Ali s partnerjem kaj kričita drug na drugega?

… Če ja: Ali ti na njo oz. njega? Ali on/a na tebe? Ali oba drug na drugega?

Kaj je za vas normalno in sprejemljivo in kaj ne?

Ne, tudi ko se spreva, ne kričiva in ne uporabljava žaljivk.

Pa tudi “starih grehov” ne vlečeva spet na plano.

tukaj smo sami samski

Kako lepo … Ni noben od vaju kolerik, najbrž …

O ja. Na rock koncertu recimo. Ali ko je treba preglasiti vrtalni stroj…

Skregava se, kričiva pa ne. Žal imava isti način, ko sva zelo užaljena… utihneva in komaj da še rečeva kakšno besedo. In še to precej pikro. Je potrebna kakšna ura ali dve, da se malo ohladiva.

Kreg mi je normalen, kričanje ne, kakšne žaljivke pa sploh ne. Sebi ne dovolim do nivoja kjer bi bil sposoben izreči kaj zelo žaljivega, če bi pa ona – bi bilo to zadnjič, ko bi me še videla.

Na splošno ne kričim na nikogar. Ne razumem kaj dosežeš s tem ko popolnoma izgubiš nadzor nad sabo in se obnašaš kot podivjana zver. Razen da pokažeš svojo nemoč in nezmožnost reševanja problemov in konfliktov kot civiliziran človek. Tudi družim se ne s takimi ljudmi, ki nimajo nobene samokontrole.

Midva hvala bogu ne kričiva drug na drugega. Res redko tudi kdo kaj bolj glasno reče drugemu. Ampak saj lahko besede hudo bolijo tudi če so izrečene z normalnim tonom, ne?

kreg je bolj stvar odnosa, komunikacije, spošljivosti, kot pa decibelov.

Sama vidim večji problem v sami vsebini in načinu izgovorjenega, kakor v decibelih. Tudi zašepetana beseda te lahko globoko prizadene in tudi slovnično pravilna izjava je lahko velika žalitev, kadar izraža sovraštvo, gnus in podobne občutke.

Nisem pristaš kričanja in v bistvu je smešno, ko nekdo toliko izgubi nadzor nad sabo, da tuli kot sirena, je pa povzdignjen glas tudi znak, da je nekdo iskren v svojem vznemirjenju ali jezi in da je odločen izraziti, kar misli. Je ene vrste ventil in ko ga sprostiš, se lahko hitreje umiriš, kakor če jezo zadržuješ in kuhaš.

V nobenem primeru pa ne dopuščam žaljivk, pa če so izgovorjene, zašepetane ali izkričane. Itak pa izkazujejo samo lastno nemoč in slabo presojo izbire ljudi v svoji bližini. Torej tak človek najbolj žali samega sebe.

Nikoli. Ni v najinih karakterjih.

Meni je pa tako hecno, ko ste tako nastrojeni proti kričanju. Ker jaz že skozi vse svoje življenje dojemam kričanje (iz afekta) kot dokaz, da je treba situacijo vzeti resno in nekaj narediti. Pa ne s tem človekom, ki je kričal. Ampak z razmerami, ki so kričanje povzročile. Včasih so te razmere samo nesramen človek (z veliko samokontrole in neizmernim smislom za provokacijo).

Mislim, da je v naši družbi premalo spoštovanja. To pa lahko pripelje tudi do nezaželenih reakcij, kot je nehoten dvig pokrovke. Nekateri ljudje res mislijo, da lahko drugim povzročijo karkoli se jim zahoče.

(Izkušnje niso izmišljene, ampak realne. Padla z lastno zadnjo platjo v sredino takih toksičnih razmer.)

Se precej strinjam s tvojim zapisom, monovka.

Niti pod razno

Običajno kričijo tisti, ki niti poskušali niso problema rešiti po mirni poti, če je v resnici sploh obstajal. Gre za nevrotične osebe, nesposobne normalne komunikacije. Taka oseba ti lahko naredi hud problem v javnosti, najsi je partner, sodelavec, sorodnik…

Če se partnerja pogovarjata s kričanjem, je najbolje oditi.

Odločno NE!

ampak samo med sexom 😉

Ne kričim. Izboljšam argumente;) Ne vidim smisla v kričanju v pogovoru. Ne vem kaj bi s tem sploh dosegel. Če druga stran ne razume, te ne bo razumela če kričiš ali pa šepetaš.

Oseba ki kriči pa takoj doseže mojo popolno odsotnost v pogovoru.

S tabo se pa strinjam. ?

Blagor vam… sami skulirani in osebnostno zreli ljudje, z razrešenimi travmami iz otroštva ali celo brez travm…

Od kod potem toliko nestrpnosti v družbi?

Zanimivo, od kje potem tu beremo toliko žaljivih, nizkotnih zapisov.

Potem bo držalo, da drugje sproščate ventile. Kot govorijo, zakaj žaljivi komentarji? ker si v reali tega ne bi drznil izreči.

Realno poglej; odgovorili s(m)o tisti, ki s to temo nimamo problemov – in skoraj nihče drug. Koliko je bilo pa ogledov teme?

Ce na nekoga kricis pomeni da je s tabo nekaj narobe. Da te nekdo do tega pripravi, ne vem no, to so zame sibke osebe. In tudi itak nespostovanje. Kakor tudi ce nekdo nate krici. To so toksicni odnosi in mislim, da s tako osebo ne mores nadeljevati, vsaj meni to ne bi bilo normalno, in tudi ne trpim nespostovanja od nikogar niti za sekundo…Ko se enkrat nekdo tako obnasa, mislim da bi se po tem se milijonkrat, ker mu to dovolis, tudi ce je slo za ne tako pomembno stvar (kar je se hujse)

Moj karakter in taksno obnasanje ne gresta skupaj. Normalno in sprejemljivo ni nic od tega. Sem potrpezljiva ampak pri takih zadevah, ne vem kaj bi naredila, le vem da bi letel skozi vrata v istem trenutku.

Sem pa veliko takega dozivela sama, ampak ne v partnerskih odnosih in tudi ne do mene, ampak pri obnasanju drugih. Oziroma najpomembnejsi osebi v mojem zivljenju kako se en do drugega obnasata.

In tudi ne boste verjeli, ko te je taka oseba zmozna udariti enkrat oziroma dvakrat v pijanem stanju, potem se lahko samo zamislis…Nato pa je vedno prisel cez nekaj casa nazaj ko se je zavedal kaj je naredil in jokal in se opraviceval?‍♀️?‍♀️?‍♀️?‍♀️ (piiii*)

Ce bi imela to pamet kot jo imam danes, verjetno bi mu vrgla par stvari v glavo, nebi proslo tako gladko, sigurno ne.

Govoril je vedno, sej ko bom odrasla, bom vse razumela, nekatere druge stvari. A ves kaj sam razumem? Da je pi*ka in da je on sebi najpomembnejsi. To je vse kar razumem. Bravo??? Saj ne recem, znal je bit tudi najboljsi na svetu. Manipulacija ali ne (kasneje). Govorim o mlajsih letih pod 10, vedno sem mu bila na 1. mestu in on meni, veliko stvari me je takrat naucil. Vse je blo super…

Kasneje ga je pa veliko stvari spremenilo… In to mu zamerim, ker ni bil dost mocen, da se upre nekaterim zadevam (in tukaj sploh ni govora o alkoholu ali kakrsnih koli drogah (kar je se najhujse).

Tako da vsi, ki imate otroke posvetite se njim, velik posledic je, ki se moras z njimi sam soocit, ko si odrasel.

Se da, ampak je tezko. In ce nisi dovolj mocan, sigurno propades na tak ali drugacen nacin ali pa sam nadaljujes toksicne odnose in podobne stvari.

A to se šteje v kategorijo kričanja NA partnerja?

Kaj pa vriskanje od veselja? Glasne pohvale za kako dobro opravljeno delo?

Mi torej kar veliko kričimo… ?

Jaz vem kdo sem. In dejanja drugih tega ne morejo spremenit. Lahko je nekdo grozen, pa to ne pomeni da bom postala nekontrolirana sirena in rjovela. Kaj točno to reši? Samo pokaže kdo si. Kako nimaš nobene kontrole. Tvoje frustracije kaže. Ne napake drugih. Drugi ljudje ne morejo spremeniti tvojega bistva. Kakšen človek si. So pa priročen izgovor ja, za ljudi, ki niso zmožni odgovornosti sami zase in za svoje obnašanje sprejeti. Je pa zelo zanimivo, da v prisotnosti šefa ali pa nekoga od katerega imajo korist….pa lahko ne kričijo in se znajo zadržat :).

Zame tak ki se ni zmožen obvladat ni varen za prosto šetat po svetu. Ker če ne more svojih frustracij in jeze obvladat….kje je meja? Pri kričanju? Ali je zmožen iti dlje. Se upam trdit da ja. In spet bi našel izgovor zakaj je moral it dlje. Ker nima nobene osebne odgovornosti. Si ni zmožen priznati kdo je.

Se pravi, da še nisi našel dovolj vztrajnega provokatorja. Jaz sem ga pa. Ta provokator (verjetno tudi noben drugi) me sicer nikoli več ne bo pripravil do kričanja, ampak že enkrat je bilo zame dovolj. Te osebe nikoli več ne bom niti pogledala, kaj šele spregovorila z njo. Ker tudi jaz vem, kdo in kaj sem. Za nekatera dejanja pač ni opravičila. In za človeka, ki me kljub  mojim poprej jasnim mirnim opozorilom, da sega čez moje meje, sprovocira do kričanja, ni odpuščanja.