Ali se bojite smrti?

Kako gledate na to, da bo prišel dan, ko vas več ne bo. Vas je tega strah? Meni je misel na smrt grozljiva.

Svet se bo vrtel dalje.

Sami ste si krivi, kaj pa nič denarja ne darujete v vaših župnijah. Je treba še pravi čas delat na tem, da pridete v nebesa, potem je vsak strah odveč.

Bog je vsemogočen… ampak z denarjem pa ne zna….

Ne, ni me strah. Enkrat sem že bila zelo blizu, pa se spominjam toplote, svetlobe in miru. Upam, da bo tako tudi, ko bo šlo čisto zares 🙂

Vsak dan živim tako, da ne obžalujem stvari, rada bi le dočakala, da so moji otroci odrasli in samostojni.

Ne bojim se umret. Včasih je bolje umret kot pa trpet.

Bog je vsemogočen… ampak z denarjem pa ne zna….

Bog je denar ustvaril, da se z njim podpira dobra dela v župnijah, zato je naša dolžnost, da ga za to tudi namenimo veliko.

Ne. je logičen konec tuzemskega življenja, kot je bilo rojstvo začetek. Sicer sem pa že gledala smrti v oči.. in  nisem človek, ki bi me bilo strah čustev, da bi se zaradi tega česa izogibala ampak razčiščujem stvari.

Nekateri se zaradi morebitne bolečine recimo odpovejo predaji nekomu v pravem pomenu besede pa potem samo mehansko fukcajo naokoli, srce zabarikadirano, tič pa v bilokero… to mora biti grozno, ne pa da pač nekega dne umreš!

Kakor si živel in se vedel do drugih, to bo ostalo za tabo in nič drugega.

Kaj bo ostalo za tabo po smrti? Dokler živiš je pomembno, kako je, ko te ni več, greš prej ali slej v pozabo, razen izjem.

Bojim se umiranja.

Heh, Woody Allen je reku: “ne bojim se smrti. Le ne želim biti tam, ko se zgodi.”

Verjamem v to, da konec tega življenja pomeni začetek novega, drugega. Samo upam, da ne bom v naslednjem življenju muha enodnevnica :).

Podpis

Tudi jaz sem bila enkrat blizu. Nobene svetlobe ni bilo, ne tunela, ne slik iz pret. V mislih sem si rekla, A tako je to. In sprejela sem dejstvo, da bom v naslednji sekundi mrtva. Za več ni bilo časa. Bojim se umiranja, ne pa smrti.

Več kot imaš masla na glavi in grehov na duši… bolj te je strah

Za tolažbo: ko je človek, ni smrti. Ko pa je smrt, ni človeka.

Na to (dan, ko me več ne bo) gledam kot na zelo dobro motivacijo, da premaknem rit. Ko me ne bo več, je ne bom mogel. Vsak dan in vsako uro me spominja, da izkoristim trenutek, kolikor se mi le da – oz da se vsaj zavedam trenutka.

Strah me ni kaj posebno. Sem bil že parkrat na tem, pa ni bilo nobene groze. Kadar je hitro je bolj v smislu “uffff, sranje!”, kadar počasi, se pa nisem ravno natančno zavedal – bolj kot pijanost. Samo zgodi se.

Same smrti niti ne, me je pa strah, da bi moj otrok, ki ima samo mene, ostal čisto sam.

Ni me strah smrti, strah me je umiranja.

Smrt je večna in najbolj zvesta spremljevalka. Če pa pogledamo drugače pa vidimo, da je to beseda. Ta beseda je znotraj vas v neki točki.

Ne, ni me strah smrti. Smrt je naravni proces, je zaključek življenja. Ker verujem v večno življenje, se smrti ne bojim.

Bojim pa se trpljenja, bolečin, biti v nadlego drugim.

Pri svojih trenutnih letih si še ne želim umreti – mi ni vseeno in ja, se bojim umreti v premladih letih – sploh če je organizem zdrav, neokužen. Čez ene 30-40 let, ko bo pa cifra že čez 80, pa no big deal.

ah, glede bolečin in bremeba drugim že sedaj zdravniki predpisujejo uspavala starejšim – in tapametni, ki nočejo biti brene v res  takih kriznih “vegetativnih” situacijah,  jih zbirajo – če so seveda možgansko prisebni, jih pojedo in lepo zaspijo. Sami se tako odločijo. In takemu ne moreš zameriti -k ove, da je v nšr zadnjem stadiju raka, druge smrtne bolezni, neozdravljivo, da se ne bo in se noče pri polni zavesti i nzdravih možgainh več mučiti in trpinčiti svojce., ko ga gledajo nemočnega.

Drugače pa, morda bo čez par let že dovoljena tudi pri nas evtanazija. Bi bilo pošteno in humano v takih določenih primerih.

.https://www.24ur.com/novice/svet/bo-v-sloveniji-kmalu-dovoljena-evtanazija.html

Ne, ni me strah smrti. Bila sem ji zelo blizu. Lahko samo povem , da  sem v tistem trenutku samo pomislila, to je to. Brez tega, da se ti kao odvrti pred očmi film celega življenja, neke svetlobe ali tunelov. Pri meni je nastopila samo neka čudna brezbrižnost do vsega na zemlji in misel to je to, preden me je zmajnkalo. Ko so me pa ponovno obudili v življenje, pa je bil najprej občutek zmedenosti, potem pa kot da sem se ponovno rodila. Po takšni izkušnji dobi življenje drugačen pomen.  Če se česa bojim, se bojim tega, da bi me izdalo zdravje in ne bi bila sposobna zase skrbet.