Belo se pere na 90

Pravkar sem prebrala to knjigo. Ko sem jo začela brati, nisem mogla nehat, tako dobra se mi je zdela. Pretresljiva in tako realna! Neverjetna!

Jo je še kdo bral?

Brala lani. Super knjiga.

Brala, super knjiga.

To knjigo sem pogoltnila na mah. Verjetno tudi zato, ker sem tudi sama doživljala družbeno dogajanje, kot ga opisuje Bronja Žakelj. Je pa mojstrica peresa, kapo dol!

Sem prebrala pred leti. Knjiga ni nic posebnega, sicer cist lustna za prebrat, ampak prosim presezek pa ni. Ce pise o casu, v katerem smo nekateri ziveli, pac spominjanje na mladost ni zadost, da je knjiga super. Vedno sem presenecena, ko preberem, da je to neka super literatura. V redu za prebrat ze. Odlicen je pa npr. Feri Lainscek. Cist druga kategorija pisca.

Imamo novega MON literarnega kritika, vidi ti to!

Me še čaka. Pred časom je bila po radiju avdioknjiga in sem ujela nekaj malega in mi je bilo všeč.

Jaz priznam, nisem do konca mogla prebrati, mi je bilo prehudo, ker ni fikcija. Kako sem jokala, ko je opisovala mamino bolezen in smrt…evo, imam že cmok v grlu??

Potem brat….preveč je to zame.

Se čisto strinjam z zgornjim komentarjem. Knjiga ni noben literarni presežek, skupaj je metala vse možne informacije iz otroštva, od ovitkov za čokolade do zamaškov za pivo, vsega je bilo preveč, eno samo naštevanje. Jaz nisem mogla prebrat, ker me je zasitila. Literarno brez vezna knjiga, brez globine – ker pa opisuje težko izkušnjo, je pač ganljiva. Za splošen folk zanimiva, neka visoka literatura pa to seveda ni. In za to videt ne rabiš biti nek literarni kritik, ampak samo človek z nekaj inteligence in razgledanosti.

sem mislila da je tema o pranju haha.. ne knjige nisem prebrala, mi ni prišla pod roke, namensko pa ne iščem če me ne pritegne, da bi jo.

Ja, brala, že dolgo tega. Bila sem tudi na predstavitvi avtorice. Simpatična ženska.

Enkratna knjiga, ne spomnim se, kdaj sem kakšno knjigo dobesedno “požirala”. Pretresljiva in obenem humoristična izpoved. Kapo dol pisateljici. Imam jo doma med zbirko in vem, da jo bom znova prebrala.

Si jo prebrala še enkrat?

Knjiga nič posebnega. Vsi, ki smo živeli še v jugi, smo doživljali podobne zgodbe. To je zame samo prerez nekega minulega časa z vso ikonografijo tiste dobe. Nikakor literarno ni za dol past. Take žalostne zgodbe  je doživljal verjetno že vsak od nas in ta hip je moderno o tem pisati. Zato knjige nisem požirala in tudi prebrala je ne bom več. Skratka ne potrebujem takih knjig, kajti življenje je vse kaj drugega kot solzna dolina trpljenja, žalosti in bolezni. Tudi mene je zasitila s tem naštevanjem in metanjem informacij. Popolnoma odveč.

Snemajo pa zdaj film po tej knjigi, igra Jurij Zrnec, Tjaša Železnik in še ostali…zna biti zanimivo.

Knjigo sem kupila in jo prebrala. In zraven jokala.

Na mah, veliko jokala, podozivljala njeno bolecina, knjiga napisana odlicno, se prav prestavis v dogajanje.

Film … Zrnec mi ne sede v taksni vlogi, ima ene in iste fore ne glede na to, kaj igra … Se pa veselim Anice Dobre, odlicna igealka!

Imam jo doma, že 2x prebrala, ena izmed redkih knjig, ki sem jo prebrala na mah, navdušila in pretresla hkrati. Imenitna je!

Res je, čisto povprečna knjiga. Opisuje meščansko življenje proti koncu socializma. Mnogi se spomnimo teh časov. Vsak je po svoje to preživel, vsak s svojimi travmami. Pač, tako kot je življenje. Men je zanimiva oblika pisanja. Te je res zanimivo. Sama vsebina pa. Nič novega, nič izjemnega.   Marsikdo je doživel in preživel še kaj bolj travmatičnega, neobičajnega. Bolj se mi zdi, da paše trenutni nomenklaturi da hvali socializem, kako da je bilo vse v redu. to je bolj v ozadju. Načrtno se goji kult nekega spomina na socializem. V 80. letih je moč in represija res popustila, ker smo veliko denarja dobili iz tujine, sicer bi že prej Juga šla v razsulo. Nostalgiki pa se ne ozirajo v 50., 60. 70. leta, svinčena leta, ko vlada ostri komunizem in so ljudje še prestrašeni od povojnega dogajanja, pobojev, zaporov, obveznih oddaj vsakega kmeta, razlaščanje premožnih,.. .Na primer, sorodnik je bil leta 1955 v JLA v Bitoli, in ker je med vojaki rekel, da gre Tito na vsako pasjo procesijo, je pristal v zaporu. Takih svari nostalgiki nočejo videti. Kaj šele Golo otok.

Nisem brala in ne bom.

Sem pa bila na predstavitvi knjige in avtorica je zelo simpatična.

Jaz sem dolga leta delal z Bronjo in lahko samo recem da je super zenska.

Začela sem brat in po 30 straneh se komaj prebijam. Eno samo naštevanje. A se v nadaljevanju kaj spremeni ali je skozi celo knjigo tak slog? Zdi se mi, kot da bi se knjiga pisala v jezi.

Tu gor je bilo že kar nekaj “odličnih knjig”, ampak jaz očitno ne znam brati. Učila sem se branja knjig še takrat, ko so avtorji zelo zelo težko dobili platnice.