Dovolite otrokom da jejo v avtu?
Dovolim v izjemnih primerih (ko se peljemo direkt iz vrtca na plavanje na primer), ko zmanjka časa in je otrok blazno lačen. To se potem tudi pove, da je sedaj izjema, ker nimamo časa. Drugače pa se že navaja, da počaka do doma, ponavadi so v razdalji 10 km stran.
Ima pa tašča navado, da bi otrokom podturila sladkarije ali slane prigrizke, “da se ne upirajo pri pripenjanju v sedež” ali “da jih zamoti, ko bi se kam peljali”. Pri tem sem pa striktno proti.
Odvisno predvsem od časa vožnje in kdaj so nazadnje jedli.
Npr. če gremo direktno iz vrtca domov, potem ne, ker tistih 10 minut bodo že počakali. Če gremo pa k babici, v knjižnico, trgovino … Kjer se bomo dlje časa vozili, potem pa ja. Ker vem, da so že ob koncu vrtca hudo lačni in ko so moji otroci lačni, so nenormalno tečni in mi niti slučajno ni v interesu jih takih prenašat. Raje potem avto posesam.
ja seveda dovolim, no zdej sta že najstnika, ampak če jaz jem v avtu lahko tudi onadva, ane?
ko je avto umazan dobita sesalec in posesata, nisem pa nek čistoča frik, me drobtine sploh ne motijo.
ko smo na poti več ur, kar ni tako redko, se včasih ustavimo in kaj pojemo, popijemo, včasih pojemo v avtu.
mlajšemu je bilo včasih slabo in je pomagalo če je kaj grickal med potjo.
skratka nimam nobene sentimentalne navezanosti na avto in me ne moti če je kje kakšna drobtina … no, pa pes se tudi vozi na zadnjem sedežu, je miniaturen, ampak vseeno 🙂
a ste drugač tudi sicer v lajfu tako zategnjeni in živite po vseh možnih izmišljenih pravilih?
mi smo bolj na free, nam tako paše.
S prehranjevanjem v avtu nimam nobenih problemov. Resda mi v avtu na krajših relacijah (služba-dom, ali razvažanje po opravkih) ne jemo, ampak kadar gremo na potovanja ali recimo na smučanje, pa v avtu jemo in pijemo. Nismo packi in nič ne umažemo, drobtine se posesajo, papirčki grejo v vrečko. Zakaj bi se pa v avtu komu zaletelo? Mi ni jasno. Ko gremo na smučanje (zmeraj imamo enodnevne variante), zjutraj ob 6.00 doma nihče ne more jest. čez eno uro ali dve, ko smo že proti koncu poti, pospravi vsak svoj sendvič. isto na potovanjih. Včasih se za jest ustavimo, včasih nam je pa to od rok in raje jemo v avtu.
Nisem čustveno navezana na avto, vseeno pa ne maram drobtin in ostale svinjarije po sedežih. Ne jemo v avtu, razen v res res izjemnih primerih. Na kratkih relacijah itak ne, na daljših pa se ustavimo in pojemo zunaj. Ne vem sploh zakaj bi imeli potrebo jesti v avtu? Otroci so jedli pred in po koncu vožnje, če pa je bila daljša, smo se pa vedno ustavili in pretegnili noge. Ne vem, če je res užitek sedet na posušenih drobtinah in na zapacanih sedežih. Meni ni.
Seveda dovolimo, otroci in tudi vnuki lahko jedo v avtu, ne jedo čipsa in raznih mašil, pač pa kakšen sendvič ali popijejo kakšen jogurt. Glede bojazni, da bi se jim zaletelo, ja to se lahko naredi tudi doma za mizo. Glede čistoče avta, pa sedeže pobrišemo ker so usnjeni, ostalo posesamo, tudi če nebi bilo usnja, bi dovolili. Avto je zanucat!
Seveda jedo, ampak ne kadarkoli. Če gremo na daljši izlet ali ko gremo na morje ponavadi jedo kak sendvič ali sadne ploščice. Sicer pa počakajo do doma. Sicer pa kaj je problem posesati? Po mojih izkušnjah moški itak uživate v sesanju in glancanju avta 🙂 Vsaj moj. Tako da je vseeno ali je kaj drobtinic ali ne v ponedeljek je avto čist ko suza.
Zavedam se nevarnosti zadušitve, ampak v 4 letih še nismo imeli primera. Pustim, da kaj poje, kakšno jabolko ali bobipalčke, ker se pogosto vozimo na razdalji 220 km na obisk in 2 uri je otroku pač dolgčas v avtu. Dam ji kaj za jest in pit, pa risanke gleda. Pač nisem popolna mama, ampak si kdaj kaj olajšam, pa ne samo sebi, tudi drugim okoli sebe.
Forum je zaprt za komentiranje.