Vprašanje za bejbibumerje generacijo X in delno milenijce

Se tudi vi z grenkobo in sramom spominjate kako so vas pritlehni sadistični šolniki vsakič na začetku šolskega leta zasliševali, kako je ime očetu in mami, kako se pišeta, koliko bratov in sester imaš, kako veliko stanovanje imate, kaj delata oče in mama v službi in podobno.

To je bilo grozljiva sramota za otroke in jim  je povzročalo nepopisne travme.Tisti, ki so imeli starše, ki jim je bilo na primer ime  Milena ali Irena ali celo Vesna, očetom pa Boris, pa Vlado pa Peter je bilo še kar v redu. Priimki so bili poznani. Hudič je nastal, ko se je eden od staršev pisal drugače kot drugi. To je bila v mojih šolskih leti prava sramota, ker  bi morali baje biti vsi tastari  poročeni. Eden od sošolcev, jezični dohtar so mu pravili sami šolniki in kasneje je res postal pravnik se je znašel in rekel, da je njegova mama Italijanka, te pa obdržijo priimek družine ne vzamejo moževega. Menda je to v Italiji celo res, oziroma je bilo vsaj včasih. Seveda sta bila njegova tastara koruznika, samo to je bilo takrat nezaslišano, pa rudi mama ni bila Italijanka. Sošolka je dobila polbrata. Imel je očetov priimek. Stara sadistična prasica od razredničarke jo je pol ure roustala, ker uboga punca ni vedela ali pa ni hotela povedati bratovega priimka. “Kako ne veš, kako se piše tvoj brat? Kako se po novem piše mama (nista bila poročena)? A je mamo na novo poročena ali ni, kaj dela ta njen novi …” Punca je zmrznila in pri njenih urah sploh ni več hotela govoriti.

Najhuje je pilo pri delu oziroma poklicih. Če so bili starši zdravniki, inženirji, odvetniki, profesorji, arhitekti ali vsaj računovodje  je še šlo, samo teh ni bilo veliko. Moja mama je bila babica, pa me je bilo sram tega poklica zvezanega s spolnostjo zato sem jo prekvalificirala v medicinsko sestro. Oče je bil natakar, tako imenovani “herr ober”, kot se jim je takrat reklo. Jaz sem ga prekvalificiral v nabavnega referenta. Za izobrazbo sem pa rekla da ne vem kakšno šolo ima.

Čemu je služil ta sramotilni steber, ta pranger, to mučenje otrok in najstnikov? Če so jih zanimale spremembe bi razmnožili vprašalnike, jih dali v kuverto in otrokom za domov. Pa saj je bilo šolniški gamadi itak vse znano, to so uporabljali samo za mučenje. Verjetno so hoteli vedeti kdo se laže in s tem sramuje statusa, skratka vsega v zvezi s starši. Torej je bil nesamozavesten in kot tak odlična tarča za šolniške bulije.

Se danes v digitalni dobi še kje dogaja to mučenje ali je z digitalno dobo to hvala bogu zamrlo.

Kaj bluziš? Nič takega se ne spomnim, pa sem letnik 1960. So pa res kdaj kaj osebnega spraševali, da so lahko izdali položnice recimo. Ne, niso dajali vsem učencem na šoli v kuverte vprašalnike in ciklostirali tone papirja, to zdaj počnejo, ko smo šli v popolno birokracijo. Pa ker nikogar ne smeš nič osebnega vprašat. Kdaj so kaj vprašali, ja. Pa ne, ker bi bili sadisti, ampak ker se je rabilo že za kaj.

Kako veliko stanovanje imamo??? Da so to spraševali? Spomnim se pa, da so vprašali po stopnji izobrazbe staršev, ker so morali neko statistiko izvesti. Ja, to se je v tistih časih delalo tako, da so otroke vprašali. Ojoj, kakšno mučenje!?

.https://youtu.be/Zje8gat-VWI?list=RDZje8gat-VWI

Zakaj bi bluzila?  Sem pet let starejša kot ti in taki so moji spomini. Ti si bila verjetno dete ravno pravšnjih staršev tako, da se te ta gnjavaža ni dotaknila. Bodi srečna. Seveda se lahko motim in si zgolj “debelokožec”, ki se mu od nekdaj fučka vse, ali pa šolnik in te je b mojih spominih  sram same sebe.

Na naši gimnaziji je šel v prvem letniku list na katerem so bili osebni podatki, kot npr. poklic staršev od klopi do klopi. Je bilo za nekatere dovolj za vsa štiri leta posmehovanja. Spet pri drugih, aha, ti si pa od te slavne osebe sin, ti bom 4 leta v rit lezla, da ne bo težav in da bom dobro zapisana pri eliti.

Da sploh ne omenim, kakšne nesramnosti do učencev so si učitelji privoščili, v osnovni in srednji. Fizično in psihično maltretiranje pred celim razredom. Posmehovanje, dajanje v nič. Delanje razlik na podlagi statusa. Pa to je bilo v časih komunizma, ki smo bili baje vsi enaki in baje ni bilo materialnih razlik. Baje, ne. Najbrž se nam je nekaterim samo dozdevalo, da so te bile in so se krepko občutile med otroki in pri učiteljih.

V bistvu je bil učitelj ali učiteljica z dušo in etiko prej redkost kot pravilo. Tako da če mi danes kdo pojokca čez mladino v šoli, se lahko samo nasmehnem, Karma in to. Prav je da starši takega ravnanja ne dopuščajo več.

Pri nas je v SŠ pri nemščini učiteljica spraševala čisto vse v razredu kaj so starši po poklicu. Češ, da se učimo poklice. Pa je bilo čisto preveč očitno, da gre za njen firbec. Težava je namreč bila, da je bilo veliko sošolcev naduvancev in so imeli pripombe, če je bil kdo samo delavec in nič kaj finega.

Ko je pa mama hodila v šolo, so pa nekateri učitelji imeli kmečke otroke izjemno na piki in jih terorizirali. V mojem času pa ne več. So se pa nekateri sošolci, no ja, kar večina, posmehovali kmečkim otrokom in se delali norce … bebci pač.

Se pa spomnim tudi ene učiteljice iz OŠ, ki je bila čisto zgrožena, ker sem se rodila pa starša še nista bila poročena. Sta se malce kasneje poročila.

Pri nas je bil bolj problem s strani sošolcev. No, v bistvu zakrivili so pa to učitelji. Imeli smo drage šole v naravi, drage smučarske športne dni… in si jih nismo mogli vsi privoščit. In seveda je bil to razlog za posmehovanje s strani sošolcev.

Usmili se bog! Da travmirate o zadevah, ki so se vam dogajale pred 50 leti?! Vi niste diht. Tudi, če bi se tole res. Pa kaj potem? Takrat vam je bilo nerodno. Komu drugemu je bili zato, ker je bil rdečelas, tretjemu, ker je bil debelušen, četrti, ker sp ji srdd hodnika dvigali krilo,…big deal.

Potem se ne čudim, da travmirate tudi glede lastnih staršev in jih krivite za svoje neuspehe.

Vsak človek, vsaj povprečno inteligenten (tudi podpovprdčno, če jd priden), če je zdrav se mora po srednji šoli ali nakasneje po faksu postaviti na LASTNE noge!

In ne krivit starše, učitelja in župnika za svoje luzerstvo.

Odrastite že enkrat!

Jebem ti mater desničarsko!

Lažeš, kot pes teče.

Kdo te plačuje za take konstrukte, kdo so “tvoji”?

Smet od cloveka!

Pa kje ste bili v šolah ? Jaz spadam v kategorijo bumerjev, čeprav smo bili večinoma edinci, največ dva otroka in to na deželi…

Vse te podatke so učitelji itak že imeli. Osebno, hči ločencev, živela s staro mamo. Nikoli in nikdar me ni nihče nič spraševal okoli tega, pa je bila za tiste čase ločitev prava redkost (roj. 61). Ne v osnovni, še manj na gimnaziji.

In ja, lepi časi so bili takrat. Prava inkluzivnost ? same prijazne in tenkočutne učiteljice.

Ti ki pravis naj odrastemo že enkrat nikoli nisi občutilo krivice in bolecine ker je bilo tvoje življenje prelepo ali pa enostavno ne znas se postavit v tuje cevlje lahko da si emocionalno zakrnel oz imas nizko custveno inteligenco. Mislim postani bolj custven pa zrasti že enkrat !!! (See what I did there – ti nam tezis naj “odrastemo ze enkrat”, jaz pa tebi nazaj da isto “zrasti v bolj custveno smer” že enkrat, ce je tako enostavno kakor govoris !!!) pojma nimas kaj clovek nosi v notranjosti ampak po tvojem moramo vsi zanikati to in pac se zbuditi kar takoj v nov dan kot roboti ali kaj !?? Dizs krajst

O stari, od kdaj pa ti pljuvaš po desničarjih, saj običajno  sekaš po levih. Ker si tako popizdil sklepam, da si šolnik. Avtorica ima žal prav. Tisti, ki teh izkušenj nimate ste že bili v privilegiranem položaju. Morda so se tvojih  starih bali. To ni tako redko. Šolniki vedno počepnejo pred vsako oblastjo, levo in desno.

Seveda so imeli otroci  učiteljev, političnih pomembnežev, zdravnikov in itd. ogromno privilegijev, boljših ocen za isto ali slabše znanje. Ostali otroci smo to kmalu pogruntali, pa smo se jih privoščili na drug način, da smo jim zagrenili njihov vsakdanj.

Neumnost… sem l.1966 in nikoli me/nas ni nihče nič vprašal. Še danes ne vem za nekatere sošolce, kaj so bili starši…

V 1. razredu OŠ me je sošolka spraševala, kje je moj oče. O njem ji nisem znal nič povedat, ker ga nikoli v življenju nisem videl. Nisem niti vedel, kako nastanejo otroci. Mama je vpričo mene seksala z nekim pijancem, ki ga je teta privlekla domov, v Avstriji sem jo pa dvakrat zalotil na očetu polbrata, ker nista zaklenila spalnice. Ko sta se mlajši polbrat in njegova partnerka na silvestrovo 2013 razšla, je naša mama doma govorila: “Zdaj je njena mama srečna, ker ni več v zvezi z nekom iz disfunkcionalne družine.”

V zacetku 1960 let -, glede poklicev, naši starši vsi delavci in kmetje. Vsi približno enakega ranga, razen par otrok iz partijskih družin, ki so vedno znali za odlično 5???. ???

Kokr tle gor nabijate o teh casih, vecino je samih lazi, ni cudno da so americani mislili da v Jugoslaviji stradajo..boh pumagi dejte ze nehat no

Poznam ljudi tvojih let, otroci partijskih zivin, pa nihce v soli ni imel 5 zaradi tega. Desnicarji in vsi, ki imate travme zaradi preteklosti-grow up, let it go and shut up

To, da si ti dozivljala svoje starse kot sramoto, je samo dokaz, kasna beda od cloveka si!

Moja mama je bila NK delavka, ata pa KV mehanik, imena in priimek po tvoje verjetno bohseusmili, ampak me nikdar ni bilo sram starsev!

Moji otroci so rojeni konec 90ih, tudi njih so v prvih razredih sprasevali, kaj delajo starsi in ti povem, da potem, ko smo se mame pogovarjale med seboj, smo se fino nasmejale odgovorom otrok, ki so bili sila izvirni.

Itak, da so spraševali, pa sem generacija Y. Pa tudi po počitnicah, kje smo bli. In če kdo ni bil nikjer ja kako pa to, zakaj pa niste bli na morju? Ja je** ti mater glupo no

Re anonimno865

Nekateri pa res ne morete mimo resničnih dejstev. Kakšni desničarji, takrat ni bilo nobenih političnih strank, smo pa, razen par ateisticnih družin, v vasi vsi hodili v cerkev. Da so nekaterim izbrancem talali petke, pa se je potrdilo po odhodu na nadaljno šolanje, saj so se z dolgim nosom kmalu vrnili domov. Ja, je za otroka neke vrste travma, ko gledaš mulca, kako celo leto jeclja in mu je vse dovoljeno, pol pa, sedi, 5???.

Dodajam, tudi danes ne pripadam nobeni politični stranki, saj nobena ni dorasla svoji vlogi. Sicer pa mora biti za vse, ki so vas s privilegiji vlekli gor, včasih v življenju precej mukotrpno.

še danes so ljubljenci vzgojiteljev, učiteljev in profesorjev…!

Komunistični režim je bil povsod krut in brezsrčen, sploh do navadnih ljudi in še posebej kmetov, ki so bili razredni sovražnik, kmetje so ga v vseh komunističnih državah najbolj najebal, tudi v Sloveniji so se iz revščine izvili šele po osvoboditvi l. 1990.

Ja, so nas eno leto ali dve vprasali za poklic, mamin dekliski priimek in se kaj, a nisem taka mimozica, da bi me to  “travmiralo”. Vprasaj se, zakaj je to tebe tako vrglo iz tira. Moji sosolci so itak vedeli, da je mama trgovka, oce pa skladiscnik. O velikosti stanovanja nas niso sprasevali. Pol razreda nas je zivelo v enakih ali zelo podobnih stanovanjih, sli smo tudi en k drugemu na obisk, in komu tudi kdaj pomagat na dom, kar je danes cisto nezaslisano. Vsi v razredu smo za vse sosolce vedeli, kako zivijo.

Nekateri pa res ne morete mimo resničnih dejstev. Kakšni desničarji, takrat ni bilo nobenih političnih strank, smo pa, razen par ateisticnih družin, v vasi vsi hodili v cerkev. Da so nekaterim izbrancem talali petke, pa se je potrdilo po odhodu na nadaljno šolanje, saj so se z dolgim nosom kmalu vrnili domov. Ja, je za otroka neke vrste travma, ko gledaš mulca, kako celo leto jeclja in mu je vse dovoljeno, pol pa, sedi, 5

Torej, ce je bil v tvojem razredu en tak primer, je bilo tako povsod, a ne? No, da ti dam kontra:  Jaz sem bila iz pobozne druzine, oba starsa neizobrazena, oba delavski razred, majhno stanovanje, a sem bila najboljsa v razredu v osnovni soli in sla na bezigrajsko, kjer sem bila med boljsimi ucenci. Moja najboljsa prijateljica je imela oceta direktorja, doma so bili ateisti, ziveli so v svoji hisi in imela je malo slabse ocene pri matematiki in fiziki kot jaz, a se vseeno dovolj dobre, da sva bili tudi na gimnaziji vsa 4 leta sosolki in ji ni slo nic slabse.

Re spet nakladate

Očitno človek ne sme povedati svoje zgodbe. Tako je bilo in pika. Na podeželju je bilo manj otrok in je to očitno prišlo še močnejše do izraza. Privilegiji so bili in bodo, dokler bo stal ta planet in vedi, da se ravno otrok teh razlik najbolj zapomni.