ALI BI OBDRŽALE PSIHO-FIZIČNO PRIZADETEGA OTROKA
Razumem te,kaj doživljaš Tudi jaz sem rodila v začetku 24.tedna.Vzrok so ugotovili,da so miomi povzročili prezgodnji porod in da je imel sinek infekt,ker sem imela v začetku nosečnosti pljučnico.Zmeraj se sprašujem,kaj če bi bilo….da bi preživel,kaj bi bilo????Takoj so mi rekli,ali bi bil gluh ,ali slep,ali prizadet do konca življenje.Skozi sem si govorila,sprejela bi ga tudi takšnega,kakršenkoli bi bil.
Pred nekaj dnevi sem srečala znanko,ki je rodila v 27 tednu dvojčka.Deklica je takšen dobrovoljček,deček ja pa še kar na intezivni oz.kirurgiji v LJ.Vprašam jo za njega in mi odgovori:boljše bi bilo,da ga ne bi bilo.Kar izbulila sem oči,ko mi je tako odgovorila.Potem je začela jokat in mi govoriti,kakšno kalvarijo imajo.Res,uboga ona.Po eni strani si govorim,je že narava hotela tako,da je prišlo do tega.Ampak,ko imaš takšno bolečino v srcu.In nikoli si ne misliš,da to tako boli,boli…..
Kaj naj ti rečem,je že en razlog,da je prišlo do tega.Lahko,da boš še donosila zdravega otroka,to tudi upam jaz za sebe.Po drugi strani gledam te mamice,ki imajo prizadete otročke,kako so osorne do njih.Ne vem,ali jih usoda in trpljenje primora do tega.Jaz bi se bala biti osorna do svojih otrok.Že,ko sem tečna in se včasih zderem na svojo hči imam potem tako slabo vest.
Življenje je tako kruto in neusmiljeno.
Jaz bi ga obdržala, kljub prizadetosti, ker tud otroci z downovim sindomom ti lahko prinesejo srečo… Ko jih pogledaš, ne vidiš v njih niti mal sovražtva in česa negativnega, kot pri drugih. Zato pač nebi mogla tega naredit, p tud vem, da bi imela slabo vest, kot ti sedaj in bi se celo življenje sekirala. Mi je pa hudo zate in ti želim, da čim prej pozabiš bolečo izkušnjo, za nazaj ne moreš ničesar popravit.
Zakaj se tu vsi sprašujete samo o starših in njihovih čustvih? Kaj pa tak otrok? Kakšno življenje bo on imel? Vedno odvisen od drugih, na koncu nekje v nekem zavodu… Kaj se bo z njim zgodilo, ko bosta starša umrla? Ne vem, jaz mislim, da je medicina napredovala v napačno smer. Zadrževanje otroka z ležanjem v postelji celo nosečnost? Ne hvala. Narava ve kaj je narediti. Narava sama najbolje poskrbi za to, da se rojevajo ljudje, ki bodo tudi potem zdravi. Operacije dojenčkov, ki bi brez čudeža medicine zagotovo umrli. Meni to včasih meji na znanstvene poizkuse, ne na človečnost.
Jaz sama takega otroka ne bi obdržala, pa ne zaradi sebe, temveč zaradi njega. In tudi, če bom kdaj doživela spontani splav, bom vedela, da je tako moralo biti, da je sama narava vedela, kaj je prav.
xtrm – kakšno srečo ti prinesejo takšni otroci? Ne razumem te, o kakšni sreči govoriš?!?! Takšni sreči, da si še umret ne bomo upali? Imam otroka z DS in ne prinaša nobene večje sreče, kot si ti predstavlješ, kvečjemu skrbi, saj je nonstop bolan, vedno se je treba fajtajt za njega, da bi dobil čimveč pomoči…
Še enkrat premisli kaj govoriš.
Se strinjam z coco.
Če bi za bolne otroke poskrbela narava se takšni otroci sploh nebi rojevali, vendar kot vsi vemo da se. Žalostno je poslušati, da vam otrok, kljub svoji ” bolezni ” ne predstavlja sreče, saj je vsak otrok edinstven in vreden vse ljubezni tako kot zdravi otroci. Coco ti govoriš o spontanem splavu, tukaj pa se govori o načrtnem splavu, posledično zaradi napredne medicine s katero hočemo pretentati naravo in sami odločati kdo se lahko rodi in kdo ne. Tudi sama bi se verjetno odločila ” odpravit” takšnega otroka, če bi zvedela, vendar rajši ne mislim na to in tudi v nosečnosti nisem pomislila na kaj takega in sreča, rodila sem zdravo punčko.
lp
matejas, evolucija deluje tako, da nastajajo naključne kombinacije genetskega materiala znotraj nas in ne usmerjeno. Šele selekcija potem izloča slabše kombinacije in omogoča preživetje boljšim, odpornejšim. Torej je normalno da so spočeti tudi bolni otroci, ki pa, dokler se ljudje nismo preveč vmešali v delovanje naravnih sil, enostavno nis bili sposobni preživeti. Tako so se naprej razmnoževali le najbolj zdravi in uspešni. In kljub temu, da je fajn, ker smo si ljudje pomagali umetno ohranjat zdravje (zdravila…), mislim da je boljše, če pustimo plod, ki mu je narava tako namenila, odmreti. Tudi injekcije, ki uspavajo prizadete otroke, kljub temu, da se sliši grozno, mislim, da so smiselne, tako s stališča otroka, kot s stališča staršev.
Otroka z DS donosiš in rodiš čisto normalno brez kakšnih posebnosti ( poseganj medicine… ). Takšni otroci se rodijo, nekateri celo dokaj normalno živijo, so sposobni celo opravljati določena dela, hodijo v šolo s posebnim programom, hodijo v službo – nekateri itd.
Kje je tukaj naravno izločanje manj sposobnih ?
Rodijo se celo takšni otroci – žabjeglavost, kiklop, in preživijo porod in celo nekaj ur ali dni po rojstvu. Nosečnost pa lahko poteka povsem normalno.
Umirajo pa otroci, pri katerih ni nobenih znakov kakršnekoli bolezni – telesne ali duševne – med nosečnostjo, po porodu ali celo kasneje.
lp
mateja
Meni je zdravnica sredi najlepših praznikov povedala, da je 80 % možnosti za DS. Ko te pošljejo na “genetiko” ti vse lepo razložijo in ti vsekakor povejo največ negativnih dejstev, tako, da se mislim da v večini primerov mamice odločajo za splav. Tudi sama bi se verjetno, čeravno ne vem kako bi s tem živela, ker sem načeloma proti splavu. Toda, če pogledaš dolgoročno (v primeru večjih okvar) je izguba otroka čez nekaj let še hujša in večja. Naši prijatelji imajo punčko z DS in ima velikokrat težave s srčkom in pljučki, vsakič ob krizah vsi trepetamo zanjo….
AC je pokazala, da je z mojo punčko vse uredu in da nima DS.
Mira, v življenju sklepamo kompromise, na katere včasih nimamo vplivov, zato ti želim, da se posvetiš svojim dvem sončkom in skušaš svojo bolečino gledati z druge plati (svetlejše).
Upam, da boš kmalu lahko z veseljem poročala, da pričakujete še kakšnega člana vaše družine. Maja
Coco, “vaški posebneži” in “deseti bratje” so se rojevali in živeli že dolgo pred tem, ko se je medicina začela vmešavati tudi v še nerojena bitja. In še danes se rojevajo zelo prizadeti otroci iz takšnih ali drugačnih razlogov. Spontani splavi niso samo posledica okvare ploda, temveč še marsičesa drugega. In če bi doživela dve ali tri takšne bridke izkušnje, bi bila hudičevo hvaležna medicini, ki omogoča obdržati plod in roditi popolnoma zdravega otroka tudi ženskam, ki jim je to po naravni poti večkrat spodletelo.
Ko berem vaše odgovore, imam občutek, da mislite, da danes med nosečnostjo odkrijejo vse primere DS in vse okvare in da gredo vse nosečnice na vse možne teste. Sploh ni res! Sama sem zanosila in donosila dva otroka, pri obeh sem bila stara čez 30, torej v letih, ko se možnosti za DS povečujejo, prva nosečnost (tudi po 30. letu) se je končala s spontanim splavom, pa razen merjenja nuhalne svetline pri svoji izbrani ginekologinji nisem opravljala posebnih testov niti nisem bila do njih upravičena! Samoplačniško pa amniocinteza stane 200.000 sit. Še dandanašnji se rojevajo otroci brez udov, torej telesno zelo prizadeti, otroci s hudimi prirojenimi srčnimi okvarami, tako da je njihovo življenje dolgo časa na nitiki, umsko zelo hudo prizadeti, poleg tega še vedno prihaja do zapletov tudi med samim porodom – in zaradi napake zdravnika otrok celo umre (kar se je zgodilo lani ali predlani). DS je torej samo majhen odstotek tega, kar gre lahko narobe, torej lahko o usodi še nerojenega otroka z okvaro odloča zelo malo staršev. Morda je ravno zato odločitev še toliko težja.
Kakorkoli že, kot sem že napisala v drugi temi z istim naslovom, vsi otroci niso prizadeti enako hudo in nekateri lahko živijo dokaj normalno in celo SAMOSTOJNO, da o tem, da svojim staršem kljub posebnim potrebam prinašajo veselje, sploh ne govorimo. In spet – ravno zato je odločitev o tem, ali obdržati otroka z DS, še toliko težja, saj zdravniki ne morejo napovedati, kako hudo je otrok prizadet. Ne bi želela biti pred takšno odločitvijo in razumem, kako hudičevo težka mora biti.
poznala sem fanta z DS. umrl je prejšnje leto. star je bil okoli 30 let, pa je navkljub svojim letom izgledal kot majhen fantek, nedolžen, nežen in enostavno zlat. obkrožala ga je stalna ljubezen njegove družine, njegovih ljubečih staršev, ki sta čudovita človeka, njegovega brata in bratove družine. spomnim se ga kakšen je bil, ko sem bila jaz še čisto majhna. on je bil vedno moja najboljša družba! vedno sva se igrala tisto kar sem jaz želela, pa magari če so bile to igre z barbikami:) ja, njegova starša sta veliko žrtvovala, v naših očeh neznansko veliko. a njuna ljubezen do sina je premaga vse in še vedno vsak dan obiščeta njegov grob.
moja mati je bila stara 41 let in noseča že 4 mesece, ko je izvedela da je noseča. v teh štirih mesecih je prebolela prehlad, njen zdravnik pa ji je najprej predpisal tablete za lajšanje težav, ki se običajno pojavijo pri menopavzi. opravljala pa je tudi težje fizično (za žensko) delo. seveda si je obupno želela splaviti, saj je verjela, da skoraj ni variante, da bi bil otrok normalen pa še pri njenih letih! no po petih mesecih in po mučnem kleščenem porodu sem pred njo ležala jaz. ni me bila zares vesela, a se je lahko kmalu prepričala, da je z mano pravzaprav vse ok in vsaj do pubestete sem obema (baje:)) prinesla veliko veselja.
BOŽIČKA!
Upam,da si že dobila rezultate AC in da je vse OK-razpok sem pa mislila,pa saj verjetno so ti povedali, da je okoli 2 %tveganja za splav po AC in če v treh dneh ne pride do razpoka mehurja in iztekabnja plodovne vode, pol je v redu.
Draga Derseto,tvoje besede so mi pa kar malo v grlu obležale, ne morem verjeti, da si to kar si napisala tudi mislila…….
MIRA!
Boš rekla. da ti otroci s PP prinašajo VEČ sreče kot normalni otroci? Ah daj no… Razen, če si Kristus. Ne razumem te zakaj pa si potem storila to kar si? Btw, popolnoma te podpiram pri tem kar si storila, ker jaz bi enako. Mogoče se razumemo narobe – svojega otroka imam izredno rada, me pa REES razkuri, ko kdo reče, da ti prinašajo večjo srečo… bla bla… nakladači.
Vsak bi raje imel normalnega otroka.
Ne obtožuj se. Težko življenje bi imel otročiček, dvojčka, partner in ti. Rešila si vas vse. Res, da je bila cena ogromna, ampak konec koncev si rešila tudi njega. Naredila si to, kar se ti je zdelo prav. Ne razmišljaj o tem, da si ga ubila, ampak misli na to, da si mu pomagala. Rešila si ga vsega slabega in zdaj je na lepšem. Prepričaj se v to!
DRAGA UPS-
Ne razumem, čemu tako razburjanje.Nisem hotela povedati, da taki otoci prinašajo več sreče kot “normalni”, vendar je Derseto reagirala tako naravnost(ne razumem, o kakšni sreči govoriš,je napisala in klicaji in vprašaji na koncu), da me je osupnilo.Vem, da je naporno imeti takega otroka, verjetno zelo zelo naporno. pa vendar se mi zdi, da se mamica tistih malih uspehov, ki so drugače samoumevni-prvi koraki,prvo prepoznanje bližnjih, prve besede,itd verjetno ob takem otroku še mnogo bolj razveseli in je tist ponos še toliko večji. TO JE DEFINITIVNO TISTA SREČA, O KATERI JE BILO GOVORA.
Vendar se zavedam , da je njen otroček verjetno res mnogo bolj in večkrat bolan, saj so pač manj imuni in bolj dovzetni za klice in viruse, ki nas obdajajo.
Božička, predlagam ti, da kar pokličeš in vprašaš-sestra Marija je dotična za te stvari, če se ne motim. Zdi pa se mi, da slabe rezultate sporočajo navadno nekoliko prej, če pa gre vse “po reglcih”, formalno pošto dobiš malo kasneje, a takrat je navadno vse O.K.
Tudi vsem ostalim, ki ste mi napisali spodbudne besede, hvala.
Stokrat hvala
draga MIRA, najprej sem mislila,da se ne vmešavam ,ker mi je hudo že ko berem take stvari.
Razkurila me je pa tvoja reakcija na to kar je napisala deserto.
Dobila si mnenje iz prve roke, mnenje od ženske,ki ima takega otroka in ji greš napisati tak odgovor.Zakaj si se pa oločila za splav? mislim kakšne nakladate ej. Iščeš mnenja od drugih potem pa se čudiš zaradi takih in onakih odgovorov.
moj otrok je bil star 1 leto, ko je umrl, trpel je kot žival in jaz z njim, po tem sem bila na citogenetskem zavodu na preiskavah, če bi bila najmanjša možnost,da bi bilo kaj narobe bi splavila-takoj. Pa ne zaradi sebe ampak zaradi otroka, ker ni večje bolečine v duši, kakor je gledati otroka,kako se matra pomagati mu pa ne moreš nič- popolnoma nič.
Raje bi bila brez otrok.
Zato tiste,ki nimate otrok ne nakladajte in ne vmešavajte se v stvari o katerih nimate pojma,!!!
Sama sem rodila pri 31 tednih. Fantka ,ki je imel prirojene napake.oziroma jih ima še danes .Nosečnost je potekala b.p.U.z odličen.Konec katrastofalen.Še danes se spominjam da sem zdravnike prosila naj ga pustijo da gre.Toda ne borili so se in on znimi.In ko ga danes pogledam me je sram tistih besed ,čeprav me bo poteboval celo življenje in smo teh deset let trepetali za njegovo življenje najimam 5.Se on zopet dvigne in uživa svoje življenje.Velikokrat ga opazujem .ko se smeje .joka.,kriči…in se sprašujem a ve da je drugačen,?Mislim da ne toda za njega je življenje lepo.
In za nas …imamo zelo svetle dneve pa tudi zelo temačne.Včasih se sprašujem odkot nam ta moč.?
Če bi v 25 tednu nekdo samo namignil da je možnost da rodim prizadetega otroka potem sedaj tega tukaj nebi pisala.
Slučajno sem videla Dersetino vprašanje na nekem drugem forumu – ne bi rekla, da je tako hudo, kot je mogoče izpadlo, pa tudi iz tega sporočila tukaj sama ne sklepam, da ji njen otrok NE prinaša popolnoma nobene sreče, samo da si tega pač ne smemo predstavljati romantično s ptički in rožicami in ljubkim otročičkom z DS, nasmejanim do ušes…
Forum je zaprt za komentiranje.