Ali nisva dovolj kompatibilna kjer je potrebno?
Pišem vam, ker imam občutek, da sem v slepi ulici in iščem mnenja, ki bi mi morda pomagala razčistiti misli. Star sem 39 let, po izobrazbi inženir, kar mi je dalo dober smisel za analizo in načrtovanje. Zelo sem ambiciozen, predan tako svoji karieri kot tudi družini, in mislim, da sem ljubeč partner in oče. Vedno sem bil v dobri fizični formi, dobro izgledam, in vse, kar imam, sem ustvaril sam, brez pomoči. Že nekaj časa sem finančno neodvisen in delam samo, če želim. Moje življenje je v veliki meri urejeno in polno.
Problem, ki me teži, pa se pojavi na področju intime in spolnosti. Oba s partnerico se dobro razumeva, skrbiva za otroke in družino, a na tem področju je postalo precej pusto. Niti ona niti jaz nimava več prave želje po intimnosti. Čutim, da se mi ugaša tudi tisti naravni, moški nagon, ki me je nekoč gnal k strastnim in vznemirljivim odnosom. Pogrešam občutek tiste neustavljive želje in adrenalina, ki sem ju nekoč doživljal z drugimi ženskami. Ta želja, ta nagon, ki sem ga nekoč imel tudi do svoje partnerice, je nekako usahnil. In to pogrešam bolj kot sam fizični akt.
Počasi se sprašujem, ali je takšno stanje res smiselno. Ali s tem zamujam bistvo življenja? Moja partnerica mi je celo rekla, naj si najdem ljubice, češ da nima nič proti. Vseeno tega nisem storil, ker mi je zvestoba pomembna. Vendar me njena izjava spravlja ob misli, da morda res ne morem dobiti vsega v enem odnosu. Ali bi moral razmisliti o tem, da bi bil samski in bi si poiskal ženske, ki bi v meni prebudile ta nagon, ki mi tako zelo manjka? Morda je to edini način, da znova občutim življenje v polnosti, ki jo sedaj pogrešam.
Razmišljam o tem, da bi se razšel s partnerico, čeprav bi jo vedno lepo preskrbel in poskrbel za njo. Otroke bi vzel s seboj, saj menim, da je to najboljše za vse, saj sem jaz tisti, ki z njimi preživi največ časa.
Zanima me, ali je iskanje “svojega” nagona in želje po strasti v življenju, pa čeprav izven zakona, legitimna pot do sreče? Ali bi morali imeti takšni kot jaz, ki smo v življenju že dosegli vse, kar se doseči da, dovolj poguma, da bi iskali tisto, kar nas resnično izpolnjuje, tudi če s tem tvegamo nešteto obsojanj? Ali to preprosto pomeni, da si ne želim več družine in da sem se je naveličal, čeprav si želim drugega otroka?
Vprašanje, ki me tare, je preprosto: ali je bolje ostati v stabilnem, a praznem odnosu, kjer ni več strasti, ali tvegati vse za občutek živosti, ki ga ne morem nadomestiti z nobenim uspehom in denarjem?
To pride od polne riti vsega. Ljudje ste poroceni po 10 ali 20 let in mislite, da strast ostaja enaka al kaj? A ste od vceraj na tem svetu? Ne znas uzivat v svojih sadovih. Zdaj si v delu zivljenja, ko stejejo druge stvari, ne seks in strast. Najbolje da kar spokas in menjavas ljubice. To je dons itak popularno, se posebej za “dobro situirane” …
Verjetno, ni kriva žena, temveč vi sami(in leta). Temu se reče kriza srednjih let – pomaga dobro prehranjevanje in veliko lahke fizične aktivnosti. Žal pa ne boste nikoli več 19 na tem področju.
Žena vam ponuja celo “odprt” zakon. Nekaterim to deluje, verjetno je marsikomu dokončno končalo zakon.
Če nočete več biti poročeni, se pač ločite. Na koncu boste sami živeli z vašimi odločitvami.
Biti ambiciozen je neka vrsta prekletstva, oblika sebičnosti, zaverovanosti vase, ki prinaša povprečno in plitko življenje, saj se prilagajas le določenemu družbenemu modelu. Strah te je neuspeha, strah te je, da ne bi bil nekdo. Ker deluješ kot avtomat, v tebi ni več ustvarjalnosti, preprostosti, spontanosti . Ne vidiš življenja, ampak samo, kako bi nekaj dosegel, kako bi bil uspešen. Zato pa se ti dogaja ta praznina, nezadovoljstvo in potreba po novem doživetju.
Zanimivo vprašanje. Ne pozabit, da je petek.
V vsaki zvezi je na začetku nabitost s strastjo, seks večkrat na dan, čez vikende itd. Čez čas pa to usahne in seksaš samo enkrat na teden, morda dvakrat, enkrat na mesec, enkrat na dva meseca ipd. In potem si zamisliš, da pa ne bi bil več s to osebo. Lahko greš v drugo vezo in krog se ponovi. In potem se ponavljaš v nedogled.
Krščanarji bi predlagali, da spet vzpostaviš intimo z ženo, greš na zakonsko terapijo ipd. Njim se zdi tudi nezaslišano, da bi imel ljubice poleg žene (čeprav to krščansko pravilo redoma kršijo). V glavnem ne živijo krščanskega življenja, ampak o njem samo pridigajo.
Moj nasvet bi bil, da poskusi na nek nov način pristopiti do žene. Če si zaupata, ne bo sumničava, da se npr. tako trudiš zanjo, ker imaš ljubico. Mi je pa čudno, da ti je predlagala, da lahko videvaš druge ženske. To mi je malo mimo. Jaz bi se bala SPB.
Poskusita obuditi strast brez kakšnih ljubic in ljubimcev, brez kakšne zakonske terapije. V življenju se moraš pač potrudit. Naredit nekaj drugače, spontano.
Upam, da vžge in srečno!
Mudrijan, 19.09.2025 ob 09:03
Pišem vam, ker imam občutek, da sem v slepi ulici in iščem mnenja, ki bi mi morda pomagala razčistiti misli. Star sem 39 let, po izobrazbi inženir, kar mi je dalo dober smisel za analizo in načrtovanje. Zelo sem ambiciozen, predan tako svoji karieri kot tudi družini, in mislim, da sem ljubeč partner in oče. Vedno sem bil v dobri fizični formi, dobro izgledam, in vse, kar imam, sem ustvaril sam, brez pomoči. Že nekaj časa sem finančno neodvisen in delam samo, če želim. Moje življenje je v veliki meri urejeno in polno.
Problem, ki me teži, pa se pojavi na področju intime in spolnosti. Oba s partnerico se dobro razumeva, skrbiva za otroke in družino, a na tem področju je postalo precej pusto. Niti ona niti jaz nimava več prave želje po intimnosti. Čutim, da se mi ugaša tudi tisti naravni, moški nagon, ki me je nekoč gnal k strastnim in vznemirljivim odnosom. Pogrešam občutek tiste neustavljive želje in adrenalina, ki sem ju nekoč doživljal z drugimi ženskami. Ta želja, ta nagon, ki sem ga nekoč imel tudi do svoje partnerice, je nekako usahnil. In to pogrešam bolj kot sam fizični akt.
Počasi se sprašujem, ali je takšno stanje res smiselno. Ali s tem zamujam bistvo življenja? Moja partnerica mi je celo rekla, naj si najdem ljubice, češ da nima nič proti. Vseeno tega nisem storil, ker mi je zvestoba pomembna. Vendar me njena izjava spravlja ob misli, da morda res ne morem dobiti vsega v enem odnosu. Ali bi moral razmisliti o tem, da bi bil samski in bi si poiskal ženske, ki bi v meni prebudile ta nagon, ki mi tako zelo manjka? Morda je to edini način, da znova občutim življenje v polnosti, ki jo sedaj pogrešam.
Razmišljam o tem, da bi se razšel s partnerico, čeprav bi jo vedno lepo preskrbel in poskrbel za njo. Otroke bi vzel s seboj, saj menim, da je to najboljše za vse, saj sem jaz tisti, ki z njimi preživi največ časa.
Zanima me, ali je iskanje “svojega” nagona in želje po strasti v življenju, pa čeprav izven zakona, legitimna pot do sreče? Ali bi morali imeti takšni kot jaz, ki smo v življenju že dosegli vse, kar se doseči da, dovolj poguma, da bi iskali tisto, kar nas resnično izpolnjuje, tudi če s tem tvegamo nešteto obsojanj? Ali to preprosto pomeni, da si ne želim več družine in da sem se je naveličal, čeprav si želim drugega otroka?
Vprašanje, ki me tare, je preprosto: ali je bolje ostati v stabilnem, a praznem odnosu, kjer ni več strasti, ali tvegati vse za občutek živosti, ki ga ne morem nadomestiti z nobenim uspehom in denarjem?
Po 40. letu je čisto normalno, da spolna želja pade, tudi če je doma vse lepo in odnos urejen. Telo se spreminja pri ženskah pade estrogen, pri moških testosteron ,kar vpliva na voljo, energijo in željo po seksu. Svoje doda še stres, utrujenost in rutina. To ne pomeni, da si kdo želi drugega, ampak da so hormoni in življenje naredili svoje. Pomaga pogovor, več nežnosti in čas samo za vaju. Ko se bosta spet zbližala in gradila bližino brez pritiska, se pogosto tudi želja vrne…
libido ni na gumbtreba delat.. seveda, ce sta oba zato.. ce eden noce .. pol pa jebiga.. pisi propalo
Ljudje ne veste kdo ste. Zato vedno izven sebe iščete neko “vznemirjenje”. Igraš očeta, igraš partnerja, igraš nekega kao uspešnega človeka…..v resnici pa samo iščeš vznemirjenje že celo življenje. Ko dosežeš cilj ti ni več zanimiv. Sindrom bleščeče krogle se temu reče. V resnici si zelo prazen človek. In vedno boš. Ker ne razumeš da ti tisto od zunaj ne more zapolniti to praznino. Tudi razmišljanje je totalno sociopatsko. A naj zaradi vznemirjenja razbijem družino, vzamem mamo celo otrokom (krasen človek res), se spet igram samskega, najdem novo vznemirljivo žrtev, naredim še enega otroka, uničim še njemu čez par let družino ko vznemirjenje popusti…..in tako naprej in naprej….dokler se ne zbudim sam v domu za ostarele in sestre tam lovim. Odnosov z ljudmi itak nisi zmožen vzpostaviti. Vsaj ne tistih pravih. Sociopatija.
Boljše je ostati v stabilnem, resnem odnosu.
Problem je, ker misliš, da si v tem sam. Pa še zdaleč nisi. Praktično vsi, ki so v dolgoročnih vezah pridejo do te faze. Tako kot sam praviš, usiha ti tudi naravna želja po s polnosti.
Če misliš, da je sosedova trava zunaj bolj zelena, bi rekla, da se motiš. Tisti, ki smo dali čez ločitev, pa tisti “drugi” odnos vemo, da prvi sploh ni bil slab. Ampak … Ta ampak običajno plačamo tako, da smo na koncu sami.
Ker življenje v sestavljeni družini je bistveno težje kot če je skupaj prva družina. Bistveno, poudarjam. Na starejša leta se več ne spreminjamo, ne prilagajamo v takšni meri … Razlike, odnosi med otroci, vajinimi, tvoji odnosi z njenimi otroci, njeni odnosi s tvojimi … Kako starši in ostali sprejmejo ločitev? Kje živeti, kako zagotoviit finančna sredstva za novo življenje, kam vlagati, čigavo bo kaj, ali novi partner sodi na maturantski ples, poroko in podobne dogodke ali ne … Kaj če zboliš? Leta so tu … Je tvoja partnerka zanesljiva? Veš, da bi skrbela zate?
Tvojo ženo razumem. Tudi meni bi se zamalo zdelo, če bi nekdo težil z metuljčki. Ja, pa saj nismo stari petnajst let. Za to, da jih ni, sta kriva oba, tudi ti, čeprav se vedno zgodi, da se odnos umiri. Tako je. Naredi največ s tem, kar imaš sedaj. Če bi novo peljal na zmenek, zakaj ne pelješ sedanjo? Če bi novi kupil šopek rož, zakaj jih ne kupiš ženi? itd. itd. Ne idealiziraj in ne kompliciraj si življenje. To je moj nasvet.
Ti nisi nikakršen Mudrijan. Preberi si malo psihologijo glede zakona privlacnosti v zakonu. Zaradi metuljckov in tistega trenutnega stanja, ki bo isto pošel s časoma kot sedaj z ženo res ni primerno razdirat dobre družine in vsega kar pitegne ta sabo. Zberi se malo, najdita skupne aktivnosti in zmenke, da si malo popestrita zakon.
Dilema ni nenavadna – odgovor boš pa dobil kvečjemu od sebe, če se boš dovolj natančno poslušal in v miru razmislil. In ne – ne gre za en večer razmišljanja.
Pišeš namreč o nedefiniranih pojmih; npr sreča… je to zate vznesen trenutek ali bolj nekaj trajnega, kar ne gori tako intenzivno?
En izmed možnih odgovorov leži v filozofskem pogledu, da imamo ljudje omejeno količino goriva za strast – in se moraš sam odločiti kako boš to pokuril; omejeno število strastnih trenutkov – ali dlje časa trajajoče stanje zadovoljne “sreče”?
Zavedanje, da ima vsaka izbrana pot svoje trnje, bi moralo biti pa osnova takšnih razmišljanj. Povsod boš naletel tudi na sranja… le različna bodo. Pač izberi kar ti bolj paše… in nosi.
Ipd.
zdravo Modrijan
stara sem 52 let in še vedno sem strastna ženska. v vezi sem bila 15 let, ves čas so bila čustvena nihanja,ca svojega moškega sem si tudi po 15 letih strastno poželela. žal si on mene ni, ker je, kar se je pokazalo kasneje, svojo strast izživljal z ljubicami. pred tem sem bila v vezi 12 let, pa je moj partner prav tako govoril da strast z leti izgine, da se umiri. no, pri meni se ne, jaz si tistega, se katerim sem, vsake toliko časa res podelil,vsako strastno, da bi se mi zagrozila v ustnice, strgala z njega oblačila, se kjer koli dala dol … pa ne gre. in živim kot živim.
za razliko od tebe imam rada mirno, stabilno vezo, v kateri štima vse drugo, tudi če strasti ni. brez nje živim lažje kot bi živela brez zaupanja, prijateljstva, opore, pogovorov v dvoje …
No, jaz te pa razumem. Škoda je, da se ženi ne da trudit. Mogoče vseeno poskusi s kakšnim pogovorom, vprašaj jo, če si želi česarkoli glede tega. Če si ona želi stika z drugimi osebami, če jo to vznemira, ali se je dejansko odločila, da je vse kar se tiče spolnosti, ljubezni in erotike glupo in se ji gre sam za bit cimer. Vprašaj jo, če je uživala, ko sta se mlada predajala strastem, in kako to, da ima še vedno rada hrano izpred npr. 10 let, morje, kak šport (pogruntaj, kaj je obdražal čez več let) in kako to, da do spolnosti jo je pa minilo vse. Pojdi v ta pogovor odprto, in upaj, prosi, da je tudi ona odprta in transparentna. Vprašaj jo, zakaj je rekla, da si najdi ljubice. Povej, da te to malo prizadane, češ, partnerja sta zato, da poskrbita drug za drugega, in da je celo naravno, da drug z drugim skupaj doživljata lepe stvari. Kako to, da te je tako odrezala iz svojega čutnega kroga. Ko boš imel odgovore na vse to, bo lažje. Vem pa, da je občutek čisto normalen. Verjetno zato, ker si tako kvalitetno, suvereno živel, je v tebi še veliko moškega. Ostali komentatorji zgoraj so se žal vlekli čez življenje, in jih pri 40 pimpek že ne dela več. Jaz te pa razumem. Odnosi se ohladijo, in če imaš nivoje hormonov, ki skrbijo za nagone še normalne (in ne na nivojih 150 letnika), potem ti diši druga koža, čutiš poželjenje, imaš želje po ženskem telesu, po strasti. Mogoče lahko to najdeš pri ženi, če vama uspe odnos zgraditi nazaj (kot sem rekel, boš videl, ko boš vedel, kaj se ji plete po glavi). Vsekakor pa, če se njej jebe zate, in ona ne želi skupne sreče v dotikih in normalnih odnosih (odnos med partnerjema mora biti psihofizičen, da je normalen, pa ne rabi bit seks če pri komu ne gre, ampak če je use ok, si želiš bližine), potem se zgoni. Ne pa it, ker je riziko prevelik. Ne met slabe vesti, ker te je žena prva odrezala (če je res). Ona te je prva odrinila stran in te psihološko zavrgla. Če zrcališ fizičen stik v psihosocialen, potem ona vsakodnevno mastrubira, teb pa ne da, s tem, ko te reže iz lajfa. Z “ljubicami” boš potešil moške nagone, rabiš pa ne živet z njimi, ker moški nagoni ne trajajo cel teden, ampak po par ur, in ko se sprostijo, jih nekaj ur do dni ni. Sigurno se najde kje kakšna razočarana ženska pri 35-40, od katere tip je debel, sedi v gostilni 5x na teden in tle po forumu piše, da je normalno da pri 40 nimaš več spolne sle. Takšna ženska bo cenila stik, dotik, strast, oba se bosta mela dobr, žene pa, glede na skupno življenje in otroke neboš nehu met rad, in boš lahko tako boljši cimer, ker ona ubistvu očitno samo to hoče. Pa lp.
Žena ti je rekla da si drugo najdi? WTF. Zakaj pa ne želi intime? Skupaj sva več kot 20 let pa še vedno začutim adrenalin, ko ga vidim v spodnjih boksarcah. Pa ga pobozam po organu, kakšno opolzko rečem, zakaj pa ne, saj je moj mož. Midva se rada rajcava z besedami. Pa je moj mož že skoraj 60 let star, jaz pa blizu 50. Če sta sedaj intimno mrtva, imata dve opciji. Jaz bi poskušala obuditi strast. Tudi meni se pri majhnih otrocih ni dalo, danes pri blizu 50 letih sem dosti bolj strastna. Torej da se. Ko smo ženske utrujene, zaskrbljene, nam to ubije strast. Pogovori se z njo. Poskušajte rešiti ker drugje ni nujno da bo bolje. Lahko je boljši seks, to skoraj gotovo lahko pa te bo nekaj drugega močno motilo. Blagoslov za ljubico ti je že žena šla, torej to ne rabiš od nas. Zakon pa niso samo metuljčki, postane rutinsko in če želiš ohraniti vez, čustveno povezavo, se pogovarjata . Pogovor resi ogromno. Bodite odprta in iskrena
“Ali bi morali imeti takšni kot jaz, ki smo v življenju že dosegli vse, kar se doseči da, dovolj poguma, da bi iskali tisto, kar nas resnično izpolnjuje…?”
Potem najbrž niste “dosegli vsega, kar se doseči da”, če niste še niti iskali tega, kar vas resnično izpolnjuje? Uspeh je subjektivna in relativna stvar, ljudem na smrtni postelji ni nobenmu žal za keš, ki ga bojo pustil na TRRju, vsi obžalujejo prazne ali slabe odnose in pomanjkanje ljubezni.
Mogoče so imeli prav naši starši, njih so njihovi starši učili, da je sreča v majhnih stvareh in dobrih odnosih.
verjetno neke strasti z njene strani nikoli ni bilo, pač imasta ekonomski odnos. tam kjer je ljubezen je tudi želja po drug drugemu, pač prilagojeno letom, zdravju itd.. ni šans, da si ne želiš svojega moškega, ki ga ljubiš.. v praznem odnosu pa logično, da ni želje, z nobene strani. pa nima dolžina veze s tem, ampak polnost/praznost veze.
Zartrose, 19.09.2025 ob 16:34
verjetno neke strasti z njene strani nikoli ni bilo, pač imasta ekonomski odnos. tam kjer je ljubezen je tudi želja po drug drugemu, pač prilagojeno letom, zdravju itd.. ni šans, da si ne želiš svojega moškega, ki ga ljubiš.. v praznem odnosu pa logično, da ni želje, z nobene strani. pa nima dolžina veze s tem, ampak polnost/praznost veze.
Na odnosu je treba delati. Se truditi za pozornosti, za nežnosti, za povezavo . Mislim da ne gre za ekonomski odnos , vsaj v veliki večini parov (ekonomski interes iščejo ženske tipa Tina Gaber, ki pa jih ni tako veliko ). Večina nas se poroči , kar se vidimo skupaj, ker verjamemo da bi nam uspelo. Ne vem pa zakaj se veliko žensk po porodu ohladi. Razumem da to traja kakšno leto, utrujenost, majhen otrok, neprespanosti, ampak da pa ženska več ne pokaže interesa, da stalno odbija moškega, je pa zelo ftrustrurajoce za moškega. In slej ko prej ga bo ena zamikala in tu , čeprav sem zenska, trdim, da je največ kriva ona. Ženske pahnejo moške v drug objem. Če bo preveč posten, pa prepričan v to da je zakon za vedno, bo zafrustriran, začel bo piti, se vrgel v hobijev ali službo, se izogibal domu, varal pa ne bo. Bo pa rečem in nezadovoljen. Če pa bo začel razmišljati, da živi v napačnem zakonu, da ima pravico do drugačnega življenja , pa bo slej ko prej življenje pripeljalo na pot drugo zensko. Moj sodelavec je imel tak primer, potem po letih suše (pa saj z njo niti ne bi nihče želel seksati, grozno se je zredila, niti las se ji ni dalo umiti, zob porihtati, bila je nesramna, groba ženska), si on najde ljubico, s katero se odloči zaživeti. Takrat je pa njegova žena (sedaj že bivša) kar naenkrat postala seks pobudnica. Kaj bi vse lahko počela v postelji, na vse bi pristala. Prepozno, skoraj 30 let je zamudila . On je bil že zaljubljen v drugo in odločen zaživeti na novo.
Forum je zaprt za komentiranje.