“mami ne vpij”

Mi je težko napisati, pa vseeno bom, ker potrebujem nasvete.
Imam hčerko v prvi triadi oš. V šoli ji gre ok, tudi drugače je v redu punca.
Problem je v meni, ker me velikokrat zmoti kakšna malenkost in se derem nanjo. Npr da ji kakšno stvar že večkrat ponovim, pa naslednjič spet sprašuje, ali pa dela narobe. pa ji razlagam glasno in živčno in izpade, kot da se derem nanjo. Včasih ji gre kar na jok in reče, zakaj vpijem nanjo, zakaj se skoz derem,..
Pa nočem nič slabega, sploh ni ona kriva, ampak jaz. Ne znam nekaj normalno povedati, takoj ratam nekako živčna in nervozna in potem vse povem zelo na glas (se derem).
Zakaj imam take izpade? Zakaj sem taka? Kako to spremenit? Že večkrat sem sama sebi rekla, da se ne bom več drla, da bom bolj potrpežljiva, pa spet ponovim stare vzorce.

Kako pa kaj sicer tvoje življenje? Si srečna? Si pod stresom? Te kdaj kdo objame?

Nismo popolni – tudi meni se je podobno zgodilo, pa mi je bilo vsakič žal – sem otroke opozorila, da naj mi pomagajo z opozorili, ko me je zaneslo…
… se splača potrudit in trudit dalje … ker itak so ti oni prvi pri srcu … in so rezultati, ker … kdo ti pa daje pravico, da se dereš …
… oz. kako je tebi, če bi se šef nate stalno drl ….

pomisli o zamenjanih vlogah … mogoče kdaj tudi bodo, ko boš zelo stara …in bi bilo lepo imeti bolj-ali-manj umirjeno komunikacijo

Super je – da je otrok ti že “upal” povedat, pokazat ogledalo –

Verjetno samo ponavljaš vzorec iz otroštva; se je tudi takrat tvoja staruha drla nate? Zdaj se ti. Potem se bo tvoja malopridnica na svojo itd. itn.

Svetujem ti, da si poiščeš strokovno pomoč. Da pomagaš najprej sebi in posledično še svoji deklici.

Objem obema!

najprej se je kot vedno treba obrnit na primarno družino, to je tvoja. Kakšen način komuniciranja ste imeli v svoji družini? Kako komunicirata z možem/partnerjem?

očitno ti sproži nek trigger, da eksplodiraš…..

pomaga edino kontroliranje (poleg razčiševanja same s sabo): vsakič ko se to zgodi, 3x globko vdihni, nato odgovori 🙂

Treniraj.
Resno. Saj tu ni treba tople vode odkrivat, tehnike so vse na internetu, najenostavnejša recimo (ki sem
jo z uspehom sama kdaj uporabila) je štetje do deset.
Ampak to je površje. Če pokoplješ globlje, boš videla, da si verjetno preobremenjena, da imaš občutek
nemoči, da ne zmoreš vsega, da si mogoče neorganizirana…kaj vem, ker te ne poznam…
Ampak eno je res: na celem svetu ti je dano spremeniti samo eno stvar – samega sebe….
Srečno.

hvala za odgovore, nekako se najdem v vseh. Moja mami se je tudi drla name, oče nikoli. Mami še zdaj glasno govori (vpije, ko kaj razlaga).
Imam partnerja, ki me objame in ima mirno komunikacijo, ne explodira, kot jaz.
Je bil pa bivši tak, da je bil ves živčen, če ni šlo po njegovih načrtih in takrat sem vedno poslušala grde besede.

Ja, ni kaj, tukaj so same popolne mame, ki so vedno prijazne, imajo vedno potrpljenje in jih popolnoma nič ne spravi iz tira.
Pa ni res. Vsi smo samo ljudje. Tudi mame smo danes obremenjene, v službi, doma, včasih človek eksplodira za prazen nič. Potrudi se, da bo “čimmanj” takih izpadov. Saj vem, da ti je pozneje žal. Ampak res, otroci niso krivi, če smo mi starši kdaj nervozni. Naredi tudi nekaj zase, če le utegneš, si vzemi čas – na kakršenkoli način. Potem boš tudi ti boljše volje in bolj prijazna do otrok. Lp!

Moraš pri sebi urediti, da se boš znala umiriti in umirjeno delovati. Prični se ukvarjati s kakšnimi tehnikami sproščanja, da boš manj napeta. Več se objemajte, smejte, imejte se radi in bodite potrpežljivi drug z drugim. Bodi ljubeča do sebe, do svojih otrok, do partnerja in do ostalih, ki jih imaš rada. Lahko izbereš ali boš v neki stvari videla obremenitev in jezo, ali izziv in se boš z njim spopadla na ljubeč in skrben način.

Ej, jaz sem ista. Se moram res kontrolirat, ker grem sama sebi na živce! Na srečo je tudi moj partner tak, da me zna ohladit z objemom, to me dobesedno razoroži. Jaz sedaj štejem do 3 ali pa do 10 in mi pomaga.

Otroci si tega ne zaslužijo, res ne!

tkole ti povem
moji so zdsj odrasli
in očeta so mel tazga
skoz se je drl, pa živčno kazal na napake
za vsak kurac
žal nimajo lepih spominov
če bi bil sposoben rečt, tko, kot ti
da se nočeš dret, da tmu je pol težko, bi danes nekak ga lahko razumelampak on ne, on je najbolj pameten iz nič je znal narest kreg in očitanjein seveda kaj je vse on moral, ko je bil otrok

tkole
si hčerki že povedala, da se nočeš dret, da ti je potem težko
če nisi, ji povej in se zmenita, ko začneš bit jezna, naj ti reče
mami kaj sva se zmenili
sploh velik ti lahko otrok pomaga , da nehaš bit zatežena
pa zmeni se tudi s partnerjem, naj te opozori

Pri meni bilo isto oz.še me kdaj zanese. Tudi sama sem živela v takšnem okolju. Sedaj hodim k psihoterapevtu že pol leta, stanje je boljše, ampak še vedno kdaj pa kdaj konkretno zavpijem-potem mi je seveda žal. Si pa kadar me zagarbi vedno ponavljam: ti nisi tvoji starši in neboš ista kot oni in nekako mi pomaga. Vem , da je teško in ne da se čez noč tega odpravit, potrebna je vaja, vaja in še enkrat vaja ter seveda velika mera samoopazovanja in potem razčiščevanja zakaj tako odreagiram. Mi je pa povedal tudi moj terapevt, da je res potrebno veliko časa, da se spremenimo, ker ti vzorci so zasidrani globoko v nas, tako smo živeli celo življenje in tudi če nam kdaj ne uspe ne smemo obupat, slej ko prej nam bo govorjenje v normalnem tonu prešlo v navado
Držim pesti zate.

Obrni se za 180 stopinj in pri sebi počasi štej do 10… Pomaga.

Jaz ne poznam nobenega, ki lahko že tretjič prijazno razlaga eno in isto stvar.. Tole je vaja za vsakega od nas.. Že naši starši tretjič niso bili več prijazni, tako, da je ta živčnost zelo globoko v nas.

Tole je zelo grobo napisano, ampak resnično. Samam se tudi najdem v tem in če ne delaš zavestno na spreminjanju vzorcev, delaš slabo uslugo tudi otroku – na dolgi rok.

Ti želim, da ti uspe …….. z manj (ali nič) dretja ……….

Ja, včasih res ni enostavno. Jaz se mojemu otroku potem vedno opravičim in mu razložim, da ni on kriv, ampak da me je razjezilo to in to in potem neprimerno odreagiram. Da ni bilo prav, da sem tako odreagirala in da bi morala biti bolj mirna. Pa objem. Vem, da se enim zdi to čudno (opravičevati se otroku), ampak on je isto človek in opažam, da se tak način komunikacije obnese, ker se zna tudi on iskreno opravičiti in videti, da je nekaj naredil narobe. Kakšne mi on pri svojih 3,5 letih pove! “Mami, žalosten in razočaran sem, ker si kričala. ” Me je kar kap, ko sem to prvič slišala. Kaj boš rekel na to? Seveda se opravičil in mu razložil zadevo.

Včasih, ko zgubljam živce, mu to že prej povem in rečem, “uf, zdele pa sem razburjena; rabim 5 minut, da se pomirim, pa bova potem naprej”. Mali vse razume, me pusti (sicer 2 sekundi) in vpraša “mami, si se že pomirila?”

Glede na to, da ti je hči že povedala, da kričiš, bo tudi razumela, če ji boš vse lepo razložila in povedala, da si ti kriva in ne ona, in da se trudiš spremeniti.

Sicer pa, kot so že druge napisale, reševati moraš globlje probleme, ampak za hitro pomoč: ko boš naslednjič čutila, da se v tebi nabira jeza, poskušaj ohraniti mirno kri in si predstavljaj, da govoriš z neznanim človekom/šefom/stranko … Z nekom pač, kogar ne bi za brez veze nadirala. In odgovori tej osebi na način kot se pač spodobi. Z vajo in muko bo čedalje lažje.

Saj ji potem povem, da nisem hotela vpiti, pa tko,..samo ji vidim, da ima kar solzne oči.
Pride pa to v trenutku, da se niti ne zavem in se že derem, ni tako da bi razmišljala, vedno bolj jezna sem,…samo explodiram in že vpijem.
Itak mi je potem zmeraj žal.

izpisala sem si rek (v glavo): PARTNERSTVO JE POT, ne cilj

pa si pod partnerstvo predstavljam vsakojake odnose (otroci, prijatelji..) – skratka – nebroj okoliščin, situacij … in še vse je v stalnem spreminjanju
… težave so zato, da se jih naučimo premagovat, ne pa … rep med noge in adijo

– sej bo šlo – že z vedenjem veš kaj moraš pazit

Yo, jaz se malokdaj strinjam s tabo, ker se mi zdi, da samo nakladaš in nabijaš, ampak kar se tiče otrok, se pa večinoma kar strinjam s tabo. Tudi zdaj se.

Avtorica, nisi popolna mama, zavedaj se tega!
Ampak še bolj se zavedaj, da tvoja hči tudi ni popolna in da nikoli ne bo popolna! Če nekaj ne obvlada, ne zna, naredi narobe, ni konec sveta!
Kot je rekla Yo, štej do 10 ali pa do 20, če je treba. Jaz sem štela in štela, šla na čik pavzona balkon, 25x vdihnila, potem pa reagirala. Sem sinu tudi v obraz rekla, da zdaj ne bom nič rekla, da grem na čik, dihat in razmislit in ko pridem nazaj, bom reagirala. Da ne bo pomote, nisem popolna mama, sem tudi jaz kdaj vpila na sina, ampak sem se vedno trudila, da ne vpijem.

Imela sem očeta, ki je za vsako figo vpil, ker je hotel, da je njegova hči popolna. Ne najboljša, ampak za klaso boljša od najboljšega!No way, zrastla sem v popolnoma zakompleksano bitje, kontrol frik in perfekcionist, groza od groze ti povem in potrebovala sem enih 100 let, da sem se znebila te očetove dediščine.
Imam prijateljico, ki od svoje hčerke zahteva ogromno. Deklica je nekje iste starosti kot tvoja. Prav tako ji reče “mama, zakaj spet vpiješ”. Ta moja prijateljica resnično želi, da je deklica popolna in je vsa nervozna, ko se tamala kaj afna, obnaša kot otrok ali pa ko kaj ne zna. Žalostno. Sem ji večkrat rekla, da se neupravičeno dere na njo, pa žal ne pomaga.

Razmisli malo pri sebi. Če ti otrok reče, da se preveč dereš, je to sigurno resnica. Zakaj se pa dereš, razmisli in spremeni.

Ja, večina smo žrtve slabih vzorcev iz otroštva. V otroštvu sem bila deležna skoraj vsakodnevnega tepeža, da o kričanju in grdih besedah niti ne govorim. In takrat sem si obljubila, da svojih otrok nikoli ne bom pretepala. In res pretepala jih nisem, sem pa vsake toliko ven padla, se zdrla in nisem znala biti potrpežljiva.

Zaradi tega me je bilo vedno znova sram in sem se kasneje tudi opravičila.

Ja, res nihče ni popoln, vendar če se zavedamo, kaj delamo narobe, je veliko lažje in manj boleče, saj lahko stvari popravimo in naredimo manj škode, kot pa če se tega ne bi zavedali.

Če vržeš krožnik na tla, se razbije.
Ok, res se.
In če se mu opravičiš, se sestavi nazaj?
Malo morgen.

Jaz na opravičila ne dam veliko, mi je vseeno, če se opravičiš ali ne. Če ti je iskreno žal, se boš trudil, da tega ne ponoviš nikoli več! Opravičilo je pa samo zakrivanje slabe vesti in izgovor, da lahko spet to isto narediš.

Hvala Bogu še nekdo ki razmišlja podobno kot jaz. Opravičilo enkrat ja, ampak, da se nikoli več ne ponovi. Zato tudi jaz moje otroke nisem nikoli, kot to sicer počne večina, prisilno zahtevala opravičilo. Zakaj? Zato, ker bi se na to navadili in bi ob vsaki pi*dariji rekli oprosti in življenje teče dalje. Čustvo “opravičila” mora biti iskreno, pristno, premišljeno o svojih storjeni napakah, potem je lahko tudi sprejeto.

Kar se tiče avtorice;

Tudi sama in kot nekateri so ti tudi napisali, da “zjanje” je nekaj normalnega. Ne moreš v nedogled ponavljati eno in ta isto. Tudi sama doživljam to. zakaj?::: Zato ker sem mama, oči lepo reče 10x in čaka kdaj bo mama povzdignila glas in bo vse tako kot mora biti. Mama smo bolj dovzetne za vzgojo, pa nja se javi kdo , ki temu nasprotuje. To potegne več dejavnikov, kot so:

čista hiša,
preobuti se,
oprati si zobe,
stuširati se,
ko se nehaš igrati pospravi za seboj,
čuvaj igrače, ki niso poceni,
naredi nalogo, beri…..
pa šeeee . šee še in še….

To večinoma , polega ostalega počnemo mame… tako, da ni SLABE VESTI!

Kolikor se jaz menim z mamami, smo vse v isti “godlji” – zavpijemo, tudi po krivici, tudi preveč na glas, … ponavljamo ene in iste stavke, preverjamo vsak dan iste stvari, skoraj neverjetno se nam zdi, da je treba isto svar 100 x reč, pa še ni tako kot bi moralo bit… in potem se počutimo slabo, slabo in še enkrat slabo…
Meni vsaj malo pomaga (zaenkrat) list papirja, kamor sem napisala osnovne zadolžitve vsakega otroka (imam 3 in če 3 x ponavljaš vsakemu isto stvar, itak da znoriš… včasih pa me vsak zase vpraša isto vprašanje in ko že tretjič dajem isti odgovor, sem tudi že nestrpna, živčna, čeprav gre za drugega otroka…). Skratka ta list papirja visi na vidnem mestu in ko me npr. kdo vpraša, če gre lahko za računalnik, če lahko gleda tv ipd. samo na list pokažem in zaenkrat zaleže, da prečekirajo, če so opravili svoje dolžnosti in ponavadi vsak najde še kaj, kar mora postorit (pospravit svoje čevlje, si uredit torbo za trening za drug dan, uredit peresnico,…)…
srečno vsem mamam, ki po moje rabimo sam mal manj skrbi in kako razvedrilo več

probaj se umiriti,tisti moment,ko te vpraša že tretjič,si vzemi “pavzo”,da se umiriš.mogoče si pa že zaradi tega ne zapomne,ker ve,da boš “vpila” nanjo.