Življenje je tudi sranje
Vsi bi radi, da imajo naši otroci lepo življenje. Kupujemo jim oblačila, ki jih imajo radi, skrbimo da imajo vse kar si zaželijo, jih razvažamo sem in tja, jim pomagamo pri šolskih stvareh, jim strežemo. Na koncu pa jih ne naučimo samostojnosti. In potem pridejo do 20. leta in ne znajo sami narediti skoraj nič.
Primer. Otrok se boji psov. Namesto da bi mu pomagali premagati strah, morajo biti vsi psi v okolici zaprti. Starši se uklonimo, ker je tako lažje. Ampak kaj se zgodi potem. Njegova največja travma je, da do 20. leta še ni doživel nič slabega, nič težkega. Starši mu ne dovolijo, da postane samostojen, ampak ga z dobro namero naredijo odvisnega od sebe.
Zdi se mi, da je v naši družbi neka čudna dinamika. Otrokom ne dovolimo slabih izkušenj. Življenje pa zunaj ni samo lepo. Življenje je tudi sranje. In vedno ne bo staršev v bližini, da popravijo napako, pobrišejo madež ali rešijo problem.
Današnji starši smo preveč dobri in premalo strogi. Otrokom se ne upamo več reči ne. Pa kaj bo dosegel otrok, če je že pri dveh letih kralj svoje družine. In kakšen potencial lahko potem sploh doseže, če nikoli ne spozna, da svet ni samo rožnat.
Jah, lej saj imaš prav…, samo dandanes starši zelo doooolgo živijo in s tem nudijo odraslim otrokom dolgoročni raznorazni komfort…in odstranjevanje težav in problemov…ker ja, zakaj bi se pa odrasli sinek /hčera …itak za vnuke tudi… …matral, bom jaz vse zrihtal…, uredil, čakal v vrsti, nabavil…itd, itd…- izgovori so pa plehki- ker lahko… pa komu pa če ne sončekom …itd, itd…Eto, mama stara cca 85…še skrbi za sina cca 65 …anede…– ker ja, kdo pa bo …Takle mamo po slovenceljskih hepi, hepi familijah , ko se imamo taaak raaadi anede…
To bi se lahko tudi reklo, da imajo nekateri pač srečo, da imajo zdrave in dolgoživeče starše kateri jim ritko dolgo odnašajo. Tisti pa ,katerim starši hitro pomrejo ali so bolehni, so pa primorani hitro se opolnomočit in znat zase poskrbet in preživet v krutem svetu.
Osebno sem drug primer, da sem se rabila kar hitro sama zasukat v lajfu…soseda pa …glej in se čudi …je bila že 30, starša sta jima s fantom dala neko stanovanjce …in ji je mama hodila skret pucat, prat in obešat cote, se menit in urejat z delavci- vodovod, elektrika…itd…No , ker je tak mama vletavala v stanovanje in zasebnost , je fantu kmalu bilo dovolj in je odpeketal pred stalnim vmešavanjem tašče …
Itak ja, eni imajo srečo in jim vse ta stari zrihtajo, stanovanja, mansarde, prehrano mame kuharijo, potem vnuke merkajo , futrajo…vse je na gotovo od malega, nikoli se za nič trudit, ustvarit …in to je dolgoročno ja, ker starši dolgo živijo. kaj češ lepšega…
in potem se čudijo pa tistim, ja kako to pa tisto , … kateri so imeli pa manj sreče in jim starši niso nič dali , ja tudi to je življenje in so se sami potrudili in si ustvarili svoj košček sreče , po svoje…
tak, da sta v bistvu dva pola – tisti , ki so vse dobili že na gotovo …ti sam uživaj in tisti, ki niso dobili nič in so rabili startat od nule , sami otroke prehranit in gor spravit , …kaj več šteje v življenju, je na tem, da vsak zase presodi …
Avtor , ne do 20-ega …,da ni doživel nič težkega, slabega , …danes je to kar do 40+…ker so starši zdravi, vitalni, močni in poskrbijo za otroke , ja kdo pa bo . In je samo ta miselnost , da zakaj bi moj otrok prenašal težo življenja, če sem jaz tu zato in samo zato , da mu to odvzemam …Lastno življenje mi kar uide.
Recimo , če sem jaz imel težko življenje, tudi finančno in z marsičem in preizkušnjami , bom vse naredil, da moj otrok tega ne bo okusil, prestajal in prenašal. Zato je …– kot je, dokler so starši živi , nato pa v lov za dediščino, ( je pa zoprno, ko je več otrok — le zakaj sta jih toliko naštepala ) …ker mi pripada.
Eto… in spet ta dvoličnost …ala vzgoja , oh ta vzgoja in eni sončeki naj gredo od doma stran pri akhm…17-ih letih …pa ajd pri 18-ih …je že polnoletnost …lahka mu pot v svet …
Ta drugi super duper starš bo pa cvilil , ja zakaj ste ga pa spravili na svet, da ga od doma — pazi to – zdaj –podite –, pri akhm 40 -ih ali kaj že …50 + je prekmalu… Dvolično !
Razmišljujoči človek, 19.08.2025 ob 17:57
Vsi bi radi, da imajo naši otroci lepo življenje. Kupujemo jim oblačila, ki jih imajo radi, skrbimo da imajo vse kar si zaželijo, jih razvažamo sem in tja, jim pomagamo pri šolskih stvareh, jim strežemo. Na koncu pa jih ne naučimo samostojnosti. In potem pridejo do 20. leta in ne znajo sami narediti skoraj nič.
Primer. Otrok se boji psov. Namesto da bi mu pomagali premagati strah, morajo biti vsi psi v okolici zaprti. Starši se uklonimo, ker je tako lažje. Ampak kaj se zgodi potem. Njegova največja travma je, da do 20. leta še ni doživel nič slabega, nič težkega. Starši mu ne dovolijo, da postane samostojen, ampak ga z dobro namero naredijo odvisnega od sebe.
Zdi se mi, da je v naši družbi neka čudna dinamika. Otrokom ne dovolimo slabih izkušenj. Življenje pa zunaj ni samo lepo. Življenje je tudi sranje. In vedno ne bo staršev v bližini, da popravijo napako, pobrišejo madež ali rešijo problem.
Današnji starši smo preveč dobri in premalo strogi. Otrokom se ne upamo več reči ne. Pa kaj bo dosegel otrok, če je že pri dveh letih kralj svoje družine. In kakšen potencial lahko potem sploh doseže, če nikoli ne spozna, da svet ni samo rožnat.
Da si ne boš preveč domišljal, tudi večina, po tvoje nerazvajenih staršev, nič ne doseže v življenje.
Neka bedna službica, kakšno kvazi “napredovanje”, bajta ali podedovana ali na puf, kakšna ljubica in ljubimec potem je pa itak že čas za crknit počasi.
Še smrt je ponavadi živi dolgčas – kakšen rak, demenca, alzheimerjeva, skratka neko tristoletno crkovanje po obrokih brez smisla ali veze. Ali pa morda bolje, ga nekega dne rukne kap pa je to to.
Bajni življenski dosežki, ni kaj.
A je potem kaj čudnega, da imate sončke? Saj ste sami tudi celi sončkasti. Jabolko pač ne pade dalec od drevesa.
Zakaj mislis, da se ne da otroka lepo obleci, a ga obenem nauciti, da ni vedno vse lepo?
Zakaj mislis, da se ne da otroka zascititi, a ga hkrati nauciti, da se spopade s svojim strahom ali problemom?
Zakaj mislis, da ni mogoce otroka razvajati, a ga tudi nauciti samostojnosti?
Imam otroka, edinca, tudi sama sem bila tak otrok, oba lepo oblecena in vzgojena, oba zascitena, oba razvajana, a tudi oba samostojna, jaz od 22. leta, otrok od 26., meni je najbolj normalno, da gre to vse skupaj v stasevstvo, lepo, zascitnisko, predano, a poucno in vzgojno.
sončnice979
19.08.2025 ob 19:57
hehehe, imaš point. generacije so postale – sončkaste …
zakaj- ker lahko! / ker je vsega dovolj, luksuza, ima se-može se , ni vojne kot v ukrajini, da bi morali mladi sinovi umirat v cvetu mladosti, ali stradat kot v gazi …ali se matrat, borit z kdo ve čim-kom …/
_________
To z lahkoto rešiš. Če imaš sina, ga pošlji na fronto v Ukrajino, da ne bo preveč sončkast. Če imaš moža, brata itd. lahko storiš enako, da ne postanejo copate.
Ti nihče ne brani.
saj v resnici ima avtor prav, le prehitro se je ustavil v razmisleku. To je eden izmed problemov (pre)mladih staršev, ki teh lekcij še niso imeli priložnosti preizkusiti na sebi.
Problem je samo najti primerno mero za posameznega otroka – ki je še frustracija in problem, ne postane pa travma, o kateri bi potem jamral psihoterapevtu še pol življenja.
Pa… saj se da. A je fino, če začneš že od malega. Pustiš da pade s kolesom ko se uči – pa čeprav kar vidiš kdaj se bo zgodilo. Pustiš da pleza na večji grm – čeprav vsi vemo da tiste veje ne bodo zdržale in se bo končalo s padcem. A kje je meja… je problem. Vsi jih najbrž poskušamo zaščititi pred smrtjo ali trajnimi poškodbami – a tudi to ne uspe vedno.
Nekaj sreče rabiš.
sončnice979, 19.08.2025 ob 19:57
hehehe, imaš point. generacije so postale – sončkaste …
zakaj- ker lahko! / ker je vsega dovolj, luksuza, ima se-može se , ni vojne kot v ukrajini, da bi morali mladi sinovi umirat v cvetu mladosti, ali stradat kot v gazi …ali se matrat, borit z kdo ve čim-kom …/
Pa kje to? 5 odst na Štajerskem, 50 odst v Lj. Par odst v ostalih koncih..Pišete pa v imenu vseh.. Če ni v plenicah do 20tih ni moderen, pa cvili za pizzo tolk star desc oz otrok…
Forum je zaprt za komentiranje.