Vprašanje za bejbibumerje generacijo X in delno milenijce

Sej zato pa zdej maltretirate delavce, k mate moč. Kmet je za na njivo, nje za v parlament in vlado !

Kaj so kmetje najebal? Slavonija in vojvodina zmer bili žitnica Jugoslavije, Prekmurje Slovenije… Pa sedaj? Slavonija prazna, ke rje desnuharski HDZ tako produktiven.. Sedaj NEpalci in Indijci bojo počas prevzel vse..

Da se vrnem na temo, v šoli se to ne spomnem, da bi spraševali, je bilo pa pr verouku, no ok, jaz sem 1983 letnik. Verouk ultra, to non stop, kaj kdo ma in kaj kdo dela….Fajmoštra in ta bele k so 1991 prišli nazaj iz Argentine je to zelo zanimalo…K verouku sem pa samo zato hodil, in vsi smo, ker je tastara se ustrašla, da bo 1991 se vzpostavil Kraljevina Jugoslavija sistem, kjer brez veroučne knjižice nisi mogel nič. A hvala bogu se to ni zgodilo, tako kot na Hrvaškem… Isto tastara na HR je šla u luft že 1989, da prihaja katoliška đamahirija in ker so mešani s pravoslavci in po zadarski kristalni noči so navalili na katoliški verouk…

Re Pajo, letnik 1983

Pa kaj se oglašaš, o izkušnjah govorimo boomerji, ki smo se rodili kmalu po vojni. 30 let razlike se pa pozna, kaj misliš?? Ni bilo Cicibana, Kurircka, Pionirsjega lista, da v njih ni prevladovala vojna tematika, prav tako pri pouku. Že po 1970 letu je zavladala povsem drugacna atmosfera. Tako so nam v šoli klesali na čelo peterokrako, v cerkvi pa sesterokrako zvezdo. ???. To ni travma ampak spomin na otroštvo.

Stara sem 35 in a veš da si me dejansko spomnila na to – očitno sem že zakopala to travmo nekam globoko. Ampak se v živo spomnim, da so nas spraševali po poklicu staršev – moj oče in mama sta bila oba trgovca (oče poslovodja), ampak me je bilo sram in sem se vedno nekaj zmislila, tudi za njuno izobrazbo. Iskreno ne vem, zakaj me je bilo sploh sram. Ampak, ja..vem, da sem se izmislila.

Spomnim se pa tudi, da smo enkrat v cca 5. razredu imeli neko spraševanje na isto varianto, samo da je bilo v zvezi s hišnimi ljubljenčki (oz. nekaj podobnega, ker sem govorila o našem konju), uglavnem – profesor me je vprašal, kako je konju ime in ko sem povedala se je tip na polno začel smejat (????), vključno s celim razredom in potem so me do konca 8.razreda klicali po imenu našega konja.

Tega iskreno nisem nikoli razumela, kako se lahko profesor spusti na tak nivo, da se posmehuje 12-letnemu otroku in s tem posredno da “žegenj”, da se posmehuje še cel razred.

No, vidis, tudi ti nakladas, ker si funkcionalno nepismen. Nikjer nisem napisala, da ne sme povedati svoje zgodbe. Napisala sem, da ne more posplosevati svoje zgodbe na vse ljudi iz tistega casa.  Saj vem, da se radi futrate z z zgodbami, kjer so bili odlicnjaki samo otroci komunistov, otroci poboznih starsev, ki niso bili rezimski aparatciki, pa so po krivem trpeli. Moje izkusnje in izkusnje mojih sorodnikov so bile v mestu in na podezelju povsem drugacne. Zato se enkrat, naj napise svojo zgodbo, a naj ne trdi, da je bilo tako povsod, ker to je laz.

In da ne bos rekel, da so moje izkusnje take, ker sem zivela v mestu, dodam se izkusnje bratranca in sestricne, brata in sestre, ki sta zivela na podezelju v eni majhni vasici in hodila v solo v majhen, manj razvit kraj. Teta in stric sta bila oba zelo pobozna. Bratranec je bil ministrant, sestricna je pela na koru in zupnik je veckrat prisel na obisk. Teta je bila delavka, stric je imel administrativno delo. Oba otroka sta bila najboljsa v svojem razredu. Ona je sla na Poljansko gimnazijo, on na gimnazijo blize doma. Oba sta svoji soli uspesno zakljucila in nadaljevala studij in on je v svojem poklicu dalec nad povprecjem. Mozgani so bili pomembni, ne kateri stranki pripadajo starsi.

Ja se spomnem. Sem že v osnovni lagala ko pes teče v srednji še bolj. Me je enkrat razredničarka poklicala v kabinet in mi jih napela zakaj vsako leto povem drugačno štorijo o svojih starcih. Nisem ji ostala dožna vprašala sem jo zakaj nas vsako leto sprašujejo isto. Tudi pri mojih otrocih so se šli to sranje in to v devetdesetih. Bemumast pa kaj so se to šli banda. Res upam, da je tega maltreriranja konec.

Spomnim se pa tudi, da smo enkrat v cca 5. razredu imeli neko spraševanje na isto varianto, samo da je bilo v zvezi s hišnimi ljubljenčki (oz. nekaj podobnega, ker sem govorila o našem konju), uglavnem – profesor me je vprašal, kako je konju ime in ko sem povedala se je tip na polno začel smejat (????), vključno s celim razredom in potem so me do konca 8.razreda klicali po imenu našega konja.

Nekaj podobnega se je zgodilo moji prijateljici, samo pri njej se je slo za pasemskega psa, ki ga v resnici sploh ni imela. Ko so odkrili, da je lagala, seo se problemi sele zares zaceli. In glej cudo, ni zivela v Sloveniji, ampak v Avstriji, na Dunaju. Zanjo je potem uciteljica celo rekla, da ni sposobna za na gimnazijo. Prijateljica je kasneje magistrirala in bila uspesna v svojem poklicu.

Kot da ne morejo vsako leto zamenjat službe.

Kot prvo, da te ne bo razneslo, v redu? Bumerji IN generacija X in še delno milenijci, piše v naslovu posta.

Kot drugo, pri nas v središču Ljubljane, nas v šoli (70-ta) niti pod razno niso učitelji spraševali česa takega na način, kot je opisan v uvodnem postu. Smo se pa otroci, v razredu nas je bilo 24, pogovarjali in družili, tako da smo vsi vedeli za vse starše kaj so po poklicu, celo točno kje delajo (so bili v rangu od direktorja, pisatelja in igralca do poštarja, šoferja in snažilke, pa se noben od otrok zaradi tega ni počutil več ali manj vrednega in se ni sramoval tega povedati), vedeli smo kje točno kdo stanuje, vedeli smo za brate in sestre, za stare starše in odkod so, vedeli smo kateri starši so ločeni, vedeli smo kam gre kdo na počitnice ali če ne gre, vedeli smo katere hišne ljubljenčke in hobije ima kdo, tudi kdo hodi k verouku se je vedelo, ampak nihčen ni iz ničesar delal drame ali se norčeval, vključno z učitelji. Tako da mi res ni jasno, v kakšnih šolah in razrednih kolektivih ste to bili in predvsem kako ste bili vzgojeni, da so bili ime, priimek in poklic staršev taka strašna skrivnost, da vam je povzročila travme in ste morali lagati, ko ste bili vprašani o tem???

Gorenjska

Ti se pa 50 let skrivas za kvazi custvenostjo in nosis brezvezne travme iz prvega razreda osnovke ze vseh teh 50 let!

In to naj bi bilo ok?!

Sem bila edina Cefurka v razredu in se debela, ves da so se norcevali iz mene in sem se slabo pocutila tam nekje do sredine osnovke, ko sem imela vsega dovolj, dva sem pretepla in je bil mir, s sosolci se tudi danes videvamo in druzimo.

Kar je bilo, je bilo, je ze mimo, nekaj se iz tega naucis, gres naprej in zivis svoj lajf, zakaj bi ti bilo danes slabo, ce ti je bilo 50 let nazaj slabo?

Eni se oklepate teh travm kot da drugega nimate v zivljenju ali pa dejansko uzivate v teh vlogah zrtve in smiljenju samemu sebi!

Sem letnik 1985 in so to v osnovni šoli spraševali, ime in priimek staršev, poklic, kje delata….grozno, vsakič na začetku leta, če doma nisi imel urejenih razmer, se je tista minuta vlekla kot ura.

Sem jaz tudi imela obdobje ko sem stopila ven iz cone zrtve in zacvetela, da sem se prvic v življenju pocutila osvobojeno in sama sebe nisem žela. Potem pa me je nazaj posrkalo da ne morem vec niti približno se pobrati!

Ja jaz pa ce grem danes po mojem domacem kraju, me spet zacnejo zasmehovati, ztao se tam ne kazem vec. Sem pa enkrat se pripeljala po nekaj letih z avtom in so zvedeli da imam celo jaz avto so mi naslednji dan unicili zadnji brisalec!

Z nikomer iz OŠ se ne druzim ker sedaj bi bila jaz mogoce za katerega dobra (saj ves zenska sem in marsikateri fant je samski in mu dol visi kdo sem samo da imam luknjo). Se pa toliko spostujem da jim ne nosim svojega obraza kazati! Pa nisem stara 50let prej 15let mlajsa. In sem tudi paihologinji povedala za enega bullyja sosolca ki mi je tezil. Ugani kdo se je moral komu opravicevati – jaz njemu ker se je model dobro znašel in ima privilegij s tem ker je imel dobre ocene in jaz sem bila cvekarka. On ima zdaj super sluzbo je spostovan v druzbi jaz pa doma z druzino. No slovenci so mi hvalezni ker imam vsaj otroke ali kako? Ce bi lohk bi jih peljala samo v tujino… in zato pravim da je prepozno zame, ker me je vse kar sem hotela spremeniti, je ze ratalo passe – prestara sem in zamudila priloznosti. Samo to sem hotela povedati in me pac ne razumete. Zivim pa naprej koliko toliko normalno samo z omejitvami in ranami.

Odraščala na vasi. Niso spraševali. So že vedeli. Otroci mamic zaposlenih na občini, v lekarni, celo v štacuni….so bili menda ful bolj brihtni. Mi od fabrških delavcev butasti. V OŠ. V srednji tega ni bilo več, nas je šla večina v Ljubljano v šolo. In osebno ravno zato nikoli ne bi imela otrok na vasi. Ni več tako očitno sedaj, ampak še vedno so velike razlike kako se do otrok obnašajo. Pomaga malo da učitelje iz drugih občin zaposlujejo. Ampak večina je še vedno domačinov.

V OŠ sem začela hoditi konec sedemdesetih let, živela na vasi oz. manjšem kraju in ja. Vsako leto je bilo to spraševanje: družinski člani, izobrazba in poklic staršev, število sob v hiši ali stanovanju. Ampak resno se ne spomnim, da bi komu to povzročalo travme, meni sigurno ne. Pa smo bili vse sorte v razredu: od otrok od učiteljev do kmečkih otrok z revnih kmetij.

Moj oče npr. ni imel končane osnovne šole, mama je imela narejeno srednjo šolo, pa sem bila vseeno odličnjakinja vsa leta. In tudi, danes bi verjetno rekli popular. Tudi nisem imela nikoli občutka, da so imeli otroci učiteljev kakšne privilegije ali boljše ocene kar samo zaradi tega.

In tudi na nikogar nismo gledali zviška, če je bil iz revnejše družine in takšni so običajno imeli tudi slabše ocene. Pravzaprav smo bili zelo tovariški in smo jim vedno pomagali pri učenju. Jaz sem velikokrat po pouku inštruirala sošolko, ki ji je šlo zelo slabo. Enako so počeli ostali odličnjaki.

Tako da sem očitno imela res srečo glede na to, kar danes tukaj berem.

Re GenX von lj

Prav nič se ne razburjam, razburijo me sami dbili, ki ne dovolijo človeku povedati svoje resnice. Nikjer ne pišem, da so nas spraševali o poklicih staršev, na od boga pozabljeni vasi se je vedelo, kaj kdo je. Meščani so nas nazivali “pauri zarukani, 50 let za kačami”, a sl. podezelje je dalo veliko pomembnih ljudi. Nismo imeli nobenih krožkov in drugih možnosti, kot ste jih imeli v mestih, smo pa imeli naravo in neomejene možnosti za individualen razvoj, zgodnjo sposobnost prezivetja. Nekoč smo dobili kontrolo z matične šole, na koncu je sledila telovadba. Predstavnica nas je zacudena vprašala, kje imamo telovadne copate in hlače. Fant, ki si je upal več, ji je povedal, da tudi telovadnice nimamo. ??????

Dejstvo je, da so bile tudi v domnevno brezrazrednem socializmu očitne socialne razlike in otroke z osebnimi vprašanji o družinskih razmerah spravljati v stisko zaradi tega je bilo kruto in neokusno, večja tovrstna občutljivost je ena od dobrih strani razvoja v zadnjih desetletjih.

In če se nekateri tega spominjajo, ne pomeni, da se “oklepajo starih travm”, v otroštvu večina doživi čustvene rane, ki pustijo granak spomin in brazgotine, najbrž je bolje take stvari ozavestiti in se pogovarjati o njih, kot jih potlačiti.

re 8409

Tako je, zakaj si ne bi smeli izmenjavati izkušnje?? Mestni otroci ne vedo, da smo na podeželju, vsaj na naši šoli, še po 60 letu pogosto imeli za malico le kos kruha brez dodatkov, ki smo ga prinesli od doma, včasih v mali steklenički tudi čaj. Nobenih razlik med nami ni bilo, so se pa pokazale, ko so prišlli poleti na počitnice mestni otroci. Mi raztrgani od plezanja po grmovju, mestne punčke so bile pa kot Barbike. Vseeno smo se zelo lepo razumeli in uživali otroštvo.

Poleg tega brez da ti meni karkoli poves ti garantiram da is imela stokrat boljse starse kot pa jaz zato pa sem bila izgubljena ker sta zame skrbela dva idiota s katerima se nikoli nisem zares kaj pogovarjala oz sta zame skrbela tocno tako kot oskrbnik zivalskega vrta za zleplen čigumi na tleh – vse sem povedala!

da, v revščini sta spravila gor 8 otrok …… predvsem pa sta se spoštovala in nas že zelo zgodaj naučila delat ..

Ja vi rojeni konec sedemdesetih ste svetlobna leta pred nami rojenimi v devetdesetih. Manipulacije zasmehovanje podjebavanje izživljanje ropanje ignoriranje s strani soselcev na dnevni ravni- zakaj? Ker csd mene ni vzela mojim starsem ker nisem bila vzgojena! Posledica ? Uniceno življenje

Poleg zanemarjanja na vseh področjih še nasilje najbolj psihicno – nikjer se mi ni videlo razen v obnasanju seveda a cutilo pa se je

A ne dojames da ni problem materialnost? Gre se za to da sem bila kot sirota! To je pa cisto drugace kot imeti se sedem sorojencev in to da te naucijo delat mene niso naucili nic!!!! Zato pa me je okolica odklanjala in si se spravljali name vsi nate pa ne – vidis razliko??? Pa razumi ce lahko, ne mores dojeti a je tako?

zelo mi je žal zate a verjemi, tudi zate sije sonček.

sem samo povedala, kako skrbne starše smo imeli v težkih razmerah, ne govorim o materialnih stvareh. Smo furali revščino, a je bila ljubezen, in to je najvišja vrednota.

Tvoja dva sta se spostovala, moja dva pa kregala ali pa se šla tiho mašo… Pa nisem bila edina s takimi starsi veliko iz 90ih nas je poskodovanih na tak način. Ampak vazno da vi ta stari govorite kako smo mi mladi leni in razvajeni… vsak si zasluzi klofuto zarad tega!!