razumevanje svak-svakinja
Jaz se s taščo in tastom zelo dobro razumem :)).
S svakinjo (sestro mojega moža) ravno tako. Ne bom rekla da sva na nekem visokem prijateljskem odnosu (kakor prijateljice), vsekakor pa dobro shajava in lepo komunicirava. Veliko si medsebojno pomagava. Npr. pri prvem otročku mi je ona sama od sebe ponudila vse reči, ki bi mi prišle prav od njenega prvega otroka. In to zelo cenim, saj nam je s tem zelo pomagala.
Živimo pa tudi daleč vsak k sebi.
LP
imam samo enega svaka, moževega brata, ki je star 29, še živi doma, mamin sinko, neresen, nezrel, stalno nekaj namrgoden in mu na kraj pameti ne pade, da bi kdaj kaj naredil za svojega nečaka(najinega sina), ene parkrat sva ga prosila, če bi prišel malo počuvat, pa ni bil ravno navdušen, tako da ne rečeva več.. No, saj ne rečem, da bi moral, ok, ima svoje življenje, ampak ko gledam od drugih brate in sestre, kako se z veseljem ukvarjajo s svojimi nečaki.. mi je pa malo mimo
Tko, tko. Čeprav sem potiho pričakovala, da bom dobila prijateljico, to še zdaleč ni to. Nikakor ne prideva skupaj, sva si tako različni, da bolj ne bi mogli biti. V teh nekaj letih sem se naučila, da ne zahajam v polemike, ker prepogosto pride do hude krvi in zamer. Ampak posledično se tudi pogovarjamo bolj malo. Pravzaprav se tudi srečujemo vse manj… Tako pač je. Sem se sprijaznila.
Toncka
S taščo se “sprejemava”, kot je ena zapisala, ne vroče ne hladno … Tast je že pokojni.
Svakinja je okej, vedno, kadar se oglasi, sem je vesela. Še bolj se razumem z njenim možem, saj je izredno prijeten človek, vendar najbrž predvsem zato, ker imava veliko več skupnih interesov.
Skratka, s svakinjo in njenim možem je vse okej, ampak onadva imata tri otroke, midva sva braz, to pa pomeni precej drugačen življenjski slog, pa še v drugem mestu živijo, zato se ne videvamo prav pogosto.
Forum je zaprt za komentiranje.