Utrinek iz ang foruma-dojenje
To bom napisala, da si bo Slovenija upala odpočiti ponoči, da se ne bodo mame, ki zaradi neprespanosti in drugega želijo prenehati dojiti ponoči, čutile krive zaradi prenehanja, sedaj jim občutek krivde vcepljajo nekateri, ki govorijo, da nekateri otroci rabijo nočno dojenje do najmanj dopolnjenega tretjega leta starosti.
Kopirano iz ang. foruma:
At six months your baby has reached an important developmental milestone where a clear day/night pattern should have started to emerge naturally. Most babies start sleeping between the hours of midnight and five in the morning around this period. She’s also reached the stage where night feeds become less necessary.
Povzetek: po šestem mesecu je naravno, da začne otrok ponoči spat. To pomeni, da ni naravno, da ga po tej starosti ponoči dojiš, če ni naravno, ni dobro.
No, nisanse pa malce preskočimo, ane?
” Most babies” in ” less necessary” se mi pač ne zdita besedni zvezi, po katerih bi lahko tako strogo enoumno in nepopustljivo zaključil: “da ni naravno, da ga po tej starosti ponoči dojiš, če ni naravno, ni dobro.”
Super, če uspe otrok prespati noč pri 6 mesecu brez dojenja.
Ampak tukaj piše, da prespati noč pomeni od polnoči do 5h.
In po moji logiki se nekaj otrok drži teh 5 ur, nekaj jih prepi 6, zato drugi le 4 … in obstajajo tudi tisti, ki jih prespijo 7 in tisti, ki prespijo 3.
Zato – bravo mamam, ki jim pri 6 mesecih uspe v miru prespati noč. Ampak naj se tiste, ki se morajo ponoči še zbujati, prav tako ne počutijo krive (zdaj pa bi že moral spati, pa ne…).
Mislim, da pri teh stvareh ni: “je naravno – ni naravno” ampak le “uspe – ne uspe” in “paše otroku/mami – ne paše otroku/mami”
Bi rekla, da ni pravično, da vsiljujemo svoja prepričanja drugim. In se pri tem sklicujemo še na avtorje, o katerih se nam niti sanja ne, kdo so. Srečala sem strokovnjakinjo na področju predšolske vzgoje (s titulo dr.), ki je mamicam solila pamet, kako narobe je, da otroci spijo pri njih.
Lepo vas prosim, živite in pustite živeti in naj vsak v skladu s svojimi prepričanji dela, kar se zdi njemu najbolj prav.
Mi smo spali skupaj do 5. let, pa kaj, ima kdo s tem problem? Mi ne!
Aja, pa zbujali in dojili smo se dve leti, pa kaj. Danes imamo dokaz, da smo delali prav!
Besedica naravno je uporabljena zgoraj, ni govora o uspehu, komu paše…
Prespanje noči (koliko ur skupaj) je eno, drugo pa je, da berem, da se mame vsako uro zbujajo, imajo otroka po eno uro na prsih, otrokov jok večkrat na noč prebudi celo družino, neprespana mama ne more biti dobra mama drugim otrokom,….. želela sem opozoriti te mame, da otroci tega ne rabijo.
Zato ker večina mam ne ve tega, vidim, da imajo nekatere zelo razgibano nočno življenje.:-))) Šalo na stran, mamam na tem forumu vcepljajo prepričanje, da nekateri otroci ponoči rabijo dojenje po šestem mesecu, prvič sem naletela na strokovno mnenje, da temu ni tako, morda sem na tak način kateri družini pomagala, saj sem napisala, kaj me je spodbudilo.:-)))
Enja, če bi bilo to tako preprosto, ne bi bilo nobenih travm iz otroštva, vsi bi se ljubili in srečno živeli do konca svojih dni.
Vse mame, razen izjem, ki potrjujejo pravilo, imamo brezpogojno in z vsem srcem rade svoje otroke. Zaradi tega ne naredimo ničesar, kar bi jim lahko škodilo, v tem je ravno bistvo problema. Če mislimo, da jim bo ena po riti škodila, ga ne bomo udarile, lahko da nam bo zaradi tega zrasel čez glavo, meje je izredno težko postavljati, ves čas hodimo po vrvi, starševstvo ni preprosto, nisem brez skrbi.
Korekten in pravilen prevod tvojega odstavka se glasi:
Pri šestih mesecih je vaš otrok dosegel pomemben razvojni mejnik, ko naj bi se naravno začel vzpostavljati jasen vzorec dan/noč. Večina otrok začne v tem obdobju spati med polnočjo in peto uro zjutraj. Prav tako je otrok zdaj dosegel stopnjo, ko nočno hranjenje postaja manj potrebno.
Mislim, da lahko podobne stavke preberemo v večini knjig. Nikjer ne piše, da ni naravno, da ga še dojiš, niti da ni dobro, da ga še dojiš, piše pa, da pri večini otrok nočno hranjenje ni več tako zelo potrebno. In nočno pomeni, kot pravi Ašru, med dvanajsto in peto uro. Mislim, da vsaki mami paše, da otrok ponoči spi, hvala bogu. Ampak če tvoj otrok ne sodi med večino in če je sicer manj potrebno, še vedno pa ne narobe, se po mojem tudi nobena mama ne bi smela sekirati, če pač ne paše v vzorec. Na nekem angleškem forumu pravijo tako, Pantleyeva pravi tako, Spock pravi tako, LLL pa tako. In kot vedo povedati mame več otrok, pri enih je tako, pri drugih drugače. Nesmiselno pa je zdaj postavljati neka za vse veljavna pravila in govoriti o naravno/nenaravno. Sem mislila, da smo to stopnjo že zdavnaj presegli.
se ena 1, vesela sem, da si odprla tisto anglesko stran.
Spodaj sem jo objavila zato, da bi mogoce slovenske mamice pogledale se malo “cez” in ugotovile, da ni vse sveto kar ucijo v nasih solah za mame in v porodnisnici. Sama imam izkusnje iz tujine in prisla sem do spoznanja, da se v Sloveniji zeloooo tezko sprijaznijo, da so nekatere metode zastarele. Cudim se, da ne delajo vec na usposabljanju kadra, da bi sli s casom naprej. Najvecja “zabloda” je tudi siroko povijanje. Tega ne boste nasli nikjer na svetu. Mogoce samo za tiste primere, kjer se dejansko odkrijejo nepravilnosti.
Tudi tukaj na forumu se cuti isti strah pred novimi, drugacnimi izkusnjami.
Dajmo, razsirimo obzorja in poglejmo kaj se dogaja po svetu ! Upam, da bo se kdo objavil kaksno zanimivo stran, mogoce nemsko, francosko itd….
Lep pozdrav !
Se strinjam, pa vendar verjemi, da travme ne povzroča odziv mam na otrokove potrebe, ki jih izrazi z jokom, temveč njihov NEODZIV! Če pustijo otroka nepotešenega zato, da se bodo naspale in potem bolj z mirnimi živci peljale v službo. Iz tega izhajajo travme, iz prečutih noči v svoji sobi, da bodo bolj samostojni, pa iz občutkov strahu in zapuščenosti, ko jim ne ustrežemo. Otroci so tako majhni tako kratek čas in če smo jim na voljo takrat, bodo vse življenje brali sadove te naše kratke investicije.
Moj pogled.
Ej, si pa pravi specialist za jemanje izjav “iz” ali pa “mimo” konteksta.
Le zakaj najprej ne navedeš odgovora, ki je bil podan o možnih vzokih nočnega zbujanja? Npr. žeja, mraz, ozobljanje, nelagodnost, nemir, …
Ne, odgovor, ki je bil podan o zbujanju, možnih vzrokih in možni pomoči – spet BUM, TRESK, usmeriš na dojenje. Pa še malo začiniš z dojenjem do 3. leta.
Na razumevanje pa so tako in tako opozorile že predhodnice.
Otroci so različni. In se različno zbujajo. V praksi sem videla veliko dojenih otrok, ki so se v tej starosti prebujali in po malem dojili vso noč, pa veliko nedojenih otrok, ki so se v tej starosti pogosto prebujali in spili na litre časa, pa relativno malo dojenih otrok, ki so pri 6. mesecih stalno spali po 6 ur skupaj, pa relativno malo nedojenih otrok, ki so pri 6. mesecih spali 6 ur skupaj.
Tudi to moraš vedeti, da matere zelo različno dojemajo zbujanje, pa tudi kondicijo imajo zelo različno. Tudi matere imajo različne vzorce spanca in različno potrebo (število ur) po spancu.
Mamice v želji, da bi uspavale otročka, počnejo vse pomoči: ga nosijo, pestujejo, jim pojejo, ga dojijo ali hranijo po steklenički, nameščajo dudice, vzamejo v družinko posteljo, …, nekatere, ko res ne zmorejo več, ga pustijo jokati, ne boš verjela, nekatere ga vozijo tudi v vozičku ali ga zapeljejo krajši krog z avtom, skratka iščejo načine, pa poskušajo hraniti z gostejšimi obroki pred spanjem, pa menjajo okolje, obračajo postelje, z nihalom merijo energetsko najugodnejše področje, odpirajo in zapirajo okna, se preselijo v drugo sobo, vrtijo najrazličnejše vrste glasbe (spominjam se otročka, ki je zaspal ob “hej brigade”), lahko bi ti naštela 100 in 100 načinov. Vsi so dobri, če sta mati in otrok zadovoljna. Pri nekaterih otrocih rutina pomaga, pri drugih ne.
Nekateri otroci iz istega gnezda pa z dojenjem ali pa s stekleničko spijo praktično od rojstva dalje.
Nina
RK, če otrok ne bi shodil do, ne vem, 18 meseca, bi vsi smatrali, da je z njim nekaj narobe, da ni dosegel tistega, kar je normalno, treba bi bilo vključiti strokovnjake, ki bi otroku pomagali, da bi shodil.
Pri dojenju pa nihče ne ve oz. noče vedeti, kaj je tisti kriterij, po katerem bi naj mama vedela, da je z otrokom nekaj narobe, da ni dosegel stopnje razvoja, ki je značilna za njegovo vrsto. Še več, iz svetovanj tvojih strokovnjakov je razvidno, da otroci to potrebujejo in jih mame ne bi smele prikrajšati. Se spomniš tistega posta prejšnji mesec, da otroka z dolgim dojenjem “zmešaš”, če mu pri treh letih in pol odvzameš pravico do dojenja, misli, da ga mama ne mara več, psihiatrova diagnoza.
Nina, zakaj bi morala napisati knjigo, če želim povedati, da po šestem mesecu nočno hranjenje ni več potrebno, ker ni naravno. Če se ne motim, si zdravnica. Obtožuješ me, da jemljem stvari iz konteksta, meni se zdi to grozno.
In še moj odgovor, mraz, žeja, nelagodje,……, vsi nasveti tu gor so v smislu, da dojijo, ker otrok potrebuje cartanje, z mlekom se odžeja,…., želiš, da ti napišem roman, verjetno ne.
Žal mi je, trikrat sem prebrala:
“Pri dojenju pa nihče ne ve oz. noče vedeti, kaj je tisti kriterij, po katerem bi naj mama vedela, da je z otrokom nekaj narobe, da ni dosegel stopnje razvoja, ki je značilna za njegovo vrsto.”
– pa žal ne vem, kaj si mislila. Dojenje ali ne-dojenje je seveda nekaj drugega kot hoja-nehoja; ne glede na to, ali mama doji en mesec ali tri leta, to po mojem prav v ničemer ne vpliva na “stopnjo razvoja, ki je značilna za njegovo vrsto”. Če je otrok kakorkoli razvojno moten, mu dojenje zadeve seveda ne bo olajšalo – ali pa si mislila na kaj drugega?
Glede “tvojih strokovnjakov” – pravzaprav ne vem, koga imaš v mislih, žal še vedno nisem našla zares “svojega” strokovnjaka, berem marsikaj od marsikoga, od vsakega poberem nekaj, vsak pa me tudi kdaj razjezi ali se mi zdi smešen.
Hvala bogu berem samo manjši del vseh postov, če je res pisalo, da otroku pri treh letih in pol ne smeš odtegniti dojenja, češ da te potem ne bo maral, se mi zdi to smešno, z dobro voljo, ljubeznijo in pravim pristopom se da vse ob vsakem času.
RK, pri vzgoji, upoštevanju mnenj (zdravnikovih, vzgojiteljčinih, drugih strokovnih),… imamo starši določene politike, smernice, vzorce, ki se jih da prepoznati na dolgi rok. Moja politika je, da se trudim izbrati v množici različnih nasvetov tisti nasvet, ki je najbližje naravi, njenim zakonitostim, to se mi zdi najmanj zgrešeno.
Če mi strokovnjaki dajo nasvet, da včasih ja, včasih pa ne, se moram na nekaj opreti, tako imam tudi pri dojenju mnenje, da ne moreš zgrešiti, če se opiraš na naravne danosti.
Še o kriterijih, s kriteriji sem mislila na razmere, stanja, značilnosti,….., oporne točke za prepoznavo potreb. Če otrok čuti potrebo po nočnem dojenju pri enem letu, dveh, treh, štirih, petih, …, je nekaj narobe z njim, ta otrok bi naj potreboval nočno dojenje, potreboval bi naj hrano. Človeško telo ponoči počiva, ne prebavlja,…., nismo netopirji.:-)))
Če se zbuja, če rabi nežnost, če ….., mu je te potrebe treba potešiti s čim drugim, ne s hrano. Pomagati mu moramo, da se bo navadil na normalni človeški ritem, dojenje ni pravi način. Žal je v glavah mnogih, da je dojenje čudežno zdravilo za vse bolezni, driske, dehidracije, pomanjkanje nežnosti,… saj pravim, upam, da sem komu pomagala.
Lep pozdrav!
1. Nikjer ne piše, da nočno hranjenje ni več potrebno, ker ni naravno. Preberi boljši prevod *rdeče kapice*. (Velja tako za dojenje, kot za prilagojeno mleko, kot za čaj, ipd; moj dodatek, ni v tekstu). Predlagam, da na forumu opraviš npr. anketo: koliko odraslih se zbuja in ponoči pije?
2. Opažam, da jemlješ zadeve iz konteksta in jih prilagodiš po lastnem okusu, saj v odgovoru strokovnjaka na zastavljeno vprašanje nikjer ni bilo govora o kakršnemkoli dojenju ali nedojenju, še manj o dojenju do tretjega leta. Predstavljeni so bili le možni (o.p. verjetni) vzroki za nočno zbujanje in možni načini za podaljšanje spanja, pomoč otroku za “prepoznavanje” dneva in noči (preko vzrorcev hranjenja), ki si jih lahko (zelo podobno opisano) preberemo v različnih knjigah.
3. Nikakor te ne obtožujem, me pa čudi tvoja odklonilnost in silna fiksacija na (ne)dojenje.
4. Kar se tiče ugotovitev, da otrok potrebuje cartanje, da se z mlekom odžeja, ipd. , je načeloma vse res. In kaj naj bi bilo s tem narobe? Matere, ki ne dojijo, otroku dajejo čaj (odžejanje), oz. ga prav tako cartajo na najrazličnejše možne načine. Hočeš reči, da je že samo cartanje nenaravno, odžejanje nenaravno??
5. Če greva v prazgodovino, ko smo že pri naravnosti, človeški rod brez dolgega dojenja sploh ne bi preživel, saj bi ga mikroorganizmi pobrali. Pa še z res dolgim dojenjem so preživeli samo najodpornejši.
LP!
Nina
Še nekaj izven konteksta:-))), nanaša pa se na zbujanje slabe vesti, vsaka mati, ki je vsaj enkrat pristavila dojenčka k prsim, lahko reče, da je dojila, enako lahko potem rečemo za morilca, posiljevalca, tata,…., ki je vsaj en dan pošteno živel, da je poštenjak in na smrtni postelji si bo lahko rekel: pošteno sem živel.:-)))
Oprosti, še enkrat ti moram replicirati, ko govoriš o “čudežnih” zdravilih, kar je, seveda, spet tendenciozno. Dojenje ni čudežno zdravilo, vpliva pa na večjo zaščito določnega rizičnega posameznika pred določenimi okužbami oz. stanji.
Dojenje je eden izmed dejavnikov, ki do določene mere ščiti pred okužbami. Včeraj, npr., na sekciji Preventivne medicine v Portorožu, na kateri s(m)o bili zbrani številni pediatri, infektologi in epidemiologi, družinski zdravniki iz Slovenije, pa tudi tujine, je bilo zelo jasno povedano (in prikazano z rezultati študij), da je nedojenje eden izmed dejavnikov, ki pri otrocih z večjim tveganjem, poveča možnost okužbe z bakterijami pnevmokoki (ki so pomembne povzročiteljice pljučnic, vnetij dihal, srednjega ušesa pri dojenčkih in v malčkovi dobi).
LP!
Nina
Sem laik, ampak imam vseeno svoje mnenje.
1. Prvega dela prve točke nisem najbolj razumela, zdaj nimam časa eno uro študirat, glede tega se še bereva, pitje odraslih ponoči nima nič skupnega s hranjenjem ponoči, kar dojenje je.
2. For feeds pomeni hranjenje, zbuja se zaradi hranjenja. A je dovoljeno tu pisati samo o določenih temah, jaz sem želela izpostaviti problem nočnega dojenja, ostalih ne, a je treba referate pisat, tisto kar nas pa posebej zanima, pa napisat z velikimi črkami,…..??? Če ne, jemljem stvari iz konteksta. Razumem, če ponoči dojiš, delaš prehitre zaključke in te je groza tega, da bi lahko svojemu otroku škodila, a to ni opravičilo.
3. Zanikanje in napad.
4. Če je otrok žejen, naj mu dajo čaj, če rabi nežnost (moji trije so je dobili dovolj podnevi, ponoči se zaradi tega niso zbujali), naj ga pocarta, ženske tu poslušajo nasvete, kako zaradi žeje, nežnosti,…. morajo dojiti, ker morda njihovi otroci to potrebujejo.
5. Zgodovina nas je naučila, da preživijo najmočnejši, danes, ko ima že vsak dovolj hrane, to v Sloveniji ne bi smel več biti problem. Še zdaj v Afriki in na drugih nerazvitih območjih umre veliko dojenčkov in drugih otrok, tam to še vedno velja. Za Slovenijo bi danes lahko rekli, da preživijo vsi, tisti z več kakovostnimi informacijami pa preživijo bolje.
V mikroorganizme in podobno se ne bom spuščala, danes, ko mame jejo toplogredno hrano in pijejo toplogredno vodo, bi bilo mogoče boljše, da bi delale Aptamil z ustekleničeno vodo, ne vem, dokler ne dobim potrditve, da tiste snovi v materinem mleku res pomagajo, da niso samo tam, kot so v vitaminskih tabletah vitamini, absorbirajo se pa ne v telo, če gre za slabe tablete, pa niti ni govora o tem, kako je mleko koristno, pisala sem o nepotrebnosti nočnega dojenja.
Zdaj pa grem zares kuhat.:-)))
Forum je zaprt za komentiranje.