Konc sveta je….ups…ni
Obstaja enostavna ‘asana’, ki smo jo nekoč prvič izvedli po izrečenih navodilih v skupini ljudi, ki se med seboj ni dobro poznala:
Družba se razdeli tako, da si dva in dva stojita medsebojno naproti.
Oba dvigneta desno roko navzgor pod kotom 45 stopinj.
Oba spustita levo roko navzdol pod kotom 45 stopinj.
Oba naredita en korak naprej.
In se objameta.
Reakcije ljudi? Najprej presenečenje, potem nasmeh. Vsak v objem prinese svojo ‘energijo’ in ob zamenjavi, ponovitvi se ‘odtaja’ tudi večina najbolj togih, nerodnih, zadržanih. Bi rekla, da je bilo ob zaključku vsem topleje pri srcu.
P.S.
Vsak na svoj način deli virtualni objem. 🙂
To se sicer strinjam, da je dosti lepše, če je oseba na netu prijazna kot, da ima izpade kot veliko osebkov tu gor.
Dejstvo pa je, da nekomu, ki je v težavah, stiski, osamljen, manjka prave človeške topline. Pravega pogovora, pravega stiska.
Ravno virtualna nas razdružuje. Virtuala, dokler služi temu, da se lažje zmenimo za srečanje, druženje, je super. Žal pa gre v večini primeru v prekomerno uporabo v smislu namesto, da se s človekom res pogovarjaš, visiš na netu. Namesto, da človeka res objameš, deliš virtualne objeme neznancem.
Pa še enkrat poudarjam: vseeno je pa veliko bolje, da se najdejo prijazni anonimni monovci kot pa večno zmerjanje, žaljenje, ki je prav preveč pogosto tu gor.
Forum je zaprt za komentiranje.