Ali se kdaj poglobite v nekoga, ki ima resno bolezen?

Eno je branje in pametovanje o bolezni in življenju, drugo pa je, ko si sam zelo bolan ali živiš z nekom, ki ima resno bolezen in je v bolnišnici.

Gledam na ljudi in svet z drugega zornega kota, z drugačnimi očmi kot večina. Znam se zjokati za vsakega v ambulanti, dotakne se me vsaka žalostna zgodba o raku, infarktu in smrti.

Opažam vas na monu in svet okoli mene. To ni več svet, v katerem bi si človek želel živeti. Ljudje so postali agresivni maščevalni manipulatorji in pri tem zelo uživajo.

Dajte se enkrat postaviti v kožo nekoga na nasprotni strani. Namesto da ga pljuvate, ponižujete, sramotite, ga napadate kot zveri, se postavite v mislih v njegovo vlogo. Kako je temu človeku. Morda je lačen, ga kaj boli, nima za stroške, je bolan, žalosten v duši, morda za kom žaluje, morda nima nikogar, morda si želi bližine nekoga, morda potrebuje samo objem … Znate, zmorete?

Nikoli v življenju nisem nobenemu namerno škodovala, ga zlorabila, da je jokal zaradi mene. Nikoli. Strah bi me bilo nekoga ponižati, ga razžalostiti do solz. Eno je pisanje, drugo pa je dejansko kakšni ste v resničnem življenju, znate pomagati, znate prisluhniti, znate sočustvovati z ljudmi in se dostojno obnašati do njih?

Spomnim se, da je enkrat Svetlana Makarovič izjavila nekaj, kar se mibje globoko vtisnilo v spomin, in ima zelo prav: da so Slovenci zelo škodoželjen slab narod. Uničili te bodo in namesto da bi te pobrali na tleh, bodo prestopili preko tebe in odšli dalje. Brez slabe vesti.

Vsakemu svoje. Ce bi se z vsakim ki ima tezave ukvarjala bi ze sama zbolela. Socutje in sentimentalnost sta dva razlicna pojma.  Je treba razcistit pri sebi kam gre nasa pozornost.

Morda imaš nepravo družbo ali pa živiš v nepravem kraju.

Jaz takšne ljudi kot jih opisuješ poznam samo s tega foruma in teorije. V realnosti jih okrog mene ni – oz se niso takšne lastnosti še skoraj nikoli izrazile.

Jaz sem že razčistila pri sebi, da brez srca in čustev ne bom hodila po svetu. Morda je glih to narobe. Ampak drugače ne morem in ne znam in nočem. Vsak pa se seveda sam odloči, kako bo živel, ali bo dober ali slab. Veliko lekcij mi je dal tale mon in veliko sem se zamislila ob smrti Anite Ogulin. Ogromno mi je dalo misliti tudi to, kar so nekateri pisali ob njeni smrti.

Samo toliko od mene.

Ne rok, tudi ti živiš med takimi ljudmi, ampak jih nočeš videti in prepoznati, si zatiskaš oči, kot mnogi, ker je lažje tako.

Če pa se motim, me pa veseli, da vsaj nekdo živi v pravljici.

Morda. Logika govori da imaš prav – a izrazilo se še ni. Razen par malenkosti. V mnogo letih. In če se tudi ne bo… je, vsaj zame, resnica.

Imaš prav v tem, da človek vidi in zazna kar hoče videti oz mu je pomembno, a pozabljaš da se tako tudi izraža realnost. Hočem reči – da se bo slabo v človeku veliko prej in lažje izrazilo v situacijah kjer drugi pričakujejo slabo, kot tam, kjer pričakujejo dobro. Na tak način so-kreiramo svoje okolje in s tem svojo realnost.

Moj nasvet tebi – in drugim bralcem – je, da poskusite. Zakaj si ne bi polepšali življenja, če si lahko? A nikakor na silo. Tisto je prisiljeno in ne deluje.

Hvala za nasvet. Sem pa tudi že toliko stara, da znam biti dobra in pozitivna in privlačim normalne ljudi okoli sebe. A življenje ni potica, ali lepa knjiga, kjer se vse odvija po napisanem scenariju, pri nobenemu se tako ne odvija. Življenje je kruta reala, kjer živijo človeške pošasti, ne glede na naše misli in želje. Pošasti so in bodo vedno. Verjamem tudi, da si človek veliko bolezni sam prikliče in proizvede. Zato se reče psihosomatske bolezni/simptomi.

Tvoje razmišljanje me tudi zelo spominja na knjigo Secret, ki pa me žal ni prepričala.

Žal tiste knjige nisem bral, zato ne morem komentirati.

Morda kar pišem komu da kakšno idejo – sicer sem pač teh par minut vrgel stran. Samo pokazati želim, da se da imeti tudi več lepih kot slabih trenutkov. Zdaj pa – lahko noč!

Tisti,ki ima resno bolezen..npr.raka..je imel sigurno zelo stresno življenje…

Nisi vrgel minut proč, hvala za komentar v temi.

Lp

Ni nujno. Rak nastane tudi brez hudega stresa.
Pa tudi obratno velja- biti dolgo in v hudem stresu ne vodi nujno vedno v bolezen.
Vse je stvar genetike in osebne naravnanosti. Stres je lahko samo dodatni faktor pospešitve obolelosti, ni pa pogoj.

A da so Slovenci zelo slab in škodoželjen narod ? V primerjavi s katerim narodom, na primer?

Že skoraj vse življenje živim v tujini. Niso nič boljši, da ne rečem še slabši ! Misliš, da narodi, ki so skozi zgodovino imeli moč napadati druge dežele, da so ti ljudje boljši od Slovencev ? Makarovička sovraži svojo familijo, svoj narod in mislim da tudi samo sebe.

Kako naj se postavim v vlogo nekoga, ki je bolan? Čim nekoga vprašaš za informacije, dobiš tiste odgovore, češ, saj ne veš, kako je, zato nima smisla, da ti govorim. Ja, zakaj sem pa potem vprašal, če ne zato, da se informiram, da dobim vpogled vanj? Ja, sam pri sebi si delati sodbe, predpostavke, je pa bolje? Tako se ne da poglobiti v nikogar. Žal.

Rak je največ posledica karme. Če le ta ni prehuda, lahko s pozitivnim pogledom in dobrim srcem do ljudi in sveta, izboljšamo svoje možnosti. Z škodoželjnostjo in negativnimi pogledi ga privabljamo. Imejmo radi sebe in ostale, pomagajmo si medsabo, opazimo nesrečnega človeka, kot pravi Grenivka in svet bo lepši.

Bodi dober in življenje bo dobro tebi – do sem se vedno strinjam. Tako bi naj bilo.

Tisto o karmi pa pustimo raje pri resnh temah ob strani. Trije ljudje, katerih drugo ime bi lahko bilo Dobrota, so zaradi raka odšli. Vsaj sva, ki se ne bi smela niti roditi, sta pa še vedno tukaj in sejeta zlobo na vsakem koraku.

Če obstaja nekaj, kar se imenuje karma, se naj pride soočiti z menoj. Enako velja za boga in vse podobne “višje sile”.  Imamo se resno za pogovoriti.

Tisti, ki verjamejo v karmo, še niso videli življenja.

Bolezni pridejo od stresa, zavednega ali nezavednega. Verjamem, če je nekdo hudo bolan, upa na čimboljši izzid, da premaga bolezen. To ni enostavno in vedno ne uspe, a upanje umre zadnje. Predstavljam si, da ko te enkrat huda bolezen dokončno uniči in ni poti nazaj, takrat si verjetno smrti celo želiš, da se odrešiš muk in trpljenja. Rodimo se sami, umremo sami. Mogoče je lažje, da je v trenutku umiranja nekdo od svojcev ob tebi, če jih ni, imaš v mislih ljube ljudi, ki so že pokojni in čakajo na tebe za mavrico.

Spomnim se, da je enkrat Svetlana Makarovič izjavila nekaj, kar se mibje globoko vtisnilo v spomin, in ima zelo prav: da so Slovenci zelo škodoželjen slab narod. Uničili te bodo in namesto da bi te pobrali na tleh, bodo prestopili preko tebe in odšli dalje. Brez slabe vesti.

Ona bo že vedela.

Je treba locit, ce se ob cloveku v stiski zjokas, ga pomilujes, socustvujes in podobno ali pa mu pomagas.

Jaz od osebe, ki se ob moji stiski zjoka, nimam nic.

Od osebe, ki pa mi poskusa pomagati, imam nekaj.

Ne jokam zaradi bolezni drugih, priznam, da me kdaj stiska koga tudi zaboli, pa ni nujno, da je moj bliznji, a skusam pomagat, nudim pomoc, ljudi pa nikdar ne pomilujem, to mi je zadnje, kar bi naredila.

Smrt ne prizanese nikomur. Ne dobrim, ne slabim. Lahko si še tako dober-umrl boš. Lahko si še tako slab-umrl boš.

Če se transvestit frutač res ob vsakem zjoče potem je za na zaprt oddelek umobolnice. Eno je empatija, to kar ono zase navaja je pa patologija in hude mentalne težave.☝️

Raka ima vsak 3. človek. Čez par let bo zbolel vsak 2.

Tudi jaz ne poznam ljudi iz roba. Nimam energije se ukvarjat s takimi, življenje je lepo, a prekratko. Vsak bi moral znati poskrbeti zase in za svoje bližnje.

Na koncu pa citira Svetlano Makarović, najbolj fukjeno, škodoželjno babo na geografskem območju slovenije v celotni zgodovini človeštva ?

Težko verjameš da je res, ampak je. Najboljši avtor na tej obli ne more spisati tako dobre satire.

Točno res – za številne ljudi. Tisti ki tako delujejo bi se ob temle lahko zamislili in kaj spremenili pri sebi.

Moraš pa vedeti da niso vsi takšni. Iskren človek – ki je iskren do sebe in drugih in se želi pogovarjati – ti bo povedal. Zato je pametno ne posploševati in vprašati vsakogar, za kogar ti je mar.

Pa še nekaj za tiste ki radi pišejo kako jokajo ob kakšnih problemih in čustvenih zadevah – pa ne leti tole na avtorico, pač pa na vse podobne teme tu, ki se občasno pojavljajo; jok je sprostitev napetosti in je smiseln ob lastnih problemih. Da nove poglede in nove moči.

Jok ob problemih in zapletih drugih, pa čisto nič ne naredi zanje. Ne pomaga. Tako da kadar smo prizadeti zaradi situacij drugih ljudi, je veliko bolj narediti po vzoru odločnih ljudi in stisniti zobe in pomagati – ali se pa ne vpletati.

To je tudi iz lastne izkušnje, ko sem bil resno bolan; jok in solzne oči drugih so sicer dale vedeti, da jim je moje stanje pomembno – a je kvečjemu dodalo k moji čustveni napetosti, ne pa odvzelo. Pomaga le pri zelo bližnjih osebah ko se zjočeta skupaj in potem na dnu tega najdeta skupno moč in voljo za ukrepanje. Se pravi kot katarzični poziv k borbi.

GRENIVKA, ni ti treba povsod uporabljati čustev, ker ne delaš sama sebi dobro, prej slabo, lahko tudi zelo slabo. Srce ja, seveda tudi sam ga uporabljam in pomagam kar se le da, ampak čustva pa samo do ene mere