Kakšen nasvet
Kako si naj oprostim za napake? Kako ste si oprostili? Mene to zelo muči, ne morem spati, ne morem jesti, slabo mi je zaradi tega, čutim tesnobnost. Če ne bo boljše bom šla do zdravnika. Nekdo mi je svetoval, da ne rabiš vsega deliti, vseh ” napačnih, neprimernih”impulzov ki jih imamo ljudje v glavi, se pač zgodi, veš da ni bilo okej in greš naprej. Rekel mi je tudi to, da če se zavedam da je bilo slabo dejanje, se zato nisem slaba oseba, ampak da se zavedam in da se nebo ponovilo. Niti ni bilo kaj takega, samo zaskrbljena sem, ker vem da ni to del moje osebnosti, trudim se biti dobra oseba. Ali občutek krivde mine čez čas? Razzira me od znotraj. Stara sem 26 let. Samo ko pomislim na to, me zvije v želodcu, poskušam iti naprej od tega, kar je bilo ne morem spremeniti. Ta zaskrbljenost in krivda sta začeli vplivati na moj vsak dan, samo o tem razmišljam… Samo to počnem, ali se naj samo za motim? Zvečer ne morem zaspati, celo noč sem prebedela.. Mislim da rabim strokovno pomoč, se naj najprej obrnem na osebnega zdravnika?
Hvala.
Rabiš psihoterapevta. Ena varianta, trenutno najbolj uveljavljena, je kognitivno-vedenjska terapija (KVT ali CBT = cognitive behavioral therapy). Po uradnih medinicskih raziskavah je KVT enako učinkovita kot zdravljenje z zdravili, najuspešnejša pa je komnbinacija obojega. Druga varianta je psihoterapevt dr. Andrej Perko z zdravljenjem v terapevtskih skupinah, če on nima časa, pa lahko koga drugega primernega predlaga.
Tudi osebni zdravnik je opcija, vendar lahko tam pričakuješ verjetno samo zdravljenje z zdravili (antidepresivi, ki pa kljub imenu niso namenjeni samo za zdravljenje depresije, ampak tudi anksioznosti, napadov panike, OKM, …). Kolikor vem, KVT pri nas še vedno ne moreš dobiti na napotnico (kot npr. v Veliki Britaniji).
prosim, kje lahko zvem več o tem?. sicer to poteka komaj 2 dni, in se počutim res butasto n grozno..
to, da bi šla do osebnega zdravnika sem razmišljala, da bi morda lahko dobila psihologa.. vem da poteka komaj dva dni, in upam da bo minilo, in bom še počakala kak teden dni, ampak ti občutki so tako močni in me ubijajo
Pojdi na forum “Ne boj se” Društva DAM, tam lahko prebiraš stare teme, postavljaš vprašanja, imaš klepetalnico…
Seveda, poskusi se zamotit, bodi aktivna, izrini zaskrbljenost z drugimi dejavnostjmi, se razume. Samo če čez čas, čez kak teden, ne bo bolje, pa poišči še kakšno pomoč. 2 dneva res nista veliko.
Tudi sama sem imela v mladosti podobne težave, sicer imam zdaj kar resno težavo z anksioznostjo, ampak ta težava s pretiranim občutkom krivde se je z leti močno omilila. Čeprav še zdaj, če ga kaj polomim, pretirano reagiram, tudi težko premagam jok. Še posebej, če me kdo nadre – recimo, da sem jih razočarala in podobno.
Meni pomaga, če občutke zapišem, pomaga pa tudi, če komu poveš, kaj se je zgodilo in kako se počutiš. Toda ne nekomu, ki ti bo pridigal, pretirano svetoval ipd. Moj problem sicer izvira iz tega, da so bili starši res izredno kritični do mene, hkrati pa se vidijo kot popolne in ne sprejmejo niti najmanjše pripombe na svoj račun. Reagirajo pa tudi v smislu ‘t. i.’ Gas Lightning’. Menim, da bi ti pogovorna terapevtska skupina lahko zelo pomagala.
Ce bos nadaljevala s tem, se bos znasla v psih bolnici.
Jaz karkoli naredim v zivlj narobe., zmeri mam zase izgovor. Zakaj sem tako reagirala. Takrat je blo tocno to treba naredit.
Ok neki casa sem se tudi slabo pocutila ali pa bolj sram. Ampak se pol navelicas in cas pocasi zabrise .
A mas kako kolegico.
Se pogovarjas o tem. Je fino govorit pa razclenit vse skupi.
Ce hoces pusti naslov, pa lahko mal pocvekava.
Drgac pa. Ne rabis met slabe vesti, pa tud, ce si koga prevarala, kej ukradla, nima veze, veze ma samo, da se zavedas in zato ti je oprosceno od unga gor.
Vsi delamo napake. Manjse, vecje, grozne. Ampak krivda te ne rabi razzirati do neprepoznanvnosti ali celo bolezni.
Moras sprejeti, da si to storila, in si odpustiti. Spremeniti tako me mores vec, ne mores zavrteti casa nazaj in reagirati drugace. Ne morem ga ne jaz in ne kdo drug. Naredila si tisto, kar si v danem trenutku mislila, da je “najbolje”. Ocitno pa si se iz tega nekaj naucila.
Zreti se zaradi tega tako mocno – kaksen je hasek? Ni ga! Nic ne mores storiti! Zato sprejmi in si odpusti. Ker tisto nisi ti, so le dolocena tvoja dejanja, mogoce napake iz preteklosti. Najbrz lekcije, ki so te nekaj naucile, kar pa je dobro.
Delaj meditacije na tem podeocju, obstajajo. Da sprejmes, spustis in si odpustis.
Pa nic ni tako grozno, da se rabis toliko sekirati. Nic.
Srecno!
Ljubo dekle!
Iz tvojega pisanja je razbrati popolno zmedenost, izčrpanost, neodločnost in pesimizem, ter prihodnost zavito v meglo, kjer biješ bitko s svojimi čustvi in vestjo.
Tvoja leta so leta oblikovanja tvoje bolj ali manj dokončne osebnosti, saj se boš v roku 4.let preobrazila v žensko, ki bo ob pogledu na svojo preteklost lahko bolj objektivno pogledala na svoja zgrešena dejanja .
Ko se boš ozrla nazaj, boš vedela, da si morala iti skozi vse preizkušnje, kajti tako boš spoznala, kakšen človek ne želiš biti.
Oprostiti sebi in drugim je umetnost.
Predvsem ,ker to ne zmore vsak, pač pa le zrele osebnosti.
Tudi ti boš doživela dan, ko boš lahko oprostila sebi in drugim, saj si na dobri poti do tega.
A trenutno ta čas še ni nastopil.
Priporočam ti, da se prvo umiriš, se usedeš v svoj najljubši kotiček in v tišini ali pa vsaj brez mobilnih naprav bodi sama s seboj.
Vzemi list papirja in si zapiši svoje manjše in večje cilje ,ki jih želiš doseči v teh 4. letih.
In začni z manjšimi cilji.
O stvari,ki te tako žre nisi nič napisala.
Če gre za ljubezen- potem ni prava . Tudi če gre za prijateljstvo -potem ni pravo.
Veš na svetu se vse da popraviti, tako ali drugače.
Edino,če človeka ubiješ-tega ne moreš več popraviti.
Včasih beseda oprosti,
ki jo izrečeš prizadeti osebi dela čudeže, saj s tem dokažeš svojo zrelost, istočasno pa si na poti do pomiritve s seboj.
Želim ti, da bi spet našla sebe, svoj mir v duši in ljubezen.
Prepričana sem
Aja, traja sele dva dni. Vceraj je bil soncni mrk. In ta definitivno vpliva. Najbrz je pri tebi odprl te rane. Torej imas zdaj moznost, da do naslednjega mrka s tem razcistis.
Zdravljenje lahko isces pri zsravniku, ce je res hudo in ne spis, so lahko tudi tablete v (kratkotrajno) pomoc. Ce noces kar kemije, vzemi recimo Presen Forte. Pa cez dan se dovolj zluftaj in sportaj (ne prepozno zvecer!), da bos prijetno utrujena. Zvecer se umiri, topla kopel, umirjena glasba, kak prijeten film, se bolje knjiga, in nato spat.
Ce ne mores cez to, poisci pomoc psihoterapevta ali psihologa, s komer bosta poskusila razresiti te tvoje tezave. Definitivno pa vem, da ni vredno, da zaradi dolocenih stvari iz preteklosti, ki jih ne mores spremeniti, danes ne spis.
Bom tu upostevala ta nasvet in si cilje zapisala na list. Res hvala,
quote=”jasnovidka Jožica”]
Ljubo dekle!
Iz tvojega pisanja je razbrati popolno zmedenost, izčrpanost, neodločnost in pesimizem, ter prihodnost zavito v meglo, kjer biješ bitko s svojimi čustvi in vestjo.
Tvoja leta so leta oblikovanja tvoje bolj ali manj dokončne osebnosti, saj se boš v roku 4.let preobrazila v žensko, ki bo ob pogledu na svojo preteklost lahko bolj objektivno pogledala na svoja zgrešena dejanja .
Ko se boš ozrla nazaj, boš vedela, da si morala iti skozi vse preizkušnje, kajti tako boš spoznala, kakšen človek ne želiš biti.
Oprostiti sebi in drugim je umetnost.
Predvsem ,ker to ne zmore vsak, pač pa le zrele osebnosti.
Tudi ti boš doživela dan, ko boš lahko oprostila sebi in drugim, saj si na dobri poti do tega.
A trenutno ta čas še ni nastopil.
Priporočam ti, da se prvo umiriš, se usedeš v svoj najljubši kotiček in v tišini ali pa vsaj brez mobilnih naprav bodi sama s seboj.
Vzemi list papirja in si zapiši svoje manjše in večje cilje ,ki jih želiš doseči v teh 4. letih.
In začni z manjšimi cilji.
O stvari,ki te tako žre nisi nič napisala.
Če gre za ljubezen- potem ni prava . Tudi če gre za prijateljstvo -potem ni pravo.
Veš na svetu se vse da popraviti, tako ali drugače.
Edino,če človeka ubiješ-tega ne moreš več popraviti.
Včasih beseda oprosti,
ki jo izrečeš prizadeti osebi dela čudeže, saj s tem dokažeš svojo zrelost, istočasno pa si na poti do pomiritve s seboj.
Želim ti, da bi spet našla sebe, svoj mir v duši in ljubezen.
Prepričana sem
[/quote]
Ja, traja smao 2 dni ampak je zelo intenzivno. Prvo noč nisem spala čisto nič, vceraj sem vzela tableto, da sem se vsaj malo naspala, vendar se ne želim in nebom znašala na njih. Upam da bo minilo…jesti ne morem, saj mi postane slabo ko poskusim jesti,. Vsekakor pa ne morem izraziti hvaležnosti za vse vaše nasvete.
Upam, da si danes lahko spala. Ce nisi, raje vzemi tableto ker to se ti lahko stopnjuje in bos zombi. Ljudje moramo spati.
Nisi napisala, kaj tocno te muci. Ne rabis. A sem prepricana, da bi vsi rekli, da sploh ni tako grozno, pa najbrz je kdo tudi enako ze storil.
Ce si povedala prijateljici, super. Ce ji nisi, povej sebi na glas ali napisi na list – ko izustimo in ne le razmisljamo, nam tudi pomaga najti resitve.
Resno, ne mores zdaj uniciti avojega zivljenja zaradi ene napake, ki si jo storila. Res se moras s tem pomiriti in si oprostiti, spustiti to breme, ker vec ko bos ostajala v tem breznu samokrivde in samounicevanja, se bolj bos padala vanj. Smisel napak v lajfu je, da se iz njih kaj naucimo. Edini smisel. Mislim, da si ti to lekcijo ze obdelala. Zdaj moras pa se naslednjo.
rabiš psihoterapijo
sistem, da počneš nekaj drugega in se zamotiš, je slab, ker potlačiš vse svoje negativne občutke in bodo prišli na plan. slej ko prej, v hujši obliki in s hujšimi težavami
jaz sem se na tvoj način mučila 15 let, se sramovala same sebe (začelo se je nekje proti koncu faksa), strašno slabo mislila o sebi, bila vedno prepričana, da bi bilo bolje, ko me ne bi bilo sploh….
pri 40 sem po naključju prišla do psihoterapevta (transakcijska analiza)… 4 leta terapije in sedaj je moje življenje lažje.
ti nisi svoja napaka. si samo dober človek, ki je po neumnosti naredil nekaj neumnega. zaradi tega nisi slab človek.
toplo ti dajem na srce, najdi si psihoterapevtsko pomoč, pa ne kar nekega šarlatana, ker jih je ko listja in trave.
in ja, računaj na to, da bo samoplačniško.
sem vzela tableto, ker drugače dvomim, da bi zaspala. Vbistvu se sekiram za takšno bedarijo, da mi je preveč nerodno to sploh zapisati. Vem, da so vsakemu svoje težave najhujše. Sem včeraj poklicala tisto številko in se pogovorila. Sem razmišljala, in sem se spomnila, da ko sem bila mlajša, sem imela napade panike, tako da sem verjetno bolj dovzetna za to samoto trenutno. Hrana se mi zelo upira, silim se jesti, ampak komaj kaj. Stvari si poskušam bilj bolj racionalizirati in oprostiti, ampak čutim grozno krivdo.
S kolegico sem se pogovarjala, da če ne bo bolje, da grem do psihologa, psihoterapevta, oz. kakor koli, vsaj za par ur, da to predelam.
Res sem žalostna in res boli
K psihologu ne boš mogla iti “naenkrat za par ur”, zato bi se jaz na tvojem mestu kar prijavila nekam in boš potem videla. Najbolje je, da greš k zdravniku in mu poveš za te svoje težave, tudi za preteklost!, pa naj ti da napotnico za psihologa. Čakala boš kar nekaj časa, da prideš na vrsto, lahko pa seveda samoplačniško pričneš prej pri nekomu, ki ti bo ustrezal (kar je pa težko najti – jaz sem recimo ravno zamenjala in se mi zdi, da ful bolj napredujem).
Ampak če je zadeva, zaradi katere se sekiraš, res bedarija, to pomeni, da imaš osnovni problem s sprejemanjem sebe in s samozavestjo. Zato se tudi enačiš s svojimi dejanji, in preko njih gledaš, kako te drugi gledajo. Slabo dejanje – slaba jaz. Najbrž se zelo opiraš na mnenje drugih o sebi, ki pa ni nič drugega kot NJIHOVO mnenje in ne tvoja osebnost ali karkoli.
Seveda je to v teoriji kar simple, je pa treba vse to prenesti v prakso, v svoje življenje, v sprejemanje sebe, v svojo bit. Torej začeti se imeti rada, sprejeti se takšno, kot si, z vsemi napakami in slabimi odločitvami in dejanji (veš koliko jih ljudje storimo v življenju?), sprejeti sprejeti sprejeti, odpustiti. Tvoja vrednost nikakor ni odvisna od sprejemanja drugih tebe, od mnenja drugih o tebi, temveč od tebe.
Lahko da si se kot otrok, mlajši otrok morala “boriti” za ljubezen, naklonjenost, čas staršev. Lahko da so te pogosto “kritizirali”. Lahko je marsikaj, nisem jaz strokovnjak. Ampak ponavadi takšni vzorci iz zgodnjega otroštva potegnejo potem točno na to, da iščemo potrditve od zunaj, od drugih (tiste, ki jih kot mlajši nismo dobili), da ves čas pričakujemo to in se posledično ocenjujemo preko mnenja drugih o nas in preko svojih dejanj.
Z leti te stvari postanejo malo lažje, tudi zato, ker nismo več tako odvisni od mnenj drugih. Ti si te stvari še kar hitro pogruntala, zato ti res svetujem, da greš na posvet k zdravnici, naj ti da napotnico za psihologa, naroči se, čakala boš najbrž kar dolgo (ne vem, kako je zdaj), vmes pa poskušaj delati s stvarmi, ki so ti na voljo – bodisi samoplačniško, bodisi preko videov na yt, meditacij, branjem knjig. Seveda to ni edina ali dobra rešitev, ampak nekaj pa je.
Najprej pa resnično, najdi si meditacijo za sprejemanje in odpuščanje, ker če se zaradi bedarije toliko sekiraš in ne spiš, te lahko to oblikuje tudi to te mere, da boš previdna narediti karkoli, se boš vedno bala, ker se boš bala takšne lastne reakcije in sekiranja, nato se boš še samo sekirala in padala samo globlje v to neumno črnino, ki je v bistvu črna samo zato, ker si jo ti tako obarvala.
Srečno!
Forum je zaprt za komentiranje.