Ali pomagate svojim staršem?

Ali tisti, ki živite pod isto streho s svojimi starši, svojim staršem tudi pomagate, da jim ni treba toliko delati (tj. da delo opravite namesto njih)? Kaj pa tisti, ki ne živite pod isto streho s svojimi starši – jim greste kdaj pomagat? Ne mislim tukaj finančne pomoči, ampak fizično pomoč – tj. pomoč pri gospodinjskih opravilih.

Sem šla pokosit, ko je bil oče v bolnici, drugače to on dela. Hodim pomagat babici, moji starši pa zaenkrat še zmorejo. No, mož gre kako večje, težje delo narest, na primer pomagat kaj prestavit, podret drevo, zamenjat strešnik.

Nismo živeli pod isto streho, niti v istem kraju. Zadnja leta sem hodila ob vikendih (tudi zato) malo počistit stanovanje, oprat okna…prinest kaj težkega iz kleti, trgovine.

Starša še nista stara in bolna (64, 66), vendar jima plačam 1x tedensko gospodinjsko pomočnico. Naj čas raje namenita za stvari, ki so jima všeč, uživata v penziji, izletih, klepetih z mano in vnuki…..

Ne živimo v istem kraju.

Sta sicer še oba starša dokaj pri močeh, ampak z možem jima pomagava pri težjih delih (ko sta prenavljala stanovanje), ko sta bila ene parkrat oba naenkrat bolna, sem jima hodila kuhat in počistit stanovanje, oprat in speglat. Enako do moževih staršev.

Mojim staršem ne, ker mama opravi vse in še več sama. Če kdaj potrebujejo pomoč, ko je kakšno večje delo, pa z veseljem pomagamo. Tašči pa redno pomagam pri hišnih opravilih, ker se sama ne znajde najbolje. Je pa vsekakor to tudi v zahvalo, ker mi velikokrat popazi otroke. Ona kuha in pazi otroke, jst pa pucam. :))))

Mojim pomagava večje reči (prenavljanje, premikanje pohištva, popravilo strojev..), po potrebi jih kam zapeljeva (vlak, UKC). Ko/če bo ptrebno kaj več, tudi to.
Njegovim nič – ne bi razlagala.

Ne živim s starši ampak v istem kraju. Domov grem vsak dan, da malo počistim stanovanje,
operem in zlikam. 1 x tedensko generalno očistim stanovanje. Mama je sicer zdrava in pri
močeh ampak pri 80 letih je že bolj površna. Imam pa občutek, da mama ne ceni kaj vsakodnevno naredim za njo.

Če ti to počneš zaradi sebe, ne zaradi nje, potem seveda ne bo cenila. Ne moreš nekaj narediti zato, ker tebi tako ustreza, in potem pričakovati ne vem kakšne zahvale. Ja, si pridna, lepo, da to delaš, vendar ali ona to sploh želi?

Poleg tega se meni to zdi pretirano – vsak dan počistiš stanovanje in 1x tedensko narediš generalko? Jaz sem tik ob obvoznici in se nabere ogromno prahu, pa vseeno ne čistim vsak dan. Če bi, bi lahko počela samo to. Meni se zdi, da se tebi zdi, da je treba tako pogosto to delati, ne pa da bi dejansko bila potreba po tem.

Za prvi maj grem k mami na delovne počitnice – generalno čiščenje hiše. Živim 150 km stran.

Ne, ker so še vsi nekako pri močeh, sama pa imava doma še več dela kot oni.
Imava male otroke in mini kmetijo.
Jih pa večkrat povabim na kosilo, pa mož jim pomaga pri tehničnih stvareh (je iz te stroke).

Če ti to počneš zaradi sebe, ne zaradi nje, potem seveda ne bo cenila. Ne moreš nekaj narediti zato, ker tebi tako ustreza, in potem pričakovati ne vem kakšne zahvale. Ja, si pridna, lepo, da to delaš, vendar ali ona to sploh želi?

Poleg tega se meni to zdi pretirano – vsak dan počistiš stanovanje in 1x tedensko narediš generalko? Jaz sem tik ob obvoznici in se nabere ogromno prahu, pa vseeno ne čistim vsak dan. Če bi, bi lahko počela samo to. Meni se zdi, da se tebi zdi, da je treba tako pogosto to delati, ne pa da bi dejansko bila potreba po tem.[/quote]

Živim čisto blizu in, ker se šla pozno od doma so bili nekako navajeni, da sem doma vse
postorila jaz. S tem, da vsak dan pospravim sem mislila to, da pomijem posodo, pobrišem po tleh in kakšne malenkosti. Bolj kot delo je za mojo vest pomembno druženje z mamo, da ni
tako sama v hiši. Stara je blizu 80 in čeprav je zdrava vidim,da ni več tako redoljubna, kot je
bila. Ob sobotah pa smo celi dan pri njej in takrat ji v nulo pospravim, operem in zlikam.
Da ji postorim vsee to me res ne prosi ampak nekako mi je lepo, da lahko nekaj naredim za
njo in namesto nje. Vedno je pripravljena vse storiti za svoje bližnje ampak sem mnenja, da
se pri teh letih mora tudi malo umiriti. Če jo kdo opomni, da je lahko vesela kakšno hčerko ima, da ji vse postori pa samo odgovori, da bi tudi sama zmogla postoriti vse to.

Finančno ne – naš dohodek na družinskega člana je enak njunemu na družinskega člana.

Fizično – pri treh otrocih je premalo časa. Pokosit, vrt preštihat. Več ne gre. Bi bilo drugače, če bi živeli skupaj.

Pomagam redno, hodim vsak teden po nakupih hrane, lekarno, h njeni osebni zdravnici po recepte, urejam plačila, dvigujem denar in še cel kup drugih zadev, pa ne stanujeva v istem kraju, se moram še vozit 30 km.

Da, pomagam, vendar pa opažam, da je moj oče fizično močnejši od mene 🙂 tako da večino dela na vrtu in v sadovnjaku kar sam naredi.

Torej ji to, da ji ti nonstop pomagaš, najbrž ne ustreza najbolj. Ali zaradi tega, ker se s tem počuti sama manjvredna, nesposobna postoriti karkoli, ali zato, ker ima drugačen način od tebe, ali zato, ker bi raje bila sama, ne vem.

Vendar očitno to delaš predvsem zaradi sebe, svojega občutka, da moraš narediti, in svoje krivde. Čeprav si šla zadnja od doma, to ne pomeni, da je bilo (moralo biti) in da je še sedaj tisto gospodinjstvo na tvojih plečih. Lepo, da si tam zaradi mame, mogoče poskusi iti tja le zato, da se pogovoriš z njo, brez pospravljanja. Ali pa pojdi vsak drugi ali tretji dan, saj stanovanje tako ne bo v razsulu. Ne bi bilo slabo, če se malo pogovorita o tem, saj je očitno, da ji nekaj ne ustreza.

Živim 45 km stran, pomagam vsa večja dela (štihanje, obrezovanje, pomladansko, jesensko čiščenje -vse preproge, okna, garažo, klet, beljenje ograje). 2x na teden pokosim vso travo, , pograbljam, obrežem sadno drevje, pometem cesto, zalijem rože, kaj presadim, skuham marmelade, džeme, vložim zelenjavo, zamrznem zelenjavo, počistim kopalnico, pomijem posodo, pometem, posesam, kdaj tudi kaj skuham, peljem mačke in psa k veterinarju, skrbim a urejenost grobov sarih staršev, in še kaj. Moja starša sta še mlada 50 let oba polno zaposlena z dobro nadpovprečno plačo. Jaz brez zaposlitve sama s tremi otroci. Ker ponavadi ona dva oblečeta in obujeta otroke pač grem tja 2x na teden da počistim in mogoče kaj skuham.
Sicer pa isto skrbim še za edino preživelo babico-ona ne da nič ker ima malo poenzijo in ker ne morem vzet denarja.Sicer pa tudi od staršev ne vzamem denarja, ampak grem z mama ali očetom v trgovino po npr. čevlje za otroke in ona poravna račun.

Vedno smo pomagali. Še preden sva se z možem sploh vselila zgoraj.

Potem sva pa pomagala po najini presoji. Oče bi najraje imel nekoga, ki bi skoz delal z njim, kar pa midva nisva.
Starejši kot je bil, več sva delala. Je pa res, da če ni bilo takrat ko si je on želel, si je raje koga drugega najel.

Odkar očeta ni več, za nepokretno mamo seveda skrbim. Na začetku bolezni sem očetu pomagala pri negi, potem je zadnje čase večino sam.

Pomagamo finančno in v delu. Ne živimo skupaj.

SRAMOTA

Če ti to počneš zaradi sebe, ne zaradi nje, potem seveda ne bo cenila. Ne moreš nekaj narediti zato, ker tebi tako ustreza, in potem pričakovati ne vem kakšne zahvale. Ja, si pridna, lepo, da to delaš, vendar ali ona to sploh želi?

Poleg tega se meni to zdi pretirano – vsak dan počistiš stanovanje in 1x tedensko narediš generalko? Jaz sem tik ob obvoznici in se nabere ogromno prahu, pa vseeno ne čistim vsak dan. Če bi, bi lahko počela samo to. Meni se zdi, da se tebi zdi, da je treba tako pogosto to delati, ne pa da bi dejansko bila potreba po tem.[/quote]

Živim čisto blizu in, ker se šla pozno od doma so bili nekako navajeni, da sem doma vse
postorila jaz. S tem, da vsak dan pospravim sem mislila to, da pomijem posodo, pobrišem po tleh in kakšne malenkosti. Bolj kot delo je za mojo vest pomembno druženje z mamo, da ni
tako sama v hiši. Stara je blizu 80 in čeprav je zdrava vidim,da ni več tako redoljubna, kot je
bila. Ob sobotah pa smo celi dan pri njej in takrat ji v nulo pospravim, operem in zlikam.
Da ji postorim vsee to me res ne prosi ampak nekako mi je lepo, da lahko nekaj naredim za
njo in namesto nje. Vedno je pripravljena vse storiti za svoje bližnje ampak sem mnenja, da
se pri teh letih mora tudi malo umiriti. Če jo kdo opomni, da je lahko vesela kakšno hčerko ima, da ji vse postori pa samo odgovori, da bi tudi sama zmogla postoriti vse to.[/quote]

Veš zakaj? Ne, da ti ne bi bila hvaležna ampak zaradi tvoje pomoči dobiva občutek, kot da sama ne more več. Za starejše ljudi je zelo pomembno, da imajo še vedno občutek, da lahko sami poskrbijo zase, da niso odvisni od tuje pomoči… ravno to jih tudi res ohranja zdrave in močne. Pusti ji to veselje, naj kaj naredi tudi sama. To potrebuje!