mislim, da nisem lepa

Ta občutek je bil v mojem otroštvu še izrazitejši. sem mislila, da sem dobesedno grda. Zdaj, ko se bližam 40-im, samo mislim, da nisem lepa.

Da razjasnim okoliščine, da ne bo spet spekulacij, kot jih znajo nekateri izpeljat iz kakšnega stavka.
1. imela sem čudovito otroštvo in še danes imam ljubeče starše
2. nikoli nisem bila zlorabljena
3. v šoli mi je šlo odlično, sem visoko izobražena
4. imam moža in dva čudovita otroka.

A mislim, da nisem lepa.

Govorim o ZUNANJI lepoti, ne notranji.
Ni važno zdaj tu, koliko je zunanja pomembna ali ne, koliko si lep, kot se počutiš itd itd. vse to VEM, saj nisem analfabet.

Gre preprosto za moj občutek.

Ljudje pa govorijo drugače. In jaz jim ne verjamem. Že od nekdaj sem mislila, da če mi kdo reče, da sem lepa, da se dela norca iz mene.
V srednji šoli sem imela zelo lepo prijateljico, jaz pa zraven nje kot kup dreka – tako v nič sem se dajala. Drugače sem to občutje pred drugimi skrivala, imela sem dosti prijateljev in prijateljic, priljubljena med vrstniki.

Torej, kaj je to narobe z mano, da še vedno si nisem všeč?? Zakaj se ne morem sprejeti?? Včasih celo možu ne verjamem, da sem mu všeč po izgledu…

Ja glede tega sem čudna.

V velikokrat si želim biti lepa, ker mislim, da bi bilo v preteklosti veliko boljše zame – hočem rečt, da sem veliko lepega zamudila, ker sem se počutila manjvredno.

Iščem stik s svojim otrokom v sebi in ga skušam potolažiti in mi je hudo, da trpi, ker zaradi tega včasih trpim tudi sama…

Sorry, pri tvojih letih se ti pa res ne bi bilo treba obremenjevati z najstniškimi problemi. Kaj pa misliš, da bi bilo drugače, če bi bila bolj lepa? Bi bila bolj srečna, imela boljšo službo, boljšega moža, bolj pametne otroke, bolj zdravo življenje?

včasih si preprosto to zaželim, da bi si bila všeč. To je vse. Na primer, v službi se niti v ogledalo nočem pogledat, ko si umijem roke, če je kdo zraven – si mislim, da si bo mislil, kaj se ma pa ta za gledat.

Neverjetno, kako so mi ostali kompleksi. No včasih se nočem pogledat, tudi če sem sama – da ne bom ponovno razočarana..

In si napisala, kot da smo v drugi polovici 30-ih že za odpis??!! Rada bi se počutila lepo – zaradi sebe, bolj kot zaradi drugih.

narobe misliš

objektivno vem, da narobe mislim, a problem je, ker si ne verjamem. Lahko to razumeš?

Gre za to, da me to moje občutje na nek način določa in ne morem kljub vsemu ven iz teh obročev.

Mogoče me to mori zato, ker vem, da to, kar sem in kar kažem, nisem v celoti jaz. Da sem jaz še marsi kaj več.

In v določenih situacijah se v zvezi s tem počutim zelo zelo najstniško. Če se mi ne bi to dogajalo, ne bi verjela, da je to mogoče. Pa očitno je.

Menim, da obstajajo globji vzroki za tvojo samopodobo. Velikorat so vzroki tudi v družbenih normativih, ki nam jih plasirajo vsakodnevno preko reklam itd ter nam kažejo, kaj bi “morali” biti, pa nismo. Samo s to in to kremo pa bomo dosegli ideal.
Predlagam ti, da se enkrat usedeš pred ogledalo, brez makeupa, se gledaš in gledaš in najdeš na svojem obrazu 5 stvari, ki so ti všeč. Naslednji dan 7, potem 9, potem 10 in vedno več. Skušaj svoj obraz narisati, poglej vsako piko, vsako krivuljo, vsako dlačico, obliko ust, ušes, obrvi, trepalnic. Tako dobro spoznaj svoj obraz, da boš ob določenem občutku takoj vedela, kakšen izraz imaš na obrazu. Poskusi. Bo pomagalo. S časom, verjetno bo trajalo nekja časa, boš svoj obraz dodobra spoznala in ga vzljubila. delček po delček. Kar pogumno.

grem stavit da če postavimo v vrsto vse monovke, da si ti najlepša

No, če je to tvoj tako velik problem, da se z njim vsakodnevno obremenjuješ, bi ga bilo dobro razčistiti.

Torej, najprej se vprašaj, kakšna so sploh tvoja estetska merila. Kdo pa je po tvoje sploh lep? Ker res je, da naj bi bili sicer neki splošni kriteriji, pa vendar je to zelo individualno. Če se ti zdi lepa neka ženska, ki je po videzu zelo drugačna od tebe, potem imaš ti sma pri sebi pač nek drug ideal lepote. Ampak nekdo drug bo mislil pa ravno obratno.

Tudi sama opažam, kako različni so kriteriji lepote, ko nekdo nekoga poimenuje, da je lep. Morda je še najboljše merilo mnenje nekoga, ki se zelo dobro spozna na oblike, recimo slikarja.

Na to, kakšni se zdimo sami sebi pa seveda zelo vpliva tudi to, ali so nam to govorili naši starši od prvih dni življenja dalje. Na ta način nekomu lahko zelo zraste ego, tudi visoko mnenje o sebi in svojem videzu. Ki pa sploh ni nujno, da je realno. In seveda obratno. Če ti starši nikoli niso rekli da si lepa, boš dvomila v to, če ne bo kakšne druge prepričljive potrditve.

Veš, saj sem poskušala najti kaj lepega na mojem obrazu… pa sem ugotovila, da vse skup ni za nikamor.

Koliko krat sem se zjokala, ko sem se gledala v ogledalo, ko je bilo npr. treba it na šolski ples. In vse punce so se rihtale, jaz pa ubogo revše se niti pogledat nisem upala v ogledalo. In sem zato raje ostajala doma.

To je bilo v mladosti.. saj potem je prišplo obdobje, ko sem šla v kontra smer – uporništvo in to. Se zanalašč oblačiti razcapano, lase čez pol obraza.
No zdaj seveda grem na ples, grem v javnost. Celo znam zabavati ljudi okoli sebe.

Ampak če sem čist iskrena do sebe, me zaboli, ko se primerjam, tako včasih, z drugimi ženskami… in si potiho zaželim, da bi bila tudi jaz tako – lepa.

Verjamem ti, da se s tem obremenjuješ in si ne moreš pomagati. Jaz se obremenjujem s tem, da nisem vsaj na kakšnem področju nadpovprečna, da se nisem v ničemer izkazala in izstopala iz zlate sredine.

Ok pusti zaj psiho in vse mogoče še polek. Povej mi ali se šminkaš, barvaš lase, puliš obrvi, imaš kkašno frizuro…… Ker ličila,barva als in frozura človeka lahko spremenijo za 70%.

Jaz si tudi nisem vedno lepa. Ko pa se malo uredim pa sem si kar lepa.
Našminkam si trepalnice,da imam precel dolge. Potem naredim po zgornjih vekih črno črto z tušem. Potem z barvami za veke zraven eno temnejšo barvo, od zunaj pa svetlejšo. In nato še malo svetlejše po spodjem delu. Napudram se in obarvam lice z barvo marelice. Ta ponovadi paše največ ženskam. Obrvi si pobarvam še malo bolj črno, kot jih imam in jih pulim tako da imam lep lok. Ustnice si namažen le z mastnim glosom ali pa jih lepo brobom namažem z glosom ali ap rdečilom. Malo se maži in ugotovi kakšne barve ti pašejo., Meni na očeh pašejo močnejše, na ustnicah pa svetlejše ali prozorna.

rimljanček, zdele mi ni do heca no

samadhi, vem, kaj misliš. mogoče sem perfekcionistična. Preveč. Mogoče je res, da mam malo hecen lepotni ideal. Mogoče.
No vsekakor kljub temu nisem nikoli bila ženska, za katero bi se fantje obračali. Vsaj ne zaradi obraza. Imela sem dobro postavo – glede tega sem pa že dobila kompliment ampak se nikoli nisem upala lepo oblečt, ker sem si mislila, da bi me potem opazili, a bi se zgrozili, ko bi videli, da – pač nisem lepa…

Ne rihtam se. Nikoli se nisem, spet iz mojega čuidnega razloga, da si kao ne zaslužim?!?! da se tako grde punce ne morejo skriti pod pudrom in ličili. Da bi varala samo sebe s tem -se delala nekaj, kar nisem?!?!

Osnovna higiena no seveda sem urejena do te mere, da imam obraz vsaj toliko urejen, da se lahko pokažem med ljudmi 🙂
obrvi si pulim, ima že itak črne,…

še to sem se spomnila, da mi je nerodno celo k frizerju it. Da ne govorim o tem, da mi je bilo grozno se tam gledat v ogledalo in si mislit, kaki revež m striže in me bo na koncu vprašal, če sem zadovoljna s frizuro. Večinoma pač nisem bila…

Saj za nekoga, ki se s tem ne obremenjuje, je moj problem prav smešen. Ampak so dnevi kot je npr. današnji… dobila sem negativen odgovor iz enega razgovora za službo. Ponavadi sem vedno, ampak res vedno dobila pozitiven odgovor, samo da sem šla na razgovor. Ker mi ni problem komunicirat se znat obnašat v takšnih situacijah. Zdaj mi pa je mož rekel, da pač šefici nisem bila všeč. In ni vedel, da me je zadel v rano…

In sem spet začelka vrtat tam, kjer boli…

zakaj pa enkrat ne presežeš svojih predsodkov in se vsaj urediš in oblečeš tako, kot se spodobi? Mogoče je tvoj problem ta, da si ne upaš biti lepa in urejena.

nadine, predsodki oz. stališča, ki jih imaš do nečesa, so zelo trdovratni. Poskušaj prepričati koga v kaj drugega, kot v kar verjame. Mislim, da ti ne bo uspelo.

Imam načrt, da se bom začela rihtat, samo da zgubim te odvečne kile od poroda (ja, še to…), sanjarim, kako bo fajn, ko bo prišel ta dan… si kdaj videla, kako se Italijanke lepo znajo zrihtat? Samo gledaš jih lahko! na splošno, kot narod, dajo veliko nase.

manjka mi samozavest za ta korak.

Moj mož?? On mi ne da nobene spodbude v tem smislu, da bi mi rekel, da bi mu bila bolj všeč. Njemu sem ok, kakršna sem.

No, to je pa nekaj drugega.

Že možno, da šefici nisi bila všeč, vendar prav gotovo ne glede zunanjosti.
Ženske veliko raje zaposlijo eno, ki po njihovem mnenju ni lepša od njih.
Če že govorimo o videzu. Ponavadi pa vendarle za službo odločajo drugi kriteriji.

In to je samo mnenje tvojega moža, v resnici je vzrok lahko karkoli.

Seveda, to mi je jasno.
ampak gre za to, da sem zelo občutljiva glede takšnih reči. Takoj me prizadanejo. Npr. sem slišala, pa je bilo rečeno v smehu, da imajo tako lepe otroke, kot jih imam sama, grdi ljudje. Zraven se je ta oseba zasmejala, pripomnila, da ne bi slučajno to osebno vzela. In sem se takrat smejala in celo na svoj račun nekaj pripomnila.. no ampak zadelo me pa je.

In s tem živet je včasih prav težko. Ko mam tako malo časa, kot npr, te dni. saj sicer večino ne mislim na to, je pa seveda moj problem.

in vem, kako je to, če te imajo starši brezpogojno radi.

Je pa tudi res, da sem rasla gor s sestrično, ki je bila zelo zelo lepa in je non stop dobivala komplimente, jaz pa zraven kot siva miš.
In v sr. šoli podobno sošolko – najboljšo… jaz spet sivina…

Mogoče je kdo že predlagal … Pokaži nam svojo fotko in bomo ocenili 🙂

Ne gre za to, da bi te hotela prepričati v nekaj, kar ne verjameš. Prepričanja so trdovratna zadeva, se strinjam.
Gre za to, da začneš postopoma na sebi delati stvari, katerih se bojiš.
Začni recimo s frizuro. Odloči se, da greš k frizerju, si narediš simpatično frizuro in JO TUDI VZDRŽUJEŠ.
Pa čez tri mesece, ko se boš sebe v podobi z urejeno frizuro že navadila, dodaš rahel make up. To pomeni črta za vekami in maskara, nič več. Pa na tem vztrajaš tako dolgo, da boš sama sebe v taki obliki sprejela.

Potem pa na naslednji korak.
Extreme makeover pač ni za tebe.

Potem pa si boš mogoče mogoče čez kakšno leto, dve celo malo všeč. Ne vem. nisem psiholog, ne vem, če tak način pali, mogoče pa bi lahko poskusila.

Ne bi fotk :))
itak se ne maram fotkat, jasno 🙂
če se že, jih večino zbrišem že na digitalcu:) :((

v mladosti je bilo najpomembneje – fantje. In ponavadi, če sem bila slučajno kakšnemu všeč, jke bil to kak – takrat bi rekla – piflar. groza. Da bi bila všeč kakšnemu “frajerju” – kar koli je že to takrat pomenilo – niti v sanjah. o takšnih sem samo sanjala lahko.
Valjda me je to zaznamovalo.

Ko mam res slab dan, začnem celo težit možu, če beseda nanese na to, če je bil munjen, ko se je odločil zame :))
ja saj se znam na svo jračun pohecat. A v vsakem hecu je nekaj resnice…

Ej, bejba, najbolje, da prilepiš fotko, pa da presodimo.:))

No, malo se hecam, ampak če ne gre za nizko samopodobo, če si drugače samozavestna in veš, kakšne so tvoje pozitivne strani, potem pač sprejmi, da po splošnih merilih pač nisi neka lepotica. Kot tudi 90% ostale populacije.:))

Ne bom ti plozala o družbenih normah in vsakokratnih zahtevah družbe po taki in taki lepoti, ker vidim, da se jih zavedaš.

Torej če družbena merila upoštevamo, ker vemo, da smo del njih, ne verjamem, da si prav orto grda, pač pa si po lepoti povprečna siva miška, najverjetneje. Takih je pa malo morje. Samo da se je večina sprijaznila s tem in nima histerične zahteve po tem, da bi bili drugačni. Saj nas je kar nekaj, ki si tu in tam, ko vidimo kakšno fejst bejbo, rečemo, kako bi pa mi tudi imeli tak ksiht, pa tako ritko itd. Potem se pa vrnemo v realo. Smo taki, kot smo in take se moramo znati sprejeti, sploh ker lepota ni nekaj, kar bi trajalo in trajalo.:) Tebi pa je lepota očitno neka huda prioriteta, ko jo tako zelo potrebuješ. Dopovej si, da bosta ti in tvoja prelepa prijateljica, s katero si se primerjala, čez 20 let po lepoti tam tam.:) Ona bo zgubila svojo krasno lepoto, ti pa glede tega ne boš imela kaj dosti zgubiti. Vidiš, če dobro premisliš, si celo na boljšem od nje.:)

Jaz bi na tvojem mestu poiskala strokovno pomoč. Res! Glede na tvoje odgovore je to tako zakoreninjeno, da si enostavno ne moreš pomagat sama. Kar pa lahko narediš, pa je da začneš bolje skrbeti zase. Mogoče malo rekreacije, da boš lahko spet ponosna na svojo postavo. Tudi sama sem bila precej nesamozavestna, vendar imam zdaj samo občasno takšne prebliske, ko mi nič na meni ni všeč. Definitivno pa je, da si ZASLUŽIŠ, da se dobro počutiš v svoji koži. Poskusi škodit ne more! 😉

Frca – ja:)

očitno moram razčistit, zakaj neki mi je to tako huda prioriteta. Oziroma, zakaj se izmed sivih miši počutim jaz še najbolj sivo.
Zdaj moram it h kakšnemu vraču, da mi odpre mojo dušo.

Ker sem se odločila, da pridem temu do dna.

točno tko, da bi se pti teh letih s tem ubadala..

ja pa se…

škoda časa in življenja mojga (in vašega, ko me berete:)))

Če bi le blo tko lahko kot je pisat, tudi resnično se spremenit..

no pa sem si olajšala dušo…

Noella, sem že bila pri “strokovni” pomoči glede tega. Pa nisem bila zadovoljna z odgovori.. kriza identitete… pa vse to je normalno… in podobno. Nič lažje mi ni bilo. ali boljše.