Razmerje in ekstremni športi

Ženske, bi šle v razmerje z recimo alpinistom, ki gre vsake toliko na kako odpravo in ob vikendih ponavadi na potep v gore malo plezat?
Ali pa recimo z nekom, ki gre na dolga potovanja z nahrbtnikom?
Ali pa, da je ekstremni kolesar ali kaj takega. V glavnem nek hobi, ki vzame ogromno časa, bi vas to ženske odbilo in samo zaradi tega ne bi šle v resno razmerje?

Moški, vi pa lahko isto poveste za takšne ženske.

Ne.

Meni ni všeč nič, kar je ekstremno.
Zdrava mera….pri vsem. Jaz mislim, če je nekomu en hobi 90% njegovega življenja, mora
biti toliko razumen, da se zaveda, da pač ne more imeti vsega…

Takšni so vendar najboljši, saj imajo veliko tega, kar bi bilo potem za spreminjat :-))

Kaj pa je zate ekstrem skela?
Enim je ekstrem it na Šmarno goro, drugim pa je Mont Blanc nekaj čisto enostavnega.
Tisti, ki torej ne bi bili v razmerju z ekstremistom napišite še kaj je ekstremno.

Misliš, da se nobena/noben ne bi pridružil partnerju/ki pri dejavnosti, bi vsi raje spreminjali osebo?

Kaj je zame ekstrem? Nekaj, kar požre večino njegovega časa. Vsi vikendi, vsi prazniki, večina
večerov, posvečenih hobiju. Vse podrejeno temu, od prehrane, do porabe denarja, do planiranja
družine.
To je zame egoistično, vedno je vse ostalo v drugem planu, vedno podrejeno njegovemu hobiju.
Če recimo ne moreva nikoli na mojo željo iti nekam in početi nečesa po moje, ker on mora trenirat…
potem je meni to ekstrem in ga nočem.

Recimo, če ta njegov hobi vzame recimo vsak dan uro do dve časa (recimo, da je to tek ali nekaj podobnega) ter recimo 2-3 sobote ali nedelje na mesec. Pa vsako leto recimo 1-2 tedna za odpravo. Pa parkrat na leto po recimo 2-3 dnevne zadeve. Je to ekstrem in si seveda vabljena zraven na te zadeve?

Glej, takale pogajanja so individualna, ure gor , dnevi dol….ne gre za goli čas, gre za odnos.
Ali je hobi na prvem mestu, ali je pa družina na prvem mestu….če gre za neko razumno sožitje,
je v redu, če ne, ni v redu. Če se pa pričakuje, da se bo vse podrejalo (od časa, dopustov, denarja,
prehranjevanja, načina življenja) enemu hobijiu, je pa problem.
Če poskusim secirati tvoj primer,
– dve uri dnevno – ja ok, ampak ne v “skupnem, družinskem času”, torej si jih vzemi zgodaj zjutraj ali zvečer
– 2-3 sobote je veliko, ampak znosno, če to niso na koncu 2-3 vikendi…kar ponavadi se izkaže tako
– 1-2 tedna je ok, če ostane kaj prostega časa (s tem mislim pravi, neokrnjeni dopust) za partnerja, družino
– parkrat na leto….je zelo raztegljiv pojem….in sem prepričana, da ga ženska dojame drugače, kot ti…
In kako prosim naj bi bila vabljena na te zadeve? Da se na brzino spravim v vrhunsko kondicijo, da grem
lahko zraven, ali pa sem seveda dobrodošla kot potrpežljiva “spremljevalna ekipa”, ki ure čaka pri avtu
in skrbi za hrano, pijačo in suhe obleke?

Skratka….če bi se ti šel eno zadevo “na polno”…kar seveda zahteva čas in denar, se mi ne zdi fer, da
hočeš zraven furati še familijo ali partnerko tudi “na polno”….

Ne govorim o družini, ampak o partnerstvu. Torej nobenih otrok ne omenjam.
Ženska vabljena zraven pa pomeni, da gre on namesto s kolegi v gore, raje z njo v gore, na kolo. Da gre na aktivnost, namesto,d a gleda Kmetijo. Da aktivno sodeluje, ne da visi v avtu.

Kaj pa moški, ste zainteresirani za take partnerke, smo moški bolj strpni :)?

Ja, ni problema, če najdeš tako, ki ji je to že v osnovi všeč.
Zakaj pa ne?
Ampak ti seveda ciljaš točno na to…na žensko, ki se bo popolnoma podredila tvojemu načinu življenja
in ga sprejela kot edinega možnega….glej, tudi take so, sem prepričana. Ne pa vse in ne, tega ne
moreš kar avtomatsko pričakovati od vseh …pa še pod pritiskom “da je to itak dobro ZANJO”…ta je
pa pač malo podla. Se ti ne zdi, da je sama sposobna oceniti, kaj je dobro zanjo?
Ne? Ti znaš bolje?

Tista, ki ima podobne hobije, s tem ne bo imela težav, z ostalimi se bo pa že treba malo pogajat. Ti z njo, ona s teboj.

Meni osebno ne bi bilo moteče, če ženska ima svoje hobije recimo jogo, gledališče. Če gre vsak dan za dve uri na jogo mi to ni moteče.

Ženska alpinistka, popotnica ali kaj takega? Nima šans pri meni.

Ne. Razen če ne bi tega športa delila in bi bil to skupen hobi.

Pa sploh sme moški obdržati kakšen hobi? Ali bi ženske prepovedale moškim vse hobije, ki jih je imel pred vami?
Zanimivo. Moški pa nimamo nič proti, če ima ženska svoje hobije.

Od kod pa zdej to???

Ženske ste naštele samo to kaj moški ne sme početi. Kaj pa sme? Koliko lahko ohrani hobijev, ki jih imel pred razmerjem?

Jest se nič ne spomnim, da bi to naštevala…
Zarad mene imej hobijev kolikor hočeš….če bodo moje seveda moje potrebe v tem razmerju tudi zadovoljene…

Hja, samo tvoje potrebe so take, da ne omogočajo hobije moškemu. Sme športati samo zgodaj zjutraj in pozno zvečer recimo. Torej, ko je tema, torej odpadejo vsi zunanji športi.

Seveda, če je moški srečen, da ima mir pred njo. 🙂

Hočeš na vsak način nekaj izsiliti, a ne?
Najprej- še vedno ne vem, kje komu branim hobije.
Pa kakšne nej bi bile te moje grozne potrebe.
Potem – pol leta je svetlo samo od šestih, sedmih zjutraj, pa do štirih, petih popoldan. Kar je čas, ko je
večina ljudi v službah. A pol pol leta vse odpade al kako?

Jest sem lepo odgovarjala, kakor sem pač mislila, ne vidim pa zakaj se mi mora nekaj pripisovati, česar
nisem pisala…

Ponavadi nastane problem, ko nekdo ve ter pozna partnerjevo strast in odnos do njegovega hobija in klkjub temu pristane na vezo. Pravijo, da partnerja dobimo v paketu ter naj bi ga takega tudi sprejeli ali pa ne. No, ne vem, morda pa to spet velja samo za ženske.

Čisto dejstvo, ki ga boste priznali celo tukaj na forumu je to, da imajo moški neprimerno več
hobijev, kot ženske. Oziroma jih več obdržijo tudi po vstopu v zvezo ali družinsko življenje.
In tole javkanje, kako ženske silijo moške, da se hobijem odpovejo, res ni na mestu.
Moj je hotu smučat – vsi smo smučal…
Moj je hotu jadrat – vsi smo jadral in ves denar je šel za barko…
Moj je hotu v hribe – smo šli vsi z veseljem v hribe.
Moj je špilal košarko in nogomet s prjatli, ni blo problema
Ko pa sem jest hotla igrat na svoj inštrument, bi pa on mal miru….ker se mora spočit…