Ali se kdaj poglobite v nekoga, ki ima resno bolezen?

Beži od tistih, ki sami zase razglašajo, kako so dobri. To je vse, kar vem.

Pomoč ponudim samo tistim, za katere se mi zdi, da si jo zaslužijo, z butlji, ki se ne znajo brigati zase, se pa mirno skregam. Ne travmiram zaradi vsake novice, ki jo preberem in ne sekiram se zaradi brezveznih komentarjev na netu. Kaj pa naj tisti, ki se jih tiče počnejo z mojim sekiranjem?

Na živce mi gredo samooklicani dobrotniki, ki se iz daljave sekirajo, ker ves folk ni samo dober. Dovolj na živce, da se oglasim. Ker ne maram npr. izjemno dobrodušnih sosedov in žlahtnikov, ki sočustvujejo z babo zaradi usranega dedca (ali obratno), medtem, ko ta ista baba odrasla, izpostavlja temu sranju lastne otroke. Ker se nočejo zavedati, da se baba s tem njihovih sočutjem in vzajemnim samooklicanim dobrotništvom hrani in bi, če ga ne bi bilo, mogoče premaknila rit in rešila tiste, ki so resnično nemočni.  Sem po filozofiji monovskih dobrih duš slab človek? Lahko. BMK.

ROk1..pol imaš srečo da ti živiš  da v takem okolju kjer ni nobeden bolan in nimajo problemov..Ali pa jih ti pač ne znaš videti oceniti..temu se reče zatiskanje oči..

Bodimo realni danes ljudje raje škodijo in želijo slabo sočloveku kot da bi priskočili na pomoč in pomagali..

Kakor ti do mene tako jaz do tebe

vsak dan srečujem take ljudi. ampak hej, veliko njih NOCE spremembe. povejo ti svojo žalostno zgodbo , veliko njih je poistovetenih s svojimi diagnozami, svojim nesrečnim otroštvom, svojim partnerstvom, ki je nasilno … in če bi jim to vzela, ne bi ostalo več nič od njih, ne bi imeli več o čem govorit. ker oni so svoja diagnoza, oni so svoja bolezen, oni so svoje nesrečno življenje.

prva leta sem jokala, se res zaganjala v reševanje njihovih težav, iskala rešitve, aktivirala vse žive organizacije … zdaj pa več ne. zdaj zelo hitro vidim kdo si v resnici ne želi pomoči, kdo se noče izkopat iz blata … in kdo sem jaz, da ga na silo vlečemo iz njega. ne jocem več, ne ganejo me njihove zgodbe … tisti, ki si želi naprej in ven iz svoje nesreče se namreč max potrudi in če mu samemu ne gre, pride k meni s predlogi kaj in kako bi se dalo pomagat in takemu z največjim veseljem pomagam.

veliko nesrečnih duš je psihičnih vampirjev …

Podpišem, ker imam podobne izkušnje.
Vidiš problem, vidiš pot iz problema, nudiš podporo na poti iz problema, pomagaš usmerjati, daješ potrebna znanja, predstaviš prednosti in slabosti vseh razpoložljivih opcij… oni se pa vrnejo v svoj svet. In še naprej vijejo roke, kako se ne da in ni mogoče.
Dolgo vztrajaš, daješ upanje in tudi sam upaš… pa moraš včasih žalostno ugotoviti, da si niso želeli drugače, kot imajo.
Pomoč pride prav tistim, ki jo zares želijo. Brez lastne volje in truda pa nekdo tretji ne more doprinesti veliko.

Piši cocoon1300@gmail.com

Slovenci smo ljudje, smo narod kot narod in nič ne izstopamo ne po žlehtnobi in ne po škodoželjnosti. Dobri in slabi ljudje so povsod po svetu. Kaj izjavi Svetlana Makarovič, pa res ni za jemati resno.

Kar se pa tiče empatije do bolnih: dokler sam ne zboliš, hudo zboliš, si ne predstavljaš, kaj to pomeni. Lahko si do bolnega človeka sočuten, lahko si prijazen, lahko mu ponudiš pomoč, ne moreš pa nositi njegovega trpljenja.  Življenje me je tudi nekaj naučilo: ne smeš biti preveč firbčen in ne smeš drezati v bolnika, naj ti sam pove toliko, kot sam hoče. Skratka, ne smeš spraševati podrobnosti o bolezni. Prav tako ne smeš, če ti je človek zaupal, kaj se mu je zgodilo, da je zbolel, to takoj obesiti na veliki zvon.