapraviš, narobe postane šele, če potem sprejmeš tujo pomoč, da te folk vleče iz dreka zaradi lastne neodgovornosti. Če zdaj zasmehuješ kupčkarje, jih pusti pri miru tudi, če zmanjka. Takrat odkloni njihove našparane kupčke.
Pa ne šparat. Varčuj in to tako, da si lahko privoščiš, kar si lahko privoščiš.
Mimogrede – to, da ne veš kaj se ti bi zgodilo, je lahko tudi motivacija za varčevanje. Razen, če ti je vseeno, če si čisto odvisen od drugih.[/quote]
Hb, da ne vem, kaj me vse čaka, niti nočem vedeti. Da bi pa življenje preživela v nekem strahu, kaj vse se mi bi lahko zgodilo…potem ne bi živela. Potem bi sedela doma, si grizla nohte in gledala gor v strop, da mi slučajno ne bi padel na glavo.
Saj si privoščim, kar si lahko privoščim – no, včasih banka malo pomaga 😉
NE razumem pa tistih, ki si nočejo privoščiti nič. Ne da ne zmorejo – nočejo.[/quote]
Saj ne gre za to. Pač, za vsak slučaj, toliko si lahko privoščim na kupčku in to je to. O tistih, ki si nočemo nič privoščit… različne prioritete, verjetno, so stvari, ki mi ne pomenijo popolnoma nič, so stvari, ki jih ne rabim, so pa igrače, za katere zmečem kup denarja. No, ker določene rabim premalokrat, bodo nekatere tudi šle. Sicer pa največ denarja zmečemo za stvari, za katere mislimo, da jih bomo rabili, pa jih ne, ker zanje nimamo časa.
Tako sem naredila že 2x. Ne kredit za celotno potovanje, ampak le za toliko, kot nam je zmanjkalo. Obakrat odplačala in zdaj že načrtujem novo potovanje. Vsak po svoje. Dokler imam službo in prihodke, mi je lažje odplačevati kredit, kot pa varčevati. Nisem toliko disciplinirana in vedno pride še kak dodaten strošek.
…že kot majhna deklica sem sanjala o točno določenem kraju, kamor bi rada odšla. In, da ga bom nekoč videla v živo…(Daljna Azija), žal so ga ubili.
Toda sanje te male deklice so se po dvajsetih letih uresničile, stala sem na mestu, kjer so ga ubili, pa sploh nisem imela namena, da obiščem ta kraj…. Samo rekli so mi “stojite na mestu, kjer se je zgodil atentat….”od takrat lažje razumem življenje in poti na katere stopamo. Sanj se ne da kupit:)
Forum je zaprt za komentiranje.