Kako si naj dvignem samozavest?
Sem precej obilna in grem proti 40. Nad mojo postavo pogosto slišim opazke. Imam ljubečega moža, ki me podpira in tolaži, on je žarek na koncu tunela, brez njega bi se sesula. V službi se za hrbtom norčujejo iz mene, tudi sam šef in jih vidim, kako gledajo v tla in se mi smejijo. V obraz mi nihče ne reče nič. Navzven izgledam močna samo nisem, počutim se kot da se bom vsak čas zlomila. Postajam depresivna in tečna. Razmišljala sem, da službo pustim in ostanem doma, se oddaljim od vseh ki se mi posmehujejo in delam na sebi. Zredila sem se zaradi kontracepcijskih tablet, vmes sem jih zamenjala in ker je bila želja po hrani še zmeraj velika, sem z njimi prenehala. Mučim se in držim stroge diete, ne spim, se potim in obremenjujem. Dokler sem ob možu se počutim vredu, ko zapustim hišo pa me je sram same sebe. Do 32.leta sem bila vitka in nisem imela težav s težo. Kile gredo dol samo zelo počasi. Tudi telovadim, hodim na sprehod… Kako naj zgradim samozavest, da mi takšne stvari ne bodo prišle do živega?
Visoka sem 161.5cm in tehtam 96kg.
[/quote]
Ok, torej si ne domišljaš debelost.
A vseeno, misliš, da si res tak pomembni faktor v življenju tvojih sodelavcev in okolice, da te vsi gledajo in se zvražajo nad tvojimi kilami?
Jp, na Monu je nekaj osebkov obsedenih s tem zgražanjem, ampak verjemi, da v reali ljudem dol visi, kakšna si ti ali kdorkoli drug!
Drugače ti je tole idealen čas, da spoznaš samo sebe, se sprejmeš in gradiš na svoji samozavesti.
Čas hujšanja je pot spremembe in pot osebnega boja. Izkoristi to sebi v prid.
Poskusi z drugačnim pogledom nase (poleg sprehodov in diete). Osredotoči se na tisto, kar je na tebi lepo, dobro, na kar si ponosna, kar ti je všeč. Čim več misli na to in čim manj na kilograme.
Moja izkušnja: vzela sem zvezek in napisala seznam vsega pozitivnega. Prebirala in dopolnjevala sem kadar sem le utegnila, najmanj enkrat na dan. Spremembe niso prišle čez noč, sčasoma pa sem postala samozavestnejša in teža mi je bila čedalje manj pomembna, čedalje bolj pa to, da sem dobra mama, prijateljica, da imam smisel za cvetje, imam zelo lepo urejeno okolico, da znam to in ono … Verjameš ali ne, tudi kile so šle dol.
Bolj ko se obremenjuješ, bolj se težava razvija.
Srečno!
Visoka sem 161.5cm in tehtam 96kg.
[/quote]
Te čisto razumem. Jaz imam 167 cm in trenutno 103 kg. Še aprila sem imela 85 kg, mi je uspelo shujšati s 100 kg, vsi so me hvalili, bil je lep viden napredek. Potem ostala brez službe, karantena, doma in sem spet čez 100 :(( Pa tako lepo postavo sem imela že pri 85 kg.
Samo pri meni ni razlog KT, od vedno imam probleme z debelostjo. Ne vem, kaj svetovati, imam enake občutke CELO življenje. Verjetno je res, kar pravi zgornja komentatorka, drugim je vseeno kakšen je kdo, meni tudi, ko vidim druge, če ima 40 kg ali 150 kg. Ampak bolj je težava v tem, da same sebe ne sprejmem, se nikoli nisem in nikoli ne bom. Ker si nisem všeč. In si ne morem biti pri tej teži. Huje je to, da ne morem brez kaloričnih stvari trenutno. Tako slabo se psihično počutim zaradi kilaže, ampak ne zmorem brez in se še naprej redim. Dobesedno odvisna sem od sladke hrane in slanih prigrizkov, to mi je neka “uteha”.
Aha potem si se od kontracepcijskih tablet toliko zredila. Enkrat pejdi naredit hemogram(osnovno krvno sliko) in nujno reči da preverijo kaj je s tvojo ščitnico. Da se vsaj razlog vidi kje imaš porušeno, ker kontracepcije vplivajo na ščitnico potem da se poruši in ona je najpomembnejša žleza z notranjim izločanjem in uravnava našo presnovo, menstruacijo, bitje srca itd. Kaka je tvoja prebava? Menstruacije? Vse to se malo vprašaj. Ker tudi ljudje ko vejo jejo nimajo toliko kg. Sigurno so porušeni hormoni ja tole. Samo od hrane se ne zredi toliko. Tvoji problemi so hormonski najverjetneje. Lahko se trudiš hujšati, ampak mislim da ni tukaj izvor pri tebi.
Glede na to, da so ti težo povzročile hormonske tablete, bi ti jaz svetovala, da si pojdi v laboratorij izmerit nivo hormonov. Najbrž imaš presežek estrogena v telesu, ki povzroča motnje in si zato postala debela. Presežek estrogena povzroča tudi ostale bolezni, zato bi bila dobra preventiva.
Lahko bi ti pomagalo, da večkrat na dan užiješ laneno in olivno olje, ter veliko vitamina C in B.
Sodelavcem pa razloži, da imaš hormonske težave, in bi lahko bili bolj tolerantni, in tako vzdušje znosnejše.
V svoj dan si vnesi rutino in se je drži, tako glede vsakodnevnih opravil kot predvsem glede prehranjevanja.
Recimo ko vstaneš, narediš nekaj razteznih vaj, greš na sprehod, ali pa samo spiješ kavo (Seveda brez sladkorja in mleka) oziroma čaj. Nato se spraviš za v službo, v službi ješ ob 10h. Pripravi si zdrave obroke prej. Nato ješ kosilo ob 13h, seveda zopet dokaj zdravo in brez obilice ogljikovih hidratov. Ko prideš domov, greš na sprehod, nato skuhaš zelenjavno juho za večerjo in poješ.
Ne jej po 18/19 uri. Jej pa dovolj čez dan, da ne boš lačna zvečer in laufala v hladilnik ter posegala po nezdravih prigrizkih. Kalorije potrebujemo, in če jih čez dan ne dobimo, potem zvečer možgani ne delujejo več in požremo vse, kar vidimo, torej se nam takšna dieta oziroma odrekanje takoj maščuje.
Preveri lunin post in se na tisti dan, ko je luna polna in prazna, drži diete – lahko cel post, lahko pa začneš tako, da ješ zelenjavo in sadje ter piješ čaje. Verjemi, deluje.
Tvoj dan je seveda lahko bistveno drugačen kot je zgoraj opisan, pomembno pa je, da je neka rutina, ki se je držiš, ker tako prinesemo disciplino v življenje in ne iščemo nekih bližnjic. Recimo, da si lačna ob 9:30, če veš, da boš jedla ob 10h (za marsikoga je to seveda prepozna, tako da si zajtrk oziroma malico sama stempiraj, kdaj ti najbolj ustreza), boš počakala do 10h in takrat jedla. Če tega urnika ne boš imela, boš že ob 9h nekaj prigriznila, to bo ponavadi nekaj bolj kaloričnega, pa potem ob 11h, ker do 13h boš težko zdržala brez česa… Skratka, rutina je zelo pomembna v naših življenjih, da jih postavimo na neko mesto.
Enako velja za spanje. Hodi spat ob “zgodnji” in normalni uri. Seveda tega kdaj ne boš storila v petek, ko bosta morda z možem gledala filme ali počela kaj bolj prijetnega, ampak ostale dneve se pa drži tega. Tudi spanec je zelo pomemben pri hujšanju.
Telovadbo obdrži, delaj kakšne vaje tudi za raztezanje (pilates, joga recimo), migaj, pa čeprav bo to sprehod okoli hiše dvakrat. Samo ne prenehaj, ker se zelo hitro spozabimo in se nam ne ljubi in pademo nazaj v začaran krog.
S sodelavci se pa ne obremenjevati, ker si ti tista, ki nosiš svojo težo, oni pa očitno svoje nesočutje. Ti delaš stvari zase in to imej v glavi. Zato tudi glavo pokonci in pozabi, kaj si misliš, da si oni mislijo.
Pa če nisi prenehala s KT, prenehaj takoj in pojdi na pregled glede hormonov. Nisi sicer edina, ki se ji je to zgodilo, tudi meni je uspelo ogromno pridobiti, pa tudi ni šlo čisto takoj dol, a ko je začelo iti, je pa kar lepo šlo:) Samo treba se je držati nekega urnika, nekaj, kar nas obdrži v okvirjih in da ne iščemo bližnjic ali izgovorov.
Srečno!
Te čisto razumem. Jaz imam 167 cm in trenutno 103 kg. Še aprila sem imela 85 kg, mi je uspelo shujšati s 100 kg, vsi so me hvalili, bil je lep viden napredek. Potem ostala brez službe, karantena, doma in sem spet čez 100 :(( Pa tako lepo postavo sem imela že pri 85 kg.
Samo pri meni ni razlog KT, od vedno imam probleme z debelostjo. Ne vem, kaj svetovati, imam enake občutke CELO življenje. Verjetno je res, kar pravi zgornja komentatorka, drugim je vseeno kakšen je kdo, meni tudi, ko vidim druge, če ima 40 kg ali 150 kg. Ampak bolj je težava v tem, da same sebe ne sprejmem, se nikoli nisem in nikoli ne bom. Ker si nisem všeč. In si ne morem biti pri tej teži. Huje je to, da ne morem brez kaloričnih stvari trenutno. Tako slabo se psihično počutim zaradi kilaže, ampak ne zmorem brez in se še naprej redim. Dobesedno odvisna sem od sladke hrane in slanih prigrizkov, to mi je neka “uteha”.
[/quote]
Problem je, da se nekintrolirano bases, ker nimas nobenega plana prehrane.
Vsak dan zvecer si naredi olan, kaj vse bos naslednji dan pojedla in si ze zvecer pripravi, kar lahko. Ne mislim, da kuhas, ampak das v shrambi, v hladilniku in na pultu v prvo vrsto stvari, ki jih bos jedla naslednji dan, naj ti bo vse to na dosegu roke, ostalo pa kje dalec zadaj na zadnjih policah.
Poskusi si zapisovati, kaj vse pojes in koliko, potem pa zmanjsaj kolicine. Nikar jih ne prepolovi! Zmanjsaj za kakih 20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, ko bo slo 10kg dol, pa spet zmanjsuj po 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} za vsakih 10kg.
Bo slo pocasi, ampak dejstvo je, da hujsanje mora iti pocasi, da se navadis na novo prehrano.
Te čisto razumem. Jaz imam 167 cm in trenutno 103 kg. Še aprila sem imela 85 kg, mi je uspelo shujšati s 100 kg, vsi so me hvalili, bil je lep viden napredek. Potem ostala brez službe, karantena, doma in sem spet čez 100 :(( Pa tako lepo postavo sem imela že pri 85 kg.
Samo pri meni ni razlog KT, od vedno imam probleme z debelostjo. Ne vem, kaj svetovati, imam enake občutke CELO življenje. Verjetno je res, kar pravi zgornja komentatorka, drugim je vseeno kakšen je kdo, meni tudi, ko vidim druge, če ima 40 kg ali 150 kg. Ampak bolj je težava v tem, da same sebe ne sprejmem, se nikoli nisem in nikoli ne bom. Ker si nisem všeč. In si ne morem biti pri tej teži. Huje je to, da ne morem brez kaloričnih stvari trenutno. Tako slabo se psihično počutim zaradi kilaže, ampak ne zmorem brez in se še naprej redim. Dobesedno odvisna sem od sladke hrane in slanih prigrizkov, to mi je neka “uteha”.
[/quote]
Tezave z debelostjo, sploh dolgotrajno so psihicnega izvora. Tudi vse bolezni so izvor psihe.
Clovek mora biti v ravnovesju s telesom, umom in duhom. Duhovno vedno zanemarjamo in potiskamo zato se skladisci v telesu in vpliva na nase zdravje. Kadar smo v stresu ali dozivljamo nekaj, kar nam povzroca stres; jezo, razocaranje, zalost, zapuscanje, odbijanje,… karkoli kar od nas zahteva soocanje, spreminjanje, pogled v sebe, in to zanemarimo ali potisnemo, takrat telo trpi. V obliki bolezni ali pocnemo nekaj kar problem sprosca na drug nacin, recimo prenajedanje, alkohol, droge, destruktivno obnasanje,…
Vsaka trauma, ki smo jo nekoc doziveli (otrostvo ali odrasli), ki je potisnjena, nepredelana, neizzivljena se zbudi, kadar dozivimo podobne obcutke, kot takrat. Ker jo ne prepoznamo, ampak samo obcutimo, ne znamo jo resiti ali ne zelimo, ker mislimo, da se bo ze sama, ker smo tako se navadili.
Ker se zelimo bolje pocutiti, telo pa isce resitev posezemo po znanih resitvah. Recimo hrana. Da bi se pravilno lotili tezave, se moramo soociti sami s seboj in se spremeniti. Da se spremenimo je potrebna borba s samim seboj. Za borbo potrebuje telo energijo. Najvec jo dobi v obliki mascobe. Zato klice po hrani. Ko jemo, sploh sladko in kaloricno, telo to skladisci, ker je nauceno, da se neprestalno bori in ga neprestalno skladisci. Zato se redimo, tako smo mocni telesno in psihicno, saj tako nezavedno sporocamo okolici, da nas pusti pri miru, saj smo mocni.
Zato so tudi diete neuspesne, vsaj na dolgi rok, ker nase tezave v dusi niso ozdravljene, stalno prihajajo na povrsje in klicejo po resitvi. In spet posezemo po starih navadah.
Kdor ne verjame v pomembnost duse, da je v harmoniji s telesom in umom, bo zanj ta zapis brezvezen.
Clovek se mora poglobiti v svojo osebnost, jo razumeti, sprejeti, spreminjati vse kar ni dobro, biti zadovoljen z dobrim in s slabim, ce se spremeniti ne da. Moramo delati na samozavesti, ziveti zivljenje kar se da zadovoljno, biti z dobrimi ljudmi, ziveti v skladu z naravo, v skladu s svojimi naceli in moralo. Da bomo cim bolj srecni, tako bomo manj posegali po stvareh, ki nam skodijo. Sele takrat nam bo v pomoc zdrava prehrana in gibanje za “lepso” nam vsecno postavo.
Prvo si priznaj da niso krive kontracepcijske tablete, pa otroci, ki so jih rodila pa ne vem kdo še. Pa ne laži sama sebi, da nič ne ješ. 100 kg? Groza. Vzemi se v roke sladkor vrzi v smeti, vso predelano hrano v smeti, vso pijačo v smeti. Piješ samo kavo, čaj in vodo vse brez sladkorja. Prehrana zjutraj jogurt oreščki nobenih kosmičev. Za kosilo solata s fižolom, pesa, zrezek pečen na malo olja, brez prilog samo kuhana zelenjava. Ne imej diete spremeni prehrano za vedno. Za vikend kuhaj normalno z ne preveč olja. Spravi se v red res ogabno 100 kg pri 161. Kako lahko sploh dovoliš da prideš do tja. Gibanje nujno nekaj kar ti je všeč. Mogoče za začetek hitra hoja, s kolesi do službe, če je mogoče.
Te čisto razumem. Jaz imam 167 cm in trenutno 103 kg. Še aprila sem imela 85 kg, mi je uspelo shujšati s 100 kg, vsi so me hvalili, bil je lep viden napredek. Potem ostala brez službe, karantena, doma in sem spet čez 100 :(( Pa tako lepo postavo sem imela že pri 85 kg.
Samo pri meni ni razlog KT, od vedno imam probleme z debelostjo. Ne vem, kaj svetovati, imam enake občutke CELO življenje. Verjetno je res, kar pravi zgornja komentatorka, drugim je vseeno kakšen je kdo, meni tudi, ko vidim druge, če ima 40 kg ali 150 kg. Ampak bolj je težava v tem, da same sebe ne sprejmem, se nikoli nisem in nikoli ne bom. Ker si nisem všeč. In si ne morem biti pri tej teži. Huje je to, da ne morem brez kaloričnih stvari trenutno. Tako slabo se psihično počutim zaradi kilaže, ampak ne zmorem brez in se še naprej redim. Dobesedno odvisna sem od sladke hrane in slanih prigrizkov, to mi je neka “uteha”.
[/quote]. Sorry be vem kdo ti laže ampak meni je ogabno če vidim eno stokilsko pa se posebej če je mlada, grozno. Ravnotako mi je ogabno, če je presuha. Sama kost in koža, to je pokazatelj psihičnih težav in se takih ogibam.
Jaz že več let med tednom jem samo zelenjavo, ribe in meso včasih kakšen riž ali polento. Pa mi nič ne manjka. Za vikend pa naredim segedin, štrudelj, sirove štruklje, golaž…. Kar si po želim. Za prigrizke imam suho sadje in oreščke. Svežega sadja jem minimalno,kot posladek ne kot obrok. Pijem samo kaho čaj in vodo.
Koliko alpskih prelazov nad 2000 m si že osvojila s kolesom? Kaj pa izven Evrope? Andi, Himalaja? Nobenega? Se je potem za čudit?
Ko je enkrat clovek dovolj natreniran, ne more toliko pojesti kot porabi. Jaz sem na vsaki vectedenski kolesarski turi shujsal za par kil, ceprav sem pojedel 3 krat vec kot ponavadi.
Lahko ti povem, da te popolnoma razumem, ker sem bila med prvo karanteno v identični situaciji, kot ti! Edina razlika je, da sem vedela, da je pri meni debelost bila 95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} psiholoskega izvora. V zadnje pol leta sem shujsala 10kg.
Moj nasvet je ne poslusat ekstremistov, ki ti pravijo, da se zacni ukrvarjat s triatlonom.
Kakor si ze napisala si ze na dobri poti, ena stvar, je da zacnes redno spremljat svoj napredek, pa ni nujnk na tehtnici. Lahko vsak teden probas majico, ki ti je zelo oprijeta ali pa se enostavno zmeris. Ko vidis da je manj centimetrov, ti bo tudi zacela samozavest rast. Recimo jaz vsakih 14 dni probam svojo neoprensko potapljasko obleko.
Predlagam, da ljudem poves, da probas shujsat, ker zelis bit zdrava in da bos cenila kaksen nasvet oz razumevanje do tega.
In najbolj pomembna stvar, najdi eno sportno aktivnost v kateri uzivas, odmislis stres, skrbi in si lahko ti, ne glede na tvoje fizicne sposobnosti. Zame je bilo to kolesarjenje, brez katerga bi padla vcasu korone v depresijo in se za ene 10 kil bi se zredila.
Hujsanje je proces in tekom tega ne zgubljas samo kilogramov, ampak se tudi ti spreminjas, kot oseba, ki se more znajdit v svoji novi podobi.
Zelim ti vso sreco, predvsem pa konsistentnost steje!
Tablete niso izgovor, sama si vedela, da če boš več jedla, se boš zredila. Treba je obvladovati svoje skušnjave. Tudi jaz si želim in bi lahko jedel cel dan pizze in fast food, pa si tako hrano privoščim le nekajkrat na teden in še to le zato, ker sem športno izjemno aktiven.
Porihtaj si prehrano, ki je 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} hujšanja (ne razne diete in podobno, saj je edino kar šteje, kalorični deficit – štej kalorije in ugotovi, koliko na dan jih potrebuješ za neko zmerno izgubo teže). Poleg tega začni biti bolj športno aktivna (magari samo daljši sprehodi nekajkrat na teden za začetek). Z izgubo teže bo prišla nazaj tudi samozavest.
Sem precej obilna in grem proti 40
Kaj ti že prvi stavek pove? Da ta ne pride niti peš do trgovine, mišice nula, kondicija v minus, motivacija – kaj je to nekaj za pojest? In tako vidiš na ironmanu? Prej si bo uničila zdravje do fundamenta kot uspela v tako ekstremnem podvigu. To je isto kot če bi rekel nekomu, ki ga je strah višine – vrži se z letala.
V izogib trajnim poškodbam ti odsvetujem kakršnokoli misel na ekstremne podvige. Loti se pri hladilniku.
Forum je zaprt za komentiranje.