Razmerje na daljavo – malo drugače
Pozdravljeni!
Star sem 25 let, moja zgodba se začne tako, da sem pred dobrimi 2 leti nazaj dobil službo, ki zahteva delo v tujini (na različnih lokacijah), tako da sem cca. 1 mesec odsoten in 1 mesec doma. Pred malo več kot letom dni sem spoznal super punco, s katero sva se res takoj poštekala. Z njo se lahko res vse pogovorim, ji vse zaupam – res nimava nobenih problemov.
Pa vendarle, je možno peljati normalno zvezo pri takšnem načinu življenja, kjer mene 1 mesec skupaj ni? Ona sicer pravi, da ji ni problem, ker je potem toliko lepše ko sva skupaj, ampak vseeno dvomim, da lahko tako funkcionirava dolgoročno. Jaz zase lahko dam roko v ogenj (pa še kaj več), da se med tem ko sem zdoma ne bo (in se tudi dosedaj ni) zgodilo nič, kar bi lahko vplivalo na zvezo, ona je pa še vedno vame zaljubljena tako kot prvi dan, ampak iz preteklih izkušenj lahko rečem da na žalost nič ne traja večno – ali pač? Jaz se sicer res trudim in si vzamem čas res samo za njo ko pridem nazaj in preden grem, ko me ni, se slišiva se tudi večkrat dnevno in se dosti pogovarjava, tako da komunikacija zaenkrat še štima, vendar spet vprašanje – kako dolgo?
Na žalost pa zaradi gospodarske situacije v Sloveniji neke realne možnosti, da bi lahko delal tu ni – vsaj za podoben življenjski standard kot ga imam sedaj (pa ne govorim o preseravanju, ampak toliko da si lahko privoščiš normalno življenje in daš mogoče kakšnih 100-200€ vsak mesec na stran) – razen če grem delati nekam za ravno toliko, da pokrijem najemnino, kruh in vodo.
Zanimajo me tako ženska kot moška mnenja…
Vem, kaj misliš, ampak tudi to, da si en mesec odsoten, bo na koncu vplivalo na vajin odnos. Če bo to pozitivno ali negativno, bo pokazala LE in SAMO vajina izkušnja in to, kako jo bosta vidva vozila. Izklušnje drugih niso pomembne, saj enim tak odnos ne dela težav, drugi pa se izgubijo.
Ko je človek zaljubljen, vidi stvari drugače in se mu vse zdi lažje, je bolj strpen in bolj prilagodljiv, kot potem, ko to mine.
Vem, kaj misliš, ampak tudi to, da si en mesec odsoten, bo na koncu vplivalo na vajin odnos. Če bo to pozitivno ali negativno, bo pokazala LE in SAMO vajina izkušnja in to, kako jo bosta vidva vozila. Izklušnje drugih niso pomembne, saj enim tak odnos ne dela težav, drugi pa se izgubijo.
Ko je človek zaljubljen, vidi stvari drugače in se mu vse zdi lažje, je bolj strpen in bolj prilagodljiv, kot potem, ko to mine.[/quote]
Podpis
Vem, kaj misliš, ampak tudi to, da si en mesec odsoten, bo na koncu vplivalo na vajin odnos. Če bo to pozitivno ali negativno, bo pokazala LE in SAMO vajina izkušnja in to, kako jo bosta vidva vozila. Izklušnje drugih niso pomembne, saj enim tak odnos ne dela težav, drugi pa se izgubijo.
[/quote]
Mislim, da je zelo malo takšnih, ki jim je takšen odnos dologoročno OK.
Jaz bi popotniku svetovala, da naj si najde ali delo v SLO, vsaj takrat, ko si bo zaželel tudi družine, ali pa punco v tujini (če dela ves čas na istem kraju) in se potem v tujini naseli.
Vem, kaj misliš, ampak tudi to, da si en mesec odsoten, bo na koncu vplivalo na vajin odnos. Če bo to pozitivno ali negativno, bo pokazala LE in SAMO vajina izkušnja in to, kako jo bosta vidva vozila. Izklušnje drugih niso pomembne, saj enim tak odnos ne dela težav, drugi pa se izgubijo.
[/quote]
Mislim, da je zelo malo takšnih, ki jim je takšen odnos dologoročno OK.
Jaz bi popotniku svetovala, da naj si najde ali delo v SLO, vsaj takrat, ko si bo zaželel tudi družine, ali pa punco v tujini (če dela ves čas na istem kraju) in se potem v tujini naseli.[/quote]
če je že povedal da dela vsakič drugje lol
Podpis.
potujoči popotnik, problem utegne nastati potem, ko bo pri njej faza zaljubljenosti mimo in bo padla na realna tla. Sezna, mislim da se avtor čisto upravičeno ukvarja s temi vprašanji. p. p., ali se vama bo obneslo, so možnosti natanko 50:50. Nihče ne more jamčiti, da bo to to. Tudi mene bi na tvojem mestu skrbelo. Ti imaš zaradi službe še dodatni problem s stališča partnerstva, kajti če je narava tvojega dela takšna, da si izmenično 1 mesec doma, 1 mesec v tujini, pa še to na različnih krajih, kako boš na tej podlagi zgradil kakšen trajen partnerski odnos? Si mogoče pomislil na to, da ob taki službi niti ne moreš računati na dolgotrajno resno zvezo? Da si dejansko v situaciji, ko lahko boš moral izbrati med službo in partnerico. Če se boš odločil za službo, boš po vsej verjetnosti moral sprejeti okoliščine, ki bodo iz tega izšle. To je cena novodobnega kapitalizma, ki ga mali ljudje plačujemo.
Podpis.
potujoči popotnik, problem utegne nastati potem, ko bo pri njej faza zaljubljenosti mimo in bo padla na realna tla. Sezna, mislim da se avtor čisto upravičeno ukvarja s temi vprašanji. p. p., ali se vama bo obneslo, so možnosti natanko 50:50. Nihče ne more jamčiti, da bo to to. Tudi mene bi na tvojem mestu skrbelo. Ti imaš zaradi službe še dodatni problem s stališča partnerstva, kajti če je narava tvojega dela takšna, da si izmenično 1 mesec doma, 1 mesec v tujini, pa še to na različnih krajih, kako boš na tej podlagi zgradil kakšen trajen partnerski odnos? Si mogoče pomislil na to, da ob taki službi niti ne moreš računati na dolgotrajno resno zvezo? Da si dejansko v situaciji, ko lahko boš moral izbrati med službo in partnerico. Če se boš odločil za službo, boš po vsej verjetnosti moral sprejeti okoliščine, ki bodo iz tega izšle. To je cena novodobnega kapitalizma, ki ga mali ljudje plačujemo.[/quote]
vsak mesec v tujini drugo…. doma pa kako milfo razočarano nad svojim partnerjem ki jo ima za samoumevno
Če bi šlo tu samo za seks, bi bilo vse skupaj precej lažje, vendar smo ljudje le socialna bitja in potrebujemo kaj več kot le seks.
Ker hočem potencialne probleme preprečiti – vsekakor je bolj probleme reševati še preden se razvijejo, kot se pa najprej na smrt skregati, pa potem na silo reševati situacijo, kajne?
Sem, čeprav trenutno še upam, da bi mi mogoče uspelo najti takšno službo (v Sloveniji ali izven nje), kjer bi lahko bil več (vsak dan) doma s partnerko, vendar je to trenutno neizvedljivo. Trenutno denar še odtehta probleme s socialnim življenjem, vendar ne vem kako dolgo bo še tako.
Eden izmed mojih strahov je tudi, da ji prej ali slej pač ne bom dovolj tako v partnerskem kot v seksualnem smislu. Vem da smo ljudje socialna in seksualna bitja in pač potrebujemo tako bližino kot spolnost in da je težko preživeti brez obojega, še posebej če pride to hkrati.
Poznam veliko primerov, pri katerih se je izšlo. Pa ne mislim sebe, moj mož je doma. 🙂
Je pa res, da so vsi ti primeri še iz prejšnjega stoletja. 🙂
Danes se mi zdi, da se pari na splošno zelo malo potrudijo za nek odnos, da takoj ob prvih težavah vržejo puško v koruzo. Pa sja ni čudnno, ko že tukaj ob omembi zveze na dalajvo vsi najprej pomislijo an kurbanje. Še veliko drgih dejavnikov je, ki so pri razpadu takšne zveze veliko bolj odločilni kot zgolj pomanjkanje seksa. Predvsem pri ženskah.
Poznam par, ki je skupaj 6 let, on po 1 mesec v tujini, 2 meseca doma. Pravita, da s pomočjo tehnologije (skype) dobro shajata in da sta se na tak ritem kar navadila.
Moje mnenje je, da tako razmerje nikakor ni vnaprej obsojeno na propad. Sicer še nisem bila v taki situaciji, a mislim, da bi ga lahko živela, saj sem precej neodvisen tip človeka. Si pa takega odnosa ne predstavljam, če/ko pride do želje po otroku..
Res je, da imamo različne percepcije o tem, kako naj bi funkcioniralo resno razmerje. Po moje je enostavnejše imeti komunikacijo na daljavo, ker se lahko predstavljaš v najboljši luči. Skype prižgeš in ugasneš, ko se ti zahoče. Kažeš nasmejan obraz, nekih globjih čustev najbrž ne gre uprizarjati na daljavo. Ko je človek žalosten, si želi bližine, dotikov. Ali pa ko deli srečo s svojim najbližjim. Kaj ti pomaga ekran in slika v ozadju. Sploh nočem pomisliti, kako to zgleda, če so v igri še otroci. Uboge družine, pomanjkanje pristnih, toplih, iskrenih, bližnjih čustev. Saj nismo roboti in določenih stvari se nočem nikoli navaditi, jih prevzeti za svoje. Raje se odpovem kot da živim v virtualnem blefu.
Ljudje živimo različne realnosti. Jaz zelo dobro poznam recimo veliko družin v katerih je mož ali oče pomorščak. Nekaterim tovrstnim zvezam je uspelo, nekatere se nenehno spopadajo z brodolomi, tretje so že potonile. To ni izi lajf, ampak tako pač je, življenje je borba in včasih je treba kaj tudi znat potrpet.
Ljudje živimo različne realnosti. Jaz zelo dobro poznam recimo veliko družin v katerih je mož ali oče pomorščak. Nekaterim tovrstnim zvezam je uspelo, nekatere se nenehno spopadajo z brodolomi, tretje so že potonile. To ni izi lajf, ampak tako pač je, življenje je borba in včasih je treba kaj tudi znat potrpet.[/quote]
Razloži to majhnemu otroku, da naj potrpi celo svoje otroštvo. Določenih stvari, dogodkov ne moreš nadomestiti ali preložiti. Dogajajo se danes, tukaj in zdaj. Za telesni dotik ni drugega nadomestka kot fizična prisotnost. Življenje je tudi sprejemanje pravilnih odločitev.
Ljudje živimo različne realnosti. Jaz zelo dobro poznam recimo veliko družin v katerih je mož ali oče pomorščak. Nekaterim tovrstnim zvezam je uspelo, nekatere se nenehno spopadajo z brodolomi, tretje so že potonile. To ni izi lajf, ampak tako pač je, življenje je borba in včasih je treba kaj tudi znat potrpet.[/quote]
Razloži to majhnemu otroku, da naj potrpi celo svoje otroštvo. Določenih stvari, dogodkov ne moreš nadomestiti ali preložiti. Dogajajo se danes, tukaj in zdaj. Za telesni dotik ni drugega nadomestka kot fizična prisotnost. Življenje je tudi sprejemanje pravilnih odločitev.[/quote]
In kaj je pravilna odločitev, da bo ženska, ki hoče imet otroka, je pa zaljubljena in poročena z nekom, ki je profesionalni pomorščak, postavila moškemu ultimat ali ladja ali jaz? Ne gre to tako.
Mali otroci pa lahko razumejo marsikaj, če jim zna kdo to na pravilni način razložit.
Res je, da imamo različne percepcije o tem, kako naj bi funkcioniralo resno razmerje. Po moje je enostavnejše imeti komunikacijo na daljavo, ker se lahko predstavljaš v najboljši luči. Skype prižgeš in ugasneš, ko se ti zahoče. Kažeš nasmejan obraz, nekih globjih čustev najbrž ne gre uprizarjati na daljavo. Ko je človek žalosten, si želi bližine, dotikov. Ali pa ko deli srečo s svojim najbližjim. Kaj ti pomaga ekran in slika v ozadju. Sploh nočem pomisliti, kako to zgleda, če so v igri še otroci. Uboge družine, pomanjkanje pristnih, toplih, iskrenih, bližnjih čustev. Saj nismo roboti in določenih stvari se nočem nikoli navaditi, jih prevzeti za svoje. Raje se odpovem kot da živim v virtualnem blefu.[/quote]
Jaz pa, po pravici, ne vem, kaj bi naredila v tem primeru. Odvisno od trenutka, občutka.. Gotovo pa ne bi razdrla zveze “samo” zaradi tega.
Po mojem nikakor ni enostavneje imeti zvezo na daljavo. Če že, je kvečjemu težje. Seveda govorim o odnosu dveh zrelih osebnosti s čistimi nameni, kjer je v ospredju iskrenost in pristnost. Ta se itak zgodi in postavi svoj “temelj”, ko sta fizično skupaj in če je dovolj “močna”, lahko zdrži tudi za čas, ko sta narazen oz. za ekranom.
Sicer pa ta blef, ki ga opisuješ, hitro začutiš, če si vsaj malo dovzeten..
Razloži to majhnemu otroku, da naj potrpi celo svoje otroštvo. Določenih stvari, dogodkov ne moreš nadomestiti ali preložiti. Dogajajo se danes, tukaj in zdaj. Za telesni dotik ni drugega nadomestka kot fizična prisotnost. Življenje je tudi sprejemanje pravilnih odločitev.[/quote]
In kaj je pravilna odločitev, da bo ženska, ki hoče imet otroka, je pa zaljubljena in poročena z nekom, ki je profesionalni pomorščak, postavila moškemu ultimat ali ladja ali jaz? Ne gre to tako.
Mali otroci pa lahko razumejo marsikaj, če jim zna kdo to na pravilni način razložit.[/quote]
In tak pomorščak je 6 mesecev na ladji, 6 mesecev na kopnem. Ja, tudi takšni živijo:)). Saj pravim, vsak po svoje, zame osebno to ni sprejemljivo in absolutno prevelika žrtev za družino, v kateri vse pokasirajo ravno otroci. Seveda jim starosti primerno vse lepo razložiš. A ko bodo veliki, bodo povedali svoje:). Takrat ne bo več priložnosti popravnega izpita.
Kako razložiš otroku, da oče pride domov pijan in pretepe mamico? Zakaj bi sploh pustil, da do tega pride? A ni bolje preprečiti kot lečiti?
In kaj je pravilna odločitev, da bo ženska, ki hoče imet otroka, je pa zaljubljena in poročena z nekom, ki je profesionalni pomorščak, postavila moškemu ultimat ali ladja ali jaz? Ne gre to tako.
Mali otroci pa lahko razumejo marsikaj, če jim zna kdo to na pravilni način razložit.[/quote]
In tak pomorščak je 6 mesecev na ladji, 6 mesecev na kopnem. Ja, tudi takšni živijo:)). Saj pravim, vsak po svoje, zame osebno to ni sprejemljivo in absolutno prevelika žrtev za družino, v kateri vse pokasirajo ravno otroci. Seveda jim starosti primerno vse lepo razložiš. A ko bodo veliki, bodo povedali svoje:). Takrat ne bo več priložnosti popravnega izpita.
Kako razložiš otroku, da oče pride domov pijan in pretepe mamico? Zakaj bi sploh pustil, da do tega pride? A ni bolje preprečiti kot lečiti?[/quote]
Ne bit tako zelo prepričana v napisano. 🙂
Teorija je eno, praksa drugo. Jaz poznam prakso.
Forum je zaprt za komentiranje.