Prve kuharske izkušnje
Zdravo! Čeprav sem sedaj že starejša, te moram potolažit, da tudi jaz nisem imela pojma o kuhanju. Ker smo imeli doma kmetijo, sem raje šla z očetom delat.. In ko sem se poročila, je najprej kuhal mož. Potem pa sem dobila veselje in prebirala razne revije, kuharske knjige in sedaj je na sreču tu net. Večkrat sem, ko sem “zmrznila” poklicala mamo. Šele sedaj – že skoraj pri 40 – sem se šele naučila narediti pravo vlečeno teso.
Mislim da je pomembno, da ti je kuhanje v veselje in ne muka. Saj mi še sedaj včasih kruh ne rata čisto, ampak res pa je, da se vsi veselijo mojih “fešt”, ki so skoraj vsak mesec (rojstni dnevi, obletnice) in jih ne bi zamudili za nič na svetu
Pravijo, da kuham čisto o.k. , čeprav je pa tudi res, da ko se spravi kuhat mož, je to spet čisto drugačen okus – pravijo otroci, da tudi boljši..
LP
Pozdravljena,
že od otroštva sem zelo rada opazovala mamo in babico pri pripravi hrane. Še danes delam veliko po spominu. Pri 25ih sem znala kuhati, v kakšnem obsegu je pa težko reči. Najrajši slane jedi, sladkih nisem marala. Pa tudi kuhala sem bolj zase in včasih za prijatelje. Torej je bil moj repertoar precej omejen. Sem se pa rada lotila novih jedi. Zdaj ko imam družino, je drugače. Naučila sem se speči tudi kakšno pecivo, pa bolj komplicirane jedi, saj imam zdaj tudi vsakodnevne odjemalce. Imam kar nekaj kuharskih knjig, ki jih prelistavam in iščem ideje, v veliko pomoč mi je tudi tale forum. Ne vem, zakaj bi pri 25ih morala znati veliko kuhati. Odvisno je od tega, kakšne pogoje imaš. Imaš svojo kuhinjo, družino, čas in predvsem željo? Če tega ni, ne vem, zakaj bi se morala s tem obremenjevati. Sploh, če ti do sedaj ni bilo treba kuhati.
Lep pozdravček, Neja
Lep pozdravček!
Jaz pravim, da človek ali obožuje kuhanje ali pa ne in niso vse nadarjene…..so pa zato nadarjene za kaj drugega. Ma tebe vsaj veseli kuhanje? Jaz kuham že od malih nog. Mislim, da sem začela pru 13-ih letih, čeprav sem že prej nekaj packala. Zdaj imam 23 let in rada kuham, predvsem sem nadarjena za slaščice. Naučila sem se od mame….ko sem jo gledala, sem se enostavno navdušila. Kaj pa znam? Uf,……vse,….ker vse je treba enkrat poskusit. Pečem potice, krofe, doma naredim rezance ali pa raviole, danes pripravljam pizzo. Skratka vse. No, edino juh ne pripravljam, ker jih ne jem, ampak vem kako se jih naredi. Če te kuhanje zanima, bodi brez skrbi, da se boš navadila. Lep pozdravček z Obale.
Poročena gor ali dol, to sploh nima zveze s tem. Če ti ni do kuhanja, se boš do družine hranila kot doslej, verjetno malo naokoli, ko boš pa imela družino, se boš za silo in nujo že sproti naučila tistih nekaj osnovnih stvari, brez katerih ne gre, za vse ostalo se boste pa že tudi znašli (industrijsko pripravljena hrana, vrtec, šolska kosila, kosila v službi, za vikend kakšne mame, pizzerije ipd.). Če se ne boš s tem obremenjevala, bo čisto v redu, otroci se bodo navadili že od malega, mož pa bo tako to moral sprejeti že takrat, ko te bo oženil. Kljub temu, da mi živimo drugače in da zna kdo žolčno predavati na to temo, mislim, da takšen način življenja ni škodljiv niti za otroke niti za odrasle, bolj je škodljivo, če se s tem sekiraš, imaš občutek krivde in se siliš delati nekaj, kar ti je odveč, potem pa si živčna in se dereš na otroke. Bolj zdravo je v miru in veselju z njimi jesti dostavljeno pizzo…
Če te pa kuhanje veseli, ni treba čakati na družino. Zase, za prijatelje, za starše lahko kadarkoli kaj skuhaš, pri 16-ih, 25-ih ali 30-ih. Meni je še v študentskih časih bilo v veselje včasih kaj skuhati tudi samo zase… Uspe ali ne uspe, ni zadrege, vse se poje, bo že drugič bolje, če kaj obrneš v smeti, gre ponavadi za pet, šest sestavin v vrednosti 500 ali 1000 SIT… Vzemi kakšno knjigo, beri med.over.net, piši meni za mojo elektronsko verzijo…
To je samo moje mnenje. Če te veseli, ti ne more nihče preprečiti, če te ne, te ne more nihče prisiliti.
LP Tora
Hmmm… V primerjavi z vrstnicami (no, sem približno tvojih let), bi rekla, da znam kar precej dobro in veliko kuhat in pečt. Naučila sem se precej od mame (predvsem tega, da te ne sme biti nikoli “strah” nekaj novega poskusit), pa tudi njenega navdušenja sem se nalezla ;)… Največji zagon pa seveda dobim, ko kdo res z užitkom poje, kar sem pripravila. 😉 :)))
Lp, mishika
Sicer sem za spoznanje mlajša od tebe, pa vendar – ja, znam “kuhat kot se spodobi”.
Zadnje leto in pol (odkar sta se starša preselila v hišo in sva s fantom ostala sama v stanovanju) kuham sama. Priznam, da je med tednom največkrat vse skupaj bolj na hitro, v stilu kakšnih zelenjavnih juh, rižot, testenin, piščančje meso v omaki… v glavnem zadeve, ki so hitro gotove (ker sem jaz dopoldan na predavanjih, fant pa v službi).
Ob sobotah se ponavadi potrudim in skuham kaj posebnega, ob nedeljah pa je obvezen obisk pri starših in razvajanje z mamino hrano.
Kdaj sem se navadila? Šele takrat, ko sem bila prisiljena v to – to pomeni, ko doma več ni bilo mame, ki bi kuhala za vse. V glavnem sem si pomagala s kuharskimi knjigami in priznam, da mi je postalo kuhanje veliko veselje.
t.t.
Živjo,
tudi jaz sem se navadila in naučila od babi, pa tudi zelo veliko od mame. zanimalo me je, kako se kaj pripravi itd. Stara sem 17 let in pol, pa zelo rada kuham, pečem….vse v zvezi s tem! Ostali člani družine so zelo navdušeni nad mojo kuhinjo, mama mi pusti že kar proste roke, ker znam nekatere jedi narediti boljše kot ona….vsaj tako pravita oči in brat 😉
Malo se poglobi in pozanimaj za pripravo, saj sploh ni težko in se znanja kar hitro navzameš. Res da je , da ti največ izkušenj prinese PRAKSA!
Zdaj grem ravnokar pečt orehove rogljičke 🙂
LP, zala
Lizika, jaz pri 25 letih še krompirja v kosih nisem prav znala skuhati (pa mi takrat še zaljubljeni mož ni ničesar očital).Sedaj, pri skoraj 40tih…ne znam kaj dosti več. Se je kar mož navadil vihteti kuhalnico, mu pa zato jaz pomagam pri delu zunaj.
Zanimivo pa je , da kljub dvema levima za kuhanje neznansko rada prebiram recepte in gospodinjske napotke…Samo prime se me nič!
kuhati sem se naucila v gimnaziji/med pocitnicami sem kuhala kosila/. nekaj sem znala zen prej. potem je pa slo dalje… moja hci tudi zelo dobro kuha,…mislim,da je tukaj zelja …ali pa “nekaj drugega”…ni pa nuja. saj v nuji se lahko poje tudi sendvic ali gre v mcdonalda… zase lahko recem,da rada kuham…enako tudi hci in moz. se mi pa zgodi vcasih,da imam “vsega dovolj” in enostavno ne gre… kuhati je lepo z veseljem… lp petra
Hej,zdaj ste me spomnile na podoben razgovor na forumu o tem,kdaj smo se zavedle,da kar v redu kuhamo.
Sama sem zacela v gimnaziji(mama v sluzbi,jaz prva doma).Bila sem delezna veliko vzpodbud.
Kot pravi Petra,je lepo z veseljem kuhati.Spomnem pa se,da je bilo vcasih
zelo naporno(utrujena po soli) in bi dala ne vem kaj za kroznik minestre,ki bi mi jo nekdo ponudi.No,ta kroznik minestre sem potem sama skuhala in postregla. Nekoc je bilo zelo napeto in ne boste verjele,da je nekaj trescilo ob tla.Vedno,ko delam skutne palacinke, me presine spomin in me je se danes, po tolikih letih malo sram!! Ampak imela sem vsega dovolj.
Lp Babi
Tudi jaz sem kar “pozno” začela kuhati. Do nedavnega sem živela z nono, ki me je razvajala po dolgem in počez… Seveda me je vsak dan, ko sem prišla iz službe, čakalo sveže kosilo…dobro kosilo. Med vikendom pa je spet ona kuhala…naj se naužijem prostega časa. Vsake toliko pa sem ji tudi jaz kaj skuhala, spekla… Življenje na svojem pa te kar prisili v to, da začneš… Seveda je vsak začetek težak, ampak z voljo se vse da. In vedno raje kuham in ob tem uživam!
Tole je pa zanimivo!
Sama sem že kot otrok zelo rada pomagala mami pri kuhi in pečenju. Potem sem se poročila že pred dvajsetim letom in popolnoma sama skrbela za gospodinjstvo, otroka, vrt,… Res pa je, da sem z veseljem sprejela kakšen nasvet mame, tašče,…. Ogromno so mi pri vsem pomagale knjige, razni priročniki, revije,… Bila sem tudi zelo trmasta in sem hotela vsem pokazati, da sem kljub svoji mladosti sposobna skrbeti za dom in družino. Mogoče me je tudi to gnalo naprej. Lahko ti povem tudi naslov knjige, ki je res za popolne začetnike, seveda če te zanima. Imam pa menda tudi srečo, da mi nekak brez prav veliko truda, kar vse nekak uspe. Ali pa mogoče zato, ker vse to opravljam z veseljem in dobro voljo ? Ja, še sedaj pri svojih 35. letih iščem nove in nove recepte, preberem ogromno knjig, revij, pač ne zaradi nuje, ampak iz čistega veselja in ker vedno rada poskusim kaj novega.Vedno sem vesela, če mi katera pove kakšne svoje ideje, izkušnje, prav tako pa tudi sama zelo rada delim svoje recepte in svoje izkušnje z drugimi. Nikoli pa ne bom pozabila besed svakinje, ki je rekla, da ne pozna nobene ženske, ki bi rada kuhala in da vse njene znanke in tudi ona kuhajo pač zato, ker morajo ne pa zato, ker bi jim bilo to v veselje ali bi to delo rade opravljale.
Kako bi pa bilo, če bi bili vsi enaki????? Eden raje dela to, drugi nekaj drugega in vsak ima v sebi nekaj dobrega, eni znajo to dobro izkoristiti, drugi pa malo majn. Zamisli se, mogoče pa na kakšnem drugem področju prekašaš tistega, ki ti je delil kritike glede kuhe in blestiš na kakšnem drugem področju. LP
mislim, da ni važno, kdaj se naučiš kuhati, glavno, da je to z veseljem! če ti pa bi recimo (bodoči) mož očital, da ne znaš kuhati- saj pa lahko konec koncev on počne, kje piše, da mora to početi žena? midva s fantom oba strašno rada kuhava in se skoraj sporečeva, ker hočeva oba rezat in mešat in dodajat začimbe… naučila sem se pa kuhat v kakem petem razredu osnovne šole, ko sem prišla pred starši domov in je bilo nekaj treba dati v usta, najprej so bile na mizi bolj testenine, sčasoma se pa človek že razširi repertoar, glavno, da se ne ustraši preiskusiti česa novega!
Do 13 leta smo stanovali pri starih starših. Stara mama so kuhali kosila zase in za stareg ata ter za naju z sestro. Oče in mama, pa sta jedla kosila sama. Od 10 leta naprej sva bili navajeni, da sva hrano, ki jo je mami pripravila za njuno kosilo pogreli.
Stara mama so pekli piškote in torte tudi za prodajo. Ob gledanju peke sva z sestro gor zrasli, kot se reče. Še sedaj zelo rada pečem drobno pecivo in krasim torte.
Ko smo se preselili v svoj dom sva z sestro pripravili (bolje rečeno pogreli)kosilo za vse skupaj. Ko sem bila stara 15 let je mama odšla po porodniški v službo in sem dopoldne doma čuvala najmlajšo sestro, saj sem imela šolo šele popoldne. To pa je pomenilo previjanje, hranjenje in ukvarjanje z otrokom. Sestri sem morala tudi pripraviti večino hrane, saj tako majhnega otroka (7 mesecev) ne moreš hraniti z postano hrano.
V gospodinjstvu sva obe z srednjo sestro že prej pomagali. Čim starejši sva postali, tem več obveznosti sva dobili. Po končani srednji šoli sem se zaposlila. Ker sem imela službo najbliže doma, sem bila navadno tudi prva doma. In tisti, ki je prišel prvi domov je tudi pripravil kosilo. Saj navadno ni bilo drugega kot goveja juha z rezanci in tenstan krompir ter solata. Toda z leti se je reportoar razširil.
Poročila sem človeka, ki je velik gurman in ljubitelj kuhanja (ko bi še pospravil za seboj bi bil angel). Vendar navadno vsa kuha odpade name, ker mu primanjkuje časa. Sedaj pa ima še dieto, ki mi ne paše preveč (sladkorna in holesterol), tako da pri nas velikokrat kuhamo dve vrsti. Dietno zanj in potem še posebej zame in za hčerki. Pa sem se pri svojih 40 kar unesla. Mi ni več tako težko kaj skupaj spacati. Včasih se že kar veselim, kaj bom skuhala in imam mogoče že idejo za naslednje dni.
Ti pa lahko povem, kako sva midva po poroki obvladala pico. Najprej sva nekajkrat kupila zmrznjeno. Potem sva že prešla na kupljeno testo in sva sama naložila pico do konca in spekla. Ko sva se preselila v večje stanovanje sva nato pričela z raznimi drznimi variacijami nalaganja pice. Potem sva se spravila na testo, da sva ga sama naredila doma. Sedaj doma pečemo ne samo pico ampak tudi kruh za vsak dan. Glede na moževo dijeto pa imamo vrst testa ki ga pečemo malo morje. Sedaj tudi moko za možev kruh sama meljeva na mlinčku za moko doma (piro, pšenico, ajda). Upam, da ne bo na koncu mož zahteval, da žito še sami doma pridelamo ;-).
Vse pride z leti in kot pravi Zala z prakso.
Tajc,tvoj post izzareva toliko topline,da je kar ganljiv.
Imam vaju na sumu,da ce imata koscek zemlje,bo mogoce tudi pira zrasla.:))
Evita,spominjas me na mojo mamo,ki je rodila mene pri nepolnih devetnajstih in zacela svoje gospodinjstvo z ocetovo majhno delavsko placo,pa smo se do vojne vihre tako lepo imeli in potem po vojni,ko sem dobila sestro se bolj.
Ste opazile,da je vse boljse takrat,ko kuhas z veseljem in ne le zase?
Jaz vedno se koga pogresam pri mizi.
Lep pozdrav Babi
Ena od idej, kako dobiti veselje do kuhanja je tudi, da se prijaviš na tečaj sestre Nikoline (ssamostanu Repnje pri vodicah, 01 831 44 35).Tečaj traja nekaj tednov po 2 popoldneva tedensko in je stal lani 28.000,kar se mi sploh ne zdi kakšna posebna cena. Pridobiš ne el znnaje kuhanja, temveč tudi veselje do kuhe ter sposobnost organiziranja priprave hrane bolj kompliciranih jedilnikov za več ljudi. Naučiš se tudi smotrne porabe hrane pa še česa. Predvsem pa spoznaš kar nekaj zanimiv žensk, s katerimi lahko ohraniš stike.
Res pa je treba na vrsto počakati.
Obilo kuharskih užitkov, na kakršen koli način že se jih boš odločila pridobivati.
POzdrav
Ema
Hja, bližam se tridesetim (še par mesecev bom imela dvojko odspredaj), a kuhanje mi je trn v peti. A če hočemo jest pri hiši, je treba kuhat. Mož pripravi kvečjemu kakšno pašto, pa stručko je za eno čudno jed: eno konzervo tunine da v ponvo, jo malo segreje na lastnem olju, doda na tanko narezano čebulo in ko čebula malce postekleni, vrže gor še eno jajce in ga zameša vmes. Mogoče se čudno sliši, ma je tako dobro. To mi je pripravil, ko sva bila na prvem dopustu in še zdaj me rad pocrta.
Hi, hi, tudi jaz sem njemu na prvem dopustu (pri 19 letih) pripravila super jed: ocvrte paradižnike, v katere na koncu vržeš eno jajce (do takrat sem samo gledala mamo in se mi je zdelo, da je ful lahko za pripravit). Le da so bili moji paradižniki vodeni in brez okusa (bljak… v resnici se mora jed kar zgostiti, voda se mora povret, šele potem se lahko doda jajce – to je seveda po želji)) Skratka, dečko da parkrat v usta in reče: Ma kaj je zdej to? Jaz pa: Poslušaj, tako to mi pripravljamo doma, če ti je prav pojej, drugače pa vrži v smeti. In dečko je vse lepo pojedel in še pomazal krožnik. Čim pa je zmaknil pete od mize, sem jaz moje paradižnike vrgla v smeti. Je bilo preveč ogabno :-(( Čez cca 4 leta smo se o tem dopustu pogovarjali s prijatelji in šele takrat sem mu razkrila, kakšni bi morali paradižniki v resnici bit in kako so končali moji.
Ampak kljub mojemu odporu do kuhanja moram priznati, da z užitkom pripravljam nove jedi in peciva in ponavadi se mi super posrečijo (kar pa je videt na meni in možu :-))
Prijetno kuhanje vam želim.
Polona
Ja, res je, vsaka stvar ima nekje svoj začetek. Moj začetek kuhanja je bil, ko sva se z možem preselila v svoje stanovanje. Doma smo imeli staro mamo, ki nas je večkrat vprašala: “kaj bi pa jutri skuhala?” “Kar neki skuhaj, saj je vse dobro!” Saj smo bili v glavnem zadovoljni, včasih smo kaj pregovarjali, ampak toplo kosilo je bilo vsak dan na mizi. Ko sem se poročila, nisem znala nič postorit okrog kuhe. Pa sem za rojstni dan dobila Kalinškovo kuh.knjigo in začela po njej ustvarjati, vprašala kaj kolegice v službi in mamico. Pa je šlo. Tako, da sem kuharijo kar vzljubila in se lotila tudi bolj zahtevnih reči. Res pa je peka (pecivo, kruh, torte) moja šibka točka, ker pri hiši nismo sladkosnedi. Ampak za “taveče” praznike pa pri nas tudi vedno diši. Zdaj sva čez teden sama z možem, jeva vsak v svoji službi, tako da mi ni potrebno takoj k piskrom, ko pridem domov, mogoče kaj lahkega za večerjo, za vikend, ko pride najina študentka, pa se pri nas kuha vse sorte.
Draga Lizika, ne bodi žalsotna, če pri svojih rosnih 25-ih letih še nisi kot J.O., za začetek ni nikoli prepozno. Veliko uspehov in veselja, kadar boš zares začela!!
Forum je zaprt za komentiranje.