Moteči klici staršev
Kolikokrat tedensko se slišite s svojimi starši?
Jaz sem se pred kratkim preselila od doma (cca pol leta nazaj) in me starša non stop klicarita in mi postavljata neumna vprašanja npr: kaj pa delaš, ja kako pa to da nič, kdaj si pa vstala, a si že bila v trgovini, kaj boš pa kuhala danes, zakaj pa tašča kuha, če si ti doma itd itd… Kot, da bi iskala razlog, da sta me dobro vzgojila ali kaj? Plus tega pričakujeta, da bom non stop hodila na obiske, če se čez vikend ne slišimo, sta užaljena. Naj omenim, da nisem nameravala od doma še kakšnih par mesecev, vendar so bile razmere dokaj nevzdržne. Sedaj pa mi skačeta po glavi in sta vsa prijazna. Najraje bi šla za pol leta nekam daleč, kjer ni mobitelov niti računalnika (da ne omenim, da si je oče inštaliral Skype in Facebook in mi sedaj pošilja sporočila in me sprašuje, zakaj me ni na Skypu, slike mi komentira in mi piše na zid). Saj vem, da to po vsej verjetnosti počneta iz ljubezni in dolgčasa (ostala sta sama, jaz sem ta mlajša), ampak kako postaviti mejo, če sta za vsako figo užaljena??
Vsak nasvet bo dobrodošel.
Ponekod smo tako starši kot otroci čisto brez stresov preživeli osamosvajanje.
Pa ne mi rečt, da zato, ker nimam skrbnih staršev. Ampak sta imela (in še imata) v življenju še kaj drugega za počet kot mene klicarit in jikat, da me pogrešata.[/quote]
In zakaj se potem ti sekiraš? S prebranega deluješ precej hladno, očitno so taki tudi tvoji starši.
Eni tako, drugi drugače. Ok al ne?
Jaz pa menim,,da to ni normalno. Normalno je, das se odraslemu človeku pusti dihati, da zaživi po svoje, ne pa da se ga nenehno gnjavi kje, kako, kaj, zakaj itd.
Pri takih stvareh ne pomaga drugega kot pogovor, kjer na miren a določen način pojasniš svoje, če želita, da imate lepe odnose v bodoče. Glede FB lahko tudi omejiš uporabnike, da ne vidijo vseh tvojih aktivnosti, slik in ti ne morejo čečkati po zidu.
Ne, sploh ni normalno, še zdaleč ne! Sem edinka, mama je vdova in ko sem se odselila, ni imela takih izpadov, čeprav vem, da me je pogrešala in je bila zelo vesela vsakega mojega klica in obiska. Je pa res, da tudi ko sem bila še doma in če sem šla kam za več dni, me ni klicala non stop in preverjala, če sem še živa in kdaj sem vstala zjutraj. Pa imava z mamo izjemno dober in tesen odnos.
Ponekod smo tako starši kot otroci čisto brez stresov preživeli osamosvajanje.
Pa ne mi rečt, da zato, ker nimam skrbnih staršev. Ampak sta imela (in še imata) v življenju še kaj drugega za počet kot mene klicarit in jokat, da me pogrešata.[/quote]
In zakaj se potem ti sekiraš? S prebranega deluješ precej hladno, očitno so taki tudi tvoji starši.
Eni tako, drugi drugače. Ok al ne?[/quote]
Kot prvo, se čisto nič ne sekiram, ker se nimam za kaj.
Kot drugo, moraš bit pa hud strokovnjak, da iz dveh napisanih stavkov oceniš človeka, pa še njegove starše povrhu.
Kot tretje je tole forum, kjer se soočajo takšna in drugačna mnenja in ja, eni tako, drugi drugače. Zakaj je pol moje mnenje tako zelo moteče?
Ne, nista bila še pri meni na obisku (ker pač smo mi, otroci dolžni k njima hodit, plus da je to daleč – cca 30km). Vem, tudi k bratu ne hodita skoraj nikoli.[/quote]
Sem predvidevala, da je tako. Predlagam da rešiš na čist lep in enostaven način, ju povabiš na obisk in vztrajaš pri povabilu (brez izgovorov, 30 km ni taka grozna razdalija ) Ko bosta videla na svoje oči “kako si si postlala ” se bosta po vsej verjetnosti umirila.
Vsaj jaz sem tko rešla precej podobno situacijo 🙂
ma eni stari nimajo svojega lajfa, ti povem. enostavno ne bodi več samoumevna, vedno na voljo za klic, telefon ugasni – daj na tiho na šihtu, potem povej da si imela nujne sestanke in pika. ne rabiš se njim opravičevat, prosit za dovoljenje.
ko sem jaz hodila na 14 dni domov, redno,se je zgodilo, da kdaj ni šlo (služba ipd) pol pa cela štala- brat se je prikazal morda 1x mesečno, pa so bli vsi srečni in nikol težil njemu.
Ne, nista bila še pri meni na obisku (ker pač smo mi, otroci dolžni k njima hodit, plus da je to daleč – cca 30km). Vem, tudi k bratu ne hodita skoraj nikoli.[/quote]
Sem predvidevala, da je tako. Predlagam da rešiš na čist lep in enostaven način, ju povabiš na obisk in vztrajaš pri povabilu (brez izgovorov, 30 km ni taka grozna razdalija ) Ko bosta videla na svoje oči “kako si si postlala ” se bosta po vsej verjetnosti umirila.
Vsaj jaz sem tko rešla precej podobno situacijo :)[/quote]
Če prav razumem, si že pol leta odseljena, pa ju še nisi uspela povabiti na kavco? Povabit v svoj novi dom?
Ne vem, kako bi se počutila jaz, ampka vseeno mi prav gotovo nebi bilo.
Moji in moževi starši so bili že 1. teden po vselitivi, ko sva spedenala stanovanje, povabljeni na kosilo. Za njih je bilo to res posebo doživetje.
Za avtorico hh gh – pa samo tole!
Vse tole se ti bo vrnilo, verjemi. Tak odnos, kot imaš ti do staršev, bodi imeli otroci do tebe. Pa da te vidim na stara leta, če boš še vedno tako arogantna!
Hvala za tole!
Sem tudi mama, babica in imam svoje življenje. Vendar pa si želim vsak dan slišat tudi svoji hčerki, ki ne živita doma. Z eno se pokličeva vsak dan, z drugo ne, ker ima tako kot ti rada mir. Priznam, da to težko razumem in jo pogrešam.
No, po prebranem tvojem postu, pa moram razmislit in morda omejit klice, ker ne želim, da bi kdaj tudi moja hčerka spraševala kaj naredit oz. kako zreducirat klice.
Mislim, da takšne stvari najbolj razumeš, ko si sam starš. Takrat se zavedaš, da ne gre za nikakršen nadzor ali radovednost kaj kdo počne, ampak za preprosto ljubezen in skrb. Ko vidim, da jim je dobro, sem tudi sama pomirjena in normalno funcioniram.
Je pa res težko v današnjih časih, ker ste mladi popolnoma drugačni, hočete neko individualnost, zadostni sami sebi in ne potrebujete skoraj nikogar. V naših časih smo bolj skrbeli eden za drugega, si pomagali, zato pa je bilo tudi manj strahu, stresa in depresije.
In tudi jaz, kaj bi dala, ko bi me vsaj eden od staršev lahko poklical iz onostranstva.
Boš morala pač dozoret in sprejet njuno ‘užaljenost’. To, da jima ne postaviš mej, kaže, da si še vedno njuna mala punčka pa čeprav se navzven usajaš, kako ti greta na jetra. Znotraj si ju pa še vedno bojiš razočarat. To, da si se odselila je samo prvi korak odcepitve – zdaj se loči se psihološko in jima postavi meje. In ja, užaljenost in zamere so del procesa, odraščanja. Če hočeš ostat pridna mala punčka, ki jo starša čustveno manipulirata, da boš ohranila imidž, kako prijazna si, ker ju kao nočeš prizadet – v resnici pa nočeš zares raztrgat popkovine – pa go ahead, prenašaj njuno teženje.
Ko se odlepljamo od čustvenih pijavk – kar tvoja dva starša sta – pač boli in so reakcije. Sprejetje tega je del zrelosti.
Sem predvidevala, da je tako. Predlagam da rešiš na čist lep in enostaven način, ju povabiš na obisk in vztrajaš pri povabilu (brez izgovorov, 30 km ni taka grozna razdalija ) Ko bosta videla na svoje oči “kako si si postlala ” se bosta po vsej verjetnosti umirila.
Vsaj jaz sem tko rešla precej podobno situacijo :)[/quote]
Če prav razumem, si že pol leta odseljena, pa ju še nisi uspela povabiti na kavco? Povabit v svoj novi dom?
Ne vem, kako bi se počutila jaz, ampka vseeno mi prav gotovo nebi bilo.
Moji in moževi starši so bili že 1. teden po vselitivi, ko sva spedenala stanovanje, povabljeni na kosilo. Za njih je bilo to res posebo doživetje.
Za avtorico hh gh – pa samo tole!
Vse tole se ti bo vrnilo, verjemi. Tak odnos, kot imaš ti do staršev, bodi imeli otroci do tebe. Pa da te vidim na stara leta, če boš še vedno tako arogantna![/quote]
Prvič, to ni moj novi dom, ampak začasni, ker novi dom še ni urejen do konca (sem napisala), drugič, sama zavračata in iščeta izgovore, da ne moreta priti, ker je kao daleč itd (kar sem tudi napisala). Ko bom stanovanje uredila, bosta takoj povabljena na kosilo (če bosta seveda prišla). Bolj gre za to, kaj sem JAZ dolžna naredit, ker sta onadva pač moja starša.
Razumeš?
Forum je zaprt za komentiranje.