Telenovela by Margot
Tačas je bila zabava pri sebatu111 že v polnem razmahu.
Antilopa, za katero se je zdelo, da je poet sploh ne opazi, je sedaj vso svojo naklonjenost namenila m111. Ta je bil zadolžen za glasbo in je skrbel za prijetno vzdušje na zabavi. Vendar on si je ogledoval Senzo. Od nekdaj so mu bile všeč ženske, ki so od moškega pričakovale daljše in zahtevnejše osvajanje. Čeprav se je zavedal, da je po naravi sramežljiv, bi se sedaj od ponosa najraje potrkal po svojih junaških prsih. Končno je tudi on prišel na svoj račun, ker, če mu česa ni nikoli primanjkovalo, je bila to potrpežljivost.
WhishYouWhereHere, X6 in Paco Morallesu je pijača dokončno razvezala jezik. Celo do te mere, da je eden izgubil vso svojo umetniško noto, drugi vero, tretji pa še tisto malo morale, ki jo je premogel. Bikini jih je ves čas opazovala. Nekako zviška je gledala na njih in si živčno mencala svojo ušesno mečico. Kdorkoli jo je poznal je vedel, da bi vsakemu od njih najraje primazala nekaj krepkih zaušnic. Bila je tako zatopljena v zgražanje nad vsebino njihovega pogovora, da ni niti opazila, da On_ in seba111 prav tekmujeta v buljenju v njen razkošen dekolte.
Matjažko si je zadal na videz nemogočo nalogo. S pogledi je hotel sleči Goldfishko, ki se je pred njim zvijala v ritmu muzike in ga spravljala ob pamet. Čeprav je bilo njegovo početje skregano z vso zdravo pametjo in obsojeno na neuspeh, je vseeno vztrajal, ker je bila želja močnejša od slednje. Njegov ud je že nabreknil, da ga je v hlačah že pošteno tiščalo. Po dolgem času zelo dolgočasnega in zelo samskega življenja je kazalo, da se bo naposled le dotaknil ženskega telesa.
Vendar ni nihče opazil, da njun osvajalski pohod opazuje tudi poet. V živo si je lahko predstavljal prepletanje njunih teles, mešanje njunega vonja in razločno je lahko slišal stokanje, ki bi se jima od naslade trgalo od ust. Vedno zvest svoji izbranki, a labilen v svoji pohoti mu ni preostalo drugega, kot da se je zatekel na stranišče.
Margotka in Spider sta primerjala in občudovala članski izkaznici lokalne knjižnice. In medtem ko je on pripovedoval o perfektno izpiljenih likih svojega oboževanega Dostojevskega, je ona s svojo izprijeno domišljijo citirala misli, za katere je bila prepričana, da jih je de Sade zapisal med vrsticami. Sadni in Matkič sta kot zvesta lovska goniča sedela pri Spiderjevih nogah. Eden od njiju je spraševal kako ugotoviš kaj piše med vrsticami, drugi kaj je vrstica. V trenutkih, ko ni jedla, lulala ali kadila, se je pritoževala nad počasno glasbo in je ob prvi priložnosti, ki se je ukazala, zamenjala ritme, medtem pa je m111 opazil, da je stranišče zasedeno. Pa prav zdaj, ko ga je najbolj potreboval.
Nekaj časa je stopical pred zaprtimi vrati, na koncu pa se je odločil, da poišče odrešitev v naravi. Za tako kratek čas ga ne bo nihče pogrešil, je pomislil in ne zavedajoč se nevarnosti neopaženo izginil iz hiše naravnost v kremplje dveh brezvestnih zločincev.
Naenkrat je začutil močne roke, ki so ga vklenile in mrzlo rezilo noža pod svojim vratom. Začutil je tudi prijetno toploto, ki se je spuščala po njegovi hlačnici prav do njegovih čevljev. Predvideval je, da je strah naredil svoje, a se za to nezgodo zdaj ni mogel meniti, kajti njegovo življenje je viselo na nitki.
»Kaj počnejo zgoraj?« je za seboj zaslišal raskavi glas NM-3w-ja.
M111 je od strahu odrevenel, a se je potolažil, da tudi če ne bi, se ne bi mogel premakniti, saj so ga na mesto prikovale njegove stare in zgubane roke.
»Kaj počnejo zgoraj, sem vprašal,« je ponovil nekje za njegovim ušesom, tokrat bolj glasno in še strožje.
»Z … z… zabavajo se,« mu je nekako uspelo odgovoriti.
»A zabavajo da se?« je ponovil za njim s ciničnim glasom. »Se tudi ti zabavaš?« je še vprašal in ga sunil v ledvico.
»Aaauč …boli me,« je zatulil in zamižal od bolečine.
Ko si je nekoliko opomogel od bolečine, je odprl oči. Pred seboj je zagledal silhueto, ki je razkrivala lepo oblikovano telo. Pripadalo je ženski. Lepi ženski. Nekajkrat je še trepnil, da bi prepoznal skrivnostno lepotico, ki se je sedaj odločno postavila predenj z razkoračenimi nogami.
»Izpusti ga,« je rekla in takoj je prepoznal Misonkkin glas.
NM-3w si ni pustil ukazovati. Še močneje je m111 stisnil k sebi, da je sedaj že čutil njegovo sapo za svojim ušesom.
»Izpusti ga, sem rekla,« je vnovič zaukazala. »Saj je vendar še otrok!«
»Otrok gor ali dol,« je oporekal NM-3w, »vrat mu vseeno bom prerezal.«
»S tem pipčem ga še raniti ne moreš, ti bedak!« se mu je posmehovala in nadaljevala. »Kaj ne vidiš, da se je revež uscal od strahu. Izpusti ga!«
NM-3w je sedaj nejevoljno izpustil m111, da se je ta opotekel in komaj ujel na nogah. S pogledom se je zahvalil Misonkki. Ta je stopila bližje in čeprav ni bila videti nič manj nevarna kot NM-3w, mu je bilo pri srcu vseeno nekoliko lažje. Postavila se je tik predenj in ga pogledala s svojimi prodornimi temnimi očmi.
»Šel boš gor. Nazaj na zabavo. In zvabil Margotko in Matjažkota sem,« je nizala ukaz za ukazom s svojimi krvavo našminkanimi ustnicami. »Tako, da ne bosta nič posumila. Si razumel?«
Ničesar ni razumel. S pogledom se je zatekel k NM-3w. V tistem trenutku se je pripeljal mimo avtomobil in ga obsvetil. Videl je njegov od sovraštva skremžen obraz in oči, ki so bile videti kot dve ozki špranji. Ni mu ušlo tudi, da je na njegovem ovratniku videl madež v barvi, ki se je neverjetno ujemal z barvo Misonkkinih ustnic. Spreletelo ga je, da sta si onadva bližje, kot bi si sploh lahko mislil, vendar je na ta detajl pozabil v trenutku, ko je usahnila luč avtomobila, ki se je ustavil na sosednjem dovozu.
»Kako naj to izpeljem?« je zaječal in nemočno razširil roke.
»Znajdi se!« je bila neizprosna Misonkka. »Sicer…« je še dodala, a na srečo ni dokončala stavka.
M111 je pohlevno prikimal in se ritensko umaknil. Ko je bil dovolj oddaljen od njiju je stekel stran in se ustavil šele v varnem zavetju hiše. Upehan se je naslonil na vrata in razmišljal, kaj naj naredi. Misonkke in NM-3w-ja ga je bilo resnično strah. Ni imel druge možnosti, kot da pohlevno uboga njun ukaz. Da bi bila situacija še slabša, v vodo so mu sedaj padli vsi načrti, ki jih je imel s Senzo. Takole poscan se ji ni smel prikazati pred očmi. Bil je tako prestrašen in zbegan, da je spregledal, da ga je ves čas spremljal še en par oči.
Ali se bo m111 rešil zagate in ali bo Matjažkotu končno uspelo izgubiti nedolžnost boste izvedeli v nadaljevanju…
Margot, kje je nadaljevanje? Ne puščaj nas v negotovosti, hočemo odgovore na usodna vprašanja! :)))
Na obisku pri seba111:
Seba111: O, pozdravljena! Kar vstopi. Vsi so že tukaj.
Margot: Ej, sori… najprej moram na stranišče…sej veš…
Seba111: Kar izvoli. (pokaže na straniščna vrata) Kaj lahko postrežem?
Margot (iz stranišča): Kavo. Močno, zato ne šparaj s kofetom. Pa pepelnik pripravi.
Poet: Jaz bi pa seksal… (zajamra)
Bikinka: (se odkašlja, dvigne levo obrv v brezhibno oblikovan lok in ga takoj obsodi s pogledom).
Antilopa: (zaprhuta s trepalnicami in mu nameni najbolj zaljubljen pogled, kar ga premore)
Paco: Jaz bi pa še en pir (reče, s pestjo udari po mizi in v trenutku erotični naboj v zraku izgine)
X6: (nasmeh se mu razleze od ušesa do ušesa)
WHWY: (tudi njemu uide namešek. On bi tudi. Pir, seveda.)
Margot: Maš kaj za jest? (vpraša in namigne proti hladilniku, medtem ko si zapenja hlače)
Bikinka: (umakne svoj pogled in nejevoljno odkimava)(tako se ženske ne bi smele obnašati)
Seba111: Mal salamce in sirčka? Bo v redu?
Robi: Za Božjo voljo, kako lahko jeste meso mrtvih živali?
Calypso: Mmm…meseka, meseka (se oblizne)
X6: Je kdo omenil Boga? Molimo, torej…
Margot: Ti kar daj. Mene spet lulat. Sranje. To se mi ves čas dogaja. Mi primeš čik?
X6: (prime čik, okoli glave se mu navije sij cigaretnega dima).
Poet: Je kdo omenil luliko? Jaz bi … (zelo otožno).
Seba111: Potolaži se Poet. Pomisli na Bikinkine zizike pa bo za nekaj časa v redu.
Bikinka: (se zdrzne)
Poet: Ljubim zizike, velike in male,
samo da toplo zavetje mojim ustnicam bi dale. (zasanjano se zagleda v bikinkine zizike)
On_: (Se nasmiha, ampak ne reče ničesar. Tudi njemu so všeč zizike.)
It-ka: (Ga neusmiljeno prerešeta s pogledom.)
On_: (pomisli, da je bolje, da preneha razmišljati o zizikah)
Bikinka: Takšno obnašanje bi morali z zakonom prepovedati. (reče in poravna svojo držo na stolu)
Matjažko: Zakaj Bikinka? Mi muškarčine enostavno ne moremo iz svoje kože. Ves čas mislimo na mlade brhke dekline (se razšopiri na stolu in v misli se mu nenadoma prikrade Goldfish).
Spider: Kaj pa ti veš o ženskah (zabrusi skozi zobe). Od blizu še nobene nisi videl.
Matjažko: (nemudoma utihne, ker začuti nabreklino v svojih hlačah)(preveč se je vživel).
Margot: Maš še kaj sladkega? (nameni sebatu111) Vsaj sladkor v kockah mi daj za polizati…
Poet: (Zavzdihne in odtava s pogledom. Najbrž spet misli na svojo drago, ki mu zjutraj ni dovolila lizati)
Drrrin. Drrrin. (zvoni telefon)
Iz slušalke: @#$%&, @#$%&, @#$%&, @#$%&, @#$%&
Otroci (S&M): (začnejo jokati in Margot mora spet na stranišče)
Senza: (razmišlja, kam je zašla njena tema, odkima in vzame nazaj v roke Kierkegaarda)….
Noč. Zrak je tako gost, da ga komaj potegneš skozi nosnice. Še za zvezde je videti, da so se umaknile na prijetnejši konec neba.
Slišijo se koraki.
EnTip: Heeej! Kaj pa vidva tukaj na parkirišču? (reče, ko ju zagleda in z očmi pokaže na nadstropje v hiši, od koder se sliši razposajen smeh in glasba). Zabava je zgoraj!
NM-3w: Tiho bodi, dripec!
EnTip: Kaj pa delaš? (vpraša, tokrat tišje in stopi bližje)
NM-3w: Vrv vežem. Daj mi pomagaj, bedak. Ne vidiš, da se mi roke tresejo?
EnTip: Kaj boš z vrvjo? (začuden, a mu le pomaga zavezati vozel)
NM-3w: Uno staro veščo Margotko bom na kol nataknil…
EnTip: Čemu ti bo potem vrv? (začudeno)
NM-3w: Eh…še prej jo bom zvezal. Ta zdriz babji…pri njej nikoli ne veš…
EnTip: (pomisli in za trenutek se strinja z njim. Margotka je res malce čudna). In ti? (pogleda njegovo kompanjonko)
Misonkka: Tudi jaz vrv vežem..
EnTip: (zdaj še bolj začuden) Čemu boš pa ti vrv potrebovala?
Misonkka: (skozi zobe, polna ljubezni) Matiiiiuža bom za njegova hinavska jajca obesila. (skoraj zapoje, a takoj utihne, ker se zopet zaslišijo koraki. Vsi trije se potuhnejo v temo.)
Marko: Zdhavo dhušba! (nič hudega sluteč)
NM-3w: (ga pogleda, zlobne oči se mu zožijo v dve tanki črti) Kako pa ti govoriš, bebec?
Marko: (s polnimi usti) Sprobavam piškote, ki jih je spekla moja Petra za zabavo. Čeprav ne morem trditi, da so ravno piškoti. Niso videti kot tortica in kot potica tudi ne. Najbrž so piškoti. Ker imajo okus po piškotih. Lahko pa da se motim…
Misonkka: Daj utihni že enkrat in daj sem prst, da bom lahko zavezala…
Marko: Kateri prst?
Misonkka: (zdraženo) Kazalec!
Marko: Leve ali desne roke?
Misonkka: Leve…ali pa desne, saj je vseeno! Samo daj že! (zdaj res razkurjeno)
Marko: Ne morem. Kam naj dam piškote?
Misonkka: Ma daj spi-zdi, za nobeno rabo nisi. (se razjezi in poskuša sama).
EnTip: Pa ne bi raje vidva opustila vajino zamisel in se pridružila na zabavi?
NM-3w: Raje si ga v rit vtaknem, vzvratno. (sikne)
Misonkka: Bi tudi ti rad visel? (vpraša in ga pogleda. V njenem pogledu je nekaj demonskega, da EnTip takoj opusti misel, da bi nadaljeval s prepričevanjem).
Marko: Bosta poskusila kakšen piškot?
»Da vama ne bi prišlo na misel, da bi tam zgoraj komu kaj črhnila …« zarenči NM-3w skozi zobe, Misonkka pa s svojim strupenim pogledom samo še podpre njegovo grožnjo.
»Poberiva se od tod,« reče enTip po krajšem premisleku in potegne Markota za rokav, da ta skoraj izgubi ravnotežje na nogah. V zadnjem trenutku prestreže piškote, da mu ne padejo na tla.
»Jima ne bi pustila kakšnega? Mrzlo je in veter piha. Zagotovo bosta lačna,« vztraja Marko in pokaže na pladenj, ki ga drži v rokah.
»Ne Marko, prepričan sem, da jima tvoji piškotki ne bi teknili zdajle,« mu odvrne enTip in razmišlja, kaj naj ukrene. Saj ne, da sta mu Margotka in Matjažko prirasla k srcu. Njihove zamere – njihova stvar. Ampak, NM-3w in Misonkka sta delovala precej bojevito. Sranja na zabavi pa res niso potrebovali.
»Niso moji, Petrini so,« ga popravi Marko, ne vedoč za njegove črne misli in mu začne slediti.
»Prav,« izdihne enTip med hojo, »Pa Petrini,« še doda, medtem ko obupano razmišlja kaj naj stori.
Kmalu zatem se na temačni ulici zaslišita nova glasova, pomešana med štorkljanjem pet po mokrem asfaltu. Misonkka in NM-3w se skrijeta globlje v temo.
»Kako lahko hodiš na tako visokih petkah?« se čudi Krivokljunka in si jo ogleduje.
»Ah, če so pa visoke pete tako zelo sexi,« ji odvrne Goldfishka sladkobno, od česar se NM-3w-ju dvigne vsebina želodca tako visoko, da se nehote prestavi v skrivališču.
Misonkka prestreže njegov gib in ga ustavi. S svojim nespametnim ravnanjem bi skoraj oba izdal.
»Kaj ti je?« mu sikne. »Kasneje boš imel dovolj časa za kozlanje!« še doda, ko opazi bledico na njegovem starikavem obrazu.
»Tudi ti dve mi nista ravno pri srcu,« zašepeta NM-3w, namigne proti GF in Krivokljunki ter z gnusom pogoltne tisto, kar bi moral izbljuvati.
»Kot da ti kdo je…« odvrne Misonkka iz zavije z očmi. »Bebec stari, pozabljaš, da nisva zaradi njiju tu,« ga okara, a zaleže. NM-3w se malce pomiri in si obljubi, da si bo Krivokljunko in Goldfishko privoščil naslednjič.
Tačas je bila zabava pri sebatu111 že v polnem razmahu.
Antilopa, za katero se je zdelo, da je poet sploh ne opazi, je sedaj vso svojo naklonjenost namenila m111. Ta je bil zadolžen za glasbo in je skrbel za prijetno vzdušje na zabavi. Vendar on si je ogledoval Senzo. Od nekdaj so mu bile všeč ženske, ki so od moškega pričakovale daljše in zahtevnejše osvajanje. Čeprav se je zavedal, da je po naravi sramežljiv, bi se sedaj od ponosa najraje potrkal po svojih junaških prsih. Končno je tudi on prišel na svoj račun, ker, če mu česa ni nikoli primanjkovalo, je bila to potrpežljivost.
WhishYouWhereHere, X6 in Paco Morallesu je pijača dokončno razvezala jezik. Celo do te mere, da je eden izgubil vso svojo umetniško noto, drugi vero, tretji pa še tisto malo morale, ki jo je premogel. Bikini jih je ves čas opazovala. Nekako zviška je gledala na njih in si živčno mencala svojo ušesno mečico. Kdorkoli jo je poznal je vedel, da bi vsakemu od njih najraje primazala nekaj krepkih zaušnic. Bila je tako zatopljena v zgražanje nad vsebino njihovega pogovora, da ni niti opazila, da On_ in seba111 prav tekmujeta v buljenju v njen razkošen dekolte.
Matjažko si je zadal na videz nemogočo nalogo. S pogledi je hotel sleči Goldfishko, ki se je pred njim zvijala v ritmu muzike in ga spravljala ob pamet. Čeprav je bilo njegovo početje skregano z vso zdravo pametjo in obsojeno na neuspeh, je vseeno vztrajal, ker je bila želja močnejša od slednje. Njegov ud je že nabreknil, da ga je v hlačah že pošteno tiščalo. Po dolgem času zelo dolgočasnega in zelo samskega življenja je kazalo, da se bo naposled le dotaknil ženskega telesa.
Vendar ni nihče opazil, da njun osvajalski pohod opazuje tudi poet. V živo si je lahko predstavljal prepletanje njunih teles, mešanje njunega vonja in razločno je lahko slišal stokanje, ki bi se jima od naslade trgalo od ust. Vedno zvest svoji izbranki, a labilen v svoji pohoti mu ni preostalo drugega, kot da se je zatekel na stranišče.
Margotka in Spider sta primerjala in občudovala članski izkaznici lokalne knjižnice. In medtem ko je on pripovedoval o perfektno izpiljenih likih svojega oboževanega Dostojevskega, je ona s svojo izprijeno domišljijo citirala misli, za katere je bila prepričana, da jih je de Sade zapisal med vrsticami. Sadni in Matkič sta kot zvesta lovska goniča sedela pri Spiderjevih nogah. Eden od njiju je spraševal kako ugotoviš kaj piše med vrsticami, drugi kaj je vrstica. V trenutkih, ko ni jedla, lulala ali kadila, se je pritoževala nad počasno glasbo in je ob prvi priložnosti, ki se je ukazala, zamenjala ritme, medtem pa je m111 opazil, da je stranišče zasedeno. Pa prav zdaj, ko ga je najbolj potreboval.
Nekaj časa je stopical pred zaprtimi vrati, na koncu pa se je odločil, da poišče odrešitev v naravi. Za tako kratek čas ga ne bo nihče pogrešil, je pomislil in ne zavedajoč se nevarnosti neopaženo izginil iz hiše naravnost v kremplje dveh brezvestnih zločincev.
Naenkrat je začutil močne roke, ki so ga vklenile in mrzlo rezilo noža pod svojim vratom. Začutil je tudi prijetno toploto, ki se je spuščala po njegovi hlačnici prav do njegovih čevljev. Predvideval je, da je strah naredil svoje, a se za to nezgodo zdaj ni mogel meniti, kajti njegovo življenje je viselo na nitki.
»Kaj počnejo zgoraj?« je za seboj zaslišal raskavi glas NM-3w-ja.
M111 je od strahu odrevenel, a se je potolažil, da tudi če ne bi, se ne bi mogel premakniti, saj so ga na mesto prikovale njegove stare in zgubane roke.
»Kaj počnejo zgoraj, sem vprašal,« je ponovil nekje za njegovim ušesom, tokrat bolj glasno in še strožje.
»Z … z… zabavajo se,« mu je nekako uspelo odgovoriti.
»A zabavajo da se?« je ponovil za njim s ciničnim glasom. »Se tudi ti zabavaš?« je še vprašal in ga sunil v ledvico.
»Aaauč …boli me,« je zatulil in zamižal od bolečine.
Ko si je nekoliko opomogel od bolečine, je odprl oči. Pred seboj je zagledal silhueto, ki je razkrivala lepo oblikovano telo. Pripadalo je ženski. Lepi ženski. Nekajkrat je še trepnil, da bi prepoznal skrivnostno lepotico, ki se je sedaj odločno postavila predenj z razkoračenimi nogami.
»Izpusti ga,« je rekla in takoj je prepoznal Misonkkin glas.
NM-3w si ni pustil ukazovati. Še močneje je m111 stisnil k sebi, da je sedaj že čutil njegovo sapo za svojim ušesom.
»Izpusti ga, sem rekla,« je vnovič zaukazala. »Saj je vendar še otrok!«
»Otrok gor ali dol,« je oporekal NM-3w, »vrat mu vseeno bom prerezal.«
»S tem pipčem ga še raniti ne moreš, ti bedak!« se mu je posmehovala in nadaljevala. »Kaj ne vidiš, da se je revež uscal od strahu. Izpusti ga!«
NM-3w je sedaj nejevoljno izpustil m111, da se je ta opotekel in komaj ujel na nogah. S pogledom se je zahvalil Misonkki. Ta je stopila bližje in čeprav ni bila videti nič manj nevarna kot NM-3w, mu je bilo pri srcu vseeno nekoliko lažje. Postavila se je tik predenj in ga pogledala s svojimi prodornimi temnimi očmi.
»Šel boš gor. Nazaj na zabavo. In zvabil Margotko in Matjažkota sem,« je nizala ukaz za ukazom s svojimi krvavo našminkanimi ustnicami. »Tako, da ne bosta nič posumila. Si razumel?«
Ničesar ni razumel. S pogledom se je zatekel k NM-3w. V tistem trenutku se je pripeljal mimo avtomobil in ga obsvetil. Videl je njegov od sovraštva skremžen obraz in oči, ki so bile videti kot dve ozki špranji. Ni mu ušlo tudi, da je na njegovem ovratniku videl madež v barvi, ki se je neverjetno ujemal z barvo Misonkkinih ustnic. Spreletelo ga je, da sta si onadva bližje, kot bi si sploh lahko mislil, vendar je na ta detajl pozabil v trenutku, ko je usahnila luč avtomobila, ki se je ustavil na sosednjem dovozu.
»Kako naj to izpeljem?« je zaječal in nemočno razširil roke.
»Znajdi se!« je bila neizprosna Misonkka. »Sicer…« je še dodala, a na srečo ni dokončala stavka.
M111 je pohlevno prikimal in se ritensko umaknil. Ko je bil dovolj oddaljen od njiju je stekel stran in se ustavil šele v varnem zavetju hiše. Upehan se je naslonil na vrata in razmišljal, kaj naj naredi. Misonkke in NM-3w-ja ga je bilo resnično strah. Ni imel druge možnosti, kot da pohlevno uboga njun ukaz. Da bi bila situacija še slabša, v vodo so mu sedaj padli vsi načrti, ki jih je imel s Senzo. Takole poscan se ji ni smel prikazati pred očmi. Bil je tako prestrašen in zbegan, da je spregledal, da ga je ves čas spremljal še en par oči.
Ali se bo m111 rešil zagate in ali bo Matjažkotu končno uspelo izgubiti nedolžnost boste izvedeli v nadaljevanju…
Oooooo… to pa ne!
Naša glavna akterka že ne sme manjkat, Lahko pa prosiš Margot, da tebi najprej spusti kri, če se odloči za krimić, če bo ono drugo…… tam si pa ziher neuničljiva tako, da ne vem… 😀
Bodo si že kaj zmislili, tu ne moreš nič… 😉
Forum je zaprt za komentiranje.