Ostareli starši – iskanje pozornosti
Mama je stara 75 let, odkar je oče pred leti umrl, živi sama.
V isti hiši živi živi v ločenem stanovanju še moj brat z družino.
Mama je bila vse življenje rahlo neuravnovešena oseba s precej nerešenimi čustvenimi primanjkljaji. Oče jo je prenašal, tako kot je bila, najbrž zaradi miru. V hiši je bila glavna, poskušala je vladati vsem. Zaradi njenega izredno težkega karakterja sva tako brat kot jaz omejila stike z njo zgolj na nujne.
Pred nekaj leti pa se je mama odločila, da je “bolna”. Ima nekaj težav, povezanih z aritmijo in zdaj se je prepričala, da je zelo bolna in da jo bo gotovo zadela kap.
Zdravnica ji je že zdavnaj povedala, naj stvari počne počasi, naj ne opravlja težkih del (jih nikoli ni, delala je zgolj v gospodinjstvu, za vse je poskrbel oče) – no, zdaj se pa dogaja, da mene ali brata kliče, da naj prideva recimo “rože prestavit na okensko polico, ker je to pretežko zame”, “stare časopise odnest v zabojnik za papir, ker je vrečka pretežka zame”, iz trgovine ne more nositi stvari, ker so pretežke, obenem pa ne želi, da ji izdelke dostavljajo na dom.
Z bratom sva plačala čistilko, da ji je generalno očistila stanovanje, ko je bila mama v toplicah, vendar ne želi, da ta gospa še prihaja. Očitno pričakuje, da bova midva z bratom dnevno na prvi poziv (če se ne javiva takoj, je konec sveta) tekla k njej – menjava žarnice (to je pretežko zame), nastavitev daljinca za TV (nekaj sem pomešala), odmašitev odtokov (ne vem, kje je čep za odmašitev…), branje SMS-ove (ah, spet sem pozabila, kako se jih pogleda), prestavitev posode (ne morem ta velike kar sama prestavit) itd.
Z bratom sva ji povedala, da razumeva, da ima težave z utripom, da pa naj pač ravna po navodilih zdravnice in naj neha delati cirkus iz tega.
Pravi, da je osamljena in da noben ne pride k njej. Rekla sva ji, da imava svoje življenje, da ne moreva prihajati vsak dan za vsako neumnost, da naj si najde družbo, pa pravi, da ne bo nikamor hodila. Da je dolžnost otrok, da skrbijo za starše in da zakaj neki naju je imela, če ne zato, da ji bova pomagala.
Ker se s strani Biserke Marolt Meden oz. društva Srebrna nit že toliko govori o sovražnem odnosu do starostnikov, naj povem, da so dnevi, ko se zavem, da se že desetletje veliko bolj ukvarjam s svojo mamo kot s svojimi otroki. Poleg tega, da sem žena, da hodim v službo, da imam prijatelje in svoje hobije.
In res sem že sita tega.
Ni bila dobra, ljubeča mati, ker tega očitno ni znala/ni hotela, skrbela je za naju, da nisva bila lačna in da sva bila vsaj približno oblečena ter obuta. Nikoli je ni zanimalo, o čem razmišljava, o najinih partnerjih je govorila zaničljivo, o najinih otrocih je menila, da so razvajeni in nesposobni.
Res se ne čutiva dolžna tekati k mami na njen prvi žvižg in ji streči v njenih kapricah.
V dom mama noče, to je jasno povedala. Ko sva ji rekla da bo tja vendarle morala, če bo stanje slabše, ker noben od naju z bratom ne more skrbeti za njo 24/7, je bil en mesec miru. Potem pa spet.
Jasno mi je da mama bolestno išče pozornost. Verjetno tudi ljubezen. Ampak če je ne daš, je ne moreš pričakovati nazaj.
Res sem utrujena od teh komedij. Nervozno gledam na mobi za klici in sporočili, ne morem se sprostiti konec delovnega dne, ker vem, da me bo gotovo spet klicala in morila s kakšno neumnostjo.
Kako pa to manipuliranje staršev prenašate vi?
Mi smo naši povedali, da če ne more sama poskrbet za osnovne stvari pa bo čas da razmisli o domu.
In je bil potem mir.
Vsi imamo skupaj z vožnjo 10 urne delovnike, vikende delovne, otroke.
Drugače pa piše na pildek vsa opravila, ki jih je potrebno opravit in jih ne zmore in se dogovorimo in gremo in naredimo.
Obiskujemo jo tedensko 1x vsaj, če ne večkrat.
Enkrat jaz enkrat sestra.
Mama je tipičen narcis. Niste sami – ogromno ljudi ima take starše – še posebej mame.
Lahko poskusite nasvet predhodnika – če ne zmoreš sama več nič, je čas za dom. Če to ne pomaga, pa: Meja. Meja. Meja. In še enkrat – meja. Drugače vas bo s čedalje hujšimi in bolj predrznimi izpadi spravila na rob.
Imamo tako v družini. In verjemi da gredo do konca. Požrejo in uničijo vse, česar se dotaknejo. Ves čas nekaj. Rabim žarnico – pelji me na vrat na nos iz službe v Merkur. Rabim rožico – nujno. Nujno na britof danes popoldne. Rabim iti tja in tja. Popravi mi to in to. Bolna sem – bila pri zdravniku danes pri temu, jutri enemu drugemu. Kdaj prideš? Nujno danes. Pa jutri. Pa pokliči me nujno. Ubila se bom. Žile si bom prerezala. Bila sem na urgenci. Rešilec me je odpeljal… Skratka, VES čas akcija in manipuliranje.
Sedaj ne trznemo več. Enkrat na teden pridemo – povej, kaj potrebuješ. Za ostalo obstaja pomoč na domu – taksi – rešilec – itd.
Resnično je največji problem kako pri sebi razčistiti, kaj je prav in kaj narobe. Namreč narcisi so grozoviti manipulatorji, ki ne izpustijo niti ene priložnosti za zaničevanje, žaljenje in vzbujanje skrbi in slabe vesti. Skratka, požrejo te.
In ne- to niso ljubeči starši. To so zveri.
Ko enkrat to ponotranjite in razčistite sami pri sebi, ste 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} štale že rešili.
Čas nezadržno beži in kmalu bomo vsi stari. S svojimi težavami, boleznimi, kapricami in osamljenostjo. Kdo ve, kakšni bomo?
Na vse načine se trudim, da svojih otrok ne morim s težavami, ki jih imam. Vsak dan znova se maksimalno potrudim, da naredim, kar je treba. Zavedam se, da imajo otroci svoje življenje. Če se le da jim po svojih močeh pomagam, jim prisluhnem.
Kaj naj ti rečem? Tvoja mama ni več mlada, verjetno tudi ima en kup zdravstvenih težav, izgubila je moža, najbrž tudi niti s tvoje, niti z bratove strani ne čuti kakšne naklonjenosti. Praviš, da ni bila dobra mama. Morda pa niti ni znala biti. Zavedajte se, da imate pred seboj nemočno starko. Bodite vsaj prijazni do nje. Za starejše ljudi ta svet postaja vse težje razumljiv. Zavedajte se, da je hudo biti star in tudi vi boste enkrat stari. Pokažite malo več empatije.
Če bi kdaj imela možnost spoznat tako osebo ne bi napisala to kar si. Nimaš pojma kaj so sposobni taki ljudje, tudi zastrupljat ali še kaj hujšega so sposobni vse zaradi tega ker jih razjeziš. Razjeziš jih pa že s tem, da poveš svoje mnenje, da se z njimi ne strinjaš ali pa da ne narediš tistega kar taki ljudje pričakujejo od tebe.
Človeška psiha je včasih zelo grozljiva in ne piši nekaj na kar se ne spoznaš.
Veliko razumevanja in še več razumevanja in postavljanje mej:)
Najbolj na udaru je tisti, ki živi v isti hiši. Ker je na “dohvat ruke”.
Kar se tehnike tiče: ne sklepajte, da je vsem kar vse jasno. Še mlajši se ne znajdemo, pa naj se starejši? TV daljinci imajo tako male gumbe, da hitro kaj čudnega stisneš. Ponavadi še vse v angleščini piše in če oseba ne pozna jezika, sploh ne ve kaj in kako naprej.
Mami napišite navodila, s slikami – osnovna, jasna in kratka navodila.
Pogovorita se z mamo, dogovorite se, da se v času služb kliče le za nujne zdravstvene zadeve, vse ostalo lahko počaka do popoldne. Zagotovite ji, da boste vedno vrnili klic, takoj ko boste lahko in se tega držite.
Prinesite ji zvezek in se dogovorite, da si tja zapiše kaj potrebuje in jo pokličite dan dva preden pridete na obisk, naj vam prebere seznam, in ko boste na obisku, ji pomagajte urediti kar potrebuje. Ko greste z njo v trgovino, namenite čas njej, naj se vam ne mudi. Tako se utrjuje odnos. Vzemite si kdaj kak dan samo za vaju, pa še brata vzemita in pojdite na izlet. Ali sami trije na kosilo. Dajte ji vedeti, da ji boste stali ob strani, mogoče vam uspe priti do nekega urnika: npr vsak prvi četrtek v mesecu, greste sami trije na kosilo. Brez pardona.
Vprašajte jo kaj si želi početi in počnita skupaj, kuhanje? Kvačkanje? Sprehod po mestu? Kartanje z vnuki? Želi gledati vnuke na tekmi, recitalu? Vključite jo v svoje življenje. Pa ne tako, da je po sili z vami. Želja mora biti obojestranska in iskrena.
Razumem tudi to, da si žena in mati, a vendar niste sami. Tu so še ostali. Dobra organizacija znotraj vaše družine, bo sprostila nekaj časa za mamo in bratovo družino in še ostale sorodnike. Tudi čas za hobije in prijatelje vam bo ostal;)
Zaupanje gre v obe smeri: vidva ga od nje nista prejela, ona čuti in ne ve kako zdaj zaupati vama. Tu bosta morala z bratom pokazati kako je lahko človek dober. Z zgledom. Ni nujno, da je vedno starš zgled, tudi otroci smo lahko;)
Zadnjič mi je rekla kolegica, da njen sin študent pa zelo redko pride domov, da ima punco v Ljubljani. Preden sem uspela kaj rečt, je nadaljevala, da je čisto nič ne moti, da ji je pomembno samo to, da je srečen in ni treba, da pride domov, saj se veliko slišijo preko vseh kanalov, ki so na voljo. Njej to zadostuje.
Na bruhanje mi gredo starši, ki nase vežejo otroke in jih izsiljujejo, da morajo hodit k njim, kadar si spomnijo. Nakopljejo si delo, potem pa jamrajo, da jim nihče ne pomaga. Danes živimo drugače, kot so oni, službe so cel dan, otroci imajo obveznosti. Izsiljujejo z dediščino, namesto da bi si z njo plačali pomoč, nekoga da jim pride počistit, pobelit, popravit pipo… pa to cankarjansko jamranje, koliko so se žrtvovali, njim pa nihče ne pomaga….
Res je, tudi jaz bom stara. Ampak upam, da ne bom zagrenjena starka, odvisna od svojih otrok. Upam, da bom imela svojo družbo in se bom sama peljala tja, kamor bom želela. Ko pa ne bom zmogla več, da bom imela toliko pameti, da si bom našla pomoč ali odšla v dom starejših, ne pa sitnarila svojim otrokom.
Vsi ti komentarji o tem, kako bomo vsi stari … so neumestni.
Seveda bomo. Kot rečeno, v družini imamo patološkega ostarelega narcisa, ki že celo življenje gleda zgolj nase in svojo rit. In kup normalnih starejših. Glej ga zlomka – z ostalimi nobenih težav – jim pomagamo, se normalno razumemo in spoštujemo.
Z zmajevko pa smo se ukvarjali cele dneve. Do točke, ko smo zavestno postavili pravila igre in se jih tudi držimo.
Ena stvar pa drži kot pribita – kar seješ, to žanješ. In če celo življenje seješ slabo, ne pričakuj v starosti nič drugega nazaj.
Super, da se o tem govori! Jaz bi dodala še, da je na hčerkah VEDNO večje breme, ker mame to pričakujejo, trkajo na vest in s tem se hčere počutijo krive in dolžne podredit mami. Psihično zdrava mama se ne sme obešati po otrocih, jih obremenjevati z globokimi čustvenimi izlivi, za to so prijateljice, vrstnice! Vse ostalo je čustveno izsiljevanje, manipulacija, nezrelost.
Iskreno upam, da ne bom taka, kot je moja mati. Prvi trenutek, ko sem se upokojila, sem jo, neumnica, vzela k sebi. In sedaj imam. Bedakinja. Če bi vedela, da je kraljica drame in pretirava, ko sem hodila vsak dan po službi za eno uro k njej in poslušala jamranje in kako da ji je hudo, pa večno sama in bla, bla, bla,… tega ne bi naredila. In sedaj je moj dom spremenjen v sušilnico vložkov, poscanih gat in nošenih oblačil, ker pa ja ni treba prati po enem mesecu nošenja!…vložek ni bil tako moker, saj je še dober!….spalna srajca je samo prepotena, ni umazana, je še dobra!…. ne dovoli, da operem in me obklada z zmerljivkami, pa da jo žalim in sem hudobna, živ hudič in da bo skozi okno skočila in da naj jo v dom dam (ker ve, da je ne vzamejo, čakalne vrste so dolge). Točno ve, kako doseči, da je vse po njenem… Moja mami v reali ne potrebuje ničesar, je sposobna sama živeti in skrbeti zase. Samo ne ljubi se ji. Fino ji je, da je postrežena, ni pa pripravljena na sobivanje, fura life tako, kot ga je, ko je bila sama. Ne umiva se, sploh… Vrat v Wc med uporabo ne zapira za sabo, rok si še ni umila. Vložke si menja tudi v njeni sobi (jaz sem ponovno v dnevni), kot pravim, rok si ne umiva. Tušira se enkrat na dva meseca, brez uporabe mila. Meni se meša. Taca po hladilniku, po vsem stanovanju polega in poseda, odpira okna in radiatorje. Absolutno se ji ne da dopovedati, da je higiena nujna. Takoj je užaljena. Jezna je pa itak 30 ur na dan. Na vse, ki smo mlajši. Povrh je pa pri svojih visokih letih, 89, zdrava. Nima nobenih bolečin, nobene bolezni, težko hodi samo zato, ker noče hoditi in je zasedena. Sebična do amena. Ona, ona, ona… Ta trenutek smrči na kavču, njena soba smrdeča, jaz pa ne morem drugega, kot viseti na “monu”, ker ji je vse preglasno in jo vse moti…
Če bi bila jaz pametna, bi moja mati še vedno enako dobro živela sama tam, kot je prej, jaz bi se pa imela odlično in bi moj dom ostal moj dom. Vsak dan bi šla za eno uro k njej, 23 ur pa živela življenje. Kot pravim, bedakinja… Hvala, ker sem lahko dala iz sebe.
Tudi ti imaš možnost, da nekaj spremeniš. Zakaj že vnaprej govoriš, da ni možno? Lahko ji lepo daš ultimat – če ne boš skrbela za higieno, če se ne boš umivala in bo v moji hiši smrdelo, boš šla ven iz hiše.
Drugo, zakaj meniš, da doma ne bo dobila? Ja, čakalne vrste so, ampak ali je prijavljena kje? Če ni, jo takoj prijavi in bosta čakali. Pa magari prijavi še v kak bolj privat dom, kjer so mogoče čakalne dobe krajše, pa boš videla.
Govoriti, kako se nič ne da, je najlaže. Vem, da trpiš v takšnem, ampak verjemi, da lahko storiš še veliko in se ne samo sprijazniš z njenim obnašanjem. Ona pač to počne, ker lahko, ker ji ti dovoliš. Takoj ko ji tega ne boš več dovolila, ko se boš ti spremenila in naredila nekaj drugače (torej recimo jo res dala v dom), bo tudi ona pogruntala, da tako ne more več.
Kaj pa na dopuste, hodiš? Kako je takrat z njo? Ji pride kdo pospravit, skuhat? Kako je, ko gre k zdravniku? A se takrat stušira normalno in obleče v sveža oblačila? Ker to, da pri svojih letih ne da nič na higieno, ni od včeraj, ampak je mogoče takšna že od nekdaj. Ni mi jasno, če ona ne rabi prat, zakaj se upira temu.
Tudi ti imaš možnost, da nekaj spremeniš. Zakaj že vnaprej govoriš, da ni možno? Lahko ji lepo daš ultimat – če ne boš skrbela za higieno, če se ne boš umivala in bo v moji hiši smrdelo, boš šla ven iz hiše.
Drugo, zakaj meniš, da doma ne bo dobila? Ja, čakalne vrste so, ampak ali je prijavljena kje? Če ni, jo takoj prijavi in bosta čakali. Pa magari prijavi še v kak bolj privat dom, kjer so mogoče čakalne dobe krajše, pa boš videla.
Govoriti, kako se nič ne da, je najlaže. Vem, da trpiš v takšnem, ampak verjemi, da lahko storiš še veliko in se ne samo sprijazniš z njenim obnašanjem. Ona pač to počne, ker lahko, ker ji ti dovoliš. Takoj ko ji tega ne boš več dovolila, ko se boš ti spremenila in naredila nekaj drugače (torej recimo jo res dala v dom), bo tudi ona pogruntala, da tako ne more več.
Kaj pa na dopuste, hodiš? Kako je takrat z njo? Ji pride kdo pospravit, skuhat? Kako je, ko gre k zdravniku? A se takrat stušira normalno in obleče v sveža oblačila? Ker to, da pri svojih letih ne da nič na higieno, ni od včeraj, ampak je mogoče takšna že od nekdaj. Ni mi jasno, če ona ne rabi prat, zakaj se upira temu.
[/quote]
Seveda je v čakalni vrsti, v štirih okoliških domovih. In to že več kot štiri leta. Nič ne pomaga, če ni prostora. Dopust? Če mi bo uspelo, bom lahko mami dala v bližnji dom na začasno bivanje za par dni. Sem dala vlogo in čakam. Po koroni so šele začeli z obravnavo vlog… Drugače pa ne bom mogla iti. V tem trenutku sem sama za vse.
Moja mami se ne umije. Niti za k zdravniku. Splošna zdravnica mi je rekla, naj se pač navadim. Demenca, pa to. In kot berem na forumih, je neumivanje prej pravilo, kot izjema.
Z ultimati pridem samo do kreganja. Spremeni se nič. Lahko povem zlepa ali zgrda, čez dve minuti bo itak rekla, da nič ne ve in je pozabila… In ne, prej je bila čista in oprana. Bila je zanesljiva, bila je ljubeča. Skrbna, vedno v oporo. Čisto drugačna.
Veš, saj se bo uredilo. Enkrat že. To je moja mati. In odhod v dom je zadnja postaja. In v sebi čutim sram in žalost. Še posebej zaradi moje jeze do njenega ravnanja. In jeza je čustvo, ki najslabše vpliva na organizem. Vrtim se v krogu občutka dolžnosti, ljubezni do matere in jeze zaradi njenega ravnanja.
Itak je tole en moj trenutek slabosti, ki sem mu podlegla. Verjetno zato, ker sem pisala v trenutku stresa. Če me je mami česa v življenju naučila, me je naučila odločnosti, sprejemanja odgovornosti za svoje odločitve, samostojnosti. Imela me je rada in mi je stala ob strani. Hvaležna sem ji.
To je nekaj popolnoma drugega… Demenca namrec. Vsi svojci dementnih, ki jih poznam, pravijo idti- starsi se spremenijo totalno.
Kaj naj ti recem drugega kot zdrzi. Mama ni manipulativna zmajecka, temvec tvoja ljubeca mama, ki je bolna. Poskrbi zanjo, kolikor lahko in pocakaj z njo do konca, ce le lahko…
Srecno.
Seveda je v čakalni vrsti, v štirih okoliških domovih. In to že več kot štiri leta. Nič ne pomaga, če ni prostora. Dopust? Če mi bo uspelo, bom lahko mami dala v bližnji dom na začasno bivanje za par dni. Sem dala vlogo in čakam. Po koroni so šele začeli z obravnavo vlog… Drugače pa ne bom mogla iti. V tem trenutku sem sama za vse.
Moja mami se ne umije. Niti za k zdravniku. Splošna zdravnica mi je rekla, naj se pač navadim. Demenca, pa to. In kot berem na forumih, je neumivanje prej pravilo, kot izjema.
Z ultimati pridem samo do kreganja. Spremeni se nič. Lahko povem zlepa ali zgrda, čez dve minuti bo itak rekla, da nič ne ve in je pozabila… In ne, prej je bila čista in oprana. Bila je zanesljiva, bila je ljubeča. Skrbna, vedno v oporo. Čisto drugačna.
Veš, saj se bo uredilo. Enkrat že. To je moja mati. In odhod v dom je zadnja postaja. In v sebi čutim sram in žalost. Še posebej zaradi moje jeze do njenega ravnanja. In jeza je čustvo, ki najslabše vpliva na organizem. Vrtim se v krogu občutka dolžnosti, ljubezni do matere in jeze zaradi njenega ravnanja.
Itak je tole en moj trenutek slabosti, ki sem mu podlegla. Verjetno zato, ker sem pisala v trenutku stresa. Če me je mami česa v življenju naučila, me je naučila odločnosti, sprejemanja odgovornosti za svoje odločitve, samostojnosti. Imela me je rada in mi je stala ob strani. Hvaležna sem ji.
[/quote]
Ne razumem te! Praviš, da je bila dobra mama, ki ti je vedno stala ob strani. Zdaj jo daje začetek demence, ti pa se usajaš, kako si bedakinja, da si jo vzela k sebi. Če do svoje prej ljubeče matere nimaš ljubezni, potem pa res ne vem… Ljudje se v demenci osebnostno spremenijo. Nihče ne pozna filmov, ki jim hodijo po glavi. Praviš, da upaš, da ne boš kot tvoja mama. Če zboliš, boš! In če te bodo potem tvoji otroci imeli poln kufer, se boš še slabše počutila. Dvomim, da te nalašč izsiljuje. Tako pač je, ker je bolna. Ko bo enkrat šla v dom in jo bodo zaprli na zaprti oddelek, bo samo še shirala. Če jo zdaj vzamejo v dom, jo boš lahko obiskovala enkrat na teden za pol ure in to bo to. Tvoja mati bo v demenci mislila, da ste jo vsi zapustili. Še malo, pa bodo domove neprodušno spet zaprli in obiskov ne bo. Če si to želiš, potem nisi ljubeča hči in si pač nevredna svoje matere.
Vem, da je težko, vem, ker sem dala skozi. Občasno se da dobiti žensko na črno, da poskrbi zanjo, medtem ko greš sama na dopust, da si napolneš baterije. Dobiti se da tudi koga z izkušnjami z dementnimi osebami. Plačaš pač iz njene penzije in to je to.
..le da pri nas cirkus zganja bica. Dva vnuka živiva doma in sva vredna manj kot kup gnoja, med tem ko druga dva vnuka kuje v zvezde. Z bratom doma delava na kmetiji, poleg šole in službe. Druga dva pa prideta in se kipneta v senco in zraven gledata kako drugi delamo, a bica njima vse k riti prnese… Tudi sama ne vem, kje in kako potegniti črto pri odnosih z bico, a je njeno obnašanje in čustveno izsiljevanje vse hujše… Kadar ni po njeno, se pa kar nihče ne briga za to,kako doma stvari stojijo… iz sebe zmeraj naredi žrtev.
Da dam primer kako dela razlike… delam na 3 izmene.. pridem iz nočne ob 7.30 in grem spat, ob 10h pa bica začne bentit,če mislim samo spati in lenariti, da naj dvignem rit in še kaj naredim.. … druga vnukinja pride iz nočne in spi do 4h popoldan, pride k nam in bica takoj njej v bran, kako da je boga, naj gre še malo spati…
Glede na to, da imam podobne težave kot ti in jih ne znam rešiti, ti nekega pametnega nasveta nimam za dati, lahko ti le rečem, ne daj se. Ne pusti,da te psihično uniči.
Na bruhanje mi gredo starši, ki nase vežejo otroke in jih izsiljujejo, da morajo hodit k njim, kadar si spomnijo. Nakopljejo si delo, potem pa jamrajo, da jim nihče ne pomaga. Danes živimo drugače, kot so oni, službe so cel dan, otroci imajo obveznosti. Izsiljujejo z dediščino, namesto da bi si z njo plačali pomoč, nekoga da jim pride počistit, pobelit, popravit pipo… pa to cankarjansko jamranje, koliko so se žrtvovali, njim pa nihče ne pomaga….
Res je, tudi jaz bom stara. Ampak upam, da ne bom zagrenjena starka, odvisna od svojih otrok. Upam, da bom imela svojo družbo in se bom sama peljala tja, kamor bom želela. Ko pa ne bom zmogla več, da bom imela toliko pameti, da si bom našla pomoč ali odšla v dom starejših, ne pa sitnarila svojim otrokom.
Bravo gospa. Se popolnoma strinjam.
Otrok nimamo zato,da bodo skrbeli za nas,ko bodo stari,ampak ker smo jih želeli imeti,pustimo jim dihat.
Kot da bi brala o svoji mami 😉
Z malo drugačnimi zgodbicami, ampak ja, najbolj pomembno je tisto, kar ona hoče, ostali naj pa vse iz rok spustimo.
Zaradi tega sem počasi stopila na distanco, vsakič povem, da ne bom mogla spremeniti urnika vedno, ko bodo njene kaprice na udaru … počasi bo dojela, da kar si nekoč sejal, slej ko prej požanješ.
Forum je zaprt za komentiranje.