a finančno pomagate odraslim otrokom
Berem komentarje pa sploh nisem vedlada v sloveniji taki bogatuncki zivijo haha. Js sm pr 24ih z dokončano izobrazbo, otrokom, partnerjem v svojem stanovanju. Imam svoj avto, službo in svoje življenje. Berem da so dobil 1000e, potovanje, avto, pa se stanovanje samo zato ker so šolo končal? Norišnica. Nevem zakaj se ne bi mogl sami preživljat pa šole narest, a je narod res postal tok zabit? Men so starši POSODIL 1000e za eno kripo od vw-ja ko sem izpit naredila(ki sem ga sama plačala) ampak sem jima v 3 mesecih vrnila. Pa sem delala v gostinstvu in reden faks zraven zaključila. S starši se razumemo najbols na svetu, z največjim veseljem jaz njima kaj kupim oz podarim ne pa da bosta pri 24 letih onedva men zalagala. Sej ni treba bit nek poseben genij da eno šolo zaključis pa si sluzbo najdeš. Vedno je vse država kriva kot da vas država sili, da greste za minimalca jokat v službo haha.
Zato, da otroku pomagaš, ko gre na svoje, pa res ni treba biti bogatun. In komu boš dal, če ne svojemu otroku? Zakaj bi se mlad človek matral, preplačeval kredite, metal stran denar za najem, če imajo starši možnost, da mu pomagajo? Obstajajo tudi faksi, ki jih ne končaš z levo roko pri 24, vmes pa kelnariš in še kaj, ampak so predavanja in predvsem vaje čez cel dan. Ne boš verjela, da obstajajo tudi faksi, ki trajajo 5 in 6 let in bi jim težko rekel kar ena šola.
Ne vem pa, kaj omenjaš tu državo in delo za minimalca.
Jaz sem šla od doma pri 18-ih. V najem, ki sem si ga sama plačevala s študentskim delom. Zato sem študirala ob delu, delala dve službi, ko sem lahko. Potem sem se poročila, danes pri 40- ih imava z možem svojo hišo, od nikogar nisva nič dobila. Kredit bo še 15 let. Danes delam še magisterij, ker sta otroka že srdnješolca in je spet malo časa zame in moje cilje.
Moj moto je vsak naj se nauči živeti od tega kar sam zasluži ali proizvede. Sicer starši vzgojijo življenjske invalide in večno nepotešene razvajence. Takim vedno nekaj manjka in vedno je nekdo drug kriv ker nič nimajo in nič ne znajo.
Zato, da otroku pomagaš, ko gre na svoje, pa res ni treba biti bogatun. In komu boš dal, če ne svojemu otroku? Zakaj bi se mlad človek matral, preplačeval kredite, metal stran denar za najem, če imajo starši možnost, da mu pomagajo? Obstajajo tudi faksi, ki jih ne končaš z levo roko pri 24, vmes pa kelnariš in še kaj, ampak so predavanja in predvsem vaje čez cel dan. Ne boš verjela, da obstajajo tudi faksi, ki trajajo 5 in 6 let in bi jim težko rekel kar ena šola.
Ne vem pa, kaj omenjaš tu državo in delo za minimalca.
[/quote]
Ma tukaj je toliko ljudi oz. večina napisalo, da je nekaj dobila od staršev, npr stanovanje, kot da je to nekaj najbolj normalnega.. pa v realnosti ni tako, vsaj kar jaz poznam ljudi, večina ne dobi ne stanovanje, ne avta od staršev, nobenih večjih denarnih vsot podarjenih.. Jaz niti pomislila nikoli nisem, da bi kaj morala dobiti podarjeno od staršev, po končani fakulteti..
Otroka spraviš na ta svet in zato je prav, da mu v življenju pomagaš. Midva z možem imava dva otroka, sedaj že odrasla. Obema bova (sva) pomagala do svoje strehe nad glavo in avta. Hvalabogu da lahko… Ne predstavljam si, da bi ju na pragu samostojnega življenja odpisala in pustila brez pomoči. Vedno sem rekla, da moj otrok ni samo takrat, ko je luštkan dojenček, šolarček s torbico na ramenih, ampak tudi, ko postane polnoleten in odrastel… oba imata redno službo in svoj denar, ampak pri tako velikih investicijah kot je hiša oz. stanovanje pa se zatakne, in je finančna pomoč staršev zelo dobrodošla. Svojo streho nad glavo in avto obema, potem sva najini starševski vlogi izpolnjeni…
Stara sem 39 let. Od staršev nisem dobila popolnoma nič, ker še sama težko živita. Sama sem si kupila starejšo hišo, gradbeno parcelo in nov avto. Poleg tega še varčujem. Naj povem, da moja plača ni zelo visoka. Skrbim tudi za sina. Živiva sama. Vse se da, če se hoče. Sem pa vse to kupila, da bo imel sin kaj od mene in mu bo lažje, kot je meni. Je pa res, da vse veliko bolj cenim, kot pa če bi vse dobila na krožniku servirano.
Starši so nama ponudili finančno pomoč za večjo investicijo, na primer za nakup nepremičnine. Vsi vemo (vključno s sorojenci), kakšen znesek je na razpolago vsakemu od nas. Staršem so pomagali njihovi starši, oni nudijo pomoč nam, meni je pa jasno, da bom enkrat za rešitev stanovanjskega problema po svojih močeh pomagala svojim otrokom. Vse lepo in prav, taka pomoč in mentaliteta gresta pri nas iz roda v rod in veljata za vse sorojence v enaki meri.
Da bi hodila starše žicat za denar za sprotne stroške, ob tem, da imava midva z možem oba zaposlitev in nadpovprečno plačo, bi se mi zdelo pa nizkotno in bi me bilo tega v dno duše sram.
Če mladi niso redno zaposleni ali živijo iz rok v usta po spletu nesrečnih naključij (korona npr.), je to drugače. Sedaj so v marsikaterem sektorju ekstremne razmere. Marsikdo se je skorajda čez noč znašel v težki finančni situaciji. Če se je pa to dogajalo že prej in brez nekega utemeljenega razloga, potem je pa tvoj problem, dragi avtor, samo to, da denar daš.
Meni se zdi tudi izjemno pomembno, da imajo starejši dovolj denarja za oskrbo v primeru, da se jim kaj pripeti. Nikoli ne veš, kaj vse se lahko zgodi. Upokojitev avtomatično pomeni manjše prihodke. Poleg tega z leti hitro pridejo še kakšni nenadejani stroški, povezani s staranjem – na primer nakup novih očal, obisk zobozdravnika, obisk kakšnega specialista, fizioterapevta, toplic itd. Če imaš lastno nepremičnino, je tudi z njo vedno cel kup stroškov, avto tudi ne zdrži v nedogled in ga je potrebno zamenjati…
Glavna prioriteta staršev mora biti, da po svojih najboljših močeh poskrbijo za svojo finančno neodvisnost v starosti, saj potem niso odvisni od svojih otrok. To se meni zdi največ, kar lahko starš naredi za svojega odraslega otroka. Pomeni namreč, da imam jaz kot odrasla oseba eno skrb manj in lahko bolj mirno spim, ker sem odgovorna izključno za finančno situacijo svojega gospodinjstva.
Ali se tvoji otroci zavedajo, da so oni dolžni poskrbeti zate, če ti nimaš dovolj finančnih sredstev? Si predstavljajo, kako takšna situacija izgleda in ali je pri vas to sploh finančno vzdržno?
Še nekaj izven konteksta bom napisala – nemalo mladih oz. ljudi srednje generacije v Sloveniji živi preko svojih zmožnosti. Ne znajo z denarjem, niso vajeni varčevati, nimajo prihrankov, jemljejo kredite za stvari, ki niso nujno potrebne. Živijo za danes, ne mislijo na jutri.
Ne pišem o tistih, ki se zaradi zares nizkih prihodkov komajda prebijajo iz meseca v mesec, se razume. Pišem o tistih, ki se obnašajo, kot da bi imeli fobijo do pozitivnega stanja na bančnem računu.
V katero skupino sodijo tvoji otroci, najbolje veš sam.
Isto kot moja svakinja….45+ pa hodi tedensko domov k starsem po 20,50, 100, 200€…Z mozem imata sina, 25 let starega, kadilci vsi trije…Lej veramem, vsak lahko pride v denarno stisko v zivljenju..Prides domov, oziroma izberes “izhod v sili” – starsi, prosis za par k eur in imas PLAN kako se bos osamosvojil, oziroma izkopal iz te stiske!!Pa te ja mora bit sram, da hodis fehtat po 50€ vsak teden…to pomeni, da si/ste kot familija tako nesposobni, da za kruh nimate..Tukaj izvzamem seveda izjeme, ki zaradi zdravstvenih ali kakih drugih zadev ne morejo delat, za vse ostale je pa nicelna toleranca.
Moj oče je vedno rekel, da grejo te stvari večinoma enosmerno. Njemu sta v mladih letih pomagala starša, mu omogočila študij, streho nad glavo,… sedaj je na zeleni veji, ima svoje podjetje, sedaj on pomaga meni. Jaz pa bom pomagala svojim otrokom, in oni naprej svojim…
Pri nas je pač tako, da ne silimo v kredite, če si lahko pomagamo med seboj. Pri nas je pač tako, da dano pomoč daš naprej. Naslednjim generacijam. One pa naslednjim. Seveda bom stašem, ko bosta starejša in bom jaz tista na zeleni veji, pomagala kolikor bom le lahko. Vem pa, da jima ne bom povrnila vsakega centa in poravnala vseh računov. Smo družina. Nismo banka. Nismo poslovni partnerji. Kar ne bom mogla dati njima nazaj, bom dala naprej.
Lahko pa seveda vzamete kredit in ne sprejmete pomoči nikogar in nikdar, saj potem nič vašega ne bi bilo zares vaše, nikoli ne bi imeli občutka samostojnosti in prav tako ne bi nikoli nič ustvarili sami. Vsakemu svojo (perspektivo).
no, jaz pa gledam na to malo drugače
oče in mati sta vse ustvarila praktično iz nič. vse, kar sta dobila od staršev je bila parcela bogu iza nogu.
in potem sta celo življenje rintala, delala ko dva zamorca, šparala in ja, tam pri 60 letih sta imela 30+ let staro hišo, pa enih 60 jurjev prihrankov
jaz sem takrat ravno kupila stanovanje, v celoti na kredit, dala sta mi ene tri jurje. vzela sem kredit v švicarskih frankih in ko je dve leti po najetju kredita frank prvič zrastel in se mi je obrok povišal za cca 25{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} je ata skočil v luft, kaj ko bi midva tebi kredit odplačala, pa ti nama vračaš…
odkrito povedano, nisem imela srca, da bi kaj takega naredila. da mu na stara leta vzamem vse prihranke da jih vržemo eni banki???? jaz tistih 150 EUR mesečno že prenesem….
pa tud, roko na srce, vem, da bi mi potem očitala vsak evro, ki bi ga porabila za kaj takega, kar onadva ne bi odobravala.
ata je umrl, mama je še. hiša je vmes že 40 let, je bilo potrebna nova fasada, nova okna, nova kopalnica, nova streha, pa počasi bo treba tudi novo peč… če bi ves svoj denar meni dala, s čim bi svojo hišo obnovila???
Jaz bi tudi … če bi mi kdo dajal.
Zadnji denar sem, kolikor se spomnim, dobila od staršev na gimnaziji. Do konca študija sem imela sicer doma hrano in stanovanje, financ nič več, seveda kasneje, ko sem se zaposlila, tudi ne. Sama kupila tudi stanovanje oziroma sama se preživljam že dobrih 30 let. Verjetno bi pa bilo drugače, če bi mi starši kupili stanovanje in me še skoz malo financirali. Zakaj pa ne?
Jaz govorim o pomoči, ki je dobronamerno ponujena in dana takrat in v takšnem obsegu kot je to pač mogoče. Staršev nikoli nisem za nič prosila. Tudi vsega, kar sta mi ponudila, nisem vzela, če sem vedela, da zmorem sama.
Moji starši pomagajo in dajo toliko, kolikor želijo in kolikor lahko. Za penzijo sta si dobro postlala, ne jaz ne moji sorojenci ne bomo trgali iz njunih ust. Zaradi tega, ker nam pomagata, nista nič na slabšem, verjemi, da sicer pomoči ne bi sprejeli, imamo vest. Vem pa, da če bomo dobili pomoč, nam nihče ne bo štel ali očital vsakega evra. Nismo taki.
To je pri nas tako, ker se da. Nekateri nimajo. Nekateri imajo več. Vsak pomaga kolikor lahko in kolikor želi. Pa tudi vsak sprejme toliko kot želi in kot presodi, da je prav. Ali pa kolikor je ponosen.
A mave slučajno istega brata?
No na srečo je moj bratec moral ven iz hiše, ker jo je mamin partner prodal in si zidata manjšo hišo primerno za penzioniste, tako da bratec ne bo mogel z njima. Zdej si je celo omislil punco, baje je prav tako na socialki. Selila sta se skupaj v lj, in močno sumim, da jima je mami fajn pomagala, ker z dvema socialkama, si 500€ najemnine in stroškov in hrane pač ne morta glih privoščit. Sta pa zanč enga našga kolega povabila na pohane perutničke. Tko da dnarja masta očitno dost, ju mami zalaga. Hvala bogu je moj fotr bolj z glavo pri stvari in ne daje evrčkov že dolgo ne. Nama so predvsem pomagali partnerjevi starši, tašča še sedaj velikokrat pomaga, pa čeprav ne rabi. Hvaležna sem jima do zvezd. Tudi moj ati nama je pomagal, kolikor je lahko in kolikor je mislil da je pametno. Mami pa je pomagala bolj malo, ker pač ni mogla. Skratka pri 40ih nobenega ne prosiva nič, za otroke skrbiva sama (razni krožki). Tudi midva bova pomagala najinim otrokom, do njune osamosvojitve, samo vse ima svojo mejo, nekje je treba prerezat, še posebej če odrasli otroci dobroto staršev izkoriščajo.
Z ženo sva praktično vse, kar imava ustvarila sama. Bila sva dolga leta podnajemnika, potem pa vendarle prišla do svoje nepremičnine. Ženi je oče umrl v srednji šoli, mama se komaj prebija z nizko pokojnino, tako da ji še midva pomagava. Moja starša sta se ločila,ko sem bil najstnik. Oče se je preselil k družini svoje ljubice in živi iz dneva v dan, bolj na tuj račun, mati si je z ljubčkom omislila ustvarjanje nove družine, se do grla zakreditirala za nakup nove nepremičnine za svojo novo familijo. Stanovanje, kjer smo prej vsi živeli, sta z očetom prodala in denar zapravila. Kot študent sem bil takrat že od doma. Živel sem po podnajemih, za njiju sem bil že polnoletnem in nič več njuna briga. In tako je šlo potem naprej. Z naslova staršev nikoli nobene pomoči. Avto, stanovanje, vse sva vedno sama financirala. Pa sva vseeno uspela ustvariti vse, kar potrebujeva in še več. Mogoče v primerjavi z vrstniki z nekaj zamude. Bi nama kdaj kakšna pomoč prav prišla, sploh v kakšnih sušnih obdobjih, ko sva res težko shajala, ampak če je ni bilo, je ni bilo. prosila in moledovala nisva. Vem, da sem enkrat, ko je bila res kriza, vprašal mamo, če mi posodi sto evrov, pa je rekla, da ne more, ker mora varčevati za neko prenovo v hiši. To je bilo prvič in zadnjič. Itak nima niti najmanj slabe vesti, ker ona vsem razlaga, da je ona pač morala začeti na novo in da zato otrokom ne more finančno pomagati, sicer pa da bi jim. Ne pričakujeva ničesar od nikogar, je pa včasih slab občutek, če se primerjaš s kom drugim. Po drugi strani pa tudi boljši, ker veš, da si res vse sam ustvaril v življenju. In točno veš tudi to, kakšen nočeš biti do svojih otrok.
Berem tele odgovore, kako so se nekateri navadili na pomoč staršev, zanima pa me če se sploh zavedate, da ko bodo vaši starši šli v zaslužen pokoj, da se jim bodo prihodki občutno zmanjšali? Kaj boste takrat? Boste še vedno od svojih staršev, jemali denar? Kaj ko jih ne bo več? Sploh znate živiti v okvirju svojih zmožnosti? Starši vam dajejo mesečno rento brez obveznosti, samo enkrat bo te rente konec? Se boste takrat s sorojenci stepli zaradi dediščine in hodili po sodiščih desetletja? Kako bi takrat vaši starši bili “ponosni” na vas..
Najlažje je prositi za pomoč, pa četudi od starše, za katere veš, da bi naredili za svojega otroka vse, tudi v starih letih bi se odrekali, zato da bo “nemočnim” otrokom lažje…
Sem dobila zaposlitev to kar sem si zelela z diplomo brez vez in poznanstev in politike. Jutri zacnem. Sem hvalezna starsem, ampak pri 40ih ni bistvo zivljenja da si brezposeln z starsi in da jih vsak dan poslusas in da zivis kot oni pričakujejo.
Hvalezna sem jim, poslusala pa jih vec upam da nebom ker imam sluzbo in imam sedaj mir. 🙂
Hvala vsem za lepe misli.
Predvidevam, da med drugim naslavljate tudi moje komentarje.
Najprej malo konteksta. Nisem 40 letni ”otrok”, ki še vedno cuza pri domači pipci. Sem v zgodnjih dvajsetih in naslednje leto zaključujem študij. Za tem me čaka pol leta sekundarija, potem prva redna plača, ki se je zelo veselim. Želim si na svoje, varčujem, ob študiju delam preko študenta, hvalabogu se v moji stroki to da tudi med epidemijo.
Daleč od tega, da podpiram odrekanje zgaranih staršev v starih letih, zato da lahko razvajeni odrasli otroci lenarijo doma. Kot to vsi radi opišete. (No ja, tudih takih premerov je verjetno preveč).
A od perspektive ne odstopam.
Naloga starša je, da se otroku pomaga OSAMOSVOJITI. Z dobrim vzorom, pravilno vzgojo,… koliko evrčkov se v to pomoč všteje, pa je stvar zmožnosti in presoje posameznika. Samo jaz vem, da svojih otrok ne bom pri 18. metala čez prag in se potem o tem važila na MONu.
Star sem 34 imam 2 stanovanja, svoj (cetrti) avto, zaganjam svojo drugo podjetje in starsa sta mi pomagala 0. Ok mama je kupila kavc za stanovanje, ker je tako zelela. Razumemo se odlicno s starimi starsi in starsi.
Ce dobis vse v gnezdo postlano, ne znas cenit…. Vidim pri svoji druzbi ki se kaze okoli in hvali “jaz sem kupo stanovanje, pa novi avto, …. “- ne nisi, starsi so ti dali v gnezdo…. Katastorfa ste eni starsi…. Pustite otrokom da sami nekaj ustvarijo, dajte jim vzpodbudo, motivacijo, dajte jim napotek za zivljenje, materialne dobrine ce jih ne ustvaris sam nimajo vrednosti, delajo praznino.
Jaz sem stara 39. Sama sem kupila hišo 3 km iz lj. Starši so mi sproti pomagali pri plačilu delavcev in nakupu materiala. Skupaj okrog 35000eur.
Sama imam ravno tako namen pomagati svojemu otroku. Od rojstva zanj varčujem poleg kredita pa ne malo❤️, ker mi pomeni največ na svetu. Enako moji starši, ki so mi to omogocili❤️
Nevem zakaj bi mogli starši preživljati odrasle otroke! Pomoč ob štartu, ok, vse ostalo je preveč. Brat je dobil staro babičino hišo, ki jo je mama podedovala, meni pa kot nadomestek dala 20.000 eur, da sem si lahko z partnerjem kupila staro bajto in jo obnovila. Študirala sem izredno, sama plačevala šolnino in vse se preživljala s študentskim delom. Če je kak mesec šlo na tesno, sta mi posodila 100/200 eur, ampak sem zmeraj vrnila. Drži, med študijem sem rabila kakšen sposoben €, amapak me niti med študijem nista preživljala. Preveč razvajene froce imate, da živijo na vaš račun še po končani izobrazbi. Če se rabi denar za štart, ok (so tudi našim staršem njihovi starši pomagali, mogoče ne z denarjem, amapak delom in drugo pomočjo), amapak slej ko prej, pa je treba živet za sebe.
Forum je zaprt za komentiranje.