Moj partner. Kaj si mislite? Pomoč pri odločitvi.

Imam ljubosumnega, celo posesivnega partnerja. Skupaj sva 9 let. Imava obdobja, ko nama je ok, in obdobja, ko meni ni ok in bi najraje šla stran. Teh obdobij je bilo že toliko, da do njega ne čutim ne ljubezni, še manj pa strasti. Čutim, da nisva za skupaj, ob enem pa me je strah, da če ga zapustim, da bom kasneje ugotovila, da mogoče ni bilo tako slabo. Sem pa v teh letih, ko pravijo, da se lahko pojavi kriza srednjih let (41). In se sprašujem, ali je mogoče krivo to. Z vso posesijo me izžame in ko opazi, da bi lahko morda celo šla, postane prijazen, kuha, hodi z mano na izlete. Tako da me vedno zmede in potem spet ostanem z njim. Nikoli pa me ni udaril, kričal name. Bolj moteči faktor je to, da če ga prizadanem, njegovo mnenje (večkrat ne vem s čim oz.vem, ampak meni se ne zdi nič narobe), takrat se zapre vase, izvaja tiho mašo. Mene to moti, boli. Včasih gre cel dan ali vikend v prazno zaradi tega.
Resno se sprašujem, ali naj sploh še vztrajam. Mnenja?

Življenje je prekratko, da bi vztrajala ob nekom, kjer se ne počutiš sprejeto, ljubljeno in udobno. Veliko je na svetu ljudi, in izbire tudi. Človek, ki te izžema, te bo vedno bolj. Pazi, da ne boš zbolela, zaradi teh pritiskov. Pojdi. Čimprej. Osvobodi se. Sem podobnih let, kot ti. Srečno.

Jaz sem še stare šole in to, kar si napisala ni razlog za končanje zveze. Zvezo je treba graditi, se prilagajati in odpuščati. Nikogar na tem svetu ni, ki bi bil idealen. Ne pišeš, ali imata kaj otrok, kar vse zelo spremeni. Najdita skupne točke, tudi kakšna terapija bi koristila. Življenje res tako hitro mine. Če zdaj najdeš novega partnerja bo imel za sabo neko drugo zvezo in otroke, kar bo motilo vajino vezo. In spet bo prišlo do nečesa,kar ne boš mogla sprejeti. Če se odločiš za samskost pa je čisto drugače. Vsekakor je treba v vajini zvezi narediti korak naprej in bo spet postala sveža in privlačna.

Če si želi dokončno uničiti življenje, je tvoj nasvet odličen!
Ona naj se v nedogled prilagaja in čaka, da bo partner uvidel, da dela napake…
On ima po opisu sodeč eno od osebnostnih motenj in edini nasvet je, da beži, dokler še lahko!

A dej no dej…. zdej je pa kar osebnostna motnja.
Stvari zlozi malo na desno, malo na levo pa razmisli.
Ce se kuja, se pac kuja. Ti vrzi to cez ramo in pocakaj veselo na ponedeljek.
Kaj mislis, da so drugi dedci pa tako super?
Tiste , ki ti tukaj veselo svetujejo da pojdi, imajo doma sigurno tudi kaksno stalco kdaj pa kdaj, pa se svojga dedca le drzijo. O…., ce ti jaz mojga posodim, ga ze drugi dan vrnes…….😄😄

Skratka, ti si raje nesrečna z njim, kot nesrečna sama.
Pol pa prav, ampak s tem izgubiš pravico do jamranja.

Seveda nihče ni idealen, še zdaleč pa vsi ne manipulirajo in izvajajo psihičnega nasilja, kar očitno ta tip počne.

Ne fantaziri. Jo štekam. Saj tebi je tudi potegnilo da si še bolj tečna sedaj ko si sama, samska , singlj.

Ne fantaziri. Jo štekam. Saj tebi je tudi potegnilo da si še bolj tečna sedaj ko si sama, samska , singlj.
[/quote]

A bele miši tudi vidiš?

Ob taki limonasti partnerki bi tudi jaz bila po svoje, odbijajoča. Da se ti da lazit za njim pa celo na izlet gre s tabo hahahah. A bi bila moja frendica? Bi mi pasalo vsake toliko v koga čevlje obrisat pa da mi potem še kosilo skuha. Na izlete pa nebi hodila s tabo, v javnosti nisem z mevžastimi ljudmi.

Ja bogica, daj čim prej odnesi kopita, da dec zaživi.

Uf, tiha maša! Tip se obnaša strašansko nezrelo, otročje! Zrel človek se zna pogovorit, ne pa vlect tiho mašo, kot otrok v vrtcu.. Malo diši po osebnostni motnji. Preberi si o MOM.

Bila v takem odnosu. To je daleč od ljubezni. Človek rabi psihološko pomoč.

Jaz sem bila z bivšim skoraj 15 let.. So bili slabi dnevi, dobri dnevi. Časa zame je imel malo, težav ni znal reševati, se ogranizirati,.. Otroke ima rad. Ampak pač biti z nekom ko nima časa zate.. Ni me tepel, nikoli udaril, napadal.. Nisem zmogla več. Želela sem objem, nekoga da bo ob meni ko ga bom potrebovala.. Bila sva ti dejansko tujca…
Bilo je konec leta in bila sem poročena, ko sem ga spoznala. V začetku se nekako podzavesto upirala ker so me določene stvari na njemu motila, ampak mi je pomagal.. Skozi vso ločitev, v trenutkih ko je šlo za to ali bom tu ali me ne bo več.. Pol leta po tistem sem se z otroki preselila k njemu, še isti mesec sem postala uradno ločena. Čez tri mesece postala njegova žena.
Niti trenutka mi ni žal,. Človek z nežnim srcem, rad pomaga živalim, ljudem. Otroke je vzel za svoje. Ljubim ga, ob njemu sem sproščena, sem to kar sem, in on je kar je. Dan mu vse kar mu lahko in se trudim največ kar je možno, ker je vreden. In on se trudi ker pravi da sem vredna..
Bilo je težko, težki dnevi, jok, veliko bolečine, ampak zdaj je ok.. Se je splačalo..
Pogumno naprej. Življenje je eno. Vsaj si zasluži nekoga pravega ob sebi!

Uhhhhh, bejži stran, predno bo prepozno.

ker si že šla z njim “down under”. Te ima pod kontrolo, te upravlja, pa se tega niti na trenutke ne zavedaš. Nikakor pa ne smeš dopustiti, da bo prišlo do te faze, ko mu boš predočila resnico, da bo tebe okarakteriziral za noro, posesivno in ljubosumno. enako kot alkoholik, ko vse druge obtožuje, da so pijanci, samo sebi ne prizna, da redno pije prav on….

Bejži, beji stran. Pa tudi glede otrok – starejši bodo, težje bo – ker bodo lahko hudo zmanipulirani tudi proti tebiz njegove strani – če obvlada tebe, bo njih še lažje, za svojo korist. Taki delajo in delujo izključno v svojo korist toliko, časa, dokler jo imajo. Ko je nimajo več, te zbrcajo od sebe. Bolje da ti greš, kakor da te on zbrca in poniža, kot smet.

Pobsrkaj po njegovem “pedigreju” in primarni družini. Taki vzorci so posledica nezdravega odnosa v njegovi primarni družini; nekaj je moralo biti narobe, da je tak, kot je. Predvsem pri deljenju in izražanju čustev s strani starša na otroka.

Prijaznost te zmede, ker si se že navadila živeti brez. Potem se ti zdi vsako prijazno dejanje v bistvu luksuz.

Podobna situacija pri meni. S to razliko, da partner nikoli, nikoli ne bo šel na izlet. Morda na dopust 1x letno za en teden. Če mu bo.

Kaj menim o vsem skupaj? Da sva trapasti. Obe.
Moški, ki imajo žene, ki jim znajo (pravočasno) postaviti meje, se obnašajo bistveno drugače. Torej je težava v meni. Kje je težava v tebi, boš morala raziskati sama.

Imata kaj skupnega še? Vaju vsaj kakšna skupna dejavnost še veseli, drži skupaj?

Ko boš vedela (če sploh kdaj), kaj si sploh želiš v življenju… ne boš imela več nobenih dilem, pomislekov. Boš kot reklama za Nike… Just Do It.
Do takrat pa se boš še veliko spraševala… :-)))

https://www.youtube.com/watch?v=w-Ng5muAAcg

Hvala za mnenja. Tudi sama čutim, da moram oditi iz tega razmerja. Očitno sem potrebovala neko potrditev, da delam prav.

Ljubosumje in posesivnost sta psihični motnji. Kaj ti ni jasno? Tipa sploh nima rada, niti je spolno ne privlači. Če je zate to normalno življenje v dvoje, ga izvoli živeti. Ostalim pa pusti, da uporabljajo možgane.

pozdravljena.
pravis, da je tako ze 9 let. verjetno se ze pojavlja vzorec, katere so tiste sitaucije, ki ga vznemirijo do te mere, da postane ljubosumen. ce poskusis realno oceniti, so te situacije opravicene?
moj predlog bi bil, da mu predlagas kaksno psiho terapevtsko obliko zdravljenja. ocitno ima partner neke travme, tezave, za katere bo bilo dobro, da jih razresi. sama si ze opazila, da na taksen navin funcionirati ne moreta in verjetno tudi izleti nekega dne ne bodo dovolj, da mi oprostis. tako vsaj ne bos imela slabe vesti, ce bi se odlocila ga zapustiti. potemtakem si lahko sama pri sebi pomirjena, da si naredila vse, a ni slo.
veliko srece in poguma ti zelim?

Še kaksno mnenje, izkušnja? Hvala

BIstvo odnosa je vlaganje v odnos. Če ti roža veni boš naredila vse, da spet “oživi”. Če je pes bolan, boš šla k veterinarju, da ga pregleda in mu napiše ustrezno terapijo ali poseg. Pri odnosu pa mislimo, da bi bilo najboljše, da bi kar odšli. Ne, ni ok kako se obnaša, vendar sta v odnosu dva. Tudi ti si kriva,da je tako.
Jaz imam tudi partnerja in marsikaj ne štima. Samo se vedno znova usedeva, pogovarjava, predebatirava, prespiva, premisliva, sprejmeva odločitve.. In greva naprej. To večkrat pomeni, da greva vsak iz svoje cone udobja, za to da doseževa konsenz za skupno dobro. Enkrat jaz več, enkrat on več. Ampak pričakujem, da stvari razčiščujeva, vztrajam, prosim, zahtevam ( z ljubeznijo)… Verbalno se da premikati gore v odnosih, ampak moraš tudi znati. Tega pa se lahko tudi naučiš.
Kaj ti hočem reči? Če hočeš spremeniti stvari, imaš vso moč, da to storiš. Samo vložiti boš morala nekaj energije v to. Je pogosto tudi veliko la žje kot odditi.
Jaz na tvojem mestu ne bi odšla, mogoče šele po veliki borbi za odno in če se stvari res ne bi premikale na boljše. Prej pa ne.
Srečno!

Pa dobro kaj ti še ni jasno? Sama praviš, da je tip katastrofa, ga nimaš rada, te ne privlači, že skoraj 10 let se ni nič spremenilo, ljudje so ti povedali, da bolje ne bo nikoli in da pojdi stran od njega….. Kaj bi še rada? Da ti pokličemo in plačamo taksi? Če si predstavljaš tako mizerijo od življenja še nadaljnih 40 let ali kolikor boš pač živela, vztrajaj. Ker bolje ne bo nikoli in to tudi sama veš. Če ne, pojdi. Amen. Ni kaj dolgovezit.

Moj bivši bil isti.
3 leta sva lepo živela, potem je začel z varanje in ker je sam varal, je vsi to negotovost prilepil name ter postal bolano ljubosumen in posesiven.

Sicer sem potrebovala 2 leti, da sem se ga rešila, tako da ja…samo vstran.
Pri nama je to zgledalo takole. Nekje 2x na dan pregled telefona in razlaga telefonskih, ki jih ni poznal. Na zabavah sem raje sedela v kotu in gledala v steno, ker sem drugače bila zaljubljena v vsakega, ki je dosegel moj pogled. Ma eni zabavi se je celo stepel s svojim bratom, ker se je postavil zame, ko je začel s svojimi izpadi…
Delala sem v strežbi, skozi čepel tam. Ves zaslužen denar je porabil on.
Sexualno me nikoli ni privlačil.
V glavnem bljak.

No. Pri tebi sicer tega ni za razbrati. Tega, da bi bilo tako hudo, pa vseeno. Se stopnjuje in verjemi, nikoli ti za takim ne more bit žal. So še hujši ampak tudi dosti dosti boljši.

Takega sem sama našla leto po razhodu. Sva skupaj že 15.let s tremi otroci.
Tisteg debila niti pogledam ne na cesti.
In ja. Sem ponosna, da sem bila toliko pogumna.
Bodi tudi ti. Pogumna.

To je psihično nasilje!! Ko boš odšla boš zaživela!! Niti za trenutek ti ne bo žal, ne boš ga pogrešala. Pomladila se boš, dvignila si boš življenjsko energijo. Dokler boš pa z njim boš postajala vedno bolj nesrečna, socialno podhranjena, na koncu boš otopela, padla na dno, če boš imela srečo boš ostala zdrava,…. takrat ga boš zapustila in ponovno našla sebe. Le pazi, da ne boš še ta lepa leta zaje.Bala.