Ogromne razlike v najinih željah
Lep pozdravček 🙂
S partnerjem sva skupaj 5 let, jaz zaključujem študij, on dela v tujini po 6 mesecev, nato pa je spet 6 mesecev doma. Do sedaj sva se dobro razumela, ni prihajalo do nekih velikih trenj. Najine želje glede idealnega življenja se sicer od nekdaj precej razlikujejo, do izraza pa so začele prihajati zdaj. On bi namreč potoval po svetu, delal malo tam, malo tu, z jadrnico prepotoval svet, sovraži misel na to da bi celo življenje preživel na istem kraju, vsak dan delal 8 ur, raje gre v Avstralijo, obira sadje ali karkoli…Jaz pa imam zelo rada družino, svoj dom, želim si službo na svojem področju (delo z ljudmi, v zdravstvu). Rada grem kam v tujino, ampak se rada tudi vrnem. On bi rad da bi šla z njim po svetu, mene pa takšno življenje ne “vleče”. Imam ga zelo rada ampak prepad med nama postaja vsak dan večji. Pravi mi da sem dolgočasna, da ne živim življenja, ampak jaz imam iskreno rada svoje življenje. Ali je res neverjetno, da nekdo rad dela svoje delo, živi na enem kraju in potuje za teden, dva ali pa en mesec in se rad vrne domov? Zanima me, če sem samo jaz taka, on mi pravi da mi bo nekoč žal če ne bom “živela” ampak saj živim no…vsi pač nimamo enakih želja :/
V bistvu nevem kaj bi rada da mi napišete, rada bi da delite z mano svoja razmišljanja o najini različnosti, o meni kot “zapečkarju”, je to res tako narobe?
Lep večer vsem še naprej
Pravi ti, da si dolgočasna, da ne živiš življenja… Na drugi strani on, ki je vedno v gibanju, ko je tu, je z mislijo tudi že drugje, v novih načrtih. Tudi ti imaš načrte, želje, hrepenenja. Ceni to. Kako bosta to uskladila, mi ni jasno. Morda bi bila zanj prelomnica, ko bi ugotovil, da biti dalj časa v enem kraju, ne pomeni nujno konec načrtov, idej. Verjetno pa zelo rabi to širšo dimenzijo sveta, za katero večino sploh ne ve, da obstaja in da daje mnogo, in ga ozkost utesnjuje, omejuje.
Mogoče pa poskusiš z njim za kak teden ali dva, tri. Toliko, da pokažeš voljo, zanimanje zanj in njegovo življenje, potem pa se odločiš, kako naprej. Morda potem tudi on ugotovi, da to ni zanj ali pa morda poskusi on “tvoj” način. Opcij je več, sicer pa nič ni narobe s tvojim načinom, če si sama z njim zadovoljna. Le to šteje in ne to, kako to vidijo drugi.
Nista za skupaj, po mojem.
Ti si realist, on je pa sanjač.
Ti se znaš soočati s svetom in sama s sabo, on pred sabo in pred realnostjo vedno beži….
On rabi “dramo”, da začuti da je živ, ti si zadovoljna z življenjem, kakršno je.
Na kratek rok se lepo dopolnjujeta, drug drugemu širita obzorja….na dolg rok bi pa zadavila drug
drugega…
Brez zamere, ampak točno ta recept sem gledala pri svojih prijateljih. Skupaj od 17. leta, ujela sta se kot da bi bila narejena eden za drugega. Živela sta “njegovo” življenje do 35. leta, ona je vmes potegnila nekaj potez za “ustalitev” – vključno z nakupom idealnega stanovanja na idealni lokaciji. Dobila dobro službo, ki osrečuje. In ko bi on moral potovanje okoli sveta zamenjati za družino in kakršnokoli službo (ne nujno za 8 ur v pisarni…) ni zmogel… Niti se preseliti k njej v stanovanje, ker je že to predstavljalo preveliko “obveznost”.
Pravijo, da bolje pozno kot nikoli. Pa vendar – pri 35. pogruntat, da si s partnerjem, s katerim si skupaj 18 let, ne moreš ustvariti družine, ker je večni otrok in se boji odgvoornosti in ustaljenosti, ki jo zahteva družina… je vseeno malo pozno . 🙁
Osebno mislim, da se pri odločanju za življenjskega partnerja prepogosto premalo upoštevajo podobne vrednote, podoben pogled na življenje in podobni cilji. če vsaj eden od vaju ne bo ugotovil, da mu je tudi “druga” varianta všeč in da bi lahko življenje preživel na tak način, bo težka. Z leti, ko se ljudje staramo, postajamo vse manj prilagodljivi in težimo k uresničevanju tistega, kar nam je blizu, kar si želimo in nas osrečuje. Zato tudi številni pari, ki jim razlike v vrednotah in načinu življenja kar nekaj let ne predstavljajo težavo, gredo kasneje narazen.
Osebno mislim, da se pri odločanju za življenjskega partnerja prepogosto premalo upoštevajo podobne vrednote, podoben pogled na življenje in podobni cilji. če vsaj eden od vaju ne bo ugotovil, da mu je tudi “druga” varianta všeč in da bi lahko življenje preživel na tak način, bo težka. Z leti, ko se ljudje staramo, postajamo vse manj prilagodljivi in težimo k uresničevanju tistega, kar nam je blizu, kar si želimo in nas osrečuje. Zato tudi številni pari, ki jim razlike v vrednotah in načinu življenja kar nekaj let ne predstavljajo težavo, gredo kasneje narazen.[/quote]
Njen partner je “večni mladenič”, ki rabi dinamiko in stalno spremenljivost.
http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/7781/Mo%C5%A1ki-ki-no%C4%8Dejo-ali-ne-morejo-odrasti
Osebno mislim, da se pri odločanju za življenjskega partnerja prepogosto premalo upoštevajo podobne vrednote, podoben pogled na življenje in podobni cilji. če vsaj eden od vaju ne bo ugotovil, da mu je tudi “druga” varianta všeč in da bi lahko življenje preživel na tak način, bo težka. Z leti, ko se ljudje staramo, postajamo vse manj prilagodljivi in težimo k uresničevanju tistega, kar nam je blizu, kar si želimo in nas osrečuje. Zato tudi številni pari, ki jim razlike v vrednotah in načinu življenja kar nekaj let ne predstavljajo težavo, gredo kasneje narazen.[/quote]
Njen partner je “večni mladenič”, ki rabi dinamiko in stalno spremenljivost.
Možno. Naj si najde tazga kot je njen foter. Seprav mal starejši pa hčerko more met 🙂
Ne vem, zakaj toliko črnoglednosti pri oceni njenega partnerja. Zakaj bi bil on neodgovoren, če si želi potovat po svetu, videt to in ono, je pač popotnik po duši. Ja, sta si različna. Ni okej, da on njej reče, da ne zna živet, ker je navezana na domač kraj in družino, prijatelje. Eni so pač takšni, drugi drugačni.
Njuna veza je že od samega začetka taka, pol leta skupaj, pol sta pol leta narazen, do zdaj je to 5 let klapalo, ustrezalo obema. Zdaj pač ne ustreza več. In če se ne moreta skompromisirat, je bolje it narazen.
Avtorica ni navedla, ali je s partnerjem že kaj potovala in za kako dolgo. Eno je potovat 1 mesec na leto (za časa dopusta), drugo pa večkrat letno in za dlje časa.
Jaz razumem oba. On bi rad njo pritegnil v svoj svet, ji razkazal to in ono, delil veselje, ki ga doživlja v novih krajih z njo … ona pa si želi domačega ognjišča, kjer ima vse svoje ljubljene ob sebi. Različni življenjski stil.
Se mi zdi nefer, da bi drug drugega prepričevala v svoj prav. Namesto, da se omejujeta, se raje razidita in poiščita ustreznejše partnerje. Neumno je z nekom vztrajat samo zato, ker se še imata rada (hvala bogu, da se imata), ni pa kul, da bi kdorkoli moral sebe žrtvovat za drugega.
Dobro napisano.
Res že do zdaj nista imela neke resne veze. Se pa zdaj, ko si avtorica želi kaj bolj resnega, seveda pojavili problemi, saj bi on še vedno bil rad na terenu in tu pa tam videl svojo ženo, avtorica pa si želi imeti moškega redno ob sebi, še posebej, če bi rada otroke.
Zato je bolje, če si poišče kompatibilnega.
Narobe ni nič. Ne eno in ne drugo. Narobe je to, da imata različne želje in zato ne najdeta skupnih interesov.
Misliš, da je popolnoma upravičeno kazati s prstom le nanj? Vprašanje tu je tudi koliko je ona pri tem delala račune brez krčmarja, zato se mi zdi spodnja pripomba o večnem otroku (ki morda zasluži svojo temo), malček enostranska.[/quote]
Hudič je ko si “druga stran” zaželi mladička, ki pa ne gre v kotekst “prve strani”, čeprav je mladiček neka logična posledica veze ali pa vsaj “naravna izbira”.
Če sta pa oba “vandrovca za vedno” pol pa itak ne bo težav.
Saj ravno to. Sprašujem, ker je bil pač proglašen za otroka (kar je matjažko celo znanstveno podprl). :-))[/quote]Ponavadi je otrok tisti, ki se samo igra in trmari/obtožuje, če ga kdo moti v njegovi igri in ne bi nikoli nič resnega počel ali karkoli naredil za druge.
Saj ravno to. Sprašujem, ker je bil pač proglašen za otroka (kar je matjažko celo znanstveno podprl). :-))[/quote]
“Večni mladenič” ni otrok. To ne pomeni, da je otrok, to samo pomeni, da ne bo nikoli “pater familias”,
moški/oče/hranitelj družine.
To samo pomeni, da ima tipček drugačne cilje, kot družinsko življenje in do tega ima vso pravico.
Ne more pa imeti obojega….”doma” družino, ki bi ga čakala, on bi pa frfotal po svetu in “živel”….
Naj živi po svoje, ona pa po svoje.
Saj ravno to. Sprašujem, ker je bil pač proglašen za otroka (kar je matjažko celo znanstveno podprl). :-))[/quote]Ponavadi je otrok tisti, ki se samo igra in trmari/obtožuje, če ga kdo moti v njegovi igri in ne bi nikoli nič resnega počel ali karkoli naredil za druge.[/quote]
Če prav razumem, je nezrelo tudi trmarjenje in zahteve, da naj se drugi ustali in končno začne razmišljati o ustvarjanju družine?
Boom dobil ne boš nobenih pametnih odgovorov sploh ne od Oneta matjazkota ali Markota….
Oni so se odločili, da je v tem primeru (kako čudno in nenavadno kajne?) spet kriv moški, in seveda ne punca……
Nikoli punca 😉
Človek bi še kupil tole teorijo od Oneta, če ne bi bilo tega dvojega kar sem odebelil v tem mixu…..
Narediti nekaj resnega? Kdo pa določa kaj je resno? Ti?
Ali vsak za sebe?
Poznam primer, ko je bolje, da ne naredi nič za druge, ker je s tem manj škode kot v nasprotnem primeru 😉
Forum je zaprt za komentiranje.