Bedno otroštvo – kako v odraslosti?

Tisti, ki ste imeli bedno otroštvo (pomanjkanje ljubezni, poniževanje, rešvčina, nasilje) kako vam gre v odrasli dobi? Kako vam gredo partnerski odnosi, kako se znajdete med ljudmi, kako vam gredo prijateljski odnosi?
Zanimajo me izkušnje tistih, ki ste imeli tako bedno otroštvo in mladosti ali pa, da imate takšne partnerje.
Meni nikakor ne gre.

Če želiš drugačne rezultate in drugačne odzive, je potrebno drugače ravnati, misliti in reagirati.
Tega pa se je treba naučiti skozi odnose, knjige in s pomočjo raznih skupin za samopomoč, kjer si podobni ljudje izmenjujejo izkušnje ter tako spoznavajo povezave med dejanji in posledicami.
Osnovno vodilo ti mora biti to, da se naučiš kako imeti sebe rada. Ko postaviš ta zdrav temelj, bodo tudi odnosi boljši.

Robi, kaj ti pišeš kot neregistriran? A ne vidiš, da se folk zafrkava? Ti pa odgovarjaš kot da si poklican za to.

Če želiš drugačne rezultate in drugačne odzive, je potrebno drugače ravnati, misliti in reagirati.
Tega pa se je treba naučiti skozi odnose, knjige in s pomočjo raznih skupin za samopomoč, kjer si podobni ljudje izmenjujejo izkušnje ter tako spoznavajo povezave med dejanji in posledicami.
Osnovno vodilo ti mora biti to, da se naučiš kako imeti sebe rada. Ko postaviš ta zdrav temelj, bodo tudi odnosi boljši.[/quote]

Robi, najprej hvala za brisanje zlobnih postov.

Knjige sem že sprobala. Skupine za samopomoč pa še ne. Če ima kdo kake izkušnje glede teh skupin, bom vesela. Predvsem ANON in DAM – če kdo pozna.

Te moti ?
Lahko še ti odpreš kakšno temo, če imaš kaj za razčistiti.
In jaz ne pišem neregistriran.
Pišem, kot da je problem realen in je veliko možnosti, da je takšen problem realen.

Izkušenj nimam.
Lahko pa navedeš kakšen konkreten ali tipičen primer ali problem, kaj se ti dogaja v odnosih, ker le tako lahko prepoznamo vzrok in problematičen vzorec, ki nas vedno pripelje do neželjenih situacij.

Tipičen vzorec je to, da vsem ostalim uspe ustvariti prijateljstva, partnerstva, meni pa se vedno zalomi. Nikomur ne morem zaupati, ne znam se odpreti. Če se že kdaj odprem pa naletim na posmeh, gluha ušesa, izdajo. In potem sem še toliko bolj previdna. Vsako leto bolj, ne manj.

Posmeh ali hec? Namreč med tem dvojim je nevidna meja, pa še ta nihe od posameznka do posameznika. Kdor se sebi ne zna (zmore) nasmejati, se mu ves čas zdi, da se mu drugi posmehujejo. Prijatelji med sabo pa se vedno zbadajo, hecajo, ravno zato, ker si zaupajo. Seveda pa se po drugi strani tudi spoštujejo.
Vendar, če nekdo v prvi vrsti sam sebe ne spoštuje, ga ne morejo niti (drugi) prijatelji, saj imajo občutek, da tega človeka vedno prizadanejo oziroma, da je preobčutljiv, karkoli pač že rečejo. V prvi vrsti moraš torej najprej pridobiti neko splošno zaupanje vase, neko stabilno podobo, na katero se lahko sam(a) zaneseš. Kako točno, ne vem, vem pa, da moraš zbrati precej poguma in volje. Tudi in predvsem takrat, ko se ti zdi, da tega ni.
Mogoče je res ena pot, da poiščeš skupino ljudi s podobnimi težavami.

Posmeh in hec sta dve izredno različni stvari, ki ju zelo dobro ločim.
Ja, najti ljudi s podobnimi težavami oz. mogoče koga, ki je šel čez to in mu je uspelo je moja želja.
Zato razmišljam v smeri skupin za samopomoč kot je tudi Robi omenil.
Nekaj sem že brskala in našla to od ANONA in DAMa.

To je res eden izmed tipičnih vzorcev, ki ti jemlje pogum in samozavest.
Če se želiš tega rešiti, se moraš zavestno in z močno voljo izkopati iz primežev takšnih in podobnih vzorcev.
Če v tem primeru malo pomisliš, boš spoznala, da to ni čisto res, da vsem uspeva, le tebi ne.
To je tvoj vzorec, ki si ga pridobila na podlagi izkušenj in če želiš drugačne izkušnje, ne smeš temu vzorcu verjeti.
Sem prepričan, da v tvojem življenju ni vse samo črno, ampak tudi pozitivne izkušnje in zato poskušaj na pozitivnih izkušnjah graditi samozaupanje. Nauči se najti lepe trenutke in tako korak za korakom začni graditi trdno lastno osebnost, da boš imela razloge, da zaupaš vase. Ko boš zaupala vase, boš tudi v druge in te ne bo nek posmeh vrgel iz tira.
Ne prepuščaj se malodušju. Naj ti bo morebitna slaba izkušnja le izziv in način učenja ter spoznavanja kaj je treba narediti in spremeniti pri sebi, da se ti tisto več ne dogaja.

v bistvu bi rada spoznala koga ali več ljudi s podobnimi težavami, da bi se končno enkrat odprla. Zdaj se mi zdi, da je toliko tabu tem, da se takoj zaprem, če pride pogovor v napačno smer. Ljudje klepetajo o vsem mogočem, meni je pa neprijetno, če me kdo kaj povpraša, ker pri meni so pa te stvari čisto drugačne. Ne vem pa kje najti podobne ljudi. Te skupine za samopomoč so mogoče taka varianta, upam vsaj.

Mislim, da mi nismo pravi naslov. samo “deliti” z nekom, ki ima podobne težave, te ne bo rešilo teh težav, četudi se boš morda s to osebo zaradi podobnih izkušenj ujela.

Zadeve moraš na kakšen način predelati. Jih osmisliti in spremeniti vzorce delovanja.

Moj predlog je da greš k nekemu dobremu NLP coachu, ki ti bo pri tem lahko pomagal – zaznati vzorce in jih spremeniti.

Glede podobnih sem imela v mislih, da bi se lažje odprla nekomu, ki zadeve pozna in jih je kdaj doživel kot nekomu, ki mu je to nepredstavljivo. Vsaj, da se sploh odprem, ker, če sem se že kdaj, sem potem imela slabe izkušnje.

NLP coach, to pa še nisem slišala. Bom pobrskala po netu, da vidim kaj sploh je to.

Prišla si na pravi naslov, tu so vsi falirani, vsakemu nekaj ali veliko manjka.
Že štart, da se odpreš na anonimnem forumu prvi korak iz izolacije.

Skupine za samopomoč ja, “podobni ljudje” pa ne. To samo pomeni da si
želiš “pestovati” svoje probleme, razglabljati o njih, se smiliti sama sebi,
zares narediti pa pravzaprav nič.
Daj, postavi si cilj, kaj pravzaprav želiš – ali je to predelati travme in jih
premagati? Ali je to končati to poglavje in iti z življenjem naprej? Ali je to
prenehanje ukvarjanja z preteklostjo in usmeritev v prihodnost?
Ti zdaj že v naprej obsojaš morebitne odnose na neuspeh zato, “ker sem
taka in taka”….torej ne bodi “taka in taka”, prekini vzorce…naj ti ne bo
“neprijetno, ker je pri tebi vse drugače”…kako drugače? Pri tebi bo točno
tako, kot boš ti hotela….

Kruta realnost. Diplomirani psihologi, ki zdravijo svoje probleme, na račun problemov drugih. Forum jim je kot samoterapija. S tem ko pomaga drugemu, istočasno pomaga sebi.

Kruta realnost. Diplomirani psihologi, ki zdravijo svoje probleme, na račun problemov drugih. Forum jim je kot samoterapija. S tem ko pomaga drugemu, istočasno pomaga sebi.[/quote]
Kaj je v tem krutega? Oba profitirata. 🙂

Na istem si kot oseba, ki ji pomagaš, samo da si si za razliko od nje prebral kako knjigo, ali dve. Ampak teorija je eno, praksa drugo. Ti Marko si premalo videl, doživel, da bi lahko tu špilal nekega doktorja.

Skupine za samopomoč ja, “podobni ljudje” pa ne. To samo pomeni da si
želiš “pestovati” svoje probleme, razglabljati o njih, se smiliti sama sebi,
zares narediti pa pravzaprav nič.
Daj, postavi si cilj, kaj pravzaprav želiš – ali je to predelati travme in jih
premagati? Ali je to končati to poglavje in iti z življenjem naprej? Ali je to
prenehanje ukvarjanja z preteklostjo in usmeritev v prihodnost?
Ti zdaj že v naprej obsojaš morebitne odnose na neuspeh zato, “ker sem
taka in taka”….torej ne bodi “taka in taka”, prekini vzorce…naj ti ne bo
“neprijetno, ker je pri tebi vse drugače”…kako drugače? Pri tebi bo točno
tako, kot boš ti hotela….[/quote]

Na tone knjig na to temo sem prebrala. Nič ne pomaga, če vem to kar pišeš, ker mi v odnosih gre slabo oz. vse slabše. Vsa teorija na tem svetu, v vseh teh knjigah piše o tem. Pa sem še vedno na istem mestu. O svojih problemih nisem še z nikomer razglabljala.

Misliš, da sem doživel premalo hudega? Sicer pa ne špilam doktorja. Predlagali smo ji skupino oziroma kaj drugega.
Če ti pričakuješ, da se boš od ljudi preko foruma učil življenskih izkušenj, si malo na napačnem kraju oziroma malo napačno dojemaš tale forum oziroma posameznike.

Skupine za samopomoč ja, “podobni ljudje” pa ne. To samo pomeni da si
želiš “pestovati” svoje probleme, razglabljati o njih, se smiliti sama sebi,
zares narediti pa pravzaprav nič.
Daj, postavi si cilj, kaj pravzaprav želiš – ali je to predelati travme in jih
premagati? Ali je to končati to poglavje in iti z življenjem naprej? Ali je to
prenehanje ukvarjanja z preteklostjo in usmeritev v prihodnost?
Ti zdaj že v naprej obsojaš morebitne odnose na neuspeh zato, “ker sem
taka in taka”….torej ne bodi “taka in taka”, prekini vzorce…naj ti ne bo
“neprijetno, ker je pri tebi vse drugače”…kako drugače? Pri tebi bo točno
tako, kot boš ti hotela….[/quote]

Na tone knjig na to temo sem prebrala. Nič ne pomaga, če vem to kar pišeš, ker mi v odnosih gre slabo oz. vse slabše. Vsa teorija na tem svetu, v vseh teh knjigah piše o tem. Pa sem še vedno na istem mestu. O svojih problemih nisem še z nikomer razglabljala.[/quote]

Razen v enaki temi na Starševskem čveku.

Misliš, da sem doživel premalo hudega? Sicer pa ne špilam doktorja. Predlagali smo ji skupino oziroma kaj drugega.
Če ti pričakuješ, da se boš od ljudi preko foruma učil življenskih izkušenj, si malo na napačnem kraju oziroma malo napačno dojemaš tale forum oziroma posameznike.[/quote]

Marko, kako konkretno idejo glede skupine?

Z nikomer nisem OSEBNO debatirala o mojih težava. Bo sedaj bolj razumljivo?

Branje knjig lahko nekomu koristi, spet drugemu pa popolnoma nič. Razlogov pa je več. Prvi je dojemanje oziroma pravilno razumevanje le te. Kot vidim že samo na tem forumu, kako napačne sklepe včasih vlečejo ljudje iz na videz preprostih razlag. Kako se naj tak človek nauči kaj zase koristnega iz knjige? Knjiga je lahko pripomoček, ki pa brez bralca, ki jo razume, ni drugega, kot koristna za kaj obtežit.
Potem, tudi, če knjigo ali pa nek nasvet bralec pravilno razume, to še vedno ni nujno dovolj, ker bralec sam mora biti tisti, ki bo šel ali pa ne bo šel iz svoje “cone udobja”, kar je nujno, če želi neke spremembe na določenem področju. Da greš iz cona udobja, potrebuješ precej poguma, saj se človek sooča z občutkom, da je že itak brez tega “v dreku”, zakaj bi silil še v večjega. Pač, en kup preprek, ki jih mora preplezati, je.
Na koncu ugotoviš, da si ves čas vedel, kaj moraš storiti, le upal si nisi.

Ne, nimam nobene izkušnje glede tega. Sem že od nekdaj samouk, na praktično vseh področjih, zato ne vem, če je to sploh za vsakega. Nisem nek pretiran zagovornik teh skupin, vem pa, da so mnogim pomagale, zato nisem proti.