Moteči klici staršev
Vse je odvisno, kako gledaš na vse skupaj in kako ju dojemaš. Kot se vidi, je tebi to moteče in odveč. Če bi pa razumela in dojela, da vsak starš, pač deluje na svoj način, ko izraža svoja čustva, bi ti bilo lažje. Ti drugih ne moreš spreminjat, lahko spremeniš le sebe in začneš nanju gledat, kot na človeka, ki sta ti podarila življenje in če spoštuješ to življenje, boš spoštovala tudi njiju.
Tudi jaz mislim, da se tvoja starša niti ne zavedata, sama pa jima še nisi povedala, da te njuni klici in njuna skrb zelo moti. Pa verjetno ne mislita slabo. Ostala sta sama dnevi so dolgi in verjetno te pogrešata. Res me čudi, da te nista še obiskala oziroma da se ti nisi tok potrudila in ju povabila na kosilo. Morda ju enkrat za spremembo ti pokliči in vprašaj kako sta. Bo pa kmalu pomlad in bosta verjetno imela veliko dela okoli hiše ali na vrtu in bodo klici vse redkejši.
Verjamem da je moteče, vendar veliko med nami bi dali, da bi nas starši kdaj poklicali ali nas kdaj obiskali.
No, samo to pa res ni normalno, da dnevno kličeta in klikata po fb. Tudi ne razumem pripomb, da bodi srečna, ker ko ju ne bo, bo pa mir …
Lahko povem, da sem sama šla od doma, ko sem bila star 20, pa me nikoli niso tako kontrolirali. K staršem sem šla občasno, potem ko sta se postarala, bolj pogosto. Z mamo sva se slišivali 2-3x tedensko. Na žalost je sedaj ni več, živi samo še oče, ki pa pokliče samo takrat, kadar kaj rabi, pa je cele dneve sam. Res pa je, da grem pogosteje k njemu, vendar tega ne pričakuje in ne teži.
Ampak ne jemljem tega tako, da zdaj razmišljam o tem, zakaj se nisva z mamo več klicali in obiskovali. Življenje živimo sproti in ko je bila hčera manjša, je bilo normalno, da nisem imela toliko časa bit pri njima. Ko je hčera zrasla, je to sovpadalo z njuno starostjo in posledično sem lahko šla več-krat k njima.
Hčero pa imam staro 20 let in čez teden je v stanovanju v kraju študija. Pokličem jo 1-2 x tedensko. Ona mene skoraj vsak dan, to pa zato, ker se meni ne zdi primerno, da jo kličem, če ne vem kje je in kaj dela. Tako pač pokliče, ko ima čas…
Meni se to zdi čisto OK, in nikoli ne težim, zakaj se ne javi, še manj, da bi jo jaz klicala vsak dan, tako kot piše ena mama zgoraj. Saj jo tudi jaz pogrešam, samo se mi ne zdi normalno, da bi tako visela na njej in bi želela dnevno slišat kaj dela, kaj je jedla itd…
Lp, hčera in mama hkrati.
res te (vas) ne razumem….
Kako ste lahko do staršev tako grozni??????!!
pri nas je pet otrok, imam še brate, svakinje, svake in ne pomnim, da bi se kdo od njih kdaj na tak način obnašal do mame + očeta.
Sestra in brat celo živita v isti hiši s starši, zelo dobro se razumejo, pomagajo si.
Domov se rada vračam, v bistvu komaj čakam vikenda, ko spokamo cunje in gremo. Otroka sta presrečna, mož enako. Rad zleze na peč in žveči jabolčne krhlje, ki se tam gor sušijo.
Tudi mene mama pogosto kaj vpraša, pa tudi jaz jo! Veliko ve in zakaj bi odkrivala toplo vodo, če lahko dobim odgovore pri njej?
Zmeraj nam kaj dobrega skuha, marsikaj odnesemo s seboj, ko gremo, nas objema in otroka se obešata po njej, ker hočeta ostati.
Meni in moji družini je stik s starši nekaj zelo lepega.
Tudi z moževimi, da ne bo pomote. Tudi taščo imam rada, žal živijo zelo daleč stran, da k njim bolj poredko prihajamo na obiske.
Mene ja mami na začetku tudi klicala vsak dan, tudi po 2-3krat. Pač sem imela dovolj in sem ji rekla, da nisem 5 let star mulc, da ji nimam nič novega za povedat, da ima dost drugega dela kot meni skozi težit pa še marsikaj. Najprej je zamerila, me en mesec ni poklicala nato pa končno ugotovila da res ni potrebe da me skos kliče. Sedaj pokliče le če je kaj nujnega, povabi na rojstni dan in to je to. Jaz je sama od sebe nikoli ne kličem, ker ji enostavno nimam nič za povedat.
Moram priznati, da tudi jaz preprosto ne razumem današnjega odnosa otrok do staršev seveda, da pa sploh ne omenjam odnosa do tašč.
Marjana razumem te, da hočeš biti odrasla in samostojna toda ali klic skrbnih staršev to odvzema ali preprosto pri svoji mladosti še nisi pomislila, da preprosto gre samo zato da te slišita in vesta da je s teboj vse vredu.Močno se bojim, da smo generacija katera je svojim otrokom želela omogočiti čimveč oziroma vse najboljše toda ti si sedaj generacija, ki še bolj pretirava kot mi.Zato srčno upam, da kot starš ne boš v poziciji kot so sedaj tvoji starši, da se ti tvoji otroci nebodo javili niti preko telefona kaj šele, da te obiščejo, da se z teboj ne bodo želeli pogovarjati niti o najbolj običajnih stvareh kot kaj si danes kaj počela in kaj nameravaš naslednji dan…
Veš z prihodom največjega zaklada kot je otrok živiš celo življenje tudi, ko se osamosvoji ga imaš enako rad, želiš mu vso srečo tega sveta in vsaj slišati ga tu in tam želiš, ne glede o čem se pogovarjata.
Veš, ko berem na netih kot je tale ali poslušam znance, sosede,prijatelje ali preprosto po lastnih iskušnjah v kakšnih zadregah se nahajamo v medsebojnih odnosih že z lastnimi otroci sem predvsem zelo žalostna.Zakaj? Zato, ker preproste ne razumem kako je mogoče, da tvoj otrok, ki je do 30 leta živel doma v družini, ki je se medsebojno podpirala, ter imela zelo rada sedaj, ko se odseli na svoje enostavno skoraj ne želi stika s svojimi starši oziroma mu enostavno gredo na živce že z najmanjšo malenkostjo kot je recimo telefonski klic.Veš življenje ni tako črno belo ampak ima zelo veliko nijans in vsi se moramo truditi za dobre medsebojne odnose in ja zelo napačno je pričakovati, da so za to poklicani samo starši.
Ja pa še to veš, ko boš potrebovala pomoč ti bodo zagotovo samo oni zares stali ob strani, takrat ugotoviš kako je ta lepi svet zlagan.
Za spremembo morda, ko te mami pokliče bodi vesela in klepetava z pozitivnimi mislimi in jo poskušaj spoznati kot sočloveka ne samo kot nekaj samoumenega kot mama.
Želim ti veliko osebne sreče in zares lepih in pozitivnih medseboj nih odnosov.
hči, mama in babi
Ponavadi se oglasim pri njima vsaj 1x na teden (cca 10km stran), včasih dvakrat, če grem ravno mimo. Za pol ure na kavico. Če se ne, me ponavadi pokliče oče. kako sem kaj delam, če je vse ok…
Na obisk prideta redko, vedno, ko ju pokličejo otroci (njuni vnuki), da so zboleli, da jima pečeta palačinke ali kaj podobnega. Kar tako, nikoli.
Koliko je prav in koliko ne, je močno odvisno od tega, kako ste se razumeli in se družili prej.
če pa kaj ne drži kar na splošno, potem pa tole ne. še zdaleč od tega, da bi bili vsaki starši takšni.
sploh pa, tudi če bi držalo: punca zdaj rabi, da ji stojijo ob strani – rabi, da se pripeljeno ONI K NJEJ. a ja, ne, to pa ne, 30 km je predaleč. Vidijo samo to, kar oni rabijo, nje sploh ne vidijo, kaj ona rabi zdaj v življenju.
SPloh pa, tako pogosti klici kot jih omenja niso klici “tu in tam”, kot jih omenjaš ti.
Pravzaprav to ni nič takšnega…je pa res, da če je tega preveč in se kaže že kot neka vsiljivost potem ni prijetno. Ampak tudi v tem smo ljudje izredno različni.
Kaj bi pa porekla na moj primer, ko je hčera odšla študirat v LJ in je tam že nekaj let…dokončala študija seveda ni, kaj natanko sedaj počne in od česa živi mi ni znano, saj so njeni odgovori na moja (zelo redko lahko do tega sploh pride) zelo diskretna vprašanja taki, ki ne povedo prav nič. Hmm pa em kot rečeno zelo diskreten, nisem vsiljiv niti za milimeter ne..ker sem pač takšna osebnost, ki se obvlada. Javlja se ne, če jo kdaj pokličem jaz in to naredil zelo redko, ker vidim kako je s tem pri njej – je v njenih besedah veliko mašil s katerimi zakrije realnost…vidim jo enkrat letno za eno uro in nič več..to je za Božič. Stara je 24 ..kaj pa bi pa porekli na to?!
Pa sem jo zelo z občutkom vzgajal, ji dal vse kar je bilo pač mogoče, nikoli zapostavljal ali kaj v tej smeri…ni čutila nobenega pomanjkanja in na koncu se je ravno tako razpletno kot se je. Kot če bi bila zanemarjena in nekam zavržena!
V puberteti je dobesedno eksplodirala bila problematična predvsem pa je bila to njena družba ona pa zelo naivno dovzetna za vse slabo v tej družbi, v bistvu je pa še najbolj slabo končala od vseh teh članov tedanje družbe. Nato je pri 18 odšla zdoma oz z materjo zaradi ločitve in od tedaj je konec. Karkoli sem poskušal in v začetku sem veliko poskušal je ostalo na tej ravni kot sem omenil. Ni me niti opazila, ni bila pripravljena priti k meni za minutko časa ko sem prišel tam do njih ipd…in v tem slogu se nadaljuje le da sedaj na drugi način. Če nič ne pretiravam je bilo tako oz je tako kot bi bila zapustila ta svet in je ni več tukaj!
Kot da je razdvojena osebnost….deluje tako, v sebi čuti pa vseeno drugače, baje. Zakaj je tako ne vem.
Po njeni poti gre sedaj tudi mlajša hči, ki je še veliko bolj mlada odšla od doma na šolanje v drug konec SLO, njeni stiki so pa tudi tako tako..zelo redki in zelo moraš izbirati besede sicer sledi takojšen “cancel!” Kot osebnost je pa popolnoma drugačna, kot si ne bi bile nič v sorodu.
Na socialnih omrežjih z njima nisem “pobraten” in mi tudi ne bi bilo všeč. Vem, da sta ‘tam nekje’ vendar tega kot da ne vidim. So lastne osebnosti in tole Facebukanje ipd…je potem le neke vrste posiljevanje in nadziranje, tako ga doživljajo mladi…kar je opisano v naglavni zgodbi. Sproži odpor kar tudi izhaja iz te zgodbe same.
Tudi sama sem mama že odraslega sina in sem počela isto – klicarila tudi 3x na dan, dokler se ni razjezil. Mi povedal, da ni več otrok, da ga moram pustiti odrasti. Sama se nisem niti zavedala, da je res smešno, kar počnem. Na začetku je bilo res hudo, s časom pa se navadiš. Vsak dan mi pošlje SMS, kadar je pri volji me pokliče, jaz ga kličem samo če kaj nujno rabim.
Sedaj sem pomirjena, vem da je z njim vse v redu, če pa ne bi bilo, bi me poklical.
Svetujem ti, da se s starši pogovoriš, saj se mogoče sploh ne zavedajo, da ti težijo. Jaz svojemu sinu nisem nič zamerila. In imam samo njega.
Lep pozdrav,
mama
Unikum, tvoja zgodba me je pa kr ganla…ful razumem avtorico, ker sem bila na njenem mestu, po drugi strani pa zaradi odtujenosti z očetom razumem tudi tvojo situacijo. In veš, verjetno tudi tvoji hčeri ni lahko. Pozabla te zagotovo ni, samo potisnila nekam, v nek kotiček in veliko praha gor nasula, da se ne vidi več ven, ker preveč boli to čiščenje. Že občutek krivde, da ni reagirala na tvojo pobudo, da vama do zdaj ni uspelo. Potem pa še neprijeten občutek, ko te zanimajo take delikatne zadeve – fax, služba, denar…mogoče ji pa na tem področju ni uspelo in noče pokvarit tvojih pričakovanj?
Kaj, če bi naslednjič vajin stik, debata, potekala na drugem nivoju? Pač, ne tako iz “materialnega” stališča glede uspešnosti, dosežkov…čeprav si diskreten, ti verjamem, da si. Ampak če ji taka vprašanja ne pašejo, verjemi, da jih zavoha, ko se samo od daleč približata tej temi.
Pri meni je bilo tudi nekaj podobnega, skos klicarjenje, mama mi žela pomivati posodo, pospravljati (čeprav se to želel početi sam!), oče skos nosil neke stvari, ki jih tako ali tako nisem potreboval… sem se ogromnokrat razpizdil, pa ni pomagalo, najprej je par dni, tednov ućaljenost z njihove strani, potem spet isto. 🙁 pa sem rekel, da bi jih imel raje in jih bolj spoštoval, če bi upoštevala moje mnenje kot pa da mi vsiljujeta svojega pa nič. 🙁
side effects of chloroquine https://chloroquineorigin.com/# what is hydroxychloride
Forum je zaprt za komentiranje.