Kakšen nasvet

Smem vprašat, kakšno tableto si vzela?

Sanval, za spanje

Sanval je benzodiazepin in je tako kot vsi ostali benzodiazepini (Xanax, Apaurin itd.) precej zasvojljiva zadeva, poleg tega pa nanj z uporabo razviješ toleranco, kar z drugimi besedami pomeni, da za isti učinek potrebuješ vedno večjo dozo. Nikakor te s tem nočem strašit ali odvračat od Sanvala, samo pravim, da je OK samo za občasno kratkotrajno uporabo, nikakor ne za redno jemanje. Za redno jemanje so namreč primerni antidepresivi (ki se tudi uporabljajo za zdravljenje anksioznosti in napadov panike), ker se z njimi ne zasvojiš in ne razviješ tolerance. Antidepresivi se torej lahko uporabljajo redno in na daljši rok, ampak zares učinkovati začnejo šele po 2-4 tednih jemanja, medtem ko Sanval in ostali benzoti delujejo takoj.

Sanval, za spanje

Hvala za pojasnilo, nikakor se ne želim zanašati na tablete. Ampak je to trenutno stanje tako hudo, da nisem vedla kaj druga storiti, da sem se vsaj malo naspala.
Ti občutki so res nekaj najhujšega, mislim da sem že tako po naravi nagnjena k temu, zdaj pa se vse to skupaj in a o o tem razmišljam.

Poskusi se distancirat od situacije in nanjo glej bolj objektivno. Ce stalno razmisljas o napakah in problemih se hitro zgodi, da se izgubis v vsem tem sranju in na koncu te vse to pokonzumira.
Si kdaj poskusila z meditacijo?
Na yt je polno kanalov.
Srecno <3

Pravilno je, da se nikakor ne misliš zanašati samo na zdravila. Po drugi strani tudi ne smeš v obratno skrajnost in za vsako ceno zavračati kakršnakoli zdravila. Poskusiš brez, če res ne gre, uporabiš, vendar racionalno.

Mogoče bi bilo dobro, če si sposodiš ali kupiš tole knjigo, v njej je cel kup izkušenj in nasvetov za spopadanje s temi problemi:

https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/-damjana-bakaric-3028732/na-tesnobi-2195808-pr

Hvala, sicer napako sem povedala, priznala, kakor koli, in vem da se ne bo ponovilo, ker mi je zelo hudo in si resnično želim iti po poti samo odpuščanja, ampak pač ta občutek krivde… Ko bi le ponehal.

Tudi mene zanima poklicati na številko za pomoč. Lahko poveš kako je pogovor potekal, kako je izgledalo, a kaj sprašujejo ali kaj?

Prvo pravilo pri anksioznosti in paniki je, da se (poskušaš) ne sekirati za stvari, na katere ne moreš (več) vplivati. Ti si pri tej svoji napaki (errare humanum est in ti si samo človek) že popravila vse, kar se je dalo: priznala, obžalovala, itd. Oditi v preteklost in jo spremeniti, tega pa seveda ne moreš. Torej je zadeva ad acta.

Vsekakor priporočam, da pokličeš, če ti je hudo, nič ne vprašajo kdo si, s kot si, samo pokliči in povej, vrjami, da ti bodo znali pomagat, meni je bilo veliko boljse. Hvala za vse nasvete.

Če si koga ubila, ne mine. Če si nekoga prevarala, mine. Daj času čas. Mesec, dva, tri. Potem išči pomoč. In pri 26ih bi že lahko vedela, da nisi brezmadežna marija in nehala dramatizirat.

Brawo. Se ena fake zgodba.

Občutek krivde pripelje samo do bolezni. Poskusi globoko dihat in si ponavljat: zaslužim si srečo. Ko se zbudiš se poglej v ogledalo in reci: imam se rada. Za kaj krivda? Bog ni maščevalen vendar odpušča, najprej moramo pa sami odpustit sami sebi. Preberi: čiščenje nereda in feng šui Kareen Kingston, Življenje je Tvoje Louis L. Hay in Zdravljenje z Aborigini. Raje bi ti osebno.

Če rabiš še kak pogovor lahko pišeš na moj mail soncneterapije@gmail.com

Mislim da si samo malo preveč kritična do sebe, v nekem strahu, tesnobi. Boš premagala vse to.

eh ženska.. čisto vse možno si povedala, samo bistva, kaj je vzrok za vse to, pa ne. če se bojiš izustit problem, tudi do rešitve ni mogoče priti.

Samo da boš ti zadovoljen slovencelj.

Lepo pozdravljeni.
Iz napisanega se mi zdi, da nimate težave zaradi konkretnega slabega dejanja, ki ste ga pač storili, temveč zaradi krivde, s katero se ne znate spopasti. Najprej pomislite, ali ste se kdaj zaradi kakega drugega dejanja tudi tako žrli? Ste bili kdaj celo noč budni, ker se vam je zazdelo, da imate kako zahrbtno bolezen in ste v mislih to prepričanje samo še poglabljali … Morda ste pri ravnanju s krivdo hipohondrični. Najraje bi se samoovadili, po štacunah razlagali, kaj ste kriminalnega storili in  nobena beseda prijateljev, da “ni tako hudo”, ne pomaga, ker ste na to globoko krivdo navezani. Očitno te občutke krivde iz nekega razloga želite imeti. Kesanje samo ni še nikogar moralno izboljšalo. Kesanje je pač logična rekacija ob spoznanju, da smo ravnali narobe, bistvena pa je odločitev, da boste odslej ravnali drugače. Če ste koga oškodovali, se je dobro opravičiti, predvsem pa v okviru možnosti škodo popraviti – včasih se ne da. Če se zasidrate v kesanju, ste v resnici sebični, ker želite vsem pokazati, kako ste bogi, ker ste tako strašno krivi.

Hm nisi napisala zakaj občutiš krivdo, tesnobo. Zagotovo kakšno varanje ali kaj podobnega. Sama veš če si kaj narobe naredila. Skratka kaj pomaga je psiholog , se pravi da se pogovoriš izkreno z njim ugotovita kaj je vzrok ter delata da to predelaš.

Prvi korak je priznati da si naredila napako, da potrebuješ pomoč. To je najtezji korak. Ko narediš tega začneš z terapijami in ko predelaš zadevo bo bolje.

Sicer pa koliko jaz poznam ljudi, moški ponavadi 50% poslušajo nasvete in upoštevajo, zenske 3% kar pomeni da ti lahko svetujemo ali večina zensk tako ne posluša nasvetov. Eni ljudje na zalost se ne naučijo drugače kot z lekcijami v zivljenju, ali so to ločitve, ostanejo brez strehe nad glavo ali v kreditih, ali z svojimi dejanji odzenejo vse dobre ljudi iz svojega zivljenja. Tako pač je, zivljenje je tisto, katero ti je največji učitelj, če ne poslušaš ljudi, ki ti zelijo dobro.