Ostareli starši – iskanje pozornosti

Če je lažja oblika demence, se lahko še trudiš in trpiš in organiziraš življenje tako, da nekako funkcionira..

Če pa je prisotna hujša oblika, ali recimo Alzheimer, ko človek pred tabo iz meseca v mesec dobesedno razpada, je edino dom zanjo prava lokacija. Tak človek je tudi nevaren sebi in okolici.

A si ti dobro prebrala besedilo? Eno je pomoč, ki jo starejši potrebujejo, nekaj drugega pa je čustveno izsiljevanje in manipuliranje z okolico brez občutka in razumevanja, da imamo vsi svoje obveznosti in zadolžitve znotraj svoje družine in službe. Imam še žive svoje starše ter tasta in taščo. Obojni starši potrebujejo našo pomoč, je pa vsem jasno, da imamo tudi mi svoje obveznosti in da pač ne moremo skočit vsako sekundo.

Seveda je v čakalni vrsti, v štirih okoliških domovih. In to že več kot štiri leta. Nič ne pomaga, če ni prostora. Dopust? Če mi bo uspelo, bom lahko mami dala v bližnji dom na začasno bivanje za par dni. Sem dala vlogo in čakam. Po koroni so šele začeli z obravnavo vlog… Drugače pa ne bom mogla iti. V tem trenutku sem sama za vse.
Moja mami se ne umije. Niti za k zdravniku. Splošna zdravnica mi je rekla, naj se pač navadim. Demenca, pa to. In kot berem na forumih, je neumivanje prej pravilo, kot izjema.
Z ultimati pridem samo do kreganja. Spremeni se nič. Lahko povem zlepa ali zgrda, čez dve minuti bo itak rekla, da nič ne ve in je pozabila… In ne, prej je bila čista in oprana. Bila je zanesljiva, bila je ljubeča. Skrbna, vedno v oporo. Čisto drugačna.

Veš, saj se bo uredilo. Enkrat že. To je moja mati. In odhod v dom je zadnja postaja. In v sebi čutim sram in žalost. Še posebej zaradi moje jeze do njenega ravnanja. In jeza je čustvo, ki najslabše vpliva na organizem. Vrtim se v krogu občutka dolžnosti, ljubezni do matere in jeze zaradi njenega ravnanja.

Itak je tole en moj trenutek slabosti, ki sem mu podlegla. Verjetno zato, ker sem pisala v trenutku stresa. Če me je mami česa v življenju naučila, me je naučila odločnosti, sprejemanja odgovornosti za svoje odločitve, samostojnosti. Imela me je rada in mi je stala ob strani. Hvaležna sem ji.
[/quote]

Zakaj lažeš? Mi smo dom dobili v parih mesecih brez problema. Zdajle ti lahko povem za dom, ki ima prosta mesta.

Zakaj lažeš? Mi smo dom dobili v parih mesecih brez problema. Zdajle ti lahko povem za dom, ki ima prosta mesta.
[/quote]

Odlično, čestitam. Kar napiši, kje je ta dom…. tudi za ostale, ki čakajo v vrsti, tako kot mi….

Ne razumem te! Praviš, da je bila dobra mama, ki ti je vedno stala ob strani. Zdaj jo daje začetek demence, ti pa se usajaš, kako si bedakinja, da si jo vzela k sebi. Če do svoje prej ljubeče matere nimaš ljubezni, potem pa res ne vem… Ljudje se v demenci osebnostno spremenijo. Nihče ne pozna filmov, ki jim hodijo po glavi. Praviš, da upaš, da ne boš kot tvoja mama. Če zboliš, boš! In če te bodo potem tvoji otroci imeli poln kufer, se boš še slabše počutila. Dvomim, da te nalašč izsiljuje. Tako pač je, ker je bolna. Ko bo enkrat šla v dom in jo bodo zaprli na zaprti oddelek, bo samo še shirala. Če jo zdaj vzamejo v dom, jo boš lahko obiskovala enkrat na teden za pol ure in to bo to. Tvoja mati bo v demenci mislila, da ste jo vsi zapustili. Še malo, pa bodo domove neprodušno spet zaprli in obiskov ne bo. Če si to želiš, potem nisi ljubeča hči in si pač nevredna svoje matere.

Vem, da je težko, vem, ker sem dala skozi. Občasno se da dobiti žensko na črno, da poskrbi zanjo, medtem ko greš sama na dopust, da si napolneš baterije. Dobiti se da tudi koga z izkušnjami z dementnimi osebami. Plačaš pač iz njene penzije in to je to.
[/quote]

Hvala za podporo, zelo si mi pomagala. Vsega tega brez tebe ne bi vedela. No, sedaj vem. Hvala ti za izredno prijazno in empatično izraženo mnenje, ni veliko takih. In to je to.

Taka božja zapoved velja samo za mamo, ki je bila res mama.Za druge ne velja!

Kot hči podobne mame, se popolnoma strinjam. Dokler ne postaviš meje in se je držiš, bodo vedno poskušale.

Res je…ni nujno, da bomo kdaj stari…jaz imam 58 in eno hčerko, ki je nisem videla že polnih 11 let, ker živi na oddaljenem otoku…imam tudi pokojnega vnuka, ki ga sploh nisem uspela spoznati in imam še enaka 4 letnega vnuka, ki ga tudi še nisem spoznala v živo. Imam tudi 85 let staro mamo, ki ni bila mama iz pravljice in je danes sicer še zelo samostojna, a vendar stara in s kupom težav. Vendar sem se končno sprijaznila, da je pač bila mama kot je vedela in znala biti v mojem otroštvu in mladosti, dandanes me pač potrebuje vsak dan bolj. Čeprav živi 90 km stran od mene, grem k njej na pomoč kadarkoli želi. Torej….moja hčerka zame ne bo na razpolago, ko jo bom potrebovala, jaz svoji mami še lahko pomagam. Tako je pač v življenju in nima smisla greniti svojih in tujih življenj zaradi dejstev in resnic, ki jih smo in jih še bomo vsi dočakali in doživeli nekoč. Ko staršev enkrat več nič z nami, šele takrat se pokaže njihova prava vrednost v našem življenju.

Tudi če je bila mama prej ljubeča in zdaj postaja dementna, ne moreš naslednjih 10 let in več posvetiti samo skrbi zanjo. Ne gre in pika.

tebi pa ni bilo veliko do hčere a ne?

Mogoče se motim, a zdi se mi, da tvoja mama ni bila deležna primerne obravnave. Je bila napotena k psihiatru ali nevrologu, ima zdravila za demenco? Na začetku ta lahko veliko pomagajo! Nekateri osebni zdravniki se žal čutijo kompetentne tako za diagnozo kot zdravljenje in starostnikov ne pošiljajo k specialistu. V LJ so vsaj do nedavnega v primeru demence pregledovali tudi brez napotnice in to uredili naknadno. Obstaja društvo Spominčica, kjer pomagajo tudi z nasveti, pokliči jih.

Glede doma je treba klicat in preverjat, da te imajo v mislih. Tako dolgih čakalnih vrst, da bi čakala štiri leta, nimajo nikjer, verjemi, sploh ženske pridejo hitreje na vrsto. Poleg tega se je tvoji mami v štirih letih zdr stanje verjetno rahlo spremenilo in bi zdravnica danes dala drugačno mnenje kot takrat.

Ostali, ki imate v bistvu prisebne, ampak sebične starše: tudi vi ste pomembni in tudi vi imate pravico do svojega življenja in miru. Jaz sem se manipulacij zavedla šele, ko je mama morala v bolnico in sem morala poslušati očitke zdravnikov in sester, kaj smo delali z njo … Moja mama je imela obratno taktiko, rekla je npr. ah kako bi rada imela preštihan vrt, pa ne morem več, ja vem, da otroci nimate časa zame, ja tako je to, ko si star … Tudi ona je bila tiste vrste mama, ki je sicer kuhala in prala, ni pa se z nami igrala, pogovarjala, nas kam peljala, nas vprašala, kako smo, tudi če sem se nanjo kot najstnica obrnila s kakim problemom, je to ni zanimalo. Glavno, da je bilo doma čisto, da smo bili oprani in siti. Ji ne zamerim, taka je bila, bolj ji zamerim, da je na stara leta vsem jamrala, kako se nič ne pobrigamo zanjo. Saj tisti, ki so nas poznali, so vedeli, da to niti približno ni res, neznanci so bili pa čisto iz sebe, ko so jo poslušali. (In preden se slučajno usujejo pripombe, ne, ni čuvala vnukov na redni bazi, ima tri vnuke in po mojem so vsi skupaj pri njej in očetu v desetih letih prespali petnajstkrat. Kadar smo skupaj prišli za vikend, smo prišli delat, pomagat, kuhala sem jaz.)

ah, jaz imam takega fotra, res je biser. nič ne more, nujno rabi to in ono, tako se mu vrti, da niti po kruh ne more do trgovine, ki je 100m stran. greš, nakupiš, kuhano dostaviš itd. naslednji dan v skrbeh pokličeš, kako je. se ne javi. te zgrabi panika, skoraj tečeš gledat, kaj je narobe, pa le pokliče nazaj, da je 70km stran na vikendu, da je ravno pokosil vse naokrog, da zdaj še malo na vrtu dela, potem gre pa bratu (svojemu sinu) travo zalit, pa neko omarico sestavit. in ko se to zgodi 2. in 3., ne odreagiraš več. in si seveda najbolj grozen potomec na tem svetu.

To, da je mama ena sama, je zgolj biološko dejstvo. Starši pa so, tako kot tudi ljudje nasploh, vseh vrst. Nekateri so zelo sebični, narcisoidni itd. Res je, da če gledaš širšo sliko, lahko tudi za to najdeš neko razlago. Morda tudi ti starši izhajajo iz problematične primarne družine, v kateri niso bili deležni ljubezni, morda so za svojo narcisoidnost genetsko predisponirani … Vendar človek postane starš predvsem zato, ker je seksal in zanosil. To pa iz njega še naredi plemenite osebe, ki bi bila sposobna odgovorno in ljubeče skrbeti za drugega človeka. Smo vsi tisti, ki smo se rodili takim staršem, dolžni to kar naprej prenašati? Narcisoidni in sebični starši pa z leti, na žalost, postajajo hujši in hujši. Če so nekoč hrano za svoj ego lahko dobivali še kje drugje (v službi, družbi itd.), jo v starosti, ko se njihov prostor zoži le še na dom, cuzajo samo še od svojih otrok. Velikokrat se pove, da je vsak človek svoje sreče kovač in da je odgovoren za svoje življenje. To pa, po mojem mnenju, vključuje tudi postavljanje meja tistim, ki ti kratijo tvojo osebno srečo.

Nikogar ne bi hotela ščuvati k temu, da se izogne skrbi za svoje obnemogle starše.  Lepo je, če smo ljudje solidarni in če poskrbimo en za drugega. Ljudje z leti zgubljajo svoje moči, ne dohajajo več razvoja, zato svet za njih  postaja vedno bolj neobvladljiv in tuj. Poleg tega v pozni starosti človek veliko razmišlja o smrti, ve, da se mu kaj dosti v življenju ne bo več zgodilo, in, ko je rekel moj ded, predvsem ‘čaka na uro’ (smrti, namreč). Zato vsak zahteven starš še ni nujno vampir in narcis. Kljub temu pa nekatero so ravno to, in to predvsem tisti, ki so taki bili že od nekdaj. Takemu pa ima vsak človek pravico postaviti meje in se s tem postaviti zase, za svoje otroke in svoje družinsko življenje.