Apatija

Pozdravljeni,

ali se še kdo počuti, da je iz energičnega, nasmejanega postal popolnoma apatičen, nervozen, molčeč in brez tiste iskrice življenja v sebi, v tem obdobju? Kako ravnati z najbližjimi okoli sebi in jih ne preveč prizadeti?  Sama si namreč ne morem pomagat, ne morem več skrivat, to opazijo prijatelji, domači. Grozno je, kako so me slabe stvari v zadnjem letu in pol spremenile, ne veseli me več družba prihateljev, zjutraj težko vstanem iz postelje. Posledično mam slabo vest, ker sem bolj introvertirana, je pa vse še težje prenašati. Občutek mam tudi, da sem prerasla nekoč zelo pristen prijateljski odnos, ki ni več isti. Od vsega mi je najbolj boleče biti nepristna jaz, zamorjena, pri dobrih 30ih.

Slabe izkušnje in metaforični noži v hrbtu se naberejo.

Ne maram izrazov ventil, odklop itd, ker je potrebna regeneracija okrepčanje in/ali okrevanje – možnost tega pa je že dolgo privilegij in ne več samoumevna potreba.

Poskusi si organizirati psihično okrevanje (pa da ne bo pomote – v mislih imam dopust, ki ni samo na papirju ampak tudi z dušo) potem pa organizirati reden čas npr. 5-15min joge vsako jutro medtem ko se kava kuha; ali 1x na teden grem s kavico v park za 30min knjigo brati.

To so ti “time out”, ki si jih ne privoščimo ali pa jemljemo kot kazen. Zelo pomagajo pri izgorelosti, tudi če je samo zaradi psihičnih pritiskov.

Tako kot z “prahom” – malo se ga mora posesti, da ne čistiš počiščeno; če pa se nabere preveč, pa je dela, da se ven ne vidiš.

Počasi in nežno… Lp

A si cepljena?

Ja, jaz sem iz energicne, gesele, iskrene, polne zivljenja punce postala zatezena, zakompleksana, apaticna, vase zaprta zenska. Fino. Enkrat pride cas, ko mine naivnost in vse dobi novo podobo. Grso podobo. Pri meni je bilo tako.

Bolj te življenje tepe, bolj pistajaš apatičen!

Življenje nikogar ne utrdi, samo bolečino vedno manj čutiš in postajaš apatičen.

Žal je tako, da opažam, da imamo različna življenjska obdobja, vsaj ženske, ko pridemo v takšne faze. Tudi jaz imam eno takšno obdobje. Ne vem kaj točno me muči, na videz pa je vse ok. Kakorkoli, delam na sebi, tebi predlagam enako.

Tudi jaz sem postala takšna. A vem, da je vzrok v tem, da sem ob apatičnem (že od nekdaj) možu. Me je zmotilo že na začetku. Nisem si ga upala pustiti, da si nebi  česa naredil. Sedaj pa imam še dva otroka in je še težje. Da je mera polna, je tudi en otrok po njem. Ne zmorem se izkopati iz tega. Se človek lahko navadi na to in živi polno življenje zraven takih ljudi?

Sem kot paralizirana, pobere mi vso voljo. Ko sem sama, grem v naravo, čistim, plešem, sem vesel človek. Ob njem pa večino ležim v sobi in se smilim sama sebi.. Sem pa sredi petdesetih.

Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Punce, ljubezni vam manjka – najprej do sebe, potem do ljudi, s katerimi živite. Če ljubiš, z veseljem počneš tudi kakšno manj prijetno stvar … In s takim življenjem si težko apatičen.

Avtorica nad mano, hvala za tvoje ‘spodbudne’ besede … vendar ti ob enem polagam na srce še tole … lahko je pametovati drugim, kako je vse izi, če ljubimo in bla, bla, bla ….

Ampak, najbolj ‘življenjske’ nasvete ponavadi delijo tisti, ki jih življenje nosi po rokah in živijo v milnem mehurčki …  in potem radi pametujejo kako vse lahko premagamo z ljubeznijo in vse dosežemo, samo, če si to res iskreno želimo …..

Bla, bla, bla, bla, bla, bla in bla!

Tebi se to mogoče zdi “pametovanje”, jaz sem samo napisala iz svoje izkušnje. In poznam veliko ljudi, ki mislijo in živijo na tak način. Lahko da komu odpre oči. Če ne, tudi v redu. Če čutiš apatijo, moraš nekaj korenito spremeniti v svojem življenju, če ne, boš kmalu v globoki apatiji.

Povej mi, kako NE biti apatičen, če te življenje  “biča” od malih nog naprej?  Veš kako je, če malega otroka izkoristijo lastni starši? Veš kako je, če nikoli nisi bil ljubljen? Veš kako je, če je vsak dan preživiš v tesnobi, ki je iz dneva v dan večja? Bolj kot se trudiš, bolj se ti vse podira, ne vidiš izhoda že par let!

Si prehodila vsaj kilometer v čevljih ljudi, ki pišejo o apatičnosti, ti pa jim svetuješ, če bodo resnično ljubili sebe in ljudi s katerimi živijo, bodo težko apatični.

Bodi srečna, da ti ne manjka ljubezni. To je pravi blagoslov!

Srečno!

Odgovorila sem na prvi post, v katerem ni nič rečeno, da bi bila avtorica “bičana” od malih nog, da bi jo starši zlorabljali itd. Iz srečnega in nasmejanega bitja se je spremenila v apatično.

Glede zgornjih postov, jaz pišem v primeru ok otroštva, ok staršev, bila sem unikat, ljudje so me imeli radi, čeprav nisem nastopaška in ne maram množic. Po 30-em se mi je zgodila “inventura” življenja, prijela sem se za glavo, koliko stvari sem požirala, neizrekla, neizjokala, se ne uprla, bila neodločna, površinska. Plus tega lani propad zveze, življenje s starši, polomija v službi, in je otopelost tu.

Danes je naključni pogovor z naključno osebo o tem nanesel, da sem bila na roku joka, ko mi je oseba v pogovoru rekla, da iti k terapevtu ni nič čudnega, da je tudi sama šla, in da to polaga sedaj na srce ostalim ljudem. Skratka, živim s kepo v želodcu, večino let, počutim se kot da sem razočarala sebe, starše, vse bivše in ne vem koga še vse.

Premlevam dogodke za nazaj, kako sem se obnašala, kaj sem rekla, kako se je drugim zdelo.

In se opazila, da sem molčeča, neprilagodljiva, sitna, zakompleksana. Priznala sem si, da imam težavo, da se niti ne silim smejati, če mi ne paše, da sprejmem situacijo kot tako, sedaj pa je na vrsti čiščenje. Jokanje, pogovori, sprehodi, narava, knjiga, miganje, aktivnost.

Zdravo 

Za vsakim dežjem enkrat posije sonce… Tudi pri tebi bo… samo pojdi korak po koraku in vmes glej sebe in delaj na sebi… Sem v podobnem dreku kot ti, tudi glede tega da sem introvertiran in živim z partnerko in njeno družino ki je ekstrovertirana, sem v drugi polovici 30ih. Preteklosti ne moreš spremenit, boš pa lahko živela boljšo prihodnost z zavedanjem svojih napak v preteklosti. Zato glej to prelomnico kot priložnost za boljše življenje… Ker to res je! 

Meni se zdi problem ker živimo nekako v neki slepi sreči, z zaprtimi očmi dokler čutimo, se smejemo in uspevamo v življenju. Ko pa odpremo oči, pa kar naenkrat vidimo da vmes sploh nismo delali v skladu s svojo identito, s svojimi željami v življenju, ampak smo se, sodim po sebi, kar somovoljno prilagajali da je bil mir v hiši ali pa delali po smeri neke poti ki pa ni naša. Tako svoje težave vsaj obravnam jaz in problem je ker enkrat to začne, hočeš nočeš, bruhati iz tebe. Začnemo se zavedati da smo v situaciji ki nas ne osrečuje..

Ne bom razlagal mojih problemov ker so preobsežni sem pa na robu razhoda s svojo dolgoletno partnerko. V bistvu sploh ne vidim več druge opcije kot to, ker nekako upanja ni več, saj je odnos med nama ne samo mrzel ampak leden. Jaz sem se npr.. odločil da začnem z delom na sebi da lahko sam pri sebi vidim kaj delam prav in kje ga prav zares lomim… gre počasi ampak se počutim bolje.

Zato, optimistično naprej, službo lahko najdeš novo, boljšo! Partner bo prišel novi, boljši, ker sedaj boš vedela kdo si in kaj si želiš, prej nisi! Za druge se ne brigaj ker življenje je eno in je samo tvoje, samo za tebe! Spremeni sebe po svojih željah in svet okoli tebe se bo spremenil!

Kaj pa ce samo zoris.

In ko bos vse prestudirala pregledala ,se bos zbudila zrela odrasla zenska.

Kakor sklepam iz vasega sporocila ustrezate vecino kriterijev za diagnosticiranje depresije. Lahko, da je vas vzrok cisto organskega vzroka ali pa okolja. Priporocam pregled pri psihiatru in nato vam bo on svetoval psihoterapijo ali sprembo nacina zivljenja ali medikamentozno zdravljenje. Priporocam, da se odlocite cim prej saj zgodnejse zdravljenje ima pogosto bolj enostavne in lazje resitve. LP in srecno