Strah me je…
V bistvu napisano ni moja zgodba, ampak je skoraj identična zato bom kar citirala:
No nekako tako bi lahko povzeli tudi mojo zgodbo. V bistvu še sama ne vem česa me je strah. Zadnje čase neprestano razmišljam o prihodnosti, da ne bom nikoli okusila tistega adrenalina, iskric, prave ljubezni… Ko razmišljam o družini, prihodnosti me dobesedno duši in sem vedno bolj prepričana, da si z njim tega ne želim.
Bolj kot mi partner izkazuje ljubezen, bolj se počutim ujeto.
Poskusi živeti z nekom 10 let, imej družino, k čemur se bodo kaj hitro pridružila vsakodnevna “brezvezna” opravila, služba, skuhaj kosilo, obleči otroke za šolo, pomagaj jim pri nalogi, takšne in drugačne skrbi, obveze… V kolikor nimaš (še) stvarnih pogledov na življenje, ki zareže in stopi romantične pravljice zaljubljenosti kot mehko maslo, misleč, da boš vse življenje plula na nekih adrenalinskih sanjavih oblačkih, kjer je vse v najlepšem redu, prav nobenih težav, ne razmišljaj o stalnicah oz. o ustalitvi z enim partnerjem, ker za to nisi pripravljena.
Saj pa že živiva skupaj nekaj let, le družine še nimava. Mislim, da imam na življenje kar stvarne poglede, nimam pa še nekih merodajnih izkušenj, ker sem še premlada.
Še predobro se zavedam, da življenje ni romantična pravljica. Strah me je graditi prihodnost, če bom že začela na trhlih temeljih.[/quote]
Pričakovati “adrenalin” v tej obliki, kot bi ga rada bila deležna ti, torej v vsakodnevnih odmerkih, najbolj spominja na svežo zaljubljenost – kar je daleč od stvarnosti, če zahtevaš od svojega kemičnega možganskega ustroja vsakodnevne “tripe”. Namreč slej ko prej boš po moje z vsakim partnerjem konča tu, torej na točki, ko ti bo dolgčas in si boš zaželela “novega adrenalina”, ampak v kolikor boš imela družino, potem to ne bo več tako lahko, zdaj pa imaš itak proste roke. Tako da ne vem, kaj te pravzaprav omejuje, če je vajina zveza zastala na neki mrtvi točki?
Kot že omenjeno me je strah, sem strahopetka, nimam poguma česa spremeniti. Strah me je napačne odločitve. Da si ustvarima družino, potem pa sem celo življenje ujeta v nek odnos brez tiste “prave ljubezni” ampak, da naju bo zgolj rutina in navada držala skupaj.
Po drugi strani, pa bi najrajši ušla nekam daleč stran, stran od vsega in začela popolnoma na novo. Me je pa strah tudi tega, saj poznam ljudi, ki so to storili in se jim je celotno življenje postavilo na glavo, se jim stvari, ki so jih storili partnerjem, sedaj vračajo še v hujši obliki.
Sedaj imam nekoga, ki me ljudi, spoštuje, kaj pa če tega več ne najdem? Saj partnerja imam rada,mislim pa da ga ne ljubim več.
Kot že omenjeno me je strah, sem strahopetka, nimam poguma česa spremeniti. Strah me je napačne odločitve. Da si ustvarima družino, potem pa sem celo življenje ujeta v nek odnos brez tiste “prave ljubezni” ampak, da naju bo zgolj rutina in navada držala skupaj.
Po drugi strani, pa bi najrajši ušla nekam daleč stran, stran od vsega in začela popolnoma na novo. Me je pa strah tudi tega, saj poznam ljudi, ki so to storili in se jim je celotno življenje postavilo na glavo, se jim stvari, ki so jih storili partnerjem, sedaj vračajo še v hujši obliki.
Sedaj imam nekoga, ki me ljudi, spoštuje, kaj pa če tega več ne najdem? Saj partnerja imam rada,mislim pa da ga ne ljubim več.[/quote]In kako si to spoznala, da ga ne ljubiš več?
Ker te več ne “zaščemi” ob njem tako kot te ob tistih mimobežnikih, ki ti pihajo na dušo?
Če ti je zoprn itak ne boš z njim “za vedno”, slej ko prej boš našla nekaj, da boš inscenirala špetir in bosta šla vsak svojo pot. Takrat boš imela neko slabo izkušnjo, ki jo ne boš želela v naslednjih x letih ponoviti. Sedaj je (še) nimaš zato vajinega odnosa nimaš s čim slabim primerjat, ker ti je vse bilo prineseno na pladnju, recimo 😉
Torej rabiš slabo izkušnjo polno adrenalina. 🙂
Ja, mogoče bi potrebovala ravno kaj takega, da bi se zavedla kaj imam doma 🙂 Da bi me nekdo postavil na realna tla. Mogoče me muči gola radovednost. Preveč je teh mogoče za mene.
Drugače pa poznam veliko partnerstev, kjer že zdavnaj ni več ljubezni, ampak jih skupaj drži le še rutina, navada, otroci, premoženje in me je strah, da se kaj takega zgodi meni. In, da bo takrat prepozno za kakršnokoli spremembo. Nočem se naenkrat zbuditi v jeseni življenja in ugotoviti, da je življenje steklo mimo mene in da nisem nikoli doživela občutkov, ki jih je večina vsaj enkrat v življenju.
Ne vem, mogoče se preveč obremenjujem, razmišljam o tem, saj življenje teče svojo pot in kot pravijo nekateri vsak nosi svoj križ. Oziroma, da usodi itak ne moremo ubežati.
Kot že omenjeno me je strah, sem strahopetka, nimam poguma česa spremeniti. Strah me je napačne odločitve. Da si ustvarima družino, potem pa sem celo življenje ujeta v nek odnos brez tiste “prave ljubezni” ampak, da naju bo zgolj rutina in navada držala skupaj.
Po drugi strani, pa bi najrajši ušla nekam daleč stran, stran od vsega in začela popolnoma na novo. Me je pa strah tudi tega, saj poznam ljudi, ki so to storili in se jim je celotno življenje postavilo na glavo, se jim stvari, ki so jih storili partnerjem, sedaj vračajo še v hujši obliki.
Sedaj imam nekoga, ki me ljudi, spoštuje, kaj pa če tega več ne najdem? Saj partnerja imam rada,mislim pa da ga ne ljubim več.[/quote]
Ne bo se ti “maščevala usoda”, če se razideta. Seveda ni lahko, ampak do tega imaš vso pravico. Če on tega ni sposoben sprejeti, da bi te nazaj nase priklenjal na vse mogoče načine (z izsiljevanjem, jezo, grožnjami, moledovanjem, samopomilovanjem..), je lahko zgolj posledica njegove posesivnosti, s čimer pa mora opraviti sam. Človeka, ki imaš rad, mu dopuščaš svobodo, da te tudi zapusti, saj mu želiš najboljše.
Ja, mogoče bi potrebovala ravno kaj takega, da bi se zavedla kaj imam doma 🙂 Da bi me nekdo postavil na realna tla. Mogoče me muči gola radovednost. Preveč je teh mogoče za mene.
Drugače pa poznam veliko partnerstev, kjer že zdavnaj ni več ljubezni, ampak jih skupaj drži le še rutina, navada, otroci, premoženje in me je strah, da se kaj takega zgodi meni. In, da bo takrat prepozno za kakršnokoli spremembo. Nočem se naenkrat zbuditi v jeseni življenja in ugotoviti, da je življenje steklo mimo mene in da nisem nikoli doživela občutkov, ki jih je večina vsaj enkrat v življenju.
Ne vem, mogoče se preveč obremenjujem, razmišljam o tem, saj življenje teče svojo pot in kot pravijo nekateri vsak nosi svoj križ. Oziroma, da usodi itak ne moremo ubežati.[/quote]Ja itak, da je polno takih, ki vztrajajo v neki (varni) rutini, predvsem tisti, ki si predstavljajo, da če je nekdo poročen, ima otroke, kredit hišo….. se mu pa že ne more naredit nič še sploh, ker je partner “njegov(a last in posest)”.
Samo, da do tega pride sta potrebna dva 😉
Pa menda nisi ti ena od teh dveh? :)))
Daj malo mu podkuri, da se ne bo preveč ulenil, razpihaj plamen….. :)))
Hmmm, ja mogoče bi pa tudi jaz znala biti ena izmed “teh dveh”. Tega se najbolj bojim, da ne bom zbrala moči, da končam to vezo. Ker plamen razpihati ne vem če se še da pa tudi ne vem če hočem da še zagori.
Neprestano imam v glavi neko sliko “drugačnega” življenja z drugimi igralci v glavni vlogi.
Meje še nisem prestopila, me je pa strah da jo bom. Pa tudi posledic se bojim, saj vem, da sem se potem odločila kakorkoli že, poti nazaj več ne bo.
Kaj pa če je tveganje preveliko?? Se spomnim onega pregovora bolje vrabec v roki kot golob na strehi, čeprav vem, da ni najbolj posrečeno za ta primer.
“moja zgodba”
praviš, da te tvoj partner ljubi in spoštuje. Veš kako redko je to. Če je res, kar si napisala. Da nekdo v tebi vidi nekaj tako dragocenega, da je že ob pogledu na tebe srečen. Da se ob spominu na tebe nasmehne, pa čeprav samo v svojih mislih, da ceni, da si z njim, da ceni kdo si, kakšna si… Ker če je res za tvojega partnerja to, kar si napisala, ali ga ne moreš zaradi tega ceniti nazaj. Ljubiti nazaj.
Ali pa temu ni tako?
Saj ga tudi jaz cenim in spoštujem. Ljubim pa ne več. Vsaj mislim da ne. Torej naj naprej živim čustveno otopela, s sprijaznjenostjo, da je pa tako že moralo biti. Je to potem pošteno do partnerja? Da živim z njim, ampak mimo njega? Mučim sebe in njega? Prisiliti se ne morem do čustev ki jih ni. Rada ga pa imam, to sploh ni sporno.
Ja, nekaj podobnega mi odzvanja že en čas v glavi pa ne vem zakaj. Da se ne bom prepozno zavedla, da dejansko nisem živela, ampak životarila.
Mislim, da ni para, ki ne bi po nekaj letih prišel do takih vprašanj.
Če si mlada stopila v to dolgoletno vezo pa sploh ni čudno da se take stvari sprašuješ.
Tudi jaz sem se. In to v najslabšem možnem trenutku – tik pred poroko. A ko sem pomislila, da bi s tem ko bi končala on šel drugam, imel bi drugo… Jaz pa bi izgubila nekoga ki ima iskrice v očeh ko me vidi, ki me ceni, ima rad in ki kljub vsem vidi v meni lepotičko… sem ugotovila, da se raje potrudim vneti iskrico, ki jo imaš na začetku. In sem jo.. pa jo je še treba vsake tolk časa.
Pretehtaj koliko ti pomeni veza, vidva skupaj in na podlagi tega se odločaj. Če res ni ničesar več je mogoče res bolje da pustiš obema svobodo.
Naj naredi po svoje…tako kot je do sedaj sprejemala odločitve. Dokler se ne bo spoznala, si morda kaj priznala, bo na enem in istem mestu. Nekateri so vedno v breztežnostnem stanju, enostavno si dajo plahutnice in ne želijo videti, sprejeti določenih dejstev. Torej, naj se punca sama odloči. Po moje ni še zrela ne za eno in ne za drugo odločitev.
Zakaj pa ne vem, kaj je spoštovanje in cenjenje? Ker nočem z nekom živeti v laži, brez čustev? Ali kaj drugega? Sem radovedna…
Hvala vsem za nasvete, saj vem da imate prav. Ampak je lažje reči kot narediti.
Težko mi je… Po eni strani vem, kaj moram narediti, po drugi se nisem pripravljena sprijazniti s posledicami.
Ti ne veš, kaj je to cenjenje, spoštovanje. Definitivno ne.[/quote]
Če sem čisto pošten: da bi moja partnerka mene SAMO cenila in spoštovala, mi je to za odnos odločno premalo. Ceniš in spoštuješ lahko kogarkoli, pa ni nujno da z njim tudi živiš, in tudi ne seksaš. Torej, v primeru samo cenjenja in spoštovanja je tvoj partner pravzaprav “degradiran” na kogarkoli z morda nekaj bonitetami (če se tudi za te ne najdejo kakšni izgovori).
Nekajkrat si napisala, da ga ne ljubiš več. Potem nimaš kaj veliko razmišljat. Ne bom rekla, da ga zapusti takoj, ampak da si vzemi nekaj časa za premislek. Pojdi ven, se razluftaj, se sprosti in ugotovi, kaj ti sploh pomeni. In potem se vrni k njemu, če ugotoviš, da ga kljub vsemu ljubiš. Ali mu pa lepo razložiš, da ga imaš neznansko rada, da je fantastičen moški, vendar ga enostavno ne ljubiš (več/dovolj).
Po nepotrebnem te je strah, da bi preživela življenje z enkom zaradi navade. Razen če nisi tako trapasta kot večina žensk, ki svojo finančno neodvisnost vrže skozi okno ko se zaljubi v “ta pravega”, se boš v vsakem trenutku življenja z malo dobre volje in poguma lahko odločila za drugo opcijo.
Glede tega, da si strahopetna, pa takole: Odločiti se moraš, ali boš živela svoje življenje ali življenje nekoga drugega. IN če želiš živeti svoje življenje, boš morala sprejeti odgovornost zanj. To pomeni sprejeti odgovornost za svoje odločitve. In tudi ohranjanje status quo-ja je odločitev, čeprav se mogoče ne zavedaš.
sprav se k seb…take stvari se vsakdo sprašuje po določenih letih veze. ljubezen je pač odločitev in ne more bit kar naprej vse rožnato, kot v filmih. bodi vesela, da si spoznala takega moškega. veliko žensk bi si ga želelo, pa so same…vzemi si čas zanj in za vaju ali pa odkorakaj in upaj, da boš še imela tako srečo.
Forum je zaprt za komentiranje.