A podpirate svoje može/partnerje pri poslu, idejah, projektih?

Koliko jih podpirate, stojite ob strani, jim kaj pomagate? Če so recimo s. p. ali pa tudi v službi. a se na vas obračajo po nasvete? Če imajo večje zahtevne stvari, projekte, jim daste možnost, da se zakopljejo v delo, tudi če to pomeni, da ste par dni same za vse? Jih podpirate tudi takrta, ko to za avs pomeni, da se (recimo za krajši čas, obdobje) odrekate skupnemu času, prostim uricam, pomoči pri otrocih, v gospodinjstvu…?

Ali pa jim “postavljate meje”? Zahtevate, da so na voljo (vedno)?

Seveda 🙂

Tudi on je mene podpiral, ko sem zamenjala službo in na račun sporazumno zelo kratkega odpovednega roka (bistveno manj, kot pa sem imela v pogodbi o zaposlitvi) sem hodila v staro službo delat še vsak dan po kako uro in pol, dve – par mesecev, vsak dan, tudi kak vikend.

imam deda, ki ima svojo glavo in še del moje pameti. Vedno ga podpiram…..niti nima trapastih idej, tako, da ga ne prevzgajam, sem ga dobila že vzgojenega! Sam dobro ve, kje so meje in tudi koliko ga potrebuje družina. In služba je služba, poročen je pa z menoj. Za vse je dovolj časa, ni pa deloholik in si sam postavlja meje, jaz pa sama in to zadostuje za dobro funkcioniranje!

Kam pa pridemo, da bi imela nedoraslega partnerja, pol si raje nabavim kužka, ki bi mu lahko ukazovala, on bi pa ubogal
[code]
(Ali pa jim “postavljate meje”? Zahtevate, da so na voljo (vedno)? )
[/code]

Valjda da zahtevam da je na voljo… no ne ravno na voljo, ker ni pomočnica, ampak enakovreden odrasli član družine in zahtevam da enako prispeva k družini kot jaz. Moža ne jemljem kot pomoč ampak bolj kot sovodjo projekta: družina :))
Kar ne pomeni da ni razumevanja ko je treba v službi bit dalj časa, ko pride bolj utrujen, ko mi potarna čez šefa, ko gre službeno kam za več dni (če dela v oddaljenem kraju tam ostane čez noč ali dve). Pri idejah ki se tičejo samo njega ga podpiram, pri idejah ki se tičejo vseh nas ga podpiram,a tudi premislim in podam svoje mnenje potem pa najdeva skupno točko (včasih je to tudi težko).
Enako on podpira mene pri mojem študiju in drugih dejavnostih. Se sliš lepo, realnost je pa ta da je to doseči včasih zelo zelo zelo težko, ker sva si precej različna (kot plus in minus).

vse to kar naštevaš se dogaja pri nas, njegova zahtevna služba in njegov študij, njegova dodatna dejavnost, več področij, zaradi katerih gre veliko večerov v franže in podobno.

kako se počutim jaz? včasih imam krizo, največkrat je pa ok, ker itak skupaj načrtujeva projekte in imam veliko od vsega tega tudi jaz in najina otroka.

Ja, kaj mi drugega ostane? On me tudi pri vsem podpre, pa če je še takšna neumnost:)))

Ne razumem, kako vam je to uspelo? Jaz sem bila vedno sama, čeprav nisem bila sama. Če me je kam povabil, je bil vmes vedno en preračunljiv razlog, povezan s službo.
Sem ga podpirala. In kaj imam od tega?

Jaz nimam več volje. Tudi podpore nisem nikoli dobila. Prej nagajanje.
Ko on rabi podporo, pomoč, nasvete, usluge in bla bla bla pa mi pridiga o “sodelovanju”. Sicer mu je pa ta pojem povsem tuj.

Vedno podpiram moža. Ampak ne slepo in brez premisleka. Jemljem si pravico veta in ima jo tudi on, kar se tiče mojih idej. Če on potrebuje kaj z mojega področja mu vedno pomagam, kot tudi on meni.
Od njega pričakujem, da mi vnaprej pove, če in ko pridejo take situacije v službi in za nekaj časa sem pripravljena tudi potrpeti. On mi enako vrača.
Še preden pa sva imela otroke sem mu jasno in brez dvoma povedala, da pričakujem, da mu bo v glavnem na prvem mestu družina.